Dr. Aleksandra Pivec – “jutri” načrtuje tole:

V četrtek – ko je sicer dan za dialog – sva se 22. oktobra 2020 začela pogovarjati (pa ne da bi bila skregana in doslej ne bi govorila) s Ptujčanko, ki jo vsi poznamo. Ali pa si mislimo, da jo. Domenila sva se, da se bova tikala; ker je tudi ona ena tistih, ki misli, da se vzajemno dovolj spoštujeva, četudi se ne vikava.

SMS: Sandra, oni dan sem te srečal na sprehodu s psičkom, pa si rekel, da te končno povabim v dialog. Že zdavnaj sem te hotel. Ampak, zdaj si malo bolj v miru na Ptuju … Se je tu kaj spremenilo, odkar si bila intenzivno v službi v Ljubljani?

No, naj bralcem uvodoma povem: zelo mi je bilo všeč, da si bila takoj za pogovor. Pri tem nisi rekla: “Želim vsa vprašanja vnaprej!” in si izbrala, da se bova pogovarjala sproti, od vprašnja do vprašanja. S tem si mi dala nekako vedeti: “Ti lahko vprašaš kar želiš, jaz pa lahko ne odgovorim, na kar ne želim.” To se mi zdi odraslo, zrelo in a priori pogumno stališče.

ALEKSANDRA PIVEC: Ja, Ptuj, Ljubljana … Ptuj sem nekoč izbrala za svoje mesto. Mesto, kjer sem ustvarila dom skupaj s svojo družino. Tukaj smo se vedno počutili dobro in nasli vse tisto, kar je zadovoljevalo naše želje in potrebe za udobno družinsko življenje.

Leta 2016 sem ga zaradi službene priloznosti v Ljubljani zapustila za večino aktivnega tedenskega časa. Na Ptuj pa se vračala resnično zgolj za preživljanje časa med napornimi službenimi dnevi. V tem času sem zagotovo izgubila tisti pristen, tesni stik z mestom. A ne s posebmnim namenom, ampak zaradi narave mojega življenja v tem obdobju.

Zdaj sem se na Ptuj znova vrnila in se počasi povezujem z njim, kot z domačim okoljem. V času svojega službovanja v Ljubljani sem imela priložnost tudi sama čutiti različne energije in odzive Ptujcanov do moje politične prisotnosti v slovenskem političnem prostoru. Od popolne podpore in zavedanja, da lahko na tem mestu veliko doprinesem tudi domačemu okolju in ljudem, pa do popolne ignorance oziroma celo izjemno negativnega odziva ljudi, kljub temu, da nisem domačemu okolju nikoli odklonila svoje iskrene namere po podpori in pomoči.

Ptuj ostaja še vedno takšen, kot sem ga imela v srcu in mislih, ko sem odgajala v Ljubljano. V bistvu se je v mestu in ljudeh spremenila zelo malo.

Morda smo z novim vodstvom Občine postali manj razdvojeni in znova začutili skupno voljo po boljšem odnosu do našega mesta,

dr. Aleksandra Pivec

a najbrž potrebujemo čas, da mu s to energijo počasi pokažemo tudi svojo iskreno namero, da smo za pozitivne spremembe, ki bojo vidne na mestu in jih bomo lahko čutili ljudje, pripravljeni vložiti del svojega časa, znanja in energije in ne zgolj iskati napak in pomanjkljivosti, zakaj se to ne zgodi.

Prepričana sem, da ima Ptuj svojo specifično energijo, svojo posebno mistično zgodbo in s tem povezano mnoge potenciale, ki jih Ptujčani v resnici nikoli nismo dodobra začutili niti jih znamo ceniti.

Zato mnogi od teb ostajajo neozkoriščeni in čakajo na svojo priložnost. Ptuj ostaja moje in naše mesto. Seveda si ga želim znova začutiti in kot vedno prispevati svoj košček v mozaik ustvarjanja uspešne zgodbe prihodnosti, v kolikor je seveda ta majhen delček Ptuj pripravljen sprejeti.

SMS: O, krasne fotke, hvala. Gledam, kako je zrasel Svit! (Op.: sin). A se še kdaj spominja svojega prizora z Mico, Mileno Zupančič, v Piti na dvorucu Turnišče? … Praviš “če je Ptuj pripravljen sprejeti moj prispevek”, pa mi je švignila misel: Glej: bila si predsednica stranke + podpredsednica vlade, pri tem pa še ženska! Kako je tebi to tako izjemno hitro upselo? Sam sem se skupaj še z mnogimi 10 let ukvarjal z dvorcem Turnišče, pa nimam česa pokazati. In pomislim – glede na tvojo zadnjo misel o Ptuju kot uspešni zbodbi in sprejemanju idej občanov -: imaš znanje, izkušnje, kako se pridobiva EU sredstva, imaš “telefonski imenik”, … poznaš način razmišljanja in funkcioniranja državne politike: A bi se mi pridružila in v naslednjih 10-ih letih povabiva še mnoge druge in skupaj nekako pridemo do denarja za obnovo dvorca Turnišče? (Ker samo denar je problem.)
No, pustiva dvorec, Sandra in se vrnivsa k tebi: Kako preživljaš te zadnje dni oktobra; deževne, meglene, vse krajše?


*** Ta četretek sledi še ena zanimiva gostja. Z dr. Aleksandro Pivec pa bova dialog nadaljevala po praznikih. Konec koncev sem jo zasul z vprašanji … ***


ALEKSANDRA PIVEC: Svit se zelo dobro in z velikim veseljem spominja časov Pite in vseh soigralcev. Seveda najbolj »njegove mame« Milene in Gojca.

Dvorec Turnišče, g.rajska dvorana, Pita, Gojc, Milena, Svit, Boris

Oba sta mu ostala v izjemno lepem spominu in veliko krat še vedno govorimo o tistem času in nepozabnih spominih na vaje in vse predstave v Turnišču, Burghausnu in Varaždinu. Res nepozabno in seveda čestitke tudi tebi, Samo, za izjemno predstavo in vse ideje o njenem umeščanju v prekrasno lokacijo Dvorca in parka. In nenazadnje, imamo na Turnišče in Pito še en večni spomin. To je naš Mak, ki ga je Svit prinesel od tam.

SMS: O, to sem pa pozabil! Hecno, ja. En tak “trajnostni” vidik turniške gledališke zgodbe … Vsaj en, trajnostni ;-), z gledališko predstavo, ki je sicer minljive narave.

ALEKSANDRA PIVEC: Glede moje politične poti pa je bilo takole: Pričela se je pravzaprav precej nenačrtovano in brez visokih ambicij in ciljev. Preprosto sem začutila, da sem v lokalnem nivoju dosegla nivo, na katerem je za nadaljnje udejanjanje razvojnih ciljev in idej, potrebno prestopiti prag politike, saj brez tega težko uresničuješ cilje, ki jih zastavljaš v številnih razvojnih strategijah in projektnih ciljih.

Moje delo na ZRS Bistra mi je seveda ponudilo idealno okolje, v katerem sem to v praksi lahko spoznala. Na povabilo takratnega Ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu sem se zaposlila na Uradu za Slovence v zamejstvu in p svetu in sprejela izziv vstopa na politični parket in hkrati velik izziv menjave delovnega okolja iz Ptuja v Ljubljano, kar za seboj seveda prinese številne spremembe, prilagajanja in odrekanja.

Preprosto sem začutila, da mi tako govori notranji glas in moja narava je takšna, da ga, če se le da poslušam in mu sledim.

SMS: Zanimivo. Tudi umetniki se vedno sklicujemo na “notranji glas”; pa tudi verniki, prav tako “ezoteriki” in konec koncev uspešni biznismeni. Vključujem se, ker menim: Ja, potrebovali bi “šolo” (predmet) za šolanje notranjega glasu. Pri svojem poučevanju poskušam nekaj malega v tej smeri …

ALEKSANDRA PIVEC: No, po službi in aktivnem razvojnem delu na področju povezovanja naših zamejcev in izseljencev na številnih razvojnih področjih (od gospodarstva, znanosti, kulture, turizma….) in seveda veliko vzpostavljenih kontaktih v političnem prostoru, se je ponudila priložnost za še večji izziv.

Sprejela sem povabilo na funkcijo Ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Delo sem sprejela z največjo možno mero odgovornosti in ga opravljala z vsem svojim znanjem, energijo, predanostjo in srcem. Z veliko mero posluha za ljudi, resor in potrebe le tega. Ogromno je bilo za spremeniti, zastaviti drugače.

Politika zelo redko posluša in sliši potrebe terena, ljudi in kreira številne odločitve iz udobnih foteljev, pisarn v Ljubljani. To sem želela spremeniti in bila veliko prisotna na terenu, med kmeti, gozdarji, ribiči. Skupaj smo kreirali spremembe, zastavili novo strategijo razvoja kmetijstva in številne smele spremembe, ki bojo njim dale boljše pogoje za delo in bojo videne in čutene na daljši rok.

Ja, res sem postala kasneje še podpredsednica Vlade RS in tudi tukaj, kljub številnim očitkom, da sem stopila v desno – sredinsko vladno koalicijo, to delo in odgovornost sprejela, kot vsa v svojem življenju, z vso resnostjo in odgovornostjo do ljudi in države.

Delali smo v izjemno težkih okoliščinah prvega vala epidemije in konstantnih političnih bojev in prerekanj. Menim, da smo kljub temu uspeli v številnih zgodbah, tako doma v Sloveniji, kot tudi na nivoju EU, kjer smo ravno v tem času zaključevali pogajanja pred vstopom v novo finančno perspektivo na vseh področjih.

Zame je to bila pomembna in odgovorna izkušnja, ki je seveda dala številna spoznanja in mnoge odgovore, kako v prihodnje. Ostajajo številni izzivi in načrti, zato, kot sem obljubila ob odstopu, svoje politične poti, na tej točki ne zaključujem, ampak jo na podlagi znanj in izkušen, črtam za naprej, prepričana, bolj kot kadar koli prej, da Slovenija in njeni ljudje potrebujejo povezovalno, umirjeno in v cilje usmerjeno politiko, brez izrazitih ideoloških nasprotovanj in bojev, saj nas čakajo mnogo težji izzivi in veliko priložnosti, ki smo jih v preteklosti zanemarjali. 

SMS: Uf, si mi prehitela in mi kar malo pomagala …, ker sem se že potil, kako naj te vprašam za naprej, glede tvoje politične poti. Hvala.

ALEKSANDRA PIVEC: Kar se tiče tvoje pobude za oživitev Dvorca Turnišče, sem idejo že v času mojega dela na Ptuju, sprejela z veliko mero navdušenja in seveda pripravljenosti, da dvorcu ponudimo in damo priložnost, da oživi. Seveda imam veliko izkušenj, znanja in idej in verjamem, da ob jasnih načrtih, ki seveda morajo temeljiti na jasni ideji in vsebinah ter seveda postopnosti, lahko uspemo.

SMS: O, o, o, …..!!!! Ne boš verjela, kako sem vesel, da to slišim: “Lahko uspemo”. Tudi sam sem 10 let to mislil, po tem času pa vidim, da tako še vedno mislim – in je le jaz – in da bi bilo treba dati v “prestavo više” …

ALEKSANDRA PIVEC: Pred nami je nova finančna perspektiva, v kateri bomo lahko znova črpali EU sredstva za obnovo in razvoj. Prepričana sem, da se jih za dobro zastavljene in izvedljive projekte z jasno vsebino in seveda zgodbo, ki mora kasneje živeti sama po sebi, z lastnimi viri prihodkov za vzdrževanje, delo in nadaljnji razvoj, da pridobiti. Seveda pa ob tem nikakor ne pozabiti, da moramo Slovenijo, kot atraktivno destinacijo, z mnogimi priložnostmi, znati kot takšno predstaviti tudi domačim in tujim investitorjem, ki so v takšne zgodbe pripravljeni verjeti in vanje vložiti kapital.

Zato ponujam svojo roko in pripravljenost na pomoč, da načrte obudiva in pogledava, kako zgodbo vrnit nazaj v aktivno stanje ter jo postopoma pripeljati do življenja.

Moji oktobrski – in sploh jesenski dnevi na relaciji med Ptujem in Ljubljano -, so, moram priznati, veliko bolj polni in pestri, kot bi marsikdo pričakoval. Seveda sem si po vsem burnem dogajanju najprej želela kanček miru in počitka ter časa zase in družino. Pa vendar moja nemirna narava in številni izzivi in ideje, ki jih večno nosim v glavi in srcu, ne dajo miru. Trudim se torej, kar se da optimalno uporabiti vseh 24 ur dneva, da jih razporedim med čas zase, družino in delo, oziroma načrte za prihodnost.

Moj čas  je vedno čas povezan z gibanjem v naravi in povezan s športnimi aktivnostmi, bodisi da gre za vzpon na kakšnega od sosednjih hribov, tek, kolo … ali tudi kakšen zahtevnejši plezalni podvig. S tem seveda sebi privoščim veliko mero sproščanja stresa in hkrati nabiranja energije in »pogovora same s seboj« za nove ideje, akcije in podvige.

SMS: Plezanje in stena … se mi zdi kar dobro simbolno okolje za politika … Gravitacija vedno vleče dol (tudi družbena), človekov duh vedno hoče gor (ideje, zamisi, hotenja, ambicije, vizije) ….

ALEKSANDRA PIVEC: Tako je. Drugi del sebe pa izpolnim s posvečanjem časa družini in mojima fantoma, saj nam je tega v preteklih letih kar manjkalo. Z velikim veseljem sem torej tudi mama, žena, kuharica in gospodinja in tako uživamo v tistih skupnih urah, ko smo res sami s seboj in nikoli ne zmanjka idej in tem, ki so nam vsem ljube in jih s skupnimi močmi izvajamo ter v njih uživamo.

No, ostane pa seveda še čas, ki bi ga lahko namenila počitku, pa mi nemirna žilica in glava polna idej, to težko dopušča 😊. Torej z ekipo sodelavcev snujemo nove načrte za našo nadaljnjo pot. Kot že rečeno, so številni izzivi ostali nedokončani in prepričani smo, da jih s skupnimi močmi in voljo do spreminjanja sebe in sveta okoli nas, lahko izpeljemo v prihodnje. Toda več o tem, v kakšnem od naslednjih odgovorov …, da ostane še kaj neodkritega za prihodnje.

SMS: OK, Sandra, izzvala si me, da si zamislim nova vprašanja … Super nama gre, tale virtualni pogovor. Kot vidim v administraiji strani, pa je pa tudi zelo viralen 😉


SMS: No, pa nadaljujva. Kako pravzaprav operativno dela vlada? Kaj si ljudje najbolj narobe predstavljamo? 

ALEKSANDRA PIVEC: Operativno delo Vlade je seveda vedno odvisno najprej od Predsednika Vlade in seveda tudi homogenosti in sodelovanja njegove ministrske ekipe. Predsednik je vedno tisti, ki določa strategijo, operativno shemo dela in tudi seveda vodi in narekuje tempo dela. Jaz sem sodelovala pri delu treh Vlad (Vlada Mira Cerarja, Vlada Marjana Šarca in Vlada Janeza Janše). In moje izkušnje so seveda popolnoma različne.

Mirno lahko povem, da se v trenutni vladi zelo vidi in čuti izkušenost sedanjega predsednika in temu primerno velika operativnost, strateško razmišljanje in učinkovito in sinhrono sodelovanje koalicije ter sprejemanje odločitev.

V prejšnji vladi, ki jo je vodil Marjan Šarec, sem pogrešala predvsem jasno strategijo dela, jasne načrte in cilje, ki jim bi naj sledili. Več ali manj je bilo vse prepuščeno posameznim resorjem in ministrom, ki so jih vodili. Zelo malo oziroma zelo slabo je bilo sodelovanje med koalicijskimi partnerji. Ves čas je bil občutek tekmovanja »velikih« vodij iz preteklosti, ki so pri vsaki odločitvi dokazovali svoj prav in tekmovali v svoji izkušenosti (Bratušek, Cerar, Erjavec, Židan…).

In v takšnih okoliščinah seveda pomaga samo dobro in določno vodenje in koordinacija vseh ministrov v ekipi. Vsak minister seveda opravlja delo na svojem resorju in skladno s svojimi pristojnostmi. Pomembne odločitve sprejema koalicija.

V sedanji vladi smo se sestajali predsedniki štirih koalicijskih strank dva krat na teden, prediskutirali pomembne teme, jih dogovorili s svojimi kolegi ministri in poslanci ter nato sprejemali odločitve. Na sejah vlade in sestankih odborov pred sejo se vse teme in odločitve predelajo do točke, da se doseže dogovor, kompromis in sprejetje. V kolikor so pomembne odločitve že jasno zastavljene in dogovorjene pri pripravi koalicijske pogodbe in je koalicija vodena v smeri izpolnjevanja le teh, je delo toliko lažje.

SMS: Recimo, en trivialen vidik: varnost: A ti kot ministrici vsak mesec menjajo npr. geslo na računalniku? Ipd. Mogoče kakšna tovrstna zanimivost?

ALEKSANDRA PIVEC: Za varnost je seveda v okviru dela vladne ekipe in vseh pripadajočih služb zelo dobro poskrbljeno, v vseh pogledih.  Opravljeni tečaji, podeljene licence za usposobljenost za delo z internimi, zaupnimi in strogo zaupnimi podatki. Seveda tudi primerne zaščite računalnikov in računalniške opreme in vse kar sodi k temu. Zato je nadzor na morebitnim »uhajanjem« podatkov dober ter se da hitro ugotoviti, morebitno uhajanje le teh.

Zanimivost in pogosto vprašanje, naslovljeno na mene v preteklem obdobju, je pa prav gotovo moje osebno varovanje. Morda nekaj besed o tem …

Kot podpredsednici Vlade RS mi je bilo dodeljeno osebno varovanje. Najprej se mi je odločitev PV seveda upirala in sem se, priznam težko sprijaznila s 24 urnim varovanjem. V času pogajanj za vstop v koalicijo in tudi po vzpostavitvi le te ter začetku dela Vlade, smo žal bili priča nerazumnemu in veliko preostremu stanju konfliktov v državi, ko je ljudem, sploh pa političnim elitam, bilo izjemno težko sprejeti, da se je vzpostavljala desno-sredinska koalicija.

V takratnih razmerah je preprosto bilo potrebno razmišljati trezno in državotvorno. Bili smo priča težki in nepredvidljivi situaciji soočanja z virusom, ki je preplavil svet in tako zajel tudi Slovenijo. Nihče ni imel preverjenega modela, kako ravnati v takšnih okoliščinah, da bi širjenje virusa čim bolj zamejili in tako omogočili ljudem obvarovati njihovo in na sploh javno zdravstveno stanje ter delovanje zdravstvenega sistema, ki na situacijo ni bil pripravljen. Vsakršno stanje, v katerem se ne bi nemudoma sprejemalo odločitev in ukrepov, bi lahko bilo nepopravljivo škodljivo. In stanje, ki bi ga povzročile morebitne predčasne volitve in predvolilna kampanija, bi lahko bilo izjemno nevarno.

Hkrati smo se uspeli dogovoriti za izjemno dobro koalicijsko pogodbo, v katero smo mi, kot stranka, vnesli praktično vse, za naš program in za ljudi pomembne projekte in vsebine. Menim, da je bilo edino smiselno in koristno takrat oblikovati novi vlado, pod vodstvom stranke in predsednika, ki je na volitvah dobila največje število glasov. In to je dejstvo in to je popolnoma normalno za vse zrele parlamentarne demokracije v svetu. Le v Sloveniji se je s tem dejanjem začel krčevit upor nasprotne ideološke opcije, ki praktično traja vse od takrat naprej. Žal pa povzroča tudi veliko preveliko razdvojenost, nastrojenost in tudi sovražno stanje med ljudmi. 

V tistem času in vse do danes sem bila tudi sama deležna mnogih groženj, resnično nedojemljivih in težko sprejemljivih za zrelo in demokratično družbo. Grožnje so bile sprva namenjene meni osebno, nato so se začele prenašati tudi na družino, otroka … In v takšnih okoliščinah sem seveda reagirala, kot bi vsaka odgovorna in čutna mama. Predvsem v smislu zaščite sebe in svoje družine in sprejela varovanje. Tako nam je bilo veliko lažje prenesti nerazumno stanje in dogajanje ter seveda vsaj približno počutiti se varne in zaščitene. Žal je bilo to potrebno.

Obžalujem tovrstno stanje duha v družbi in srčno verjamem, da mu bo kmalu konec in se bomo znova začeli obnašati do družbe, države in ljudi odgovorno ter stremeti k ustvarjanju političnega okolja, ki bo na prvo mesto postavilo cilje in delo v dobro vseh nas in ne političnih bojev, kjer gre preprosto in zgolj za boj za pozicije moči in dostopa do kapitala za politiko in njene elite v ozadjih.

SMS: Imela si torej tri »šefe«. A vlada dela pod različnim šefom bistveno drugače ali je zadaj neka inercija?

ALEKSANDRA PIVEC: Vsakega bi lahko opisala in se opredelile do njega, v smislu načina vodenja in njegovih kompetenc, karizme in sposobnosti za učinkovito koordinacijo in vodenje vladne ekipe. Res je, da je način razmišljanja, operativnosti in dela PV ključ do uspešnega dela vlade.

In tukaj je dejstvo, da štejejo tudi politične izkušnje in njegova karizma. Čeprav sem v začetku imela tudi sama pomisleke in neke vrste odpor do sedanjega predsednika vlade, sem morala sama sebi priznati, da me motijo zgolj njegove radikalne ideološke izjave in pogledi, da pa je njegova sposobnost strateškega razmišljanja, odločanja in vodenja veliko večja, kot je bila pri preteklih dveh predsednikih.

Tudi okoliščine, ki so narekovale takšne vrste vodenjem, so zahtevale jasno, hitro in zelo ciljano odločanje. Mislim, da mu tukaj ni kaj očitati. Ves čas dela v tej vladi, pa sem sama konstantno ostro nasprotovala izražanju njegovih in na sploh vseh ostrih ideoloških stališč, ki so pripeljale do stanja v državi, ki je popolnoma razdvojilo ljudi in pomaknilo politiko, bodisi v skrajno desno in tudi v skrajno levo.

Zmanjkuje pa nam prostora za umirjeno, povezovalno politiko, v kateri je možno sprejemati kompromisne rešitve in določati cilje, ki so pomembno za celotno družbo in tako za ljudi. Ljudje morajo čutiti, da so politika in njeni odločevalci tukaj za to, da delujejo v korist njih in da se njihovo delo čuti pri državotvornih odločitvah, ki imajo za posledico izboljšanje stanja na vseh področjih, dela in življenja.

SMS: Kaj bi po sodelovanju v treh vladah rekla: Kako »se vlada« Slovencem in Sloveniji? Tako, da prevlada stroka, arugmenti, vsebina, realna moč velikosti poslanskih skupin, ideologija …?

ALEKSANDRA PIVEC: Žal se po svojem 5-letnem delu v vrhu državne politike ne morem izogniti občutku, da v Sloveniji še nismo dodobra razumeli načel in dela sodobnih parlamentarnih demokracij. Še vedno gre za zelo izrazito ideološko razdvojenost, kot posledico naše preteklosti, za katero še vedno nismo uspeli doseči sprave in teh tem zapreti. Namesto fokusa v skupno prihodnost in gradnje le te zdravih temeljih in vseh odličnih potencialih in priložnostih, ki nam jih država ponuja, smo še vedno v stanju neprestanega boja za pozicije moči, odločanja, dostopa do kapitala za posamezne elite, menjave »svojih« ljudi na položajih….. 

V času svojega mandata na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, sem lahko resnično dobro začutila, kaj pomeni, če fokus dela usmerimo v ljudi, njihove izzive, potrebe, potrebe resorja v celoti in z jasno strategijo in spremembami, tudi, če so te majhne, sledimo skupni poti.

Ljudje pogrešajo dostop do politike, do njenih odločevalcev in zaupanje v njih. To zaupanje pa ustvarjamo samo na način, da smo jim sposobni prisluhniti, jih slišati i upoštevati pri svojem delu  in zastavljanju strategij in ciljev. Seveda jim je potem potrebno slediti in jih izpolnjevati. Prisegam na takšen način dela in sem prepričana, da je edino takšen način sprejemljiv tudi za ljudi. Postali so apatični do politike, ji ne zaupajo več in to povzroča stanje duha, kot smo mu trenutno priča. Pri tem pa pomembne teme ostajajo neodprte ali nedokončane, potrebne odločitve nesprejete in to se odraža na življenjih vseh nas državljanov. Priložnosti in izzivi pa čakajo na nek boljši čas, ko bomo v stanju, z več pripravljenosti na sodelovanje začrtati pot, da jih izpolnimo.

SMS: Kje si ga najbolj »kiksnila«? Dobro delo – kot si večkrat rekla, ste dobro delali -, ni bilo dovolj dober razlog, da bi ostala. Zdrs, kiks, napaka, bedarija … s spanji na Obali … je premagalo »dobro delo«. Koga si ogrozila? Čigave interese? Kateri denar?

ALEKSANDRA PIVEC: Po vseh političnih obračunih in sagah, ki so trajale vse od začetka dela zadnje vlade, smo jeseni prišli do zaključka dolgega obdobja medijskih in političnih diskreditacij Aleksandre Pivec, ki je očitno postala moteč element celotnega slovenskega političnega prostora. 

Primer tako načrtnega in pritlehnega rušenja posameznega politika namreč v zgodovini samostojne Slovenije težko najdemo. Stopnjeval  se je od najave kandidature za predsednico stranke DeSUS do današnjega dne, ko se me umika tudi iz funkcije Ministrice. Zato si organizatorji zaslužijo posebno priznanje. Davkoplačevalci in volilci pa vpogled v ozadje zakulisne igre, kjer štejejo le osebni interesi, potrebe države in družbe, pa so potisnjene v ozadje. 

Razrešili bi me naj, ker sem pri svojem delu dajala prednost stvarnim problemom preprostih ljudi, se posvečala kmetom, gozdarjem, ribičem, obrtnikom, starejšim ljudem, državljankam in državljanom Republike Slovenije.

Pri svojem delu nisem dajala prednosti zadovoljevanju političnih in strankarskih interesov ter ozkih interesov političnih elit. Politiki in stranke smo odgovorni za blagostanje državljanov, od mene pa so pričakovali več bonitet za posameznike v stranki in ostale politične elite. To je očitno prepoznano, kot »napaka« Ta napaka pa po mojem prepričanju ni napaka, ampak bi morala postati model delovanja vsakega sodobnega politika.

Skupaj s sodelavci sem svoje delo v veliki meri opravljala na terenu, kjer je edino mogoče spoznavati težave in stiske, prisluhniti predlogom ljudi  ter v dialogu z njimi iskati pravilne rešitve. 

Delo ministrice sem opravljala 365 dni v letu, tudi med vikendi in prazniki. In tu se pojavijo grehi, ki mi jih očitate. Največji greh je, da sem v času med posameznimi službenimi obveznostmi tekom vikenda, izkoristila priložnosti in čas posvetila tudi otrokoma in družini.

Sem politik, kljub temu pa tudi mama in žena. Zaradi tega sta bila otroka izpostavljena medijskemu, jaz pa medijskemu in političnemu linču. Nekaj rezin pršuta, kozarec terana in naša nočitev so sedaj postali največji korupcijski škandal v Sloveniji.

Spoštovani kolegi pa so ob tem spregledali:

  • Da s korupcijo v Sloveniji letno izgubimo skoraj toliko sredstev, kot jih namenimo za zdravstvo ali oskrbo starejših.
  • Da so se v tem času odpisovali več milijonski dolgovi posameznikom.
  • Da smo se prenehali ukvarjati s korupcijo v zdravstvu.

Te vrste korupcij očitno političnim »kolegom« ne predstavljajo problema, o katerem bi se bilo vredno pogovarjati. 

In tukaj si ne zatiskajmo oči. Ravno moj boj proti korupciji v slovenskih gozdovih, razkritje kraj lesa iz njih, je eden glavnih vzrokov, zaradi katerega zahtevate mojo razrešitev. Moja razrešitev ima namen, da se zadevi ne pride do konca. 

Prav tako jih niso zanimali dosežki in delo, ki smo ga v tem času opravili na Ministrstvu. In dovolite, da jih izpostavim samo nekaj:

  1. Proračun ministrstva smo v trajanju mojega mandata do leta 2021 povišali za 143 mio EUR, oz. za 37 % na 527 mio EUR. Namenjeni so slovenskim kmetom, gozdarjem in ribičem, oziroma razvoju slovenskega podeželja.
  2. Kljub napovedanemu velikemu znižanju EU sredstev za prihodnje obdobje, nam ga je z zahtevnimi in dolgotrajnimi pogajanji uspelo, pomembno zvišati.
  3. Pripravili smo spremembe Zakonodaje o kmetijskih zemljiščih, s katerim se prvič omogoča strateškego upravljanje z državnimi kmetijskimi zemljišči in lažji dostop do zemljišč za manjše družinske kmetije, ki so gonilo slovenskega kmetijstva.
  4. Spreminjali smo Uredbe za črpanje EU sredstev, kar je doprineslo k 86% uspešno počrpanih sredstev in omogoča 100% porabo sredstev do zaključka programskega obdobja.

Ti izpostavljeni dosežki ter vsi ostali, ki bi jih lahko dolgo naštevala, očitno ne politiki in ne javnosti, še manj medijem, ne štejejo nič.

Prepričana pa sem, da  marsikdo, kljub vsemu zna oceniti in ceniti doseženo, za kar se vsem iskreno zahvaljujem. Na osnovi odzivov iz terena vem, da moje delo in delo moje ekipe cenijo tisti, katerim je bila moja pozornost namenjena.

Številni od mojih začrtanih projektov, ki jih Slovenija in slovensko podeželje potrebujeta, ostajajo nedokončani, zato bom pred nadaljnjimi odločitvami razmislila, kako lahko tudi v bodoče pripomorem k razvoju tega strateškega področja, do katerega se je večina politične javnosti do sedaj obnašala mačehovsko in ga močno podcenila. Moj umik tako ne pomeni konca mojega političnega delovanja, ampak predstavlja zgolj izziv za nov začetek.

V politiko sem vstopila z iskrenimi in poštenimi nameni delati dobro za vse ljudi, ki si zaradi njihovega sedanjega in preteklega dela, zaslužijo spoštovanje in dostojno življenje, za ljudi, ki imajo pogum in jim ni vseeno za prihodnost naše države Slovenije.

Zato obljubljam, da se z današnjim dnem moja politična pot ne zaključuje, ampak odpira nova vrata, skozi katera stopam na nove poti, kjer se bo lahko delalo dobro in pošteno v dobro ljudi in države ter bo to predstavljalo alternativo politiki, ki so ji pomembni lastni interesi, zaščita določenih elit in medsebojna obračunavanja.

Drage Slovenke in Slovenci – prihodnost je vedno na strani odločnih in pogumnih, torej je prihodnost na naši strani! Zato pogumno in odločno stopimo v njo.

SMS: Sandra, hvala za povedano. Namerno nisem ničesar odebelil in izpostavil. Ljudje bodo prebrali in izbrali sami. Hvala za tokrat. Tale četrtek bova dala besedo še eni zanimivi Ptujčanki, potem pa midva 26. 11. zaključiva najin pogovor: Sandra nam bo razrkrila – če nam bo – svoje načrte … Nam bo?


SMS: No, pa za konec najinega dialoga poglejva še v prihodnost. Ljudje mi sicer prišepetavajo, da naj te sprašujem po preteklosti. Ali naj s teboj sploh ne vodim dialoga, ker …, ker …, ker … Saj me poznaš: nerad delam po nareku. In zelo rad delam tisto, kar naj se ne bi delalo 😉
Torej: Nekdo mi je rekel, ko je bila poleti »afera Pievec« na vrhuncu, tole: »Boš videl, Sandra bo šla k Janši.« Pa sem odvrnil: »Po moje ne. Svojo stranko bo naredila.« Sem se motil? Če ne, kdaj bomo dobili novo stranko? Še čakaš na pravi ternutek? Kaj je pravi trenutek? Čakaš izid na kongresu neke druge stranke? Na volitve? Mislim si, da je trenutek, kdaj »prideš ven« s takim projektom lahko odločilen. Kot pri kartah 😉 …

ALEKSANDRA PIVEC: Samo, kot sva zastavila na začetku, v najinem dogovoru, me lahko vprašaš karkoli. Iz preteklosti…. Sedanjosti in prihodnosti. Nimam skrivnosti ali sramu, govoriti o čemer koli, še manj skrivati karkoli.  Da te ljudje nagovarjajo ali »odgovarjajo« od vsebin ali sploh od pogovora z mano, mi tudi ni veliko presenečenje. V ljudeh se je v zadnjem času nabralo toliko sovraštva in pravice po »sodite vsakemu in vsem poprek«, na osnovi samo njim znanih dejstev ali ustvarjenega lastnega mnenja ali še huje, mnenja, ki ga narekujejo politika in mediji, da to postaja že vsaj neokusno, če ne celo zaskrbljujoče. In vem ja, več nas je takšnih, ki znamo in še zmoremo razmišljati z lastno glavo in si dovoliti početi, kar menimo, da je prav, ne glede na to, kakšno sodbo za to dobimo. 

Vstop stranke DeSUS v Vlado RS ni bil moja odločitev, ampak odločitev stranke in njenih organov. Tudi ni imel nobene osnove v tem, da kakorkoli simpatiziramo, oziroma jaz simpatiziram s predsednikom vodilne koalicijske stranke SDS. Tudi med delom v vladi, nisem imela nobenih osebnih nagnjenj do tega, da bi se povezala s to stranko, niti sprejemala njihove vrednote, vizijo, ideologijo in še kaj. Zato nisem nikoli niti razmišljala, niti se pogovarjala s komerkoli o morebitnem vstopu v SDS, niti v nobeno drugo stranko. Nisem človek, ki bi menjal prepričanje, s tokom dogodkov, niti z iskanjem priložnosti za lastno korist. Iz stranke DeSUS sem bila primorana oditi. Želela sem ji dobro in delovala z vso močjo, znanjem, in pripadnostjo, v dobro le te in v dobro njenih članov in tudi državljank in državljanov Slovenije, skozi izvajanje jasnega programa in stališč stranke. Po odhodu sem čutila in še vedno čutim, da so mnogi od mojih projektov in moja vizija delovanja v političnem prostoru Slovenije, ostali neizpolnjeni. Ostala je močna podpora terena, ki je bil pripravljen moje delo soditi realno in pošteno, brez političnih in izrazitih ideoloških predsodkov. 

V politiko sem vstopila z iskrenimi in poštenimi nameni delati dobro za vse ljudi, ki si zaradi njihovega sedanjega in preteklega dela, zaslužijo spoštovanje in dostojno življenje, za ljudi, ki imajo pogum in jim ni vseeno za prihodnost naše države.

Zato se z mojim umikom iz politike za nekaj časa, moja politična pot ne zaključuje, ampak odpira nova vrata, skozi katera stopam na nove poti, kjer se bo lahko delalo dobro in pošteno v dobro ljudi in države ter bo to predstavljalo alternativo politiki, ki so ji pomembni lastni interesi, zaščita določenih elit in medsebojna obračunavanja.

Aleksandra Pivec

V teh dneh, si ob prizorih dogajanja na političnem odru Slovenije, želim le, da se ob prvi naslednji priložnosti naša družba spremeni. Da se spremeni naša dežela.

Dežela, ki je žal v primeži politike preteklosti.

To nam bo uspelo le tako, da ljudem ponudimo priložnost za drugačen izbor na volitvah. Stranko, ki bo sredinska, neideološka. Stranko, ki bo povezovala in ne razdvajala. Stranko, ki se bo ukvarjala z realnimi izzivi in stiskami ljudi. Stranko, ki bo delovala za prihodnost, brez bremen preteklosti.

Ko bo torej nastopil primeren trenutek za to, bom temu cilju sledila, ker vanj resnično verjamem. Čas in ljudje pa bojo pokazali, ali sem izbrala pravo pot.

SMS: Včasih mi prileti na zid kakšen tvoj zapis v FB Skupni za podporo AP. Zadnjič sem ga prebral: po moje si zelo dobro naciljala, kje je »boleča točka« volilnega telesa. Kje telo boli. (Tudi ravnokar v tvojem ogovoru zgoraj.) Zdaj, drugo vprašanje, pa je »arcnija«. Kako »mažo« boš ponudila?

ALEKSANDRA PIVEC: Ljudje so izgubili zaupanje v politiko. V političnem prostoru Slovenije so se vse politične opcije (stranke) razdelile izrazito na dva pola in oba sta se pomaknila v skrajnosti, skrajno levo in skrajno desno. Priča smo konstantnemu obračunavanju, na osnovi ideoloških prepričanj, ki izhajajo iz nerazčiščenih tem preteklosti. Gre za konstanten boj, kjer prevladuje interes po poziciji oblasti in dostopa do kapitala, s katerim se obvladuje prav vse. Zelo malo pa se razmišlja in še manj deluje v smeri interesa in potreb ljudi. Ljudem je potrebno vrniti zaupanje v politiko.

Mladih več ne zanimajo teme preteklosti, sploh pa ne, da bi na njih gradili svojo prihodnost. Mlade zanima možnost in dostop do kakovostnega izobraževanja, dobrih delovnih mest, z dostojnimi prihodki za življenje, stanovanjska problematika.

Aktivna srednja generacija se ubada s tem, kako preživeti, ohraniti zaposlitev in odplačati kredit za nepremičnino, ki jim na drugačen način, kot z najemom dragih posojil, ni dostopna.

Smo najhitreje starajoča se družba v Evropi in še vedno nismo rešili osnovnih izzivov starostnikov. Nimamo pripravljene demografske politike, izboljšanja demografske strukture prebivalstva, ki zajame vse generacije in tudi družinsko politiko, nimamo sprejetega Zakona o dolgotrajni oskrbi, primanjkuje nam kapacitet v domovih starostnikov in nismo razvili drugih, alternativnih oblik bivanja za starostnike (sobivanje, oskrba na kmetijah…..).

In vseh teh ljudi ne zanima več, katera opcija bo na oblasti, ampak, kdo se bo lotil reševanja konkretnih primerov. In kako jih bomo s pospešenimi koraki reševali. In zato je potrebno prisluhniti težavam in izzivom terena in jih reševati z več usmerjenosti v konkretne cilje in brez veliko ideoloških pogledov in iskanja razlik. Cilji so jasni. Potrebujemo politiko, usmerjeno v ljudi, politiko, ki jim bo znala slediti.

Pri svojem delu sem vedno dajala prednost stvarnim problemom preprostih ljudi, se posvečala kmetom, gozdarjem, ribičem, obrtnikom, starejšim ljudem, državljankam in državljanom Republike Slovenije. Nikoli nisem in ne bom dajala prednosti zadovoljevanju političnih in strankarskih interesov ter ozkih interesov političnih elit. Politiki in stranke smo odgovorni za blagostanje državljanov, in ne izpolnjevanju bonitet za posameznike v stranki in ostale politične elite. To je očitno trenutno prepoznano, kot »napaka«. Ta napaka pa po mojem prepričanju ni napaka, ampak bi morala postati model delovanja vsakega sodobnega politika.

Skupaj s sodelavci sem svoje delo v veliki meri opravljala na terenu, kjer je edino mogoče spoznavati težave in stiske, prisluhniti predlogom ljudi  ter v dialogu z njimi iskati pravilne rešitve. In takšno pot in način dela, obljubljam za vedno v prihodnje.

SMS: Za doseči te cilje, je prvi cilj: priti z novo stranko v parlament … in nato v vlado

ALEKSANRA PIVEC:

Čutim veliko podpore iz terena. Na me se obračajo ljudje iz vrst kmetov, ljudi iz podeželja in mest, upokojencev, mladih …

ljudje, ki si želijo umirjene, povezovalne in v konkretne cilje, usmerjene politike.

Svoje cilje glede »politične kapacitete« bomo določili, ko bo za to nastopil čas. Zagotovo pa bomo želeli s svojo prisotnostjo pomembno vplivati na prihodnost odločevanja v političnem prostoru.

SMS: Sam sem strašen pristaš neposredne demokracije, nestrankarske. Misliš, da stranke še lahko ponudijo kaj res novega? Kaj? Na kak način?

ALEKSANRA PIVEC: Kot sem že odgovorila, so se vse stranke v političnem prostoru izrazito polarizirale in začele ukvarjati same s seboj, s svojo politično močjo, ideologijo… in to jih zavira in vzbuja vedno večje nezaupanje pri ljudeh. V kolikor do sedaj niso bile zmožne ali sposobne reševati zelo konkretnih izzivov in ujeti mnogih potencialov in priložnosti, ki nam jih država i njeni ljudje ponujajo, so najbrž »izpete«. Zato je tudi močno prisoten trend sikanja vedno novih obrazov, ki bi morebiti prinesli »čudežno« in hitro rešitev. A te seveda ne bo. Veliko ja zamujenega, izgubljenega. Potrebna bo nova politična moč, z veliko energije, volje in znanja, ki bo v ljudeh znova vzbudila upanje in zaupanje, da nam s trdim delom in sodelovanjem, vendar lahko uspe. 

Prisegam na nujnost menjave generacij v politiki. Še vedno se močno čuti prisotnost in vpliv »starih elit« in zakoreninjenih vzorcev delovanja in vplivanja, tako na odločitve, kadrovanje in dostop do pomembnih in ključnih pozicij moči. Čas je za umik in predajo »terena« mladim, politični in ideološko manj obremenjenim ali neobremenjenim ljudem, ki som polni novih znanj in energije in v to državo še zelo verjamejo.

SMS: Kje se vidiš v prihodnjih 10-ih letih? Boš prva slovesnka premierka?


ALEKSANDRA PIVEC: Hm … Moji občutki so v teh trenutkih še mešani. Kot sem rekla, je moja vizija velika in moji cilji visoki. Nerada si »nalagam« pričakovanja … Potem tem lahko sledijo tudi razočaranja. Verjamem, da lahko, skupaj s svojo ekipo, podporniki in ljudmi, v katerih bomo vzbudili zaupanje, močno spremenimo slovenski politični prostor, način dela politike in vrnemo ljudem upanje in zaupanje in naredimo spremembe, ki bojo imele vpliv na njihova življenja. Vem, da naša pot ne bo lahka, a sem nanjo pripravljena. Pravijo, da prihodnost je vedno na strani odločnih in pogumnih, torej je prihodnost na naši strani! Zato pogumno in odločno stopamo vanjo. 

SMS: Soobčanka Sandra, hvala, da si si vzela čas za pogovor. Kjerkoli, kakorkoli: bodi dobro. In če boš ostala v politiki: naj ti rata naredit čim več dobrega za “malega človeka”.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: