69/69

69

Pravzaprav že ves zadnji mesec bivanja na Ptuju ni vedela, kam bi sama s seboj. Živčna je bila. Nervozna. Nemirna. Razdražljiva. Ne, ni bila bolna. Vse je bilo okej, a ni bilo vse v redu. Ne, ne, niso prihajali njeni dnevi. Prihajal je njen dan. Zato se s svojim e-prstanom tudi ni povezala z žepnikom, ni naredila novega zamisleka v svoj dnevnik in ne zagnala somodiagnostične aplikacije ZZZS – Združeni zemeljski zdravniki sveta, ki bi odčitala njeno zdravje. Vedela je, da je njeno telo zdravo. Senca se je plazila čez pokrajine njenih sanj. Ildikó je na vse načine preganjala misel nanjo. Neuspešno. Ni je znala dati na ignore. Zlobna misel je bila tu, z njo, ob njej, v njej. Vedno. Sicer rahla, a vztrajna. Šla ji je na živce. (Zlobna misel Ildikó.) Šla si je na živce. 

»Kaj ti je?« je želel vedeti Tomaž. 

A je tega ne bo vprašal. Ne zato, ker bi bil brezčuten, pač pa, ker je vedel, da je še kako dobro sama vedela odgovor. Njegovo vprašanje bi bilo v tem trenutku čisto odveč, retorično, prazna fraza. Zato je tega ne bo vprašal. In bo samo ob njej, ji stal ob strani. 

»Angelček moj, ob strani mi stoj, da sladko zaspim in zdrava se zbudim,« se bo Ildikó večer za večerom, ko ne bo mogla zatisniti oči, spominjala svoje babice. On bo vedel, da ona ve, da ni brezčuten; on ne. Njej bo všeč, da je ničesar ne sprašuje. Seveda je sama vedela, za kaj gre, a hotela se je zavedati. (V tem hipu ji skozi glavo švignila Filumena-Milufena.) Hotela je, da bledi občutek privre do njenih možganov, iz trebuha naravnost v glavo. Hotela je, da se rodi tudi misel. Vsa živa in vsa prepojena s krvjo. 

Poimenovati vse to z eno besedo, je vedela, ne gre, se ne da. Ne z eno besedo, z eno nikakor ne. Ona že ne. Ni pesnica, da bi nedoumljivim stvarem podeljevala ime. Da bi upovedovala slutnje. Da bi ubesedovala komaj opazno prejo sveže stkanih misli. Da bi prignala v zavest, kar se je skrivalo nekje globoko, v večni temini pokrajin neomejene vseobsegajočnosti.

‘Treba bo nazaj.’ 

Ja, tako si je mislila. Ne ‘treba bo domov’, pač pa nazaj, treba bo nazaj

Nazaj pa ni hotela; rada bi naprej.

Najbolj na kratko, z varne razdalje vsevednega pripovedovalca, bi se preprosto reklo: Iz ptujske pravljice bo treba v budimpeško resničnost. 

Tam jo je čakalo vse tisto, kar je oče imenoval s tisto eno in skoraj vseobsegajočo besedo, ki je zadnja leta njenega odraščanja, študija, potovanj, življenja med domom in obdobji, ki jih je preživela kar v študentskem naselju pri prijateljih, visela v zraku kakor nevidna grožnja, na nevidni nitki, ki jo bo zdaj zdaj nevidna usoda zlovešče prerezala in z njo za zmeraj in dokončno slavila svoj večni triumf – obveznosti. 

Šla bo. Vrnila se bo. Tu sploh ni dvoma. A ne bo se obvezala, nikakor. Ne potrebuje obveze, ni ranjena. ‘Ne še,’ si reče. 

Šla bo, povedala profesorjem, kar želijo slišati, obveznosti pa se bo razvezala. Obveznosti bodo obveza njene ranljivosti, ki jo želi ohraniti. Obveznosti bodo vez z vsem, kar je bila dotlej, dokler ni šla na »kratek dopust« in ga spoznala. Ptuja in njega, Tomaža.[1]

Bralcem na tem mestu povejmo le še to, da je Ildikó P. Béres v vsega pol leta po vrniti s Ptuja na univerzi Budapesti Corvinus Egyetem opravila vse izpite in tako imenovane študijske obveznosti, ki so ji še ostale. In to z odliko. Mentor jo je povabil, da vpiše doktorat in kot njegova asistentka – mlada raziskovalka ostane na fakulteti. Povabilo je sprejela. Za doktorat je izbrala temo: Vpliv preteklosti na zdajšnjost; oživljanje dediščine na primeru najstarejšega slovenskega mesta Ptuj. 

Na čisto zadnji strani 369 strani dolge doktorske disertacije, ki jo je po številnih obiskih Ptuja, raziskovalnem delu na terenu in študiju doma in v knjižnicah, ubranila čez dve leti, je zaključila s tremi citati:

Tradicija ni ohranjanje pepela, temveč predajanje plamena. – Thomas More

Tradicija je svetilka; neumni se je močno drži, modremu pot osvetli. / Neumnež se je priklenjuje, modrecu pot osvetljuje. – George Bernard Shaw

Nove zamisli potrebujejo prostor. Prihodnost je postala sedanjost. Pokazale se bodo vse sanje – razen tistih, ki so polne predsodkov. – Paulo Coelho

Pozornemu bralcu njenega doktorata pa ne bo ušlo drobno posvetilo na prvi strani desno spodaj: 

Mojima staršema in njemu, ki sem ga srečala na Ptuju – za vse življenje. Srečna Ildikó


[1] Če vas zanima, kako se je končala zgodba med Ildikó in Tomažem – odgovor se nahaja v dodatku, ki bo objavljen v prihodnjih dneh. 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: