69/ 61, 62, 63, 64

61

Uspešna premiera, obdravska turneja treh dežel (na senčni, sončni in jadranski strani Alp) ter povabila uprizoritvi Attila, the unterHUN/d/ter gade jedan! na številna gostovanja so bivanje Ildikó na Ptuju podaljšali v oktober in november, zaradi pisanja za MagyarIdőkbo tu do decembra. Pa Ildikó to sploh ni motilo. S fakultete so ji namreč sporočili, da se je njen glavni mentor pri doktoratu odločil za nekakšno polovično sobotno leto in da bo s predavanji in z mentorskim delom nadaljeval šele v spomladanskem semestru. 

Do takrat bo svobodna kot ptička na veji! Zdaj tudi uradno. 

»Udarna novica dneva,« je zapisala v svoj dnevnik. »Stvari so se mi poklopile in pašejo kot ata na mamo.« Ildikó je bila neskončno vesela.

62

Jesenski dnevi so staro mesto obsijali z blagim soncem. Vroči poletni žarki so vsak dan po malem komaj opazno izgubljali ostrino. Zdaj sonce nič več ni pripekalo, temveč nežno božalo zasanjano mesto, ki se je kopalo med goricami. Haloze na eni in Slovenske gorice na drugi strani so se vsak dan prebujale odete v nove odtenke jesenskih barv. (Še kostumografka Stanka Vauda Benčevič bi se jim ne mogla načuditi.) V mestnem vinogradu so mestni uradniki pobrali pridelek. Meščani so bili povabljeni na veselico. Povabilu so se množično odzvali. Vinarije Kobal, Kogl, Turčan, Puklavec, Gönz, Skaza in druge bodo na Prešernovi ulici v svojih vinotekah kmalu ponujale sladek mošt. 

Ildikó in Tomaž sta šla v tej lepi, topli jeseni še velikokrat na kolo. (Enkrat jo je za štos peljal na starem Rogovem kolesu kar na štangi.) 

Všeč ji je bilo, kako so v goricah peli klopotci. Drevesa in gozdovi so se pripravljali na zimsko spanje. Daleč je bila sicer še zima, jesen je bila čudovita, ampak natančnemu opazovalcu – Ildikó pa je to bila – postiljanje narave za zimski spanec ni ušlo.

Mislila je na slovo. Poslovilo se je poletje, neopazno prešlo v jesen, dnevi so postajali krajši in prihajal je tudi njen čas slovesa. Od mesta in od … 

Ne bo se ukvarjala s tem, si je rekla. Ne zdaj. A ne gostovanja Attile ne aplavzi ne kolumne niso preglasili zadrte misli na prihodnost.

Mesto je še enkrat zadišalo. Tokrat po grozdnem soku, ki se je v kleteh starodavnega mesta že jel spreminjati v žlahtno tekočino. Te dni je Ildikó na ulicah srečevala aromologe, ki so od stavbe do stavbe vodili manjše skupine svojih strank. Postajali so ob vogalih hiš. Sklanjali so se k oknom nizko pri tleh, skozi katera je v kleti prihajal svež zrak, iz njih pa uhajal omamen vonj. Aromologi so klientom razlagali, kaj se dogaja v podzemlju. Najmanj tretjina mesta je bila votla. V kleteh so kot kakšni troni kraljevali ogromni sodi iz lesa, z vešče izrezbarjenimi motivi kletarjev, vitic in mogočnih grozdov, ki so viseli s trsov. Del ptujskega podzemlja so v teh dneh odprli za obiskovalce. Mnoge sode, nekoč iz nerjaveče pločevine, so znova zamenjali z lesenimi. (Kako se zgodovina ponavlja; nekoč so jih metali ven in sledili napredku.) Najkvalitetnejše sode so dobavljali gorenjski sodarji, izdelani pa so bili iz najkakovostnejšega slavonskega hrasta. 

Ildikó se je v nedeljo priključila skupini turistov. V Štefkini vasi so vstopili v vinsko klet. Zgoraj, med majhnimi kmečkimi hiškami, je dišalo po pečenem kostanju. In po pečeni koruzi. Nekje, v nekem kotlu, so jo tudi kuhali. Otroci so v žerjavici obračali krompir. Vas dr. Štefke Cobelj je bila danes nabito polna. Za vzhodnim mestnim obzidjem, kjer je bilo nekoč parkirišče za avtomobile, se razteza Štefkina etno vas. Vse do železnice in mestnega parka sega. Tukaj je bil nekoč podvoz, potem pa so promet skozi staro mesto speljali na južno obvoznico in druge ceste, cestni podvoz pa zasuli. Ptujčanka Hermina Matjašec je nekoč, ko se je Ptuj »še iskal«, (seveda) neuspešno javno pisala o tem, kako takšen cestni podvoz ne sodi ob več kot 800 let star minoritski samostan. Nihče je (že zopet seveda) ni vzel resno. (Ja, še zmeraj je bilo vredno prebrati Herminine zapiske in misli v knjigi Civilni družbi, kjer je razmišljala o prihodnosti mesta. Neverjetno, kako je upokojena igralka prehitevala svoj čas.) 

Podvoz so torej zasuli in uredili nekaj kanalov za rečni promet po nižinskih primestnih četrtih ter za povezavo po Dravi z Mariborom in Varaždinom. 

Dr. Cobljeva je bila antropologinja; nekoč davno je postavila vzorčno kmečko hiško. Zdaj ko je bil podvoz zasut in avtomobili umaknjeni v podzemne garaže Graščakinja, Pod placom in Panoramka,pa so tukaj postavili repliko prave pravcate panonske vasi. Otroci so se učili zgodovine, starejši obujali spomine, predvsem pa so se tukaj družili in uživali kot nekoč, v počasnem 19. stoletju. 

V kleti pod Štefkino vasjo je aromolog svojim gostom zavezal oči in jih prosil, naj bodo pozorni na različne vonjave: grozdni sok, sladkoben in nekoliko zatohel gost zrak v starih, obokanih kleteh, vonj po vosku, žveplu, vlažnih zidovih in žlahtni plesni – vse to se je mešalo v zraku. Potem je gostom dal v roke kose različnega lesa. Fino obrušenega, pa vsega razpraskanega in surovega. Pa kos starega železa, hladen in zarjavel velik vetrih, ki je nekoč davno zaklepal težka lesena vrata kleti. Poslušali so, kako vetrih išče svojo pot v okovju stare ključavnice. Na koncu je vsak v roke vzel eleganten kozarec. Aromolog se je zdaj prelevil v enologa in obiskovalce ptujskih kleti najprej poučil, kako se pravilno drži kozarec; za pecelj in ne za kupo (prenekateri so ga držali napačno, in to je bil prvi greh zoper žlahtno kapljico). Potem so se naučili, kako je treba zavrteti vino v kozarcu, nato pa jih je aromolog – zdaj že malo »šolane« z osnovami bontona pitja vrhunske kapljice – vodil od izbranega okusa do okusa. Od vinske cvetice do cvetice. Od vinskega letnika do letnika. (Seveda je bil od vseh teh cvetic vsak na koncu v rožicah. Ampak pojdimo po vrsti.) 

Začeli so s suhimi, nadaljevali s polsuhimi, polsladkimi in končali s sladkim vinom. Vodstvo od polsuhega do sladkega je trajalo – kakor vse na Ptuju – precej dolgo. Počasi, s posebno posvečenostjo, so se obiskovalci spoznavali z vini. Poslušali so razlage in sedeli v tišini. Aromolog-enolog jim je zavrtel instrumentalno skladbo Tišina svetega Martina, ki sta jo pred desetletji ustvarila kulturolog dr. Aleš Gačnik in muzikolog Mitja Gobec. Samo sedeli so in poslušali. Ker – kot že ime skladbe pove – ni bilo slišati nič, je vsak najboljše slišal sebe. Vince je delovalo aromaterapevtsko. 

Naturopati vseh dežel so tukaj našli raj zase. Le tu in tam se je zaslišal kak zvok. Iz nadzemlja so prihajali komaj slišni koraki, od daleč je bilo slišati šum vlaka, ki je švistel po progi na relaciji Pragersko–Hodoš po magnetnih tirnicah s hitrostjo 280 kilometrov na uro. Ali pa se je zaslišal kak droben pok, klokotanje ali komaj slišno brbotanje v počivajočih težkih sodih. Mesto se je zgoraj in spodaj, na ulici in v kleteh, pripravljalo na za mnoge največji praznik: martinovo. 

Ildikó vina sicer ni marala. A tukaj, na Ptuju, ni mogla, da ne bi doživela tudi aromološkega vodstva po mestu. Konec koncev je morala vsak teden za časopis oddati svojo kolumno in je zato potrebovala nove zamisli. (Z navdihom že dolgo ni bilo prav nobenih težav več.) Tokrat se je degustacija v mestnem podzemlju rahlo zavlekla. Uradno vodstvo je bilo sicer končano. Aromolog, ki je spoznal Ildikó, »ptujsko gledališko pisateljico« – ja, tako jo je imenoval – jo je skupaj z manjšo skupinico še pokonci stoječih klientov povabil na še en kozarček, na še eno lokacijo: v klet pri minoritih. Enologov izbor Skaze, magistra vini, jagodnega izbora renskega rizlinga iz Vareje je bil pika na i. Dan se je končal pozno zvečer.

»Pa ne moreš, no, ves dan preživeti med sodi!« ji je rekel Tomaž, ko se je majavo vrnila iz podzemlja. »Ljudje prihajajo na Ptuj in tu ostajajo nekaj dni, da počasi, pravim, počasi doživijo vse omamne okuse in vonjave vseh teh številnih vin. Pa ne moreš, no, tako na horuk …« 

»Rdečelasa madžarska sekstremitska lahko,« mu je kratko in jedrnato odgovorila, zameštrala zlog mistka in mitska, spredaj dodala »s«, mu položila prst na usta v smislu »pssst, tiho bodi« in mu potem dala poljub na čelo, lice, ustnice in v nadaljevanju tudi na tisto njegovo, kot jo je imenovala – sekstremiteto. 

»Zdaj ti pa lahko rečem samo še to, kar reče Nicole Kidman onemu svojemu Tomu Coruseju, al kaj je že bil, v tistem Kubrickovem filmu: ‘Čim prej morava narediti nekaj zelo pomembnega! Fukati!’« 

»Ah, ja, voda žene mlinček, vino žene klinček,« se bo režal Tomaž in ji ves naslednji dan, ko si bo zdravila mačka, stregel.

»Včerajšnje aromološko vodstvo se je končalo amorološko – v postelji. Z mojim Amorjem, ki se mi je samo smejal, ko se mi je zapletal jezik. Napadla sem ga. On pa ni nudil niti najmanjšega odpora. Mislila sem, da je kapituliral. Intrer arma silent musae.« 

Tako bo to napisala. V svoj dnevnik seveda, ne v MagyarIdők. Za spletni časopis bo povedala nekaj čisto drugega.

10. november ’69, nedelja

Martinovo je na Ptuju za nekatere največji praznik. Podobno kot pri nas. Sveti Martin naredi iz vode vin, pravijo. Odkar je v Halozah že dolgo vodovod, vino sploh menda ni več noben problem ne glede na letino, se šalijo domačini.

Meni se zdi bolj hecno nekaj drugega: na Ptuju so naravnost nori na neposredno demokracijo. Zakaj? Pred pol stoletja so se menda na moč skregali, ko so na kurentovanju točili vino vinarja, ki je bil v sorodu z direktorico zavoda za turizem, ki je organiziral prireditev. Vnela se je menda strašna polemika, ali gre za korupcijo, klientelizem, malverzacijo in vse ostale naglavne grehe takrat še relativno mlade demokracije. 

Pa so tudi ta problem iznajdljivi Ptujčani rešili nadvse elegantno: od takrat na martinovo nedeljo gredo najprej vsi pomembni meščani z županoma na čelu v proštijsko cerkev sv. Jurija, kjer se svetniku zahvalijo za obilno letino. Sledi družinsko nedeljsko kosilo. To je bil uvod. Zdaj pa bistveno: popoldne pred mestno hišo sledi velika prireditev z daljnosežnimi posledicami – degustacija vin vseh zainteresiranih okoliških vinarjev. V oštevilčenih kozarcih so vzorci, meščani jih poskušajo in oddajo svoj glas. Pet vin, ki dobijo najvišjo oceno, bodo pili na prihodnjem kurentovanju. 

Ob koncu prireditve razkrijejo srečne vinarje in zmagovalnih pet je znanih. Ničelna toleranca – do najmanjšega suma korupcije! (Seveda pa ne do alkohola.)

63

23. november ’69, sobota

Sprehodila sem se po sobotno radoživem mestu. Sobota dopoldne je tukaj kot kak nezapovedan praznik. V mesto pridejo še tisti, ki so bili med tednom naokoli. Morda na službeni poti. Domov pridejo študentje iz Ljubljane, Gradca, Zagreba, Dunaja. V soboto se gre v mesto, da koga srečaš. Da mu poveš, kaj je novega, kaj se ti dogaja, kaj počneš, kaj načrtuješ. Nikogar ti ni treba iskati; ljudje se kar najdejo. Tako in drugače. V mestu se ta dan opravi mala inventura tedna. »A si vedel, da …? Si predstavljaš, da so …? A veš, da niso …? Si ti kaj slišal – menda mislijo …?« to je obvezni sobotni konverzacijski obred v najstarejšem slovenskem mestu. 

Na do turistov prijazne Ptujčane me je opozoril sicer že vodnik Marco Polo, ki sem ga kupila v Pešti. Vedela sem torej, kaj me čaka: klepetulje, ki me bodo hotele zapeljati v pogovor. Ne boste verjeli, spoštovani bralci, ampak je res: tukaj se počutim naravnost kot kakšna lokalna zvezda. Ali vsaj zvezdica. V vseh tukajšnjih medijih sem že bila (res je, ni jih ravno ogromno), gostja oddaj, intervjujev. Celo v znameniti oddaji Pri Zvezdani, ki jo je »izumila« znana Zvezdana, ptujska gledališka igralka. Vsi me sprašujejo, kako se počutim na Ptuju in kako zelo drugače je – če je – kot doma, v Budimpešti. (In verjemite, je.)

Kaj, če bi klepetuljam danes odgovorila kar v madžarščini, potem pa se delala, da ne razumem angleško, pa bi imela mir? 

Ne, ni se mi bilo treba pretvarjati; tudi na »srečevalno sobo« na srečo nihče ni silil vame. Pozdravijo obvezno, ja, to ja, ampak ti dajo tudi mir, če vidijo, da na drugi strani ni želje po kramljanju.

Hladno je tukaj te dni, precej hladno, zapadlo je veliko snega, ampak današnja sobota je bila čudovito sončna.

Že od daleč, ko sem prihajala po Murkovi pasaži, sem opazila, da je pred mestno hišo prireditev. Murkova pasaža je sicer pokrita, ampak te dni so pripeljali sem sneg z drugih ulic, ki so jih očistili, sneg pa koristno uporabili in na Murkovi naredili nekakšno bobprogo. Polili so jo z vodo, ponoči je zamrznila, in zdaj jo otroci uporabljajo kot drčo. Od gledališča do občine drvijo ko šus. Menda drčo z največjim veseljem uporablja tudi direktorica mestnega gledališča, ko želi hitro priti do svežih interventnih sredstev, he, he. Pa šef razvojne agencije UMNA se ji često pridruži v dvojcu brez krmarja. Potem pa tako dalje; do vodstva knjižnice in muzeja, glasbene šole … – direktorji se kar drenjajo, kateri bo prej prifrčal na občino. (Ne pozabimo: občinska malha je že dolgo precej obilna; a vendarle ne neskončna. Ja, res obilna; ne boste verjeli: pred leti so občinski proračunski presežek prihodkov nad odhodki kar poklonili sosednji kidričevski občini. Zakaj? Več razlogov je. Prvi, menda v zahvalo, ker je tovarna aluminija leta in leta spodbujala kulturno, športno, društveno in siceršnje življenje na Ptuju in v okolici; drugi, ker sta občini s tem denarjem skupaj dobesedno iz ruševin dvignili grad Ravno polje pri sv. Marjeti. Tretji, da sta občini šli prek sebe in pokazali, da je razmišljanje »naše – ne naše« zastarelo. Ustvarili sta čudovit primer sinergije: vsak da, kar ima; zadovoljna pa oba. Nekoč slavna pesmica gre danes torej takole. Začne se »dediščinsko«, kot so jo poznale stare mame:

Tam dol na ravnem polju, 

stoji, stoji en beli grad,

tam dol na ravnem polju stoji en beli grad.

Potem pa se nadaljuje:

Pod gradom pa špancirata,
dva vrla, vrla župančiča,
pod gradom pa špancirata, dva vrla župančiča.

Ta prvi dal je dnarce,
ta drugi razvaline vse,
ta prvi dal je dnarce, razvaline drugi vse.

Zdaj ‘mata pa koristi,
oba imata srečen folk,
zdaj ‘mata pa koristi, oba presrečen folk.

To zgled je delovanja,
delovanja v korist ljudi,
to zgled je delovanja, delovanja za ljudi.

Pesmica je dolga in že dolgo ponarodela. Ne bom vas gnjavila z njo. Le še zadnjo kitico napišem:

Preljuba ta ljubezen,

ljubezen, sreča med ljudmi,
kaj vse si naredila, vse dobrega nam ti.

Čudoviti grad Ravno polje stoji. Nič niso izumljali tople vode. Postavili so repliko nekdanjega. V njej je danes RASMUZ – razklanosti slovenske muzej. Ker slovenska razdeljenost na leve in desne, črne in rdeče, partizane in Nemce, indijance in kavboje … je že zdavnaj preteklost; neslaven spomin na otroške bolezni mlade predstavniške demokracije.)

No, pa pridem takole po Murkovi pred občino: Kaj vidim? – Kri!? Koline! Takšne, o kakršnih smo se učili pri predmetu Etnos podeželja II, in kot kaže, koline res čisto na tradicionalen način. No, pa da vidimo, sem si mislila.

 Trg je bil poln ljudi, ki so bili oblečeni v tukajšnjo nekdanjo kmečko nošo. Možje z dolgimi modrimi predpasniki in klobuki na glavah, ženske v rožnatih predpasnikih in z ruto na glavi. Poleg pa kopica otrok. Cvilečo svinjo, slutečo, da se ji bliža bridki konec, so pred otroki skrili; v ozko Zelenikovo ulico ob mestni hiši. (Je v tem kakšna simbolika? Na to mi moj Marco Polo ni znal povedati ničesar. Sem se pa na Ptuju dodobra spoprijateljila z gledališčniki; bom vprašala kar njih ter vam v svoji prihodnji kolumni poročala o svojem dognanju.) 

Ob mestni hiši je najprej počilo. Nato so živali spustili kri in jo na nekakšnih lestvah privlekli na trg, podstavili lesene noge in svinja, ležeča na hrbtu in z vsemi štirimi od sebe, je bila zdaj nared, da jo bodo »razpravili«. 

Ta sprevod zaklane svinje iz ozke Zelenikove ulice na Mestni trg sta spremljala harmonika in klarinet. In prešerno vzdušje. Najbrž gre za spomin iz minulih časov – ko so bili ljudje neredko bolj lačni kot siti – veselje, da bo dati kaj na mizo. Da ne bo samo suh kruh, namočen v kavi iz cikorije.

Potem so začeli svinji snemati kožo. Možje z majhnimi pipci v rokah so obstopili razčetverjeno žival in z natančnimi kratkimi gibi centimeter po centimeter zarezovali pod kožo. Kot kakšni kirurgi. To so počeli nadvse previdno, kakor da bi v rokah držali najnovejši prestižni žepnik velikega formata. Vprašam, zakaj počnejo to tako posvečeno. Neko mlado dekle mi odgovori, da ji je babica pripovedovala, da je bila svinjska koža nekoč pravo bogastvo. Če si jo prinesel na Koteks brez luknje, si dobil zanjo lepo vsoto denarja. Če si pa ob »dol jemanju kože« naredil luknje, si jo lahko kar zakopal na gnoj. Koteks? Beseda me spomni na FoteKS: mestno fotografsko razstavišče Kerblerjevega Stojana. (Mimogrede: obvezen ogled, ko boste na Ptuju, dragi moji rojaki.)

Zdaj opazim, da pri neki stojnici odrezane svinjske tačke, rep, ušesa in célo glavo potapljajo v velik kotel z vrelo vodo. 

»Ki je širhakl?« nekdo nervozno kriči. »Da nemo zaharali vsega fkűp.« 

Nekdo drug mu že podaja nekakšno železno grebljico; (a nisem videla take na fotografijah maminih staršev, na vasi, za kurjenje v pečeh? Moram preveriti doma.) Zdaj s tem »širhaklom« iz kotlov vlečejo kose svinje. Povsod je polno pare. (Zdaj vidim, da sem prešpricala kar nekaj Etnosa podežlja II. Žal mi je, zelo mi je žal, dragi moji profesorji, obljubim: vse bom nadoknadila oz. ravnokar to počnem, in vivo.) 

»Mesor, ke de van gratalo vse fkűp zaharati? Van gren po brenera?« se reži možakar v množici, ko vidi, kako mesar hiti in se trudi. Dlak s svinjske »glavine« mu ne uspe in ne uspe očistiti. »Pűsti tak kak je, ke se te montraš, se perutninine kűre majo tűdi še marskero dlako gor!« je kibical provokator iz publike. Publika se smeji. 

Potem – očitno glavni vodja rituala, nekak domači mesar – zavpije otrokom, ki se grejejo okoli odprtega ognja pod kotlom: »Prneste rajnglo, deca; prva klobasa je tü; keri de jo meja?« 

Priteče fantič s kovinskim krožnikom in vse občinstvo se strašansko smeji: »prva klobasa« je drugo ime za tisto, kar je prišlo svinji, preden je storila bridko smrt, od same sile iz ta zadnje. ‘Bljek … ogabno,’ si rečem in nakremžim obraz. Rahlo osramočen fantek, ki je »padel na mesarjevo fitno«, pa dobi za nagrado specialiteto, t. i. »ribico«, ledvičko. Samo dve sta in zato prav posebej dragoceni.

Veliko je smeha, petja in pitja, radovedna množica očitno uživa. Nek otrok teka naokoli s pujsovim repom v roki. Nekje drugje je nekdo napihoval svinjski mehur in otroku dopovedoval, da so bile pred sto leti žoge prav takšne. Na robu trga je neka gospodinja z nožem obdelovala kokoš; z nogama je stala na kokoškinih perutih, ji zavila vrat in ji ga nato z nožem prerezala. Kri je brizgala naokoli. Možakar poleg nje je s svojo kokošjo opravil drugače: držal jo je za noge, kokoš je visela z glavo navzdol in iztegovala dolgi vrat, ponavljala ka-ka-ko-ko, kakor da bi recitirala Kafko, in že v naslednjem trenutku je njen vrat pristal na tnalu. Možakar je dvignil majhno sekiro in – sak!, pa je kurja glava šla. Fuj. Takšne kokošje giljotine še nisem videla. Ves trg je smrdel po krvi in mastnem. In nekakšni rjavkasti smoli, s katero so natrli svinjske kose, preden so jih vrgli v tisti lonec z vrelo vodo in jih potem s »širhaklom« znova polovili, vrgli na mizo in nato z drgnjenjem z nekakšnim kovinskim lijakom spravljali s kože dlako. 

Na robu trga, kjer je bil kup snega največji, je nekdo izpiral svinjska čreva! Svinjski drek iz njih se je rumenkast zlival po snegu, smrdelo je, otrok je pomagal s šalico vlivati mrzlo vodo v čreva, odrasli pa jih je obračal; in to tako potem n-krat. Fuuj! Šla sem k naslednji stojnici. Tam so že topili mast, delali ocvirke, v posodi nedaleč se je kuhalo zelje. Ostala sem in gledala. Kmalu so pri neki stojnici ponujali: »Hertelnova žűpa, hote, keri bo, naj si son vzeme, ne se dati trűcati. Miza ponűja.« Ljudje so radi pristopili; »Kak pri deli, tak pri jeli,« sem slišala. Pokusila sem tudi sama … V bistvu okusna, tale »žüpa«. Samo cviljenje še nedolgo tega žive živali sem morala odmisliti.

Šla sem po mestu, in ko sem se vrnila, so koline še kar trajale. Posedela sem v kavarni na vogalu, ki se ji je nekoč reklo Evropa. Tako sem iz tople Evrope gledala pravo pravcato mesarsko klanje. Veseljačenje, popivanje in petje na trgu se je nadaljevalo. Nekateri so celo zaplesali. Harmonika in klarinet sta razveseljevala radovedno občinstvo. Otroci so v roke vzeli harmonike, ki so imele na obeh straneh meha same okrogle gumbe. Takih še nisem videla. Pri nas na Madžarskem igrajo samo na klavirske harmonike. Nekateri fantki so bili še zelo majhni, a so odločno vlekli meh in občinstvo je navdušeno ploskalo ali plesalo. Tale skladba je požela velik aplavz:

Zima je bila, sneg je fejst ša,

Matjašek pri brati je gujdeka kla,

ja ja ja, ja ja ja,

Matjašek je gujdeka kla.

Liter žganice dedi so spili,

potlan pa svijo po vesi lovili

ja ja ja …

Dvakrat al trikrat so se metali,

potlan pa svijo so v gnojšnici klali,

ja ja ja…

Kožo tri vüre doj so jemali,

potlan pa svijo po tleh so skotali,

ja ja ja …

Čreva so pesi po dvori nosili,

močki pa z jetrami so se mastili,

ja ja ja …

Dobro so jeli, dobro so pili,

skoro do punoči se veselili,

ja ja ja …

juhuhu, Matjašek

je priša v gatah domu!

Pobegnila sem na toplo. Sedela sem v nekdanji Evropi in gledala neme prizore nekdanjih vaških običajev. Ko je kak gost odprl vrata, je v kavarno prišla tudi glasba muzikantov. 

»Matjažek je gujdeka kla.« 

Popila sem čaj in se odpravila domov.

Proti večeru sem se še enkrat vrnila. Zanimalo me je, ali bodo pustili na trgu vso to svinjarijo, slamo, polena, kri.

Pa trg sploh še ni bil prazen! Zdi se mi, da je bilo pravzaprav zdaj še več ljudi. Pri stojnicah so delali klobase. Mesene in kašnate. 

»Hoji deklina, ne se bati mašina, preme za kurbl,« je – očitno mene – nagovarjal nek mesar z zavihanimi rokavi in razpeto karirasto srajco. (Le kako ga ni zeblo?) Dlake so mu prekrivale kosmate prsi, »ljubavni tepih«, ki ga je ponosno razkazoval, je zelo spominjal na dlako, ki jo je pred urami drgnil z zaklane živali. 

»Preme, preme, deklina, sa te nede nič vjelo,« je rekel drugi in zdaj vsi so buljili vame. »Kaj naj naredim?« 

Videli so, da sem tujka. Nekdo me je prijel za roko in popeljal do nekakšnega namiznega stroja. Privit je bil na mizo in jaz sem morala vrteti ročaj. Mesar je koščke mesa tiščal v odprtino naprave, na drugi strani pa je meso prihajalo po tanki cevi in polnilo svinjsko črevo, ki je bilo (pred urami še polno govna), zdaj pa nataknjeno na nekakšen tulec. Videli so, da sem nakremžila obraz. 

»Nič se ne zmrdavle, boš vidla, kak do dobre, gda do na mizi,« mi je rekel »delodajalec«. 

Klobasa je postajala vse daljša, mesar jo je vsakega toliko časa vešče zavrtel, naredil nekakšno pentljo in nekdo je pripomnil: »Gle ti to, Lujs, kak ve deklina vűrno hebl gnati« – »Je ne tak teško, ala ke je ne?« je dejal drugi in mi ponudil kozarec. Vsi so se smejali. Ne vem, ali njemu ali meni. Potem sem morala spiti zvrhan kozarec, v njem je bil lokalni čudežni napoj, ki je marsikoga spravil v trans – aquaeviniductus. »Rűkni špricar, jebenti, če ti je že ke vruče. Če še ti je ne, pa še ti bo!« 

Kaj sem pa hotela drugega. Naredila sem požirek, dva in hotela vrniti kozarec. Mrzlo je bilo. Aquaeviniductus mi ni prijal.

»Do kunca ga rűkni, do podna!« je velel mesar in mi kazal, naj spijem kozarec do dna. Zamižala sem. In spila do dna. Videli so, da se mučim. Zato pa sem na koncu, ko sem vendarle na silo nekako uspela in si oddahnila, požela navdušen aplavz množice. 

»S tote še neke bo,« je nekdo komentiral. 

»Pűsti ti, Joža, Madžarice; tote so vruče, ala?!« mu je odgovoril drugi, vsi prisotni pa so imeli z njunimi pripombami očitno veliko veselja. Potem mi je »moj mesar« okoli vratu obesil dolgo klobaso: »Na, deklina, da neš rekla, da smo na Ptuje gajcig.« 

Na stojnicah je ležalo – ali viselo na kavljih – meso in se hladilo. Kadilo se je iz njega. Tako kot ljudem iz ust; prestopali so se na mestu. Večerilo se je in mraz je pritiskal vse bolj in bolj. Obiskovalci so si greli roke; z dihanjem vanje, še raje pa so v dlaneh držali kuhano vino. Mnogi pa male kozarčke z žganjem. Veselo je bilo. Otroci so bili že zdavnaj doma, zato pa je bilo še več odraslih, ki so se smejali, peli in pili. Koline so se spremenile v veselo ljudsko rajanje. Spoznala sem družino, ki je prišla na Ptuj iz avstrijskega Gradca, in to prav zaradi današnjih tradicionalnih kolin. Povedali so mi, da je ta nekoč pomembni vaški praznik pri njih že zdavnaj izumrl in da so na Ptuju edini v regiji, ki ohranjajo tradicijo na teh organiziranih, na pol urbanih, a vendarle dokaj avtentičnih in tradicionalnih novembrskih kmečkih kolinah. Takrat se Ptujčani, ki so že dolgo v večini vegetarijanci (ja, tako so se odločili, da bi »zapremzali«, tako so rekli, segrevanje ozračja, ki je prihajalo iz kravjih riti), pošteno mastili in se predajali mesenim užitkom. 

Natakarica v Evropi, ki je slišala naš »mesarski« pogovor, je dodala, da so se sicer ptujski vegetarijanci pred leti kar nekaj časa borili, da bi prepovedali javno klanje živali, pa tudi društvo ljubiteljev živali je menda protestiralo, da je pa to čisto nasilje, ki se ga na Ptuju otrokom še celo javno kaže. A uspeli niso ne eni ne drugi. Zagovorniki javnih kolin so namreč sočasno opozarjali, da mnogi otroci več ne vejo, da krave niso vijoličaste in da pisanih jajčk ne znese velikonočni zajček. Za ali proti kolinam, to je bilo vprašanje. Pa so se na ljudskem referendumu s plebiscitarno večino odločili, da bodo tradicionalne koline, kakršen so bile na kmetijah njihovih prababic in pradedkov, ohranjali enkrat na leto, in to v čim bolj avtentični obliki. Tako.

Pod vtisom vsega videnega sem si v bližnji piceriji za večerjo naročila vegetarijansko pico. Bila je dobra, a okrašena z ocvirki. Ne rečem, rahlo nenavadna, a dobra, tale »ocvirkovka«. Celo šilce žganja po mastni hrani mi je zdaj prijalo. 

»To lepo paše fcoj; kuča časti,« mi je rekel natakar, ko sem ga prosila za račun. Prijazni postrežbi pač nisem mogla reči ne.

V komi sem padla v posteljo. Meter klobas sem obesila na obešalnik; jutri jih bom donirala gledališki kantini. V glavi se mi je rahlo vrtelo – ali pa se je soba vrtela okoli mene? – in vse skupaj se mi je zdaj zdelo vse bolj smešno. Smejala sem se. Na glas. Sama. Sebi? Buh. Zaspati danes ni bil noben problem. 

To je bila njena kolumna, objavljena zadnjo novembrsko soboto v MagyarIdők, v redni tedenski rubriki »Sosedje praznujejo / Béres P. Ildikó poroča iz 2000-letnega Ptuja (SLO)«.

64

1. december ’69, nedelja

Danes je spet dišalo po mestu. Priredili so »žűpijado«, nekakšen festival goveje juhe. Goveje juhe, kakor so jo kuhale njihove babice. (Sama sicer obožujem tukajšnjo gobovo juho.)

Vsaka gostilna je ponujala svojo govejo žűpo. Vse so pripravljene po enakem receptu, vendar pravijo, da dve nista enaki. Kolikor kuharic, toliko juhic, pravijo. 

Poskusila sem različne in res: niso bile enake. (Madonca, sem tole pametno povedala. Lahko bi samo še dodala: objektivno je to seveda le moje subjektivno mnenje. 😉 Danes pa sem za hece.)

V vsaki gostilni ali kar zunaj na ulici si lahko dobil krožnik domače goveje juhe. Že samo držati jo v prezeblih rokah je bilo prijetno. Čisto drugačna toplota od mojih kitajskih nastavljivih e-rokavic. V bistvu veliko prijetnejša. (V čem je keč?) Pa še pod nos ti obenem diši tale juhica. Ja, ulici s stojnicami z govejo juho bi ta dan lahko mirno dali ime Muškatna. Ali pa Oreščkova.

Nekatere juhe so bile malo bolj kiselkastega okusa, nekatere bolj in druge manj slane. Pri neki stojnici so otroci na mizi vrteli ročni stroj, ki sem ga že poznala. Ko sem stopila bliže, sem videla, da z njim ne delajo klobas. Otroci so izdelovali fritate, rezanci jim pravijo. Široke trakove posušenega testa so vstavljali v rezalnik in na drugi strani naprave so se na pladenj spuščali drobni rumeni rezanci, nekoliko podobni tistim iz kitajske restavracije, le da so ptujski veliko bolj rumeni. 

(Zastranitev: Ko je daleč v preteklosti prišla na Ptuj prva kitajska družina in svojega sina vpisala v prvi razred osnovne šole, je učiteljica prvi dan pouka vsakega učenca vprašala po imenu in priimku. »Xau Yu Pin,« je rekel Kitajček, da še piše. – »In kaj to pomeni v vašem jeziku?« ga je vprašala razredničarka. – »Sin sedmih očetov,« je odgovoril fantič. – »Sem si kar mislila, da od dveh jajc ne bi mogel biti tako rumen,« je dodala učiteljica. 

Vic, kakopak; star ko svet. Se pa iz njega vidi: nekoč so bili Kitajci na Ptuju prava posebnost.)

Bistvene pri goveji juhi so njene sestavine. Odločilna naj bi bila zelenjava; veliko in različne. Da je najpomembneje, kakšno je meso, pravijo drugi. »Šulterblat« in »tafelšpic«, to sta bili besedi, ki sta se največkrat ponavljali v recepturah (lopatični del in stegno, če bi kdo v Pešti hotel skuhati pravo, domačo, ptujsko govejo juho). 

Pa tu še ni bil konec skrivnostim dobre domače goveje juhe. Ali dati govedino v lonec s toplo ali mrzlo vodo, to je bilo naslednje krucialno vprašanje. Vretje – še ena usodna podrobnost: kuhati s pokrovko in obvezno na rahlem ognju! Na vročem – nikar! Formula za uspeh se glasi: PPPP – počasi, posoda pa pokrita. Dve, tudi tri ure naj vre; odvisno od starosti govedine. No, in vroča kuhana govedina je za nekatere tisto najboljše pri goveji juhi. Še vroča, potem ko je bila juha kuhana, narezana na rezine (v pravi smeri!) in dobro posoljena ter popoprana. Obvezen dodatek pa hren. Poskusila sem. Peklo me je v nosu. Oči so se mi v hipu orosile. 

»Nena se zaj juči,« je rekel možakar, pri katerem sem poskusila meso, in se mi smejal. Pripravljal je restan krompir. (Obvezni sestavni del tradicionalnega nedeljskega kosila: goveja juha, govedina in restan krompir; plus jabolčni štrudelj. Ob vsem pa še oddaja lokalnega radija Lűkar – Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo.)

»Čűješ, Tona, tota Mádžarka bi mogla biti navajena na šarf, ala?« je rekel nekdo za mano; vsi so se mu smejali. 

»Bi rad vida, Hanza, če bi si vűpala probati moj hren za vűzen,« je dejal tretji, in zdaj šele so se vsi režali kot počeni lonci. Pravzaprav ne vem, zakaj. Ampak bilo je prisrčno.

P. s.

Nisem omenila: čebulo – nujno popeči na štedilniku in jo šele potem dati v lonec, v katerem se kuha govedina. Sladkor v njej na ta način karamelizira in da juhi poseben okus. 

P. s. p. s.

Če sem že pri besedi: Maggija nikar! Ali Vegete. Ali – bog ne daj – Erős Pista bi bila kardinalna napaka.

Aja, in čebula: rdeč ptujski lűk. V Tescu ga ne iščite; ga pa menda občasno na Nagyvásárcsarnok pripelje dornavski podjetnik Lojze Lukovnjak ali po domače Buhčov Lujs.

Tako je poročala s Ptuja. V MagyarIdők so razmišljali – naslednjič jim je poslala kolumno z receptom za pustne krofe – da bi v njihovem časopisu uvedli stran s ptujskimi namiznimi uspešnicami. Pa jih je Béres P. Ildikó pravočasno prijazno spomnila, da se njeno bivanje na Ptuju žal počasi zaključuje.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: