Ni nam treba živeti v deželi sežigalnic!

Odziv na članek, da bi na Ptuju lahko bila sežigalnica odpadnega blata, v Kidričevem pa sežigalnica nevarnih odpadkov.

V časopisu Štajerski tednik z dne 27. 11. 2020 smo lahko prebrali, da bi na Ptuju lahko bila sežigalnica odpadnega blata iz čistilnih naprav, v Kidričevem pa sežigalnica nevarnih odpadkov.

Iz članka v Delu 23. 9. 2020 »Blato čistilnih naprav v sežig ali predelavo« lahko razberemo, da so na okoljskem ministrstvu določili dve možnosti reševanja težav z blatom iz čistilnih naprav: sežig blata na večjih čistilnih napravah in predelavo v gradbene proizvode. Glede na to, da iz istega članka v Delu lahko razberemo, da bodo sofinancirali projekte sežiga blata iz čistilnih naprav, ne bodo pa sofinancirali predelave blata v gradbene proizvode za sanacijo rudnikov, degradiranih površin in gradnjo nasipov, lahko pravzaprav zaključimo, da so na ministrstvu določili zgolj eno možnost – torej sežig, saj bi ga sofinancirali, predelave pa ne.

Po informacijah državne sekretarke na okoljskem ministrstvu bi sklad za okrevanje po epidemiji koronavirusa morda že lahko sofinanciral te projekte sežiganja.

Je sežiganje res pot okrevanja?

Zakaj bi sploh iskali rešitve s sežiganjem (posledično pa nastanejo problemi izpustov v ozračje), če pa imamo v Sloveniji kapacitete rudniških površin, ki bi jih lahko sanirali z gradbenimi proizvodi za sanacijo rudnikov? Pri tej sanaciji bi namreč lahko uporabili odpadno blato, ki bi ga predelali v gradbene proizvode za sanacijo rudnikov.

Pri nas smo še vedno na nivoju nekih daljnih časov, ko je razvoj temeljil na požigalništvu (da pri takem razvoju nismo osamljeni, lahko podamo primer Brazilije, kjer požigajo pljuča našega planeta – amazonski pragozd).

Če sežgemo, kar nas moti v vidni obliki, in spremenimo v očem nevidno obliko, še vedno nismo rešili problema. Naš planet je mnogo snovi pospravil v svojo notranjost, kjer nas te snovi ne ogrožajo, človek pa bi najraje vse sežgal. Toda s sežiganjem se v ozračje sproščajo emisije, iz ozračja pa preko dihanja, preko onesnaženja vode in hrane pristajajo v naših telesih. S sežiganjem nastajajo tudi še večji problemi.

Blato iz čistilnih naprav vsebuje onesnaževala, kot so na primer težke kovine (kadmij, svinec, živo srebro, …), mikroplastika in mnoga druga onesnaževala (tudi mnoga novodobna onesnaževala – še premalo raziskana), za katera pa se lahko bojimo, da bodo po sežigu pristala v naših telesih.

Sistemi ravnanj so premalo nadzorovani s strani države.

Treba pa je spet ponoviti, da meje, ki so postavljene za še dopustne emisije v okolje, niso varne, temveč so to umetno določene meje – kot kompromis stroke in politike, kar pa še ne pomeni, da so dopustne emisije zdravju neškodljive.

V sežigalnicah odpadkov sežigajo odpadke večjih razsežnosti, v sežigalnici odpadnega blata pa bi sežigali odpadke majhnih dimenzij, nakopičene v odpadnem blatu. Ne predstavljam si, da bi sežiganje malih delcev (mikroplastike, težkih kovin in drugih malih delcev), nakopičenih v odpadnem blatu, bilo manj nevarno od sežiganja večjih kosov, ki jih sežigajo v sežigalnici odpadkov. V obeh primerih je končni koktajl izpustov odvisen od tistega, kar pristane v mešanici za sežig. Država bi morala ravnati umno, vendar ravnanja velikokrat prepušča občinam.

Čiščenje odpadnih voda je občinska javna služba, sežig blata iz čistilnih naprav pa je po besedah državne sekretarke v predhodno navedenem članku v Delu faza čiščenja odpadne vode in tako sežig blata iz čistilnih naprav pristane v občinski javni službi.

Država kot umen gospodar, ki celovito rešuje različne probleme, bi morala aktivnosti usmerjati v predelavo blata za sanacijo rudnikov in raznih degradiranih površin, namesto da to prepušča občinam, ki bodo pač izkoristile možnosti sofinanciranja in pognale s sežiganjem v ozračje, kar ne bi bilo treba.

Kdaj bomo končno dosegli razvojni preboj, ki ne bo temeljil na sežiganju?

V Puconcih so že stopili na to pot in so v letu 2014 dobili dovoljenje za predelavo odpadnega blata. Blato predelajo, pomešajo ga z lesnim pepelom in izdelujejo vodotesni kompozit. Tak kompozit se lahko uporabi za nasip ali zasip za sanacijo degradiranih območij.

Iz članka v Delu z dne 18. 4. 2020 »V Puconcih blato preprosto predelajo« lahko povzamemo naslednje povzetke iz navedb strokovnjakinje z zavoda za gradbeništvo: blato se zmeša s pepelom pri optimalni vlagi (pepel mora imeti visok delež prostega kalcijevega oksida) – pri optimalni vlagi se material pri vgradnji lahko najbolj zgosti; material na izbrani lokaciji vgrajujejo po plasteh, vsako plast zgostijo z valjarjem do predpisane gostote – tak način priprave kompozita omogoči, da v njem potečejo kemijske in fizikalne reakcije, ki potencialno škodljive topne komponente spremenijo v netopne ali jih fizično zaklenejo v material; s časom poteče v kompozitu tudi proces karbonatizacije (ta proces je podoben procesu karbonatizacije v naravnem okolju, ko se organski ostanki z mineralizacijo spreminjajo v lehnjak ali sigo). Strokovnjakinja z zavoda za gradbeništvo v istem članku z dne 18. 4. 2020 tudi pravi, da je pred sežigom odpadnega blata treba blato osušiti, kar pa je energetsko zahteven postopek. Pri predelavi pa ni potrebno energetsko potratno sušenje blata, saj se v primeru bolj mokrega blata pač doda nekoliko več pepela. Strokovnjakinja še pravi, da je za predelano blato dovolj prostora: treba je pomisliti na vsa dejansko degradirana območja v Sloveniji, na rudarske prostore, ki potrebujejo sanacijo, na potrebo po več milijonih kubičnih metrov materiala na geotehnični pregradi med Velenjskim in Šoštanjskim jezerom, kjer se zaradi rudarske dejavnosti pregrada stalno pogreza in predstavlja konstanten urgenten požiralnik materialov.

Na lokaciji v Kidričevem, znotraj ograjenega tovarniškega kompleksa, odmaknjeni od oči javnosti, kjer kopičijo nevarne odpadke, pa bi dobili še sežigalnico nevarnih odpadkov. Na tej lokaciji deluje podjetje Saubermacher, avstrijskega porekla, ki se ukvarja z nevarnimi odpadki. Iz primera cementarne v Anhovem, katere lastnik je sedaj iz tujine, bi se že morali naučiti, da trpi lokalno prebivalstvo, odpadke pa tja v veliki meri vozijo na sežig iz tujine.

Si res želimo biti nerazviti tretji svet, kjer se bogatejši znebijo svojega nevarnega odpada?

Članek v Štajerskem tedniku pravi, da na ministrstvu pojasnjujejo, da za zdaj še ni nič odločeno, obenem pa članek tudi pravi, da je glede na podane vloge za okoljevarstvena dovoljenja vprašanje, ali je res tako. Bomo res dežela sežigalnic? Ne, ni potrebno!

Primer razvojnega preboja iz Puconcev in navedbe strokovnjakinje kažejo, da ni treba zaviti na slabšo pot s sežiganjem. Podobne predelovalnice bi po Sloveniji lahko postavili hitreje in bistveno ceneje kot sežigalnice.

Država se mora izkazati kot umen gospodar in preprečiti zavoj na slabše. Zaveze k prehodu v družbo recikliranja in k vzpostavitvi krožnega gospodarstva nas morajo namesto v sežiganje usmeriti na pot recikliranja, ko se odpadek predela v nov material za različne namene uporabe, kar pa je v hierarhiji ravnanja z odpadki pred sežigom in odlaganjem.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja