69/ 65, 66

65

Mesto je bilo spokojno prazno. Kakor da bi bila kakšna deževna, meglena, depresivna, januarska nedelja v Pešti. Bil pa je torek; čisto lep, sončen, decembrski dan na Ptuju. Dela prost dan. Praznik Prešernovega rojstva. Mesto ga je leta 2030 razglasilo za občinski kulturni praznik. Tako so na Ptuju imeli kar dva kulturna praznika: tistega uradnega, državnega, osmega februarja, ko so se spominjali pesnikove smrti, in tega, ptujskega, bolj veselega, kot spomin na pesnikovo rojstvo. V mestu je bilo ta dan odprto le najnujnejše; lekarne in gostilne. Prebivalci Ptuja so dan preživeli v intenzivnem druženju s kulturo. Vse kulturne institucije so bile odprte in prirejale so druženja z občani. Vsaka v svojem slogu. 

Mesto je bilo dopoldne še mirno. Po kosilu pa se je začelo: uličice so se napolnile, saj so se vsi prebivalci malega mesta kam namenili; nekateri v arheološki muzej, drugi v knjižnico, tretji v gledališče, četrti v glasbeno šolo, peti na plesne delavnice, šesti na delavnice telesne kulture. Ja, tudi telesno kulturo so razumevali točno tako, kot pove ime, kot kulturo in ne kot šport, ki je postal že zdavnaj tako zelo tekmovalen, da so se pred desetletji ljudje vrnili k rekreaciji in k tisti starogrški misli »Zdrav duh v zdravem telesu«. Šport pa je (p)ostal poslovna dejavnost.

Osrednja proslava je vsako leto v drugi kulturni instituciji. Letos je bil na vrsti Muzej frocovja. Froc je narečna beseda, ki označuje majhnega otroka. Ildikó je med študijem že slišala za nenavadne muzeje; muzej igrač pa muzej vodovodnih pip, celo za muzej zlomljenih src, za muzej frocovja pa še ne. Ja, že zgolj zaradi tega nenavadnega imena bo šla na občinsko proslavo, prej pa si bo ogledala še ta frocološki muzej.

Nahajal se je v nekdanji žitnici ob gradu. Pravzaprav sta bila v tej veliki zgradbi, ki je samo še spominjala na nekdanjo grajsko kaščo, dva muzeja: Muzej frocovja in Muzej prihodnosti. 

‘Le kaj imajo pokazati na temo otrok v tako veliki zgradbi,’ si je mislila. ‘Bodo razstavili – malo hecni, kot na Ptuju so – razvoj plenic od bombažnih prek pampersk do najnovejših nina-nana-nano naritnikov?’ se je tudi sama hotela spomniti kakšnega novega muzeja. ‘No, pa da vidimo.’ 

V Muzeju frocovja je bilo prikazano vse tisto, o čemer sanjajo otroci. Otroci na Ptuju, pa ne le na Ptuju; v Evropi in na drugih kontinentih. Risbe, pesmice, spisi, ki odslikavajo otroške želje in njihova hrepenenja. 

»Da bi ati in mami bila čim več doma, z mano in bratcom,« je pisalo na neki risbi nekega froca. Ja, z »o«, z bratcom. Na drugi pa: »Da bi imeli vsak dan kaj za jesti.« – Namibija. Žalostno. Še sredi tretjega tisočletja otroci umirajo od lakote … Postala je žalostna. 

Kasneje bo izvedela: Ptujčani so izjemno pozornost posvečali otrokom. Predstavam za otroke, delavnicam za otroke, otroškim pevskim zborom, otroškim skavtskim in taborniškim skupinam … Zavedajo se pomena tistega, kar je bila nekoč samo fraza: otroci so naše največje bogastvo. Če je bilo v grajskih zbirkah vse uglašeno na temo preteklosti, pa je bil Muzej frocovja zazrt v prihodnost. Od tod tudi muzej v vrhnji etaži: Muzej prihodnosti. Muzej sanjarij. Muzej otroških želja in hrepenenj. Najprej je lahko videla, kako so otroci živeli nekoč. Še ne tako daleč nazaj so ure in ure morali presedeti pri miru v šolskih klopeh. Na fotografijah so bili s težkimi torbami na ramenih. Ponavljati so morali za učiteljem, ki je strogo stal pred njimi in pričakoval, da bodo ponovili, kar jim je povedal ali prebral iz knjige. V času, ki so ga preživljali v šoli, je menda vsakih 45 minut glasno zazvonilo. To je bil znak, da morajo preklopiti: od poslušanja glasbe na denimo računanje s številkami. Že res, da imata glasba in matematika veliko skupnega … 

Tudi današnji otroci spoznavajo enake vsebine, ampak hvala bogu na čisto drugačen način, si je mislila Ildikó. 

V muzeju je bila prikazana učilnica iz davnih časov. Na steni je bila nekakšna velika zelena deska, še najbolj podobna velikemu reklamnemu plakatu, vendar brez kakršne koli vsebine! V bistvu navadna, na zeleno pobarvana ogromna deska. Spodaj je bila polička za belo kredo. Z njo so pisali na tablo. Zraven pa goba za brisanje. Vsak teden je bil menda »dežuren« drug učenec. »Dežuren« je pomenilo: zadolžen za brisanje table. (Danes se multimedijska tabla seveda »pobriše« na mentorjev mentalni ukaz prek e-vmesnika.) Na klopeh so bili razstavljeni zvezki, kakršne so otroci uporabljali za zapisovanje. Iz papirja! Najprej so bili v sivo-zelenih ovitkih, potem pa so zvezki postajali vse bolj pisani. Tisti najstarejši so imeli na desni strani zgoraj in spodaj drobno luknjico. Na priloženi razlagi je prebrala: »Očetje – in še večkrat mame – so s šivanko malemu šolarju naredili v zvezku luknjico zgoraj in spodaj, približno dva centimetra od desnega roba, nato pa je učenec potegnil s svinčnikom in ravnilom navpično črto od luknjice do luknjice in tako je nastal rob zvezka. V ta rob je potem vpisal datum, kdaj so »jemali« učno snov. Ali pa je učiteljica na rob napisala »Videla« ali »Odlično!« ali »Še enkrat! Lepše piši!« ali – o, gorje! – v najhujšem primeru: »Naj starša prideta v šolo.«

Razstavljena je bila kompletna šolska torba, z vsemi potrebščinami za učenca sedmega razreda osnovne šole. In zraven nje za primerjavo desetkilogramska utež. Takšno težo so vsak dan nosili na hrbtih šolarji še ne tako daleč nazaj. 

So bili pa časi, pred drugo svetovno vojno, ko otroci še zvezka niso imeli. Takrat so s kredo pisali na pomanjšano verzijo šolske table. Tablica so ji rekli. (Potem so nekoč, ob začetku novega stoletja pri Applu izumili novo elektronsko napravo in ji dali prav to ime: tablet, tablica. »Nihil novum sub sole,« je svoje znanje latinščine ponovila Ildikó.) 

Na neki porumeneli fotografiji vidi učitelja, ki z dolgim lesenim ravnilom tepe otroka po prstih. »Otroci so jih za kazen dobili po prstih. Ali pa so morali klečati na koruzi v kotu,« je pisalo pod fotografijo. Po drugi svetovni vojni se je šola začela hitro spreminjati in Ildikó prebere: »Kazen mora biti vzgojna.« Na fotografiji vidi otroka, ki mora stokrat napisati v svoj zvezek: »Pri pouku ne klepetam.« 

‘O groza,’ si misli. ‘Danes bi otrok to domačo nalogo opravil ena, dve, tri – copy-paste.’ Ni pomislila, da je s tem v resnici ponavljal mantro; kot so to kasneje učile meditacija, vizualizacija, NLP in druge metode iz časa njuejdža. 

Nakar je še prebrala, da je kdaj pa kdaj kak učenec moral za kazen ostati »po šoli« – po pouku ni smel domov ali se igrati s prijatelji. Očitno je bila šola nekoč res nekaj najbolj groznega v življenju mladega človeka.

Del Muzeja frocovja je bil oblikovan v obliki sodobne učilnice. Po stenah so viseli izdelki otrok ptujskih osnovnih šol. Velik, svetel, precej prazen prostor, ob robovih so bile mize z vgrajenimi e-gradivi, na mizah pa raznorazna igrala, za spodbujanje fine motorike, glasbeni intrumentarij, barvice najrazličnejših vrst, glina, moka, vrvice, les, kladiva, žage, pile … Ogromno ročnega dela je danes v šolah. Na Ptuju že dolgo ne učijo več samo učnih vsebin, pač pa razvijajo otrokove kompetence. Učijo, kako se učiti. Učijo, kako se pogovarjati z drugimi. Kako se ustvarjalno kregati. Kako argumentirati. Kako vztrajati pri svojem in kako tisto dobro od drugega vgraditi v lastno razmišljanje. Učijo jih celo, kako naj se pogovarjajo sami s seboj. Nekoč je človeku hodilo po glavi tudi 60.000 misli na dan. Ni jih še znal upravljati. Velikokrat si je sam govoril neprijazne reči: Janezek, še to in to moraš danes; tega in tega, Janezek, pa nikakor ne smeš, a si ti malo nor?; Pa kaj si ti misliš, kdo si pa domišljaš, da si?; Ne si mislit, Janezek, da boš ti …!; Nikar si ne domišljaj, da si …; Janezek, nisi ti … da bi ti kar …; Kar misli si, da se to da!; To so drugi že zdavnaj poskusili, pa jim ni ratalo!; Pa kaj potem, kaj si ti misliš.; Kako bi ti nekaj po svoje? Kar lepo pozabi, Janezek!; To tako ne gre; To se pa tako ne da; Kar misli si, Janezek; Ti bi spet nekaj drugače; Glej, Janezek: naredi lepo, kar se ti reče, in ne sprašuj preveč; Prej se sprijazniš, Janezek, boljše zate … 

(In Janezek je postal Janez, in česar se Janezek ne nauči, tega Janez pač ne zna.)

Takšne in podobne misli so menda nekoč mislili otroci. Najprej so jim jih govorili odrasli, potem pa so jih ponotranjili in začeli misliti kar sami! Halo, kar sami! Samodejno. Najbolj pridni najprej. (Hvala bogu so že takrat lepa dekleta ljubile barabe …) Tako dolgo so jim takšne zapovedi in prepovedi vcepljali v glavo, dokler otrok ni na lastni koži uvidel, da je res, kar so mu rekli: »Boš ti že videl vraga!« In ker je z besedami hudič, ga je pridni Janezek največkrat čez desetletja, ko je postal Janez, tudi videl; in to vraga in pol! Tistega, ki so ga vanj spravili drugi, in priden, kot je bil, nato še tistega, ki ga je dodal sam. 

Sodobna ptujska šola je danes čisto nekaj drugega. Nekakšna igralnica. Brez urnika, brez predmetnika, brez zvonjenja. Brez zapovedi in s smiselnimi prepovedmi tipa: »V električno vtičnico prepovedano vtikati žico!« Mentorji spremljajo otroke, in če se fant zanima za tehniko, ga učitelji popeljejo v tehnične delavnice, kjer poskuša sam sestaviti svojo napravo. Če ga zanima kemija, ga spustijo v nekakšno veliko »črno kuhinjo«, kjer so lonci, posode, štedilniki, tu rahlo smrdi, se običajno kadi in nenehno nekaj kuha. Ko nekdo pokaže zanimanje za številke, ga mentor za matematiko popelje v svet števil. Seveda že kar nekaj desetletij pri učenju uporabljajo vso spletno navlako, ki je na medmrežju. Nekoč so času, ko je otrok bil v šoli, rekli pouk. Zdaj rečejo temu radovednik. Da si pri radovedniku. In tam si, dokler ti je zabavno, dokler bi rad izvedel še več. Ta preskok se je zgodil takrat, ko so védenje, ki so ga že zdavnaj imeli – da so namreč človekovi možgani predvsem nenehno lačni novega, radovedni in narejeni za nenehno spoznavanje (in kreiranje novega!) – tudi resno vzeli. Seveda, nekateri otroci si želijo bolj naravoslovja, drugi bolj družboslovnih vsebin, tretji ne bi nič od tega in bi cele dneve samo plesali ali peli ali igrali na svoj najljubši instrument ali se igrali z igračami. In v ptujskih šolah, izve Ildikó, to vse otrokom že zdavnaj tudi omogočajo. Kdor bo z veseljem napredoval v igranju klavirja, bo kmalu hotel izvedeti več tudi o razmerjih med notami in tonskimi lestvicami in takrat mu bodo ponudili povezane vsebine iz sveta zvoka, fizike pa pa tudi matematike, razmerij in odnosov, slišal bo za Pitagoro in konec koncev spoznal Alberta Einsteina, ki igra na violino in sanjari o žarkih, ki jih jaha. Relativno enostavno. Učenec niti opazil ne bo, da je začel pri »Čuk se je oženil«, končal pa pri fiziki osnovnih delcev. Na razstavi Ildikó celo izve, da je obstaja izraz PPŠ – ptujska pedagoška šola, pristop k sodobni šoli, ki so ga v veliki meri prvi implementirali prav na Ptuju. 

Aha, zdaj razume, od kod Tomaž toliko ve o svojem mestu: v osnovni šoli vsi učenci poslušajo vsebine, namenjene spoznavanju Ptuja. Učijo se o njegovi zgodovini, dogodkih, ki so se zgodili v mestu, o pomembnih glavah, ki so obiskale mesto, ulicah, hišah in trgih, mestnih praznikih in običajih. Seveda se vse to učijo tudi v povezavi z učenjem tujih jezikov. In teh vsebin sploh ni malo. Nekoč so to imenovali izbirne vsebine. Pa se je zalomilo, ker je teh vsebin bilo ogromno; nekatere so bile obvezne izbirne vsebine, druge samo »navadne« izbirne in kmalu se niti pedagoški delavci več niso znašli, kaj je obvezno izbirno in kaj samo izbirno izbirno. Vrag je vzel šalo, ko so bile moderne turške TV-nadaljevanke, pa so si mnoge mame zaželele, da bi se njihovi otroci kot tretji tuji jezik ne učili francoščine, italijanščine ali hrvaško-srbščine (ali obratno), pač pa turško. Češ da bodo skupaj lažje gledali Kemala in Nihan, prekrasna tragična novodobna junaka. Vsaka mama bi bila namreč rada ljubljena kot Nihan, od njega, lepega kot Kemal. (Mimogrede: pa je Kemal prišel v Slovenijo, v trgovskih centrih so ga razkazovali. In spomnimo ob tem: nekoč je na Ptuj prišla tudi sama Esmeralda, odprla oči in zavzdihnila le: »Beautiful!«) 

Vrnimo se k izvirnim vsebinam, povezanim s poznavanjem domačega kraja; zdaj se že nekaj desetletij učenju o Ptuju reče vsebine iz naše davnine. Pa tu še ni konec ukvarjanja s preteklostjo. Otroci si nenehno tudi izmišljajo nove in nove dogodke, ki bi se lahko zgodili v preteklosti. S svojo domišljijo ustvarjajo nekdanje življenje, potem pa ga s pomočjo 3D-modeliranja pri različnih predmetih povežejo in na ta način gradijo VIP.P, virtualni Ptuj preteklosti

Hologram, ki je pripravljen na razstavišču na drugi strani prostora, že čaka, da ga Ildikó uporabi. Izbere letnico 17 … 44. Pred očmi se ji pojavi Ptuj tistega časa. Z ljudmi, vozovi, življenjem na srednjeveških uličicah. Le nekaj jih je v mestecu pod gradom; okoli in okoli pa sama polja. Drava se leno vije. 1744 – velik požar v mestu … znamenita Fellnerjeva slika vedute mesta Ex voto. Ildikó se s prstom premakne naprej po časovnici. Preskoči v maj 1945. Mesto osvobodijo Bolgari, v mestni vinski kleti od zmage pijani osvoboditelji streljajo po starih sodih in vino teče v potokih. Mlade dekline bežijo pred opitimi zmagovalci. Ptujski kletar Franz na srečo sode z najboljšim vinom in stare buteljke, vse tam od leta 1910, zazida za pravi zid, da najbolj žlahtne kapljice svobode željni in vinca ter ljubezni žejni osvoboditelji ne najdejo. Ildikó vidi, kako Franz pobegne v Gradec. Prebogat je. Zato je brez krivde kriv. Ildikó pomakne časovni trak še enkrat naprej – zdaj vidi, kako isto vinsko klet kupijo Rusi. Želi izvedeti, kaj bo s temi dragocenimi buteljkami … prevrti trak naprej … »File not found«, ni podatka.

Povzpne se v najvišjo etažo nekdanje žitnice. Nekakšna kocka, podobna vzhodnemu in zahodnemu stolpu, je namenjena muzejčku Ptuj prihodnosti

Otroci vseh generacij rišejo, pišejo, delajo makete mesta, v kakršnem bi si želeli živeti leta 2100, 2150 itd. Le še trideset let nas loči do začetka novega stoletja in prebivalci so si zadali za cilj: Ptuj leta 2100 bo Ptuj po meri današnjih otrok. 

Zato bo danes županja svoj govor ob kulturnem prazniku imela prav v Muzeju frocovja. 

Publika se že zbira in Ildikó po vem, kar je videla, nestrpno pričakuje, kaj bo povedala županja.

»Slovenski kulturni praznik, drage someščanke in someščani, letos praznujemo tukaj, v Muzeju prihodnosti oz. Muzeju frocovja. Ne morete si misliti, kako vesela sem bila, ko sem videla, da ste si večinsko zaželeli, da bi bila letošnja proslava tukaj. Vesela ne le zato, ker se nahajamo v muzeju, ki smo ga šele pred desetimi leti uredili, da bi z njim počastili ptujski pedagoški pristop. Ne samo zato, da bi se z novim muzejem, še enim v vrsti muzejev na Ptuju, oddolžili generacijam in generacijam naših učiteljev, ki so nas skozi osnovno in srednjo šolo vodili do sem, kjer smo. Ne samo zato, da bi proslavili naše visokošolske organizacije in njihove univerzitetne programe, ki se izvajajo na Ptuju in ki jih je vsako leto vse več, pač pa zlasti zaradi naslednjega: Ptuj je staro mesto, ki pa stavi na mlade. To mislimo na Ptuju zelo resno in zato smo Muzej prihodnosti postavili nad kletno zbirko drobnega arheološkega gradiva.« 

(‘A ni nekaj takega – takrat še kot pomožna županja – gospa že povedala v začetku leta, na javnem branju literarnih prispevkov o Attili v gledališču?’ je pomislila Ildikó. Morda se pa moti. Ni važno; lepo je povedala in res je, včasih je lepe stvari treba povedati tudi večkrat.) 

»Simbolno smo želeli s tem povedati: na temeljih preteklosti raste Ptuj prihodnosti. Otroci so najboljše, kar imamo. To je bila nekoč le fraza. Res, da pametna fraza, a še vedno žal samo fraza. Danes zavedanje, da so naši otroci tisti, ki lahko preteklost vključijo v prihodnost, na Ptuju tudi živimo. Po najboljših močeh se trudimo, da bi to nadaljevali čim bolje mi, na Mestni občini. Upam, da se strinjate z menoj: v izmišljanju možne, boljše, lepše in prijaznejše prihodnosti nismo in nikoli ne bomo tako dobri, kot so naši otroci in naša mladina. Ne rečem, nekaterim našim umetnikom in znanstvenikom je bilo dano, da so tudi v zreli dobi ohranili otroka v sebi. V smislu, kakor je lepo povedal Picasso: ‘Vsak otrok je umetnik. Težava je, ostati to tudi kot odrasel.’ Večina pa nas je še včasih bolj zagledana v preteklost. Stvari počnemo tako, kot so nam povedali, da naj jih počnemo. Hvala bogu, so naši otroci pogumni in kršijo pravila. Mi, odrasli, pa jim prisluhnemo in jih krčimo. Odraslim se zdi postavljati pod vprašaj vse znano morda predrzno; še bolj drzno in pogumno pa je v bistvu to, kar počne naša mladina: o znanem ne le dvomi, ampak poskuša stvari drugače tudi početi. In ptujski pedagoški pristop spodbuja prav to: dvome o znanem in poskušanje novega. Spodbuja spraševanje: Bi lahko bilo še kako drugače? Kako bi še lahko bilo bolje? Je res tako, kot je, najboljše možno? 

Na Ptuju spodbujamo napake. Kdor naredi hitreje več napak, bo verjetno prej našel boljšo rešitev. In da živimo v najboljšem možnem svetu, smo si že zdavnaj nehali domišljati. Samo če si zamišljamo stvari še kako drugače, hodimo s časom. Seveda smo na Ptuju ponosni na vso preteklost in dediščino. Ja, naravnost zaljubljeni smo vanjo. Smo pa tudi zagledani v prihodnost. Zato smo ponosni na naš Muzej prihodnosti, Muzej otročarij, po domače – Muzej frocovja. Ja, ko smo izbirali ime zanj, je bil eden od predlogov tudi ‘Šolski muzej’. Pa so prav naši – to se pravi vaši – otroci, ko smo jih vprašali, kakšno naj bo ime novega muzeja, rekli: ‘Muzej otročarij.’ Zakaj? Ker so otročarije čarovnije! Ker so otroci čarovniki, ki so zmožni pričarati nove reči. No, res je, da se včasih kje kaj pokadi, zasmradi, razbije, ko pade na tla, polomi, razleti in razpoči. A tako pač je, to mi odrasli še dobro vemo: da lahko naredimo omleto, je treba najprej jajce razbiti

Uživajmo torej današnji veseli dan kulture, prijatelji. Hvala vsem za udeležbo na vseh številnih prireditvah v mestu. Hvala ustvarjalcem, kulturnikom, umetnikom pa tudi ustvarjalcem družbenih in tehničnih novotarij za vsa razbita jajca. Čestitke vsem nagrajencem in bodi dovolj besedi. Naj sledi zabava. Na mnoga jajca!« 

Ženska je imela »jajca«; požela je gromek aplavz. Zabava, ki je sledila, je bila res zabavna.

V svoj dnevnik je Ildikó zapisala:

3. december ’69, torek

Toliko otrok in mladih na proslavah še nisem videla nikoli in nikjer. Na proslave pri nas hodijo v glavnem samo odrasli, resnobni in pomembni ljudje, politiki in njihovi ploskači. Vsi bolj kot ne v letih. Morda je ptujska proslava prekipevala od mladine, ker je proslava bila v Muzeju otročarij, v njihovi pogruntavščini? Zato, ker so jih ta dan odrasli jemali še posebej resno? Ker je bil to njihov dan? Dan, ki je napovedoval njihovo prihodnost in prihodnost njihovega Ptuja? 

O svoji prihodnosti (raje) ne razmišljam.

66

Zadnji dnevi leta so ljudem v teh krajih še pred nekaj desetletji tekli z bliskovito naglico. Spolzeli kakor pesek med prsti. V zraku je bila predpraznična nervoza. Vse skupaj se je začelo že takoj potem, ko so trgovine prodale tone in tone sveč za prvonovembrsko obiskovanje grobov. Sveče s polic, na police pa nemudoma novoletni okraski, igrače, darila za Miklavža, Božička, Dedka Mraza, dan samostojnosti in enotnosti ter seveda vse za najdaljšo noč v letu. 

Gneča je bila na cestah. Parkirišča so bila polna avtomobilov, v katerih se je vozil največkrat vsak sam (deljenja vozil in prevozov pred pol stoletja še niso poznali). Vladala je nakupovalna mrzlica; črni petek, pred- in ponovoletna znižanja in popusti v velikih trgovskih centrih, gneča v pisarnah in na uradih, vsak je hotel še kaj postoriti zadnje dni leta … Ljudje so nakupovali, kakor da se bo svet ustavil. Kupovali so z denarjem, ki ga niso imeli, stvari, ki jih v resnici niso potrebovali, da bi naredili vtis na ljudi, ki jih niso poznali. Stvari so bile pač znižane. Bila je pač priložnost. »Zdaj je prilika,« tako so opravičevali svoje nakupe. Niso še ločevali med željami in potrebami. Teoretično že, vedeli so, v čem je razlika, ampak ko se je pokazala priložnost, se je želja nemudoma čudežno spremenila v potrebo

Potem so pa nekoč vendarle ugotovili: 1. popusti so nonstop, 2. priložnosti so nonstop, 3. razprodaje so nonstop. 

Kar je pomenilo, da je bilo vedno na voljo vse. Seveda vedno po nerazumno previsoki ceni. Ampak znižanja so ljudi razveseljevala, in če je že priložnost …

Zdaj je že kar nekaj časa bilo drugače. 

Ljudje že zdavnaj kupujejo manj. V glavnem to, kar res potrebujejo. Že v začetku decembra (še posebej pa po proslavi v Gratiosi) bo Ildikó opazila, da se mesto umirja. Svoj šesturni delavnik so ljudje zaključevali prej kot običajno in se že kar kmalu po kosilu vračali iz služb ter se skupaj z družinami začeli pripravljati na slovo od iztekajočega se leta. Življenje se je upočasnjevalo, trgovine so se zapirale prej in nekakšna spokojnost je padala na mesto. 

Padale so drobne snežinke. Bela preproga je znova pobelila mesto, neslišno prekrila hrup ter vpila mestni vrvež. 

Ildikó je v topli sobi počasi pakirala reči. 

Kataloge z razstav, knjige, reklamne letake muzejev, programe z najrazličnejših prireditev, ki se jih je udeležila … Vse to je celo leto zbirala, morda bo potrebovala kaj pri študiju. ‘Nikoli ne veš, kdaj ti pride kaj prav,’ si je mislila. In se spomnila, da so to očetove besede; njen ata je v svoji garaži hranil vijake in tesnila in stare pipe in kose parketa in rezervne ploščice in tri lamele za rolete, stare zavese, ponjavo za motor, ki ga je že zdavnaj prodal … Mogoče pa ima vendarle tudi kaj po njem …

Počasi je jemala v roko papir za papirjem. Vsak jo je spomnil na kakšno podrobnost in jo v mislih prestavil za nekaj mesecev nazaj. To je bilo lažje – brskati po lepih spominih; prihodnosti se ni mogla spominjati.

S Tomažem sta se temi prihodnost kar nekako izogibala. Zato se je njen miselni preskok v času naprej zmeraj končal tako, kakor so se nekoč v kinu končevale projekcije filmov s filmskega traku: kolut se je nepričakovano iztekel, filma je zmanjkalo, na platnu je posvetila velika bela utripajoča praznina. Slike, ki si jih je Ildikó še malo prej risala pred očmi, je že trenutek za tem sama zrušila kot hišo iz kart. Ali pa kakor da bi podobe v hitrem posnetku zbledele kot porumenele fotografije iz muzejskih zbirk.

Povabili so jo v ptujsko gimnazijo, kjer so praznovanje dvestoletnice šole končevali s tako imenovanim projektnim tednom. Pa se je odzvala. Prav rada odzvala. Da bo zadnje dni leta čim manj razmišljala o času, ki prihaja.

Ravnateljica je vedela za Ildikó; mlado Madžarko so poznali z vseh prireditev, pa jo je povabila, da bi dijakom predstavila madžarsko kulturo in literaturo. Konec koncev je Petőfijeva daljna sorodnica. Prebrala bo nekaj njegovih pesmi, potem pa bo – to jim bo všeč v teh vinskih krajih, si je mislila – prebrala še tole od Béle Hamvasa iz knjige Filozofija vina.

Večina je namreč mislila, da so ateisti brezverni. O tem seveda ne more biti niti govora. Brezvernega človeka ni. Ateisti niso brezverni, ampak v primerjavi s svojim pomilovanja vrednim prizadetim umom in izrojeno nravjo, verjamejo v komično vero. In ne samo, da verjamejo. Vsi ateisti so bigotni. Pravim vsi, ker še nisem srečal nobenega ateista, ki ne bi bil bigotnejši celo od tiste starke s slabim vonjem, ki v nedeljo pred cerkvijo prodaja pogrošne zvezke o čudodelnem urinu svetega Homorona. Svetnik ateistične vere seveda ni sveti Homoron, ampak Einstein, in čudodelna moč ni urin, ampak ultraseptil. Ime ateistove bigotnosti je materializem. Ta vera ima tri dogme: duše ni, človek je žival, smrt je izničenje. Vse troje pa se zvede na eno, in sicer, da se ateisti strašansko bojijo boga. Böhme o njih pravi, da živijo v božji jezi. Ne poznajo drugega razen jeznega Boga: zato se skrivajo in lažejo. Verjamemo, da jih ne bo več strah, če bodo rekli: Boga ni. Namesto tega pa jih je seveda še bolj strah. /…/

Pri sebi in pri drugih smo neštetokrat izkusili, da smo kakšno veliko neumnost naredili zato, ker smo hoteli biti zelo pametni. Pametni, a ne dovolj pametni. Ne toliko pametni, da bi pamet vrgli skoz okno. Računice se niso obnesle. Pa kako pameten sem bil! Izdal vam bom, prijatelji in prijateljice, da se računice po navadi ne obnesejo. Da se nikoli ne obnesejo, je kar lastnost računic, čim pametnejši je človek, tem manj. Kaj je treba storiti? Seveda! Kaj je treba narediti! Saj sem prej povedal. Treba je biti trezen. Resnično trezen oziroma pripit. Treba je piti vino. 

Kakorkoli smela se zdi ta končna posledica, pri njej se še nisem pripravljen ustaviti. Postavil bom namreč vprašanje: kaj so tisti bolezni podobni nemir, iritirajoča omejenost, vznemirjeno hitenje – danes mu pravijo živčnost – ki so tako značilni za ateiste? Brez vere ni možno živeti. Stara trditev, neovrgljiva. Obstajata dobra in slaba vera. To je vse. Ali človek verjame v Boga ali v surogate. Ta surogat je lahko precej mnogovrsten: lahko ga imenujejo načelo, svetovni nazor, diktator, napredek, humanizem. Pri ženskah nečimrnost, ošabnost, samoobžalovanje, blatenje, histerija, kaprica. Ime današnjega verskega surogata je materializem. Zakaj se tako imenuje, je skrivnost. Jaz sem materialist, draga, jaz, ki molim k polnjeni papriki in slivovim cmokom, ki sanjarim o vonju izza ženskih ušes, ki obožujem dragulje, ki živim v poligamiji z vsemi zvezdami in cvetlicami in ki pijem vino. /…/

Ateisti žive kot norci in škandalozno, toda jaz se ne razburjam in vas ne oštevam. Vse vas učim o tem, kaj je treba storiti. Še tega si ne želim, da bi se čemu odrekli, uboge duše, že tako ste v velikem pomanjkanju. Prav nasprotno: spodbujam vas prav zato, da se ne bi čemu odrekli. Jejte, ljubite, občudujte in predvsem pijte, pijte in pijte.

Nočem, da bi bilo manj, ampak več. Razumeš? Osel! Govoril sem iz vsega srca, tudi scientifistom in tudi puritancem in tudi pietistom. Če sem vas nekajkrat temeljito premikastil, je to treba vzeti kar se da resno, ne smete pa se razjeziti. To je bila blasphème d’amour, kot pravijo Francozi. Človek graja le tistega, ki ga ima rad. In verjemi, moj prijatelj ateist, vere ne kličejo zaman vera in jo povezujejo z Bogom. To je dejansko božja zadeva, ki ne zna drugega kot ljubiti celo svoje sovražnike. Ne pravim, da je tega olja v meni preveč, toda vem, da sem svoj stenj pomočil v to olje, in medtem ko sem pisal to knjigo, je v meni svetila njegova luč. In dobro si zapomni (predstavljam si osupli obraz puritancev, ko butasto zijajo), da do zadnjega trenutka nisi izgubljen. Od zunaj nisi obsojen na pogubljenje. Sam se ohranjaš v pogubi. Vse je odvisno od tebe. Vsaka duša se rodi cela in svojega zdravja ne more izgubiti. Bodi pameten, pridobi si svoje zdravje nazaj. Zdravilo se dobi kjerkoli. Pij! Kar ponujam, je olje čistosti, olje opoja.

Pij, vse drugo bo prineslo vino.

Dijaki so se muzali. Še nekajkrat bodo prebrali te odlomke. Pri književnosti, filozofiji, psihologiji, sociologiji.

Srečanje z mlado Madžarko je bilo prijetno. Ildikó je bila presenečena, da si je toliko dijakov izbralo za izbirno vsebino madžarsko kulturo. Predvsem pa so jo presenetili portreti učiteljev, ki so viseli povsod po razredih in hodnikih šole.

Ačimovič, Alič, Arhar, Bezjak, Burger, Cimerman, Centrih, Čabrian, Čeh, Čretnik, Čuš, Gantar, Hasl, Hlupič, Horvat, Ingolič, Kokol Plošenjak, Kokol Voljč, Kvas Predikaka, Korpar, Lorger, Lugarič, Maučec, Mesojedec Erlih, Mežan, Meznarič, Paulinič, Pavličev, Pernek, Podgoršek, Puklavec, Rajšter, Regent, Šenveter, Šeruga, Sorec, Stiplovšek, Šuligoj, Šumandl, Terbuc, Tonejc, Žerak, Žižek, Žmavc, Zmazek so le nekateri priimki.

»Ja,« je pojasnila ravnateljica, ko jo je po predavanju povabila na kavo v svojo pisarno, »naši učitelji z dijaki ostanejo v stiku še dolgo po tem, ko ti zapustijo gimnazijo. Običajno deset, petnajst let po zaključku gimnazije bivše dijake vprašamo, kateri učitelj jim je ostal najbolj v spominu in zakaj. Najbolj strogi, zahtevni, a tudi pravični učitelji; tako običajno nekdanji gimnazijci argumentirajo svoj izbor. Enako jih vprašamo sicer tudi že med šolanjem, a takrat so odgovori čisto drugačni: ker ne teži, ker nas spusti prej od pouka, ker ne sprašuje, ker ne daje težkih testov. 

Odgovore dijakov med šolanjem in tiste od naših nekdanjih učencev učitelji predebatiramo skupaj z našimi dijaki. Običajno učence razlika med njihovimi odgovori in tistimi, ki so že veliko let iz gimnazije, zelo preseneti. 

Nato pa se z dijaki pogovarjamo o njihovih vrednotah, ambicijah in željah. Vprašamo jih, kako si razlagajo razlike v ocenah učiteljev, kaj pričakujejo zase, da se jim bo zgodilo v prihodnjih desetih, dvajsetih letih in kakšna bi po njihovem mnenju morala biti najboljša možna šola na svetu. Kakšen bi moral biti najboljši učitelj na svetu. Pa tudi, kakšen naj bi bil najidealnejši dijak na svetu. Pogovor opravimo skupaj s celotnim profesorskim zborom, pridružijo pa se nam tudi starši.
To skupno razmišljanje o šoli poteka vsako drugo leto en teden, ko se zapremo v nekakšno ‘karanteno’ in se pogovarjamo o tem, kako učenci vidijo svojo šolo, kaj se jim zdi smiselno in kaj ne. Na koncu se seveda skupaj vprašamo, kaj od slišanega bi lahko uporabili in vgradili v učno-vzgojni proces, kako bi lahko skupaj spremenili našo šolo. Ja, poskušamo poslušati dijake, slišati njih in njihove starše, ter nenehno spreminjati našo šolo. Učimo jih, da imajo pobudo, da si upajo, da tvegajo, da eksperimentirajo, da se motijo in da prevzemajo odgovornost. Učimo jih, da od paradigme odloči-se prehajajo v paradigmo izberi-si. To, denimo, da smo danes povabili vas, so si izbrali dijaki sami. 

‘Povabite tisto rdečelaso Madžarko, ki je na vseh prireditvah v mestu,’ so rekli. Pa smo vas. Hvala vam, Ildikó, da ste prišli.«

»Mi poveste prosim več o razlikah med odloči-se in izberi-si,« je rekla Ildikó. Zanimalo jo je. Tikalo se je je. Ravnateljica ji je rade volje »odpredavala« snov, ki ji je bila nadvse pri srcu; to je bilo tisto, kar je »njeno«, ptujsko gimnazijo najbolj ločevalo od drugih: mladež so naučili, kako se izviti stiskam »ali-se-bom-prav-odločil«, in jim pomagali, da so si samostojno, suvereno in prepričljivo izbirali. Razločevanje med od-ločim-se in izberem-si je ptujskim dijakom ostalo za vse življenje.

Ildikó je ravnateljičina razlaga še dolgo odzvanjala. Zakaj le? 

Dobro je vedela, zakaj. Odločiti se ali izbrati … to je zdaj vprašanje.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: