69/ 67, 68

67

Da bi pozabila na odhod, ki je bil pred vrati, je skušala vrata zabiti z vsemi žeblji, ki jih je še ponujalo mesto. Vrata je zabarikadirala z vsem, kar je našla v sobi: z omarami, mizo, stoli, hladilnikom. Teh vrat ni želela več odpirati. Skozi dimnik je njeno telo odhajalo še na vse zadnje prireditve v tem letu. Duša je ostajala v sobi. Za zaprtimi vrati. Naslonjena na vrata in prisluškovala; če bi potrkala na vrata usoda. Da bi jo lahko zaslišala. Da bi jo lahko povabila v sobo. Da bi ji lahko stisnila roko – kaj stisnila roko – ji skočila v objem. 

Dan je bil kratek, noč pa neskončna. Tako se ji je zdelo.

Naj športnik leta, naj poslovnež leta, naj penzionist leta, naj najmlajši volivec leta, naj najstarejši občan leta, naj polet nad mestom z avtonomnim zrakoplovom, naj pogruntavščina leta, naj poslovnež leta, naj zavod leta, naj kulturnik leta, naj vinar leta, naj javni uslužbenec leta, naj zdravnik leta, naj kelnerca leta, naj trgovec leta, naj duhovnik leta, naj maska leta – te prireditve so se vrstile vsak dan proti koncu iztekajočega se leta. Kak dan sta bili celo dve; ker je dni v decembru bilo premalo.

Na vse te »naj prireditve« je hodila kakor začarana. Ni bila pri stvari. Še najbolj jo je prebudila zadnja prireditev, ki so jo vsi najbolj pričakovali in ki je veljala za najbolj prestižno: Naj popuš leta. Letos sta si imenovanje naj popuš leta prislužila Vilma Muzek, ki je popušila z idejo VORRM – Vodne radosti na rampi v Markovcih, in Miro Krtalič, ki je hotel v projektu ROVOKOP povezati gradove Borl, Muretinci, Dornava, Vurberk, Ravno polje in Ptujski grad. Ko so bili vsi ti gradovi zaradi uspešnih EPK-jev že zdavnaj vzorno urejeni, ko so bile zgrajene dvorane, prizorišča, arhivišča in izkopana vsa arheologišča, se je inovator Krtalič domislil: vse gradove bo povezal s podzemnimi rovi. Delo pa bodo opravili genetsko mutirani krti, in to pro bono. Ja, no kaj, bodo pa ja ptujski krti s prostovoljnim delom kaj malega vrnili svojemu mestu, ki jih že dolgo tako mastno redi.
No, in Vilma Muzek je »popušila« pri birokratskih ovirah; (a je že vložila pritožbo in kaže, da bodo prihodnje leto državni organi izdali dovoljenje in vodno zabavišče na jezu v Markovcih bo lahko začelo obratovati.) Krtalič pa je »popušil«, ker ni računal na podtalnico, ki je vdrla v čisto na novo zgrajene rove. A je menda že našel tehnologijo, porozovlek, s katero se da na kapilarnem nivoju skozi pore betona sproti izčrpavati vodo. Prihodnje leto bo tako tudi on končno zagnal svoj novi turistični produkt. Zavod za turizem ga je namreč že uvrstil v svoj najnovejši katalog ponudbe Ptuj/pomlad-poletje

Da so povsod po svetu že od nekdaj slavili zmagovalce, je mladi kulturologinji v nastajanju bilo povsem jasno. Da pa na Ptuju na najvišje mesto postavljajo tiste, ki so popušili, pa se ji je zdelo najprej nenavadno in čudno. A ko je malo bolj razmislila, je razumela: s tem slavijo vizijo, navdih, vztrajnost, trmo ter pogum.

68

Spoštovane bralke in bralci Magyar Időka, tole je moje zadnje javljanje s Ptuja.

Sinoči je bila otvoritev nove mestne dvorane, ki so jo Ptujčani pred leti, takoj ob izglasovanju projekta, poimenovali Gratiosa. Gradili so jo tri leta in treba je priznati: vredna je svojega imena – resnično je graciozna. 

Otvoritev je bila v petek, 27. decembra, v zadnjih dneh leta, posvečenega dvatisočletnici prve pisne omembe Ptuja in hkratnemu državnemu prazniku, dnevu samostojnosti in enotnosti. 

Za začetek morate vedeti, da je trimilijonski slovenski narod zelo ponosen, da je ostal v tem globalnem svetu samostojen. Da je obstal sploh. (PRCN.ME – program ciljane natalite.mortalite expire z začetka stoletja je že nekaj časa kazal konkretne učinke.) Slovenci so najbolj ponosni na svoj jezik, kulturo in dediščino. Enotni so bili ob odcepitvi od Jugoslavije in enotni so bili, ko so pred časom izstopili iz Nata, se odrekli ksenofobiji, strahu, cinizmu in črnogledosti ter katastrofičnim napovedim za 22. stoletje. Še več, prav v Sloveniji so osnovali Svetovni zbor izbornih, držav, ki so pristopile k drugačnemu pojmovanju svetovnega reda.

Načrtovanje Gratiose so Ptujčani na mednarodnem natečaju zaupali kubanskemu arhitektu. Che Leverjesh si je objekt zamislil kot nekakšno skeletno transformersko zgradbo. Vsa je iz prepletenih vej in vejic, drobnih vitic rastlin – pokrivalk, ki so vkomponirane v stekleno-jekleno konstrukcijo. Tehnologija krmiljenja listov zimzelenih dreves ne zagotavlja le naravnega hlajenja, pač pa tudi naravno zatemnitev dvorane. V notranjosti je prostor moč pregrajevati, prilagajati, večati in manjšati osrednjo dvorano, lahko se transformira v sejmišče, razstavišče, koncertno dvorano za velike dogodke ali v več manjših dvoran za bolj komorne (ja, tudi komemorativne) in intimne vsebine. 

Sinoči je bila dvorana z vsemi svojimi 2069 sedeži premajhna. Le 69 mest so zasedli županja, pomožni župan, predsedniki parlamenta, vlade in RS, glavar Štajerske pokrajine in drugi visoki gostje. Vstopnice za ostalih 2000 mest pa so razdelili med občanke in občane Ptuja – in to z žrebom. S tem so simbolno pokazali, da je prireditev bila posvečena ljudem mesta. Sama seveda nisem spadala med 69 VIP-gostov, a če imaš doma fanta, kakršen je Tamaš … imaš sedež v dvorani zagotovljen – tudi ko je razprodana. (Tako, dragi bralci, zdaj pa ste izvedeli še nekaj o meni zasebno.)

Presenetilo me je, da na proslavi ni bilo prav ničesar na temo zgodovine mesta! Neverjetno. Tudi župan in pomožna županja sta bila v svojih govorih neobičajno kratka in čisto nič patetična. Nobenih floskul, nobenega gledanja nazaj, nobene samohvale, nobenega spomina na dve tisočletji, ki ju je preživelo mesto. Pa toliko imajo pokazati. Ne, snovalci zaključne slovesnosti so se odločili, da bodo na odru dali prostor občanom Ptuja vseh generacij. Vse leto je bilo dovolj priložnosti za Ptuj preteklih časov, so si rekli. 

»Zdaj je čas za zdajšnje čase.« To je bila glavna misel proslave. (Seveda niso povedali: z avgustovskim špektaklom po Žižku si primerjave ni želel prav nihče.)

Najprej so nastopili otroci ptujskih vrtcev. Vzgojiteljice in vzgojitelji so jim prestavljali mikrofone, skrbeli za ozvočenje in premikali scenske elemente. Otroci so na odru priredili pravo igralnico. Kdor v publiki je želel, se je lahko povzpel na oder in sodeloval; kdor je želel ostati v dvorani, je pač ostal. Peli so, plesali, se šli različne igre, se igrali malo tega in malo onega. Nič strukture in nič rdeče niti. Čisto veselje, čista, nedolžna mladost. 

Nato so prišli na vrsto srednješolci. Dvorana se je v hipu spremenila v najbolj noro zabavišče. Divja glasba je dvignila ljudi na noge. Potem pa že spet takoj petje, kitare, harmonike, flavte in vsi drugi instrumenti, na katere je igrala ptujska mladina. Ples. Recitiranje. Ves program so pripravili dijaki umetniške gimnazije. Od ideje do realizacije. Tudi njim so asistirali profesorji, jim pomagali in udejanjali njihove zamisli. Pa ne le profesorji in profesorice, tudi starši so bili »odrski delavci«, »garderoberji«, »tonci«. (O tem, kako fantastično so odigrali vlogo sponzorjev in mecenov, naj niti ne govorim.) Mesto je mislilo resno: »Ptuj stoji na mladih.« 

Študentska mladina je že komaj čakala na svojih pet minut. Ko je prišla na vrsto, je dvorano pred očmi publike spremenila v nekakšno vesoljsko ladjo. Publika si je nadela VR-očala. Povsod, na odru, po stenah in nad glavami zaprepadene publike, se je prikazala hologramska projekcija: »Ptuj leta 2169!« Najbolj nori neznanstvenofantastični prizori so se zdaj odvrteli pred očmi gledalcev. Jemalo jim je dih. 

Po študentariji so zapeli združeni zbori vseh generacij. Menda je režiser prireditve združene zbore vtaknil v program tudi zato, da bodo končno praktično preverili, ali je akustika dvorane res tako dobra, kot so zagotavljali projektanti. Zaslišal se je gregorijanski koral tisoččlanskega zbora. In zvenel je čudovito. Dvorana je bila znova na nogah. Nato je zbor zapel »Slovenija, od kod lepote tvoje«. Dvorana je pela v en glas. 

Županja Ptuja je prišla na oder, stopila za mikrofon in vsa vzhičena sporočila zadnjo novico: OZNZ, Organizacija združenih narodov Zemlje, je Ptuj izbrala za mesto, od koder bodo vodili program organiziranja urbanih skupnosti na planetu Mars. Vesolje, ki so ga roboti, kiborgi in prvi ljudje naselili že na začetku stoletja, zdaj potrebuje socializacijo. Vesoljske skupnosti bodo doživele skupnostni reinženiring po ptujskem zgledu. 

Dolg aplavz.

Za konec so na oder povabili vse Ptujčanke in Ptujčane, stare sto let in več. In teh sploh ni bilo tako malo. Med drugimi so na odru pozdravili znanega mestnega sodnika Aleksa Rutka, nekoč odličnega vsestranskega športnika. Njegovo zdravje je zavoljo tega še pri stotih letih bilo naravnost odlično. Za njim je najslavnejši slovenski aforist Fridolin Mirodajnik povedal dve, tri nabrite misli. Dvorana je pokala od smeha; po šivih in sicer. Aforistove fore so bile nore. Smejali so se tudi tisti stoletniki, ki sicer niso več ničesar slišali, so pa še dobro videli in zato razumeli, kdaj se je treba smejati. Nakar so zbrani ptujski metuzalemi in metuzalemke skupaj z občinstvom z gromkim aplavzom pozdravili Obodina Obročića, nekoč znanega košarkarja, sicer pa še zmeraj zelo aktivnega in priljubljenega zabavljača v domu starejših občanov Primavera. Ivana Fanvil je prebrala dve svoji pesmi, napisani v prostem slogu; zadnja leta se je znova vrnila k pisanju, ki ga je v sebi odkrila prav na ptujski gimnaziji pred več kot osemdesetimi leti. Poslej je redno objavljala v reviji stoinvečletnikov Perspektive. Dvorana je frenetično zaploskala, ko je na oder prišel Omladin Delinkov in oddirigiral ansamblu upokojenih muzikantov Tresoča roka – mladostno srce. Zaigrali so nekaj slovenskih zimzelenih pesmi in napevov iz prejšnjega stoletja. 

»Čez tisoč let, ko naju ne bo več …« je pela vsa dvorana. 

»… na nebu Orion sijal bo še …« se je razlegalo iz grl dvatisočglave množice.

V sij odrskih luči so zdaj prišli vsi nekdanji še živeči župani in pomožni župani; Jana Roš – Marin, Ranko Rumen, Rupert Purič, Rimoslav Cilu, Tihomir Čirić, Feštan Lanser, Ranimir Šedov, Gruška Zajšek, Lean Viljenec, Janko Cikorija, Drejan Šuc, le pretekli župan Žu Ti Lan se je opravičil; kitajska komunistična partija mu je pred iztekom zmajevega leta podelila priznanje za razvoj komunistične misli na tretjih trgih in ga poklicala v Peking, kjer so mu prav te dni podelili najvišje državno odlikovanje. Žu Ti Lan je imel namreč velikanske zasluge za integracijo nemških ekonomskih imigrantov v kitajsko sodobno družbo. Na Ptuju je Žu Ti Lan odprl pisarne UZDE,od koder so skrbeli za pregleden prehod srednjeevropskih migranotv v daljno Kino.

Vsak od nastopajočih v končnici proslave jih je štel sto ali več, ampak za svoja leta so bili videti odlično. Kot za šalo so eks župani stresali iz rokava spomine iz časa svojih županovanj. Anekdotične, pa vendar resnične. Zdaj so se smejali temu, kako so se nekoč ločevali v tabore, politične opcije in se zgledovali po politikih, kakršne so videli v Ljubljani. Kdor je bil v tistih časih na Ptuju »strankarsko priden in poslušen«, je, če je imel srečo in se je njegova stranka zavihtela v državno politiko, dobil nagrado – službo v Ljubljani. Tako je najbolj sposoben cvet odhajal iz mesta. Še dobro, da so ti časi mimo. Še dobro, da se že dolgo vse več ljudi želi priseliti na Ptuj. Ja, res je: danes se Ljubljana uči od Ptuja. (Nekoč – najbrž ni treba poudarjati – je bila Ljubljana tisti kraj, kjer je bilo vse resnično pametno, lepo in napredno.) 

»Smem prositi še enkrat za besedo?« se je oglasil nekdo v prvi vrsti. Bila je aktualna županja. Kakor šolarček je držala roko v zrak in čakala, da jo bodo povabili na oder. 

»Nisem vam hotela prej povedati,« je začela svoje izvajanje. 

V dvorani je zavela smrtna tišina. 

»Pred dnevi sem bila v Ljubljani in od predsednikov republike in vlade na štiri oči izvedela novico … obljubila sem jima, da vam jo povem šele danes. Je tako, spoštovana predsednika?«

Oba predsednika v dvorani sta vstala in pokimala ter rekla: »Tako je.«

»Na prihodnjem zasedanju državnega zbora bo sprejet zakon,« je nadaljevala županja, »s katerim bo Republika Slovenija na državnem nivoju uvedla neposredno demokracijo in odločanje državljanov po ptujskem modelu.« 

Publika je bila v hipu še enkrat na nogah. Mnogi na berglah.

»Kdor ne sliši, ni Slovenc!« se je spontano razleglo po dvorani. (To pa Slovencem z najnovejšo iznajdbo ptujskih mehatronikov, sluhniodmuhom, ni bil noben problem, saj so slišali perfektno vse do svoje smrti. Tudi politiki; slišali tako in drugače.) 

Vse skupaj mi je vse bolj delovalo kot epizoda iz bajk in povesti o Spodnjih Podravcih, ampak, spoštovane bralke in bralci, bila sem tam, na otvoritvi Gratiose, in bilo je točno tako, kakor pravim: Gratiosa graciozna, dokončno slovo od prazničnega leta, veličasten zaključek vsega, kar se je dogajalo na Ptuju vse leto, za konec pa še za Ptuj fenomenalne novice. Ploskanju ni in ni bilo konca. Ob odhodu iz dvorane se je marsikateri gledalec zagledal na hologramskem kolažu katere od prireditev, na kateri je prisostvoval v iztekajočem se letu.
P. s.:
In da se še malo pohvalim. Nagrado
MM.ZDAJ – mestna Mica zdaj za pripovedovalca/-ko zgodbe o Ptuju leta 2069, ki je poimenovana po mestni arhivistki Mariji Hernja Masten, ki je znala nekaj povedati o vsaki ptujski zgradbi, spomeniku, pomembnem človeku, za leto ’69 dobi:

moja malenkost, vaša Béres P. Ildikó.

To je bila zadnja kolumna Ildikó P. Beres za časopis Magyar Idők. Napisana v noči po proslavi, objavljena v soboto, prihodnji dan.

Počakala je, da se je dvorana počasi izpraznila. 

Rahlo ji je bilo slabo. Obsedela je v dvorani in razmišljala o sebi. In o Tomažu. Tomaž je ugašal svetlobni pult in odjavljal svoj žepnik iz sistema za tonsko-lučno krmiljenje dogodka.

Sedela je sredi ogromne prazne dvorane. Polna je bila vtisov. Vsega, kar je doživela to leto na Ptuju. 

Prišla je z namenom, da ostane en mesec. Odšla bo po enem letu. Nepozabnem letu.

Samo še silvestrski žur in slovo od Petre in kolegov v gledališču …

Tomaž je končal s svojim delom. Hišniku je poslal sporočilo, da zdaj lahko zaklene Gratioso. 

»Nekaj ti moram povedati, Tomaž …« mu je rekla Ildikó. 

»Veš …« 


Sledita samo še dve poglavji: 69 in pa kratek dodatek.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: