Nebo za brezdomne osebe

Ko sem nekam zapisala par misli, nekaj skromnih povedi ob dnevu brezdomcev ob modrovanju drugih razmišljajočih, so povedi po hitrem postopku izginile. Seveda sem čisto malo dregnila v nekaj, kar ne bi bilo dobro obče glasno razmišljati. Razlagala nisem, saj sem tedaj imela skromno bero preverjenih podatkov, sem pa med besedami spraševala, čemu se na Ptuju kitimo(jo) z  brezdomskim praznikom, ko pa je v realnosti  razumevanje in sprejemanje  brezdomstva na Ptujskem  drugačna, milo rečeno nerazumevajoča, nepodpirajoča tam in pri tistih, ki bi samo malo bolj s prstom (denarno malho) mignili,da se ne bi oziroma bo zgodilo…no, to, kar smo potem lahko črno na belem prebrali v Štajerskem Tedniku. Z novim letom se namreč obetajo  spremembe za zaposlene in predvsem za brezdomne osebe, torej uporabnike. Sicer bosta  dva požegnana srečneža  obdržala službeni stol, hudo pa bo za tiste, ki so jim stene nekoč propadajoče stavbe, a danes njihov azil, nudile vsaj približen občutek doma, prostora,kamor se lahko vrnejo,spijo, pogovarjajo, rešujejo osebne težave, iščejo delo, stanovanje. Ko se je že razvedelo (tudi na Žutem stolu), kaj bo doletelo brezdomne osebe, je ostajala »novica« še kar neizrečena ali povedana, jasno in glasno, prav uporabnikom.

Morda pa je nekje drugo nebo,nebo, ki nam ga ni dano videti. Ja, tudi nebo ne obvlada vsega, in mi ne obvladamo tega, česar nebo nima v oblasti. To ni noč, temveč senca. In v tej senci se udejanja to, kar se ne bi smelo udejanjati.

Namreč ne govoriti, ne(še)  povedati, saj je še dva meseca, bodo že izvedeli…A tisti hip, ko so Nekateri vedeli, da se bo za brezdomne osebe, ki uporabljajo trenutno lokacijo na Ptuju marsikaj spremenilo, bi jim morali povedati. Predvsem najprej njim, uporabnikom. VSE povedati, razložiti, kaj jih čaka, kam bodo morali,ko/če bodo morali, zakaj bo tako, povedati TAKOJ  ter jih soočiti z resnico, dejstvi.

Kot je razumeti iz članka,ki ga omenjam, ni bilo razumevanja oziroma sredstev za nadaljevanje programa  s strani večine občin Spodnjega Podravja, razen občin Videm, Markovci in Ptuj, zato bi se naj  celovit program v dosedanjem dnevnem centru in odprt tip zavetišča  preoblikoval zgolj v nastanovitvenega,  za pet oseb, samo iz mestne občine Ptuj, in ne bo več dnevni center.

Prihajajo mrzli meseci, kratki dnevi, tu so omejitve gibanja in še marsikaj, kar vpliva na posameznikovo psiho, reakcije, počutje, bivanje, medsebojne odnose. Kako bodo  vzdržali  ljudje, za katere podravski občinski sodčki niso namenili niti centa, da bi lahko bivali vsaj tako varno kot doslej, z vedenjem, da se bodo imeli kam vrniti, kje pogreti, med sebi enakimi in z ljudmi, ki so jim prisluhnili, jih poslušali in znali razumeti. Potemtakem bodo  zmrzovali, njihov domek bo klopca, pločnik- do naslednjega jutra, naslednjega dne?

Srce sem zamenjal za svoje ideje, in to me je potisnilo v območje senčnega neba.

Prihaja čas praznikov. Marsikatera nazdravljanja in polne mize bodo plačane iz občinske blagajne, tudi obdarovanja in še kaj, a če bi približen znesek namenili obstoju programa za brezdomne, se bi morda zgodba odvijala v drugo, prijaznejšo smer. Pa ne le zneski omenjenih dogajanj, marsikateri projekt bi lahko odstopil mesto/sredstva za ohranitev programa. Pravzaprav- življenja, življenj.

Brezdomne osebe, ki ne bodo več mogle koristiti zavetišča, bodo tavale sem in tja;beremo lahko, da jim v nekaterih mestih po 21. uri že pišejo kazni. Njihova stiska bo večja, psihološki odziv se lahko prevesi v negativne reakcije, v kazniva dejanja samo zato, če bodo morda v trenutku breizhodnega položaja storili nekaj, česar sicer ne bi, če bi jim bilo dano biti na varnem, v skromnem prostoru.

Nekateri  državljani bodo dobili božičnice,brezdomni na našem območju pa prav pred ali za konec leta darilo- odhod na ulico.

Nisem vedel, da ima večina ljudi podlo srce. Eno samo prilizovanje, prisiljeni nasmeški, v notranjosti pa eno samo morje strupa. Zakaj pravzaprav? Za oblast. Oblast enega dne, enega meseca, enega leta.

To se ne bi smelo zgoditi. Stvar, ki je tako dobro zaštartala in tekla, ne bi smela crkniti! Občinski odločevalci ne bi smeli ostati ravnodušni. Prav oni bi morali pokazati empatijo do ranljivih, svojih ljudi. Zaposleni ne bi smeli biti tiho. Morali bi imeti priložnost povedati, kaj in koliko dobrega so skupaj naredili. Slišati bi morali njihova pričevanja o napredkih uporabnikov, o ponovni vrnitvi v lepši vsakdan marsikaterega uporabnika, o vezeh in stikih, ki so jih stkali med skupnimi opravili, skupnimi pripravljanji jedi, o donacijah, ki so jih bili veseli, o odzivih dobro mislečih ljudi, ki so jim kaj darovali, jih prijazno ogovorili. A smo kdaj prebrali kaj takega? Ne, zgolj o nekih programih, ki letijo iz kompljuterja, ki jih človeška roka izpolnjuje, nič o človeškosti, ki se je prebudila ali znova zganila v nekoč obupanem človeku z ulice. Govorijo in razlagajo le tisti v prvi vrsti, a kako dobro bi bilo slišati kakšnega uporabnika, ki je nekaj mesecev znova občutil srečo in dobrodošlost v družbi, ker je bil sprejet in vživet v skupnosti, ki jo bo moral zapustiti. Zakaj ne slišimo pripovedi ljudi,ki tam delajo direktno s človekom, kako so ga opogumljali in motivirali, da je pripravil obrok, posadil vrtnine, zaupal, kaj je bil prej in čemu je pristal v zavetišču. Pa kako znajo stopiti skupaj, ko je na pohodu virus, ko so skupaj samo oni in nekaj zaposlenih, ki niso delali od doma, pač so sobivali tudi v najsrhljivejših dneh, urah. Vedno govorijo taveliki, tamalih se  ne pozove  spregovoriti.

Kako lahko obstane nekaj, kar temelji na podlosti? Vedno obstaja kdo, ki je pod tabo in se bo prerinil v ospredje.

Ne znam si predstavljati, kako jim bo, ko bo prišel zadnji dan. Za nekatere.
Ne bi se smel zgoditi- njihov zadnji dan na Ptujskem.

A vidim, da so bolj pogumni kot oni, ki bi jih imeli možnost zadržati.

Zadnjo noč v letu bom poiskala enega in še enega in še enega. Jim dala kos potice. In ja, naj me oglobijo organi pooblaščeni. Ob prepovedani uri bom delila brezdomcem potico. In ko me bo popisal moder jopič, bom tudi njemu podala en kos. Za slajše opravljanje dolžnosti.

(PS:*** Tigrica in akrobat: Sussana Tamaro)


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: