Pokloni pesem

Pesnik je vedno bil tisti, ki druge zdravi bolezni, od katere umira sam. Branko Miljkovič

Ko nas je ohromil prvi val korone, sem nagovorila ustvarjalce pisne besede, da mračno obdobje razsvetlijo z  objavo  pesmi (poezijo, tudi prozo) na portalu in bi  tako vsaj za trenutek preusmerili črnogledost in skrbi bralcev v svet drugačne čuječnosti. In zopet smo na istem tnalu, zato ponavljam gesto od tedaj. Zgled solidarnega ustvarjalnega pozabljanja na covid smo tedaj videli med glasbeniki, športniki, slikarji itd., zakaj ne bi bili tudi pisci členčič  v verigi želja vplivanja na boljše počutje prebivalcev?

*********************************

Hodim od človeka do človeka po
kakšno dušno besedo Zares dušno in
ne hladno stekleno ponarejenost Kmaluodkritost
ki se zakotali vame s strtimi koščki
da zarinjeni v moje odprto meso ostanejo tam še
dolgo predolgo Hodim od človeka do človeka po
kakšno brezmašeljno gesto Spontan beg roke k moji roki
Vmes pa tišina Ki ji je verjeti
In nič več Ker to je vse
Zato – naj ti prišepnem –
si včasih izberem žalost namesto besed
zato- naj ti prišepnem- grem včasih v majhen klobčič
In sem zelo sama v sebi
In če te tedaj srečam
te ne poslušam Ker sem tisti
hip majhna in močna
Ker ne bi rada zapustila tistega trenutka

(Op.: pesem je bila med desetimi nominiranimi za nagrado Iva Andrića)


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.