69/57, 58, 59, 60

57

MUZ.IZBE

Muzej izumirajočih besed

Na vratih muzejčka je pisalo: »Zbirka narečnic in prevzetnic; odmirajočih, hirajočih, skrivenčenih, popačenih in še kakšnih besed in besednih zvez, ki smo jih, četudi niso bile čisto naše, Ptujčani imeli vendarle radi.«

V izbah muzejčka se nahajajo mnoge besede – ki jih v slovarju sploh nisem našla! – in pripadajoče ilustracije: risbice, nekakšne stripovske zgodbice in karikature, ki ilustrirajo pomen in rabo vsake besede. Nekak slikovni slovar. Največ risb je delo Aljane Primožič Fridauer in Borisa Miočinovića, mnoge pa je prispevalo ZSMS – združenje starih mam Slovenije.

(Bralci kratke zgodovine prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta bodo na tem mestu pač prikrajšani za vizualizacijo. Domišljamo si, da bodo zato s še večjim zanimanjem ob prvi priliki zavili v MUZ.IZBE.)

Abdekati, aberveznik, ablajtunga, adrog, AFŽ, apfal, APN4, ahcigar, ajeršpajz, ajmar, ajngel, ajnkliftati, ajnlaser, ajnmoht, ajnpren, ajns-cvaj-draj, ajntopf, ajznpanar, aksa, ala, alfa, alik negi, ancug, z andathtjo, biti na antle, apcigati, abfal, arcnija, ašnpehar, aufhenger, biti na aufbiks, aufšnit, ausglajzati, auspuh, ausvinkl, auszaugati, čisto sem auszaugani!, bademantl, bandžaga, barno, ne me basati, batači, bauštela, bazooka, bejžati, beteg, bêtežen, biksati, blaja, blejati, bogvari, bolje-išta-nego-ništa, bormašina, borovo natikači, brifkasl, britof, bronca, brzojav, buhe, bűkati, bűla, bunti se, bűrkle, cajngar, cajnkati se, cajtnge, cajtnot, canpasta, ce-de plejer, cejak, CKZKJ, cekar, centl, celtna, ciferplat, ciciban, cigaretnšpic, cigaratli, cigu-migu, cikjeno, cimrman, cirati, cmuliti med, cokn-pok, colštok, coprati, coprjak, coprnca, cofl, cota, cotl, crkniti, crkótina, cug, cugžaga, cűkati, cuker, cukerpeker, cűla, cušus, cvek, cvinga, cvika, cvikati, cvikcajnga, čebelica (moped), česnek, človeki, čobe, čmiga, čun, čűješ ti mene?, čreve na plot!, dah papa, dêhnti, dekl mu je dvignalo, denof negi!, de-ve-de plejer, diana (Citroën Diana), dihtati, dihtunga, diktafon, disketa, dizalica, doj, drakšlati, drejati, dreto vlečti, duma, dűja!, dűla, duplo, durhcug, durhmarš, durh na durh, džezvica, džuboks, empar, espadrile, evrokrem, fabrika, fajfa, fajn, faliti, faušija, faznprifer, fcati, fcoj, focoj spistiti, fčeknti, feler, felna, fercek, fercerati, ferderbati, fejst, fercihatati, ferjuks, fertajler, fertik, ficlek, fičafal, puba kre k firmi, firtorh, fkűp, fkűp vzeti jajnko, fkraj, fkűp se vzeti, flajšmašin, flajšter, flek, flos, fojtrati živad, ne me fojtrati!, fpogniti nekaj, frajkinstler, frdamani, frderbani, fretati, freza, fris, frgazar, froštik, fšaltati, fteknti nekaj nekam, ftep, fuclati, fűčkati, fűčka se mu, fukešnca, fukniti na rit, funflati, fuzlati, gajc, gajsten, gang, gartrože, gasa, po gasi stopti, gastarbajter, gater, gatra, gda-de-to?, ge-te-to-je?, genti, gešir, gips, glancati, glaš, glibaja, glih tak, gmajna, gnar, gnešji den, gnjošnca, golobijak, gor mu gledati, gorplčati, gor se stafti, granica, gredenca, grif meti, grilati, grisnokli, grűnt, grund farba, guč, gučati, gudek, gumileznga, gűmno, gundrati, gűrati se, gurgl, gveráti, gvant, gverati, gvinti, gvir, gvišno, ha?, hajzl, hakl, haklkojc, zahaklati, hamer, hamica, hamot, hantuh, hanzaplast, ovi je pravi harambaša, hebl, hejati, heksnšus, hempasto, hempl, hempeš, hinrihtati, hmajoh, hmrti, na hojladri, holcar, smrdi ko hor, hoštapler, hozntroge, nahoblati koga, hoblpaank, hohglanc, hrgolti, hrtelna, hršiti se, hrtiše, hublč, hundertcvancigar, hundertahcigar, imovit, ovi si jih iše, izolirpant, jager, japanke, duga jajnka, jankrli, jebešmomater, jebiveter, jesih, jesosmarija, jestvine, jodlar, jovo-na-novo, jugec, Jugovič, junferci junfera vzeti, jűžna, kameje, kampl, karamelcuker, kasl, kaštigati, katrca (Renault 4), kejko-tejko, kesl, ketna, kibla, kiblflajš, kičkati, kiselina, kišta, klamoteriti, klema, klešje, knedl, kobača, s kohačoj po riti dobiti, kohar, kohovi murki, koloradski hroš, hroš (VW avto), kadet (avto), kalodont, klűčenca, kolir, kolnkiša, kolomaz, komot, kopaja, kóštati šnicl, koštáti dosti, krajda, kranc, kripl, kristosjesos, krpača, krpele, krtijek, krumpati, kugllager, kufer, kuferaum, kurbl, kurblati koga, kurčiti se, kűrečjak, kurirček, kvint, krajcokl, kučet, kvargl, ladijski pod, ladl, lahterna, lajnski, latjak, kakšen lazar je toti, lajtnga, ovi ma dugo lajtungo!, lavor, likof, lim, listjak, Liša, lojtra, lojtrni voz, loker, lokni, lon, bog-lonaj, lűftati, lűftar, lűkjati, luster, malar, majnginti, majpan, majster, marela, marksizem, mejica, mezdra, miksa se mu!, miš-maš, mlaka, mord, mordtrűga, mošja, műha, műhjak, ke te nekaj mrkečeš?, murki, murkslati, mustači, mušter, nalimati, namalati, napopati, na najgi, najglček, najlonke, naguziti, nahtiš, nahpotem, nahtkasl, naštelati, naštimavati (se), negi negda, nega ga od nigi, ničke, nula koma jozef, na obrlenks, norilo me je, očetnjava, odpiljen, odpičen, odfukan, odkačen, ofer, ofnavati, ogračjak, oka, opasti, opla fuknti, oringli, orlaub, ósran, ozaljšan, ožmeknti, pakl, paklati, pant, parma, partija, partviš, paručjak, patike, patroni od puške, peciklšpricar, peglajzl, pêhnti, peketreger, pelcmantl, peketreger, penezi, pepea vűn odnesi, pesnivo, petregati, petroš, pez figurice, picajzl, piciklšpircar, piksna, pikzigner, pisker, pitati koga nekaj, pitralon, pivníca, pizdolizec, pizdun, plantati, plata, platfus, platnšpiler, pleh, pleh pička, pletenka, poblajhati, podn, podurhati jo, pogibelj, pogrešek, pogrobati, pojšter, polovjak, poštirkano, potempláti šolne, potli boj, pozaugati, puba, pratfana, prè, preddelavec, premza, prenati cuker, prevekslati z/s … na … pricofuknti se, priheftati, priklt, princ (avto), prislk, presvuršt, prezle, prper, prvirtiti, pűšl za podkűrti, pűšlc rož, radkapa, rajsnegl, rajž, rasohe, rasol, rajngla, rajsnegl, rajsšlus, kaj te toti rajta, raufnk, raufnkirer, raupšic, remen, repenčiti se, repincl, rigl, riglca, zariglati, rikverc, ringlšpil, ritopikec, robača, rogoviliti, rol, rola, rolcange, rostfraj, roštati, rudl, rűče, rűčjak, rukzak, rufniti koga, rűkati, rum-kola, rumplkamra, runkl, totalna rupa, rűšt, samoupravljanje, sandolin, scalina, sceran biti, scuzan biti, servir tasna, sezulo ga je, sfuzlalo se mu je, siget (ta ji je zazvenela nekako domače!), singerca, SOZD, slamjača, spaček (Citroën 2CV), spesnifti, spezdnti se, spipati zob, spipalo se mu je, spohati (piščanca), spohati enega (prdniti), spolinti gšir, sponašati, stegniti se, stenograf, stoenka, 128-ka (avato Fiat), strti, svetlomer, šajba, na šajbo vršti koga, šajbnvišeri, ne šajna se mu, šajtrga, šalata, šaltar, šalthebl, šajn, šajnati se, šajtrga, šamar mu je stisno, šamrli, šarf, šafšic, šefla, Šeka, šekasto, šenkati, šibice, šiht, šijak, šimfati, šintar, širhakl, šisa, šlafrok, šlajdrati, šlampasto, šlauh, šlosar, šminker, šmir, šmirglceglc, šmorn, šmrkl, šmuk, šniclati, šnofati, šnola, šoderjama, šolni, šolonga, šoštar, špecijalno, špaga, špala, zašpaliti, španga, špegl, šepgli, špeh, špek, hlače dobiti med špice, špičaki, špilferderber, špon, špraha, šprahfeler, šprancirati se, šprancirštokšoder, šprudla, šrajati, šrajnge so auf, šrauf, šrafufati v trebuhi, šraufnciger, šraufštok, šroga, šrota nekaj tű notri; štala, štajnkoln, štalinka, štaupcuker, štaubzauger, štekar, štemajzl, štender, štenge, štekar, štihar, štihmeser, štil, štirka (sod), šurc, štrajhano, štok, štokrli, štopl, štoplciger, ne štoraj!, štrajhar, štrajtati se, štrampli, štrik, štuc, štűnfi, šuhi, šubladl, šuma, šurc, šulterplat, šus, švasmašina, Švaba, švercar, šverc komerc, švic, švoh, tajfl, tahet, tálar, tal svetih meš, tašja, tauhati, telefaks, tepihar, tezga, tik-tak, tikva, tinta, tišlar, tolige, toplšni zvunčki, totngrobar, totnkamra, totnkranc, TOZD, trahtar, trajbati, trűga, tukla, tűren, űberlauf, udbovec, unterhunt, unteršnca, vaga, varikina, wartburg, varvati, vaservaga, ve-ha-es kaseta, vekarca, vekslati, velb, velni, vena te zaj nekaj bo, verjeka, vešmašina, obesi veš!, viklari, vinilka, vinkl, virt, ne vnoža se mi, vokmen, vože, vratník, vrhje, vrtulti, vűha, dobiti dve okoli vűh, vuliti, vűnkűhati, vűn z vraga, vűn s hujdiča, vűnzlodjof je, vűni, vűnovűn, vűnta, vűpati si, vűrmohar, vűrno, vűsta, vűzemca, vűzen, vűžgati, zábel, zacajhnati, zadekati, zaentlati, zafčijak, zafržmagati, zagipisati, zaj, zajla, zajlično, zalma, zalűkavati, zanehtati, zapigati, zaporožec, zašprudlati, zašraufati, zaštihati koga, zavec, zafčijak, zazaugati, zažnűrati, svečka je zapikala, zariglati, zarostati, zašraufati, združeno delo, zehcigar, ke te tak zevleš?, zműčkati, zobošihtar, zos, zrolati, zrovati, zvunec, žaba (Citroën DS), žajfa, žajfnca, žegnati, bog-žegnaj, žemlknedl, žemlšak, žiher, žgajnki, žjaviti se, žlajfati, žlaprtek, žlemati, ne žlempati tejko vode!, žmah, žmetno, žmikati, kaj te zaj žmiriš?, žnable, žnűra, žrmle, žuč se mu je razleja, žutica, žűpa.

Konec avgustovskega brezdelja, konec počitnic. Zanjo in za Tomaža. September je bil pred vrati. S tem pa tudi njena premiera.

58

Ko je Ildikó danes stopila iz DUMUS-a, je v Sončnem parku pred Dominikancem vrvelo mladine. Potem ko so si ogledali grobnico gospodov Ptujskih, so nestrpno čakali, da bodo šli še v sobo pobega. Za kakšna dva razreda razigranih srednješolcev je v skupinah po pet čakalo, da jih popeljejo v ptujsko podzemlje. Na Ptuju se nahaja največji escape room v Evropi. Escape room se sobam pobega v osrčju grajskega griča reče zgolj zaradi tujih turistov, beri ekonomije. Sobe pobega so bile sicer že precej stara pogruntavščina, ampak še zmeraj zelo priljubljena. Medtem ko so v drugih mestih takšne sobe bile v stanovanjih – v starih meščanskih hišah, največkrat pa sredi blokovskih naselij ali v novodobnih steklenih poslovnih zgradbah – so bile ptujske resnično nekaj posebnega že same po sebi. Na Ptuju so namreč obiskovalca zaprli kar v rov pod gradom. Občutek je bil nadvse neobičajen. Drugje so morali klavstrofobično vzdušje sobe, iz katere moraš v šestdesetih minutah pobegniti, šele umetno pričarati. In ta ponarejenost se je čutila. Rovi pod pravim gradom – to pa je bilo nekaj! 

Rovi so verjetno nastali že v poznem srednjem veku in služili kot skrivni izhod za grajsko gospodo, ko je bilo treba bežati. V 20. stoletju, v času hladne vojne, pa jih je JLA spremenila v zaklonišča za prebivalce mesta za primer jedrskega napada. 

Obiskovalec lahko izbira med dvanajstimi tematskimi sobami pobega. Igrifikacija zgodovinskih objektov na Ptuju že dolgo ni bila več nobena novost. Zato je muzej na ptujskem gradu ena sama velika zabavna in hkrati poučna dogodivščina. Skoraj milijon obiskovalcev si ga ogleda vsako leto. Mnogi od njih – pa ne samo otroci – pa po obisku gradu želijo tudi v sobe pobega pod gradom. Prihajajo pa v rove tudi poslovneži; skupine iz podjetij, ekipe sodelavcev želijo povečati pripadnost, povezanost in ustvarjalno sodelovanje. Sobe pobega so idealen kraj za preučevanje, kako se skupina loteva reševanja problemov. 

Na Ptuju imajo redno svoje kongrese identifikatorji prihodnostnih problemov, dekompozitorji okostenelih pogledov, razbijalci predsodkov in demortifikatorji okostenelih živih zombijev. Mnogi ljudje teh dokaj novih poklicnih profilov v ptujskem podzemlju proučujejo svoje odzive na probleme, ki jih čakajo v sobi pobega. Na lastni koži spoznavajo, kako reagirajo v novih situacijah, kako se odzovejo na ravnanja drugih članov ekipe, vidijo, kdo prevzema pobudo in kdo samo čaka, da bodo namesto njega mislili in ukrepali drugi, kdo zganja paniko in kdo problem doživi kot zabaven izziv, kdo se zna nasmejati svojemu neustreznemu razmišljanju, kdo daje predloge, kdo ljudi povezuje, kdo je dober v analitičnem razmišljanju in kdo je bolj intuitivnež. 

V drugih mestih so si morali izmišljati teme, da bi sobi pobega dali občutek, da je nekaj edinstvenega in da je vsebina povezana s krajem, kjer se soba nahaja. Na Ptuju zgodbe niso bile noben problem. Sobe z imeni Komu kurent naj zvoni, V postelji z Marijo T(erozijo), Napoleon igra biljard v provinci, Picek na rusi, Dojilja z lepo trojkico, Turki na obzorju, Viktorin, fantič fin, Parkeljčki po ptujsko, OFsvobodi Lacka, Mono-Poli, Napad na smrad in Puh, nasmeh do uh so povezovale dejstva iz ptujske zgodovine s poučnimi in zabavnimi nalogami in miselnimi izzivi.

Ildikó je opazovala otroke v Sončnem parku. Razdelili so se v skupine in na vhodu v sobe pobega pod grajskim pobočjem izginili v ptujsko podzemlje. Levo ob vhodu je bila na pobočju nekakšna pest – iz drevesnega debla izklesana skulptura, v njej pa zapičena slovenska zastava. Bojda jo je v preteklosti izdelal umetnik LenArt, Lenči Lenart, kot simbol odpora »navadnih občanov« proti odtujeni mestni oblasti zaradi goloseka na grajskem griču.

Neka skupina otrok se je pravkar vračala iz podzemlja. Namenili so se v prostore bližnjega dominikanskega samostana, kjer bodo s svojimi mentorji verbalizirali podzemno izkušnjo. Kaj bodo ugotovili? Česa so se naučili o sebi? Kako funkcionirajo v skupini? So izvedeli o Ptuju kaj novega?

Navdušeni nad vznemirljivo izkušnjo so učenci običajno hoteli še v katero drugo sobo. Potem v tretjo in četrto in tako je marsikdo prišel na Ptuj tudi petkrat, šestkrat, da si je lahko ogledal vseh dvanajst sob pobega. Zadeva niti ni bila tako poceni, ampak, splačalo se je; zabavno in hkrati poučno.

‘Dobro so si tole izmislili Ptujčani,’ si je mislila Ildikó, ko je počasi stopala proti mestni knjižnici. 

V dnevnik je zapisala:

15. september ’69

Vse bolj se mi zdi, da je Ptuj ena sama velika, zabavna učilnica. Vsak dan vidim avtobuse šolarjev, ki v bližini hiše, kjer stanujem, vstopajo v ptujsko podzemlje. 

Bralca spomnimo, da je Ildikó morala zapustiti DOMUS, saj so v njem nastanili številne goste, ki so pripravljali osrednjo občinsko proslavo. Preselila se je v malo hišo na Muzejskem trgu 3 pod ptujskim gradom. Tukaj ji je bilo šele všeč! Prava mala starinska hiška, nad njo grad, pod njo knjižnica, pogled na Dravo, ob hiški pa z mačjimi glavami tlakovana pot, ki vodi na grad. Po tej poti so vsak dan hodili številni tuji turisti. Ildikó, ki je običajno sedela na »svojem« dvorišču in s knjigo v roki uživala na jesenskem soncu, jim je o mestu zdaj tudi že sama znala povedati marsikaj zanimivega. Največkrat se je s tujci pošteno zaklepetala, izmenjala naslove in obljubila, da pride kdaj naokoli, njih pa povabila v Pešto. Kakšen raj za mlado kulturologinjo! Takole torej piše 15. septembra 2069 v nadaljevanju:

Očitno prihajajo na Ptuj šolarji že na začetku šolskega leta na izlete in ekskurzije. Si kar predstavljam, kako je otrokom tukaj všeč. Na Ptuju ni jasne ločnice med turizmom, prostim časom in izobraževanjem. Ko se zabavajo, se tudi učijo. Ko se igrajo, nabirajo izkušnje. Ko ne znajo iz sobe pobega, običajno ugotovijo, da mislijo preveč zgolj analitično. Potem ko o svoji izkušnji premislijo, želijo v novo sobo, da bi tokrat preskusili drugačen pristop. Tomaž mi je povedal – ne vem, če je res ali ne – da so meščani v podzemne rove nekoč zaprli ves mestni svet in jih tako dolgo niso spustili na svetlo, dokler niso našli kreativne rešitve za nek pereč mestni problem. Ko so jih končno spustili, so imeli vsi svetniki brade do popka, vse svetnice pa strašanski barvni narastek. »Habemus solutionem so vpili na ves glas in se razbežali po vseh ptujskih frizerajih, ki so imeli kar nekaj dela, da so jih znova uredili, da so bili za pred ljudi. 

Pred dnevi sem se na post-podzemnem elaboriranju izkušnje iz sobe pobega pridružila skupini dijakov iz Kopra. V Dominikancu so jih mentorji spomnili, da se je pomembno ne le znati naučiti, pač pa tudi od-učiti. Predavali so jim o pomenu pozabljanja, o nevidni tipki delete za brisanje možganskih sledi. O razgradnji izkušenj. Potem so vsi navdušeni nad ugotovitvijo, da so v sobi pobega komplicirali tam, kjer ni bilo treba – niso pa povezali stvari, ker so se jim zdele tako zelo različne, pa je bil prav v njih ključ do uspešne rešitve iz sobe pobega – hoteli v rov še enkrat. 

Ko sem o tem pripovedovala Tomažu, mi je povedal, da vsak ptujski otrok v času šolanja večkrat obišče vsako od sob in da potem pri pouku – enako kot koprski dijaki – opiše svojo izkušnjo. Še več: o vsebini sobe pobega – recimo, da so bili v sobi »Picek na rusi« – se pogovorijo z različnih zornih kotov. Kakšno je bilo verovanje Slovanov, preden so prevzeli krščansko vero? Kateri pesnik je tematiziral pokristjanjevanje Slovencev? V kateri pesmi? Potem se učijo o Cankarjevem Kurentu, pripravijo govorni nastop, pri glasbi sami skomponirajo glasbeno podlago zanj, pri umetnostni vzgoji nastop spremenijo v gibalni izraz, pri informatiki naredijo predstavitveni filmček, pri zgodovini preletijo spreminjanje spreminjanja ptujskega pustnega karnevala skozi desetletja, pri sociologiji se pogovarjajo o odnosu med religijo in praznoverjem, pri likovni vzgoji raziskujejo animalične elemente v slikarstvu ter se na koncu pri biologiji lotijo skrivnosti reje ptujskega piščanca, nagrajenega z mednarodno medaljo eko-bio-pipek-fly. Zabavno doživetje »Picek na rusi« je tako iztočnica za številna povezovanja in nova poizvedovanja. In na ta način – learning by laughing – na Ptuju poteka vse izobraževanje na vseh nivojih. Od vrtca do pluriverze za četrto življenjsko obdobje. 

Neverjetno. 

Mi smo se v Pešti morali piflati in potem ponavljati za učitelji. Natančneje si ponovil, kar je povedal učitelj, boljšo oceno si dobil. Manj si spraševal in bil bolj neproblematičen – prej si dobil dobro oceno. Tukaj je vse obrnjeno na glavo. Bolj »noro« sprašuješ, bolj povezuješ, bolj dvomiš in se upiraš »dejstvom«, bolj poveš s svojimi besedami – boljšo oceno dobiš.

Sicer pa: živčna sem. Po pravici povedano: da bi se malo raztresla in mislila na kaj drugega, sem bila že v desetih sobah pobega. Nervozna sem. Strah me je premiere. Ne vem, kam bi se dala. Tomaž je cele dneve na vajah, jaz pa na vaje raje več ne grem. Ne morem gledati, kako se igralci motijo. Še vedno ne vejo mojega teksta na pamet! Halo!?

Hudič je, ker tudi Martina postaja vidno živčna. Petra zdaj cele dneve visi z ekipo in jih enkrat spodbuja, potem nadira pa spet tolaži. Nora hiša. Na zadnji vaji je Z. menda popenil; češ kateri kreten mu je napisal ta(k) butast monolog in da tega sranja niti Marlon Brando ne bi znal povedati normalno. Ja, to je kričal. Zjokala sem se v zadnji vrsti – na skrivaj seveda; še dobro, da je bila v dvorani tema – in si rekla: ‘Ildikó, do premiere ne greš več na vajo. Kar bo, bo.’ 

In tako sem zdaj še bolj nervozna. Ker ne vem, kaj bo. Vse nohte sem si že pogrizla. Grrrr! Grizem! 

59

Sobotno jutro je bilo prekrasno. Tomaž in Ildikó sta se odločila, da se bosta udeležila Mesaričevega memoriala. Mednarodni gledališki ekipi so zaradi osiješkega igralca Josipa Ribarića, ki je igral Attilo in imel v Beogradu nekaj snemalnih dni za svoj novi film, odpadle vaje. In to že takoj v začetku septembra, dobra dva, tri tedne pred premiero! Uf, je bila živčna Ildikó. 

Zato je pa Tomaž imel podaljšani vikend. Ildikó je itak bila v zadnji fazi pred premiero, milo rečeno, prosta. Odveč bi bilo pravilneje. Bila je odveč. Režiserka Martina jo je prosila, naj ne hodi na vaje. Bila je histerična – režiserka namreč – in ne bi prenašala še nervozne avtorice drame. Vsa drama okoli drame bi lahko imela tragične posledice in postala čista komedija. Te si pa noben ne želi. 

Kot vemo, je Ildikó z veseljem ugodila režiserkini prošnji in ni hodila na vaje. Uprizoritev bi morala biti historična pastorala s postdramskimi elementi. Če bi hodila na vaje, bi lahko vse skupaj zašlo res še v kaj čisto tretjega.

»Res, ti pisci, zmeraj imate čas za vse, kar vas zanima,« ji je rekel Tomaž, ko je pripravljal njuni kolesi. 

Oče pa ji je rekel že zdavnaj, ko mu je povedala, da ostane na Ptuju do septembrske premiere: »Ja, kaj boš pa delala, saj si svoje že naredila?« 

»Nič, nič ne bom delala. Pisala bom, nove stvari,« mu je kratko odgovorila, da ji ne bi bilo treba pojasnjevati, kako vse to poteka, od napisanih besed do gledaliških dejanj. 

»No, ja, če je to kakšno delo?« je zamomljal v upanju, da ga ne bo slišala. 

Ni ga. No, pravzaprav se je naredila, da ga ni.

Pisanje je bilo vendar poslej njeno delo. Ne delati nič in si izmišljati zgodbe, dialoge, dogodke, ki jih v resnici ni nikoli bilo. In bodo, če bodo slabo zamišljeni, gledalcem popolnoma nezanimivi. Pa zdaj ne bo razmišljala o svojem »ne-delu«. Zdaj je čas za rekreacijo. 

Mesaričev memorial je bil praznik kolesarstva. Udeležilo se ga je na tisoče navdušenih kolesarjev od vsepovsod. S kolesarskim maratonom je začelo pred davnimi leti ptujsko podjetje Perutnina. Potem pa, ko so podjetje prodali in je prišlo v tuje roke, so kolesarski maraton ukinili. Nova uprava se je odločila, da bo raje sponzorirala miting avtonomnih zrakoplovov na športnem letališču v Moškanjcih. »Krlotkam dajemo ime; PePe.« Takšen slogan so si izbrali. A kolesarjenje na Ptuju je ostalo kljub Perutnininemu odhodu »v nebo« nadvse priljubljeno. Rekreativno je vsak dan kolesarilo veliko Ptujčanov. Peter Mesarič je prevozil bližnjo in daljno okolico Ptuja po dolgem in počez. Svoje kolesarske pohode je izdatno dokumentiral in fotografije objavil na tiste čase priljubljenem socialnem omrežju Facebook. Ampak Peter je naredil še nekaj pomembnejšega: začel je iskati, zbirati in objavljati stare fotografije Ptuja. Nekatere je našel na medmrežju, nekatere – še na papirju! – so mu iz svojih družinskih albumov posodili Ptujčani, on jih je poskeniral in nato v zadovoljstvo in veselje mnogih objavil na spletu. Oblikoval je ptujsko fotografsko-kolesarsko spletno skupnost, v katero je danes vključenih že na tisoče ljudi. Svojo osebno spletno stran pa je imenoval Ptuj in picikl. Na vstopni strani je bilo lepo belo Giantovo kolo, prislonjeno na obzidje Ptujskega gradu. 

Mnogi Ptujčani, ki so živeli po svetu, so obiskovali Petrovo spletno stran Ptuj na starih fotografijah, obujali spomine na mesto svoje mladosti in – kar je sijajno! – iz svojega zasebnega albuma tudi sami neredko prispevali kakšno fotografijo rojstnega mesta. Prav iz Mesaričeve zbirke je kasneje nastala današnja fotokronika mesta. Ptuj včeraj je pretežno iz Mesaričeve zbirke, Ptuj danes pa nastaja sproti s prispevanjem vseh, ki na Ptuju zmeraj znova odkrivajo zanimive poglede in jih delijo z drugimi. Sharing is caring.

»No, da te vidim,« je rekel Tomaž. Sam je imel klasično kolo, za Ildikó pa je izbral električno, najnovejše kolo domače znamke ePuh, da bo punca lažje premagala hribčke na poti do Puhove domačije in nazaj. Tak je bil namreč njun načrt za današnji enodnevni kolesarski izlet. 

Pa sta se sfižila; načrt in izlet. Ne, ne; nikakor zato, ker bi ePuhu zmanjkalo energije ali Tomažu počila zračnica ali bi ju pregnal dež. Kolesarila sta ves dan in Ildikó je uživala v pokrajini. Ampak po ogledu Puhove domačije v Gabrniku je deklina hotela še naprej. 

In tako sta jo mahnila dalje in prespala v Divji kuči pri Svetem Tomažu, natančneje v Koračicah 54 a. Nekoč je znani ormoški radijski glas Peter Kirič kupil staro podrtijo in v njej uredil postojanko za kolesarje in pohodnike: brez elektrike, brez vodovoda, brez interneta, brez klime. Narava, mir in s kurami spat!

 Sobotni izlet sta si Tomaž in Ildikó spremenila v kolesarski vikend, ki se je končal šele v ponedeljek zvečer. Pot sta iz Svetega Tomaža nadaljevala do Ormoža, kjer sta si ogledala muzej in grad, potem pa je radovednica hotela še do domačije Martina Kojca v Središču ob Dravi. Oboževala je njegovo knjigo Učbenik življenja. Staromodno napisan, ampak v Pešti je bil Kojc pri antropozofiji temeljna literatura. Na Ptuj sta se vračala po hrvaški strani, češ da želi videti še romsko naselje pri Ormožu, integracijo Romov v lokalno skupnost. Vrnila sta se čez Zapeharje, kot so Zavrč ljubkovalno v znak odličnih medsosedskih odnosov imenovali sosedi Hrvati. Tam sta si ogledala MU.MI.BO.ŽI.OJ.KLI – muzej migrantstva, bodeče žice in ojštrih klingic. 

Na Ptuj je Tomaž prišel s sobotnega kolesarskega izleta po treh dneh prijetno utrujen; Ildikó je svojega ePuha namreč gnala do konca. On je padel na kavč pred multivizijo in na dušek izpraznil steklenico piva. In potem še dve. Ona pač ne. Za konec podaljšanega športno-rekreativnega vikenda ga je zvlekla še na eno rekreacijo, v posteljo. 

»Pridi, proslaviva vaše znamenito 69-o, in to temeljito,« mu je deklina šepnila na uho in pubec ji kajpak ni mogel odreči. Toliko moči je pa fant še vedno imel. Vedno.

60

O praizvedbi drame Ildikó Petőfi Béres Attila, The unterHUN/d/ter gade jedan!, ki se je zgodila na Ptuju v soboto, 28. septembra 2069, na tem mestu ne bomo veliko govorili. Bralec bi pomislil, da bere kratko zgodovino prihodnosti ptujskega gledališča. Prihodnosti gledališča pa se napovedovati ne da. Tako nepredvidljivo, kot je gledališče, je malokatero človekovo početje. Če pa je predvidljivo, pa je na smrt dolgočasno. Morda pa imamo zategadelj ljudje gledališče tako radi; ker bi tudi sami želeli iz dolgočasnih, predvidljivih tirnic svojega življenja?

Vsaj omeniti pa velja na tem mestu novinarsko konferenco pred premiero in pojasniti, zakaj se je do premiere naslov drame še enkrat spremenil. 

Ko so v ptujski projekt vstopili še avstrijski in hrvaški partnerji, so to hoteli pokazati tudi z naslovom. Pa je začetni Attila, the Hun, postal najprej Attila, the Hun/ter, nakar je evoluiral v končni naslov Attila, the unterHUN/d/ter gade jedan!

Glavni junak Hun Attila, šiba božja, svoj pohod v zgodbi Ildikó P. Béres začne v Osijeku, potem pa ga pot po Dravi navzgor vodi vse do izvora reke na Južnem Tirolskem. Ko se po neuspešnem iskanju svetega grala vrača domov, ga v bližini Ptuju zajame huda zima. Tukaj Attila zboli na smrt. Umre 16. marca leta gospodovega 453. Pokopljejo ga v sedmih krstah nekje na dnu Drave. (Mnogi pravijo, da je to z Dravo čista izmišljija in da je zagotovo pokopan na gričku pod cerkvico sv. Roka pri Ptuju.) No, kakorkoli: na Ptuju Attila tik pred smrtjo obišče njegova žena Hildegarda, in mu v prvem dejanju drame Attila, the unterHUN/d/ter gade jedan! pove, da je v času njegove odsotnosti izvedela, da se sveti gral nahaja v – … 

(No, vsega vam ne smemo izdati in vas na tem mestu raje povabimo, da si uprizoritev na deskah ptujskega gledališča znova ogledate 6., 7., 9. in 11. oktobra 2069). 

Novinarska konferenca pred premiero torej: začela se je na splavu na Dravi v avstrijskem mestu Špital. Režiserka Martina z ekipo ustvarjalcev, direktorji partnerskih gledališč, koproducenti uprizoritve in seveda avtorica drame Ildikó P. Béres so zbranim novinarjem iz treh dežel predstavili največji projekt ptujskega gledališča vseh časov, prvo gledališko teatrsko trilateralo. 

Iz Špitala so se na splavu po Dravi podali navzdol in uprizoritev napovedali še v ostalih partnerskih mestih: Beljaku, Mariboru, Ptuju, Varaždinu, Virovitici in Osijeku. Splavarjenje s postanki je trajalo deset dni. Deset nepozabnih dni tako za gledališčnike, zlajnanih novinarskih konferenc vajene novinarje pa tudi za župane mest, ki so iz svojih pisarn od realnih problemov za nekaj ur pobegnili v svet fikcije in z igralkami ter igralci (predvsem prvimi) preživeli čudovito popotovanje na splavih, brodih in čolnih. 

Na splavarjenju po Dravi seveda ni manjkalo dobre jedače in pijače. Bolj so šli proti jugu, bolj je bilo veselo. »Što južnije, to tužnije,«  so se režali Hrvati. Vsi na splavu zbrani so enotno ugotavljali, da ta pregovor sploh ne drži več. »Jo, štimt, štimt ziher net mer,« so pritegnili Avstrijci. Karavana voljnih je končala svojo pot v Osijeku. Potem pa so se vsi skupaj vrnili na Ptuj, kjer je po dveh dneh počivanja za vse, ki so bili na splavu – in verjemite, če česa, so bili potrebni počitka – sledila svetovna premiera. 

(Ja, prav ste opazili: igralci zadnjih deset dni niso vadili na odru, pač pa kar na svojem popotovanju. Kar predstavljajte si, kako so bili vznemirjeni, ko deset dni pred premiero niti stopili niso na oder! Namesto tega so vsak večer pred spanjem opravili mentalne generalke s pomočjo vizualizacije in evokacije po metodi LAHOLKO, s katero so zadnja leta veliko eksperimentirali v ptujskem gledališču.) 

Sedežev »v središču mesta, na tem mestu, že od 1796« – takšen je bil slogan gledališča – je bilo premalo za vse, ki so želeli videti največji projekt ptujskega gledališča ever. Zato je po sobotni svetovni praizvedbi v nedeljo zvečer sledila slovenska praizvedba, potem pa še ponedeljkova »ptujska« premiera za red Premiera. Potem pa se je zvrstilo še deset zaporednih ponovitev za red Spodnje Podravje in izven

Svetovne premiere se je udeležil tudi najpomembnejši budimpeški gledališki kritik, Tihanyi Tibor, ki je o premieri z mastnim naslovom poročal v dnevniku PestiSzó na strani 34 dne 30. septembra 2069 in zapisal zgodovinske besede: »Petőfi-Béresova z Attilo povezala, česar politika ni znala.«

Ekipa se je po odigranih ponovitvah na Ptuju preselila v Beljak in Špital, trikrat napolnila veliko dvorano SNG Maribor (resnici na ljubo je treba povedati, da se je postavitev na tamkajšnjem, v primerjavi s ptujskim, ogromnem odru, kar nekako izgubila), se premaknila v HNK Varaždin, Virovitico in svojo turnejo končala v HNK Osijek. Tam so si uprizoritev ogledali madžarski, romunski, srbski in drugi južnoslovanski gledališki gostje, hungarologi in attiloslovci ter številni gledališki impresariji, tudi iz Smirne. Sledila so povabila v Pécs, Kaposvár, Budimpešto, madžarsko gledališče v Temišvaru, v toku so bili dogovori za gostovanja v Trieru, Strasbourgu, Amiensu, Tirani, Sofiji, Carigradu. »Kamor sem stopil jaz, še trava ne raste več,« je dejal v daljni preteklosti Attila, zdaj pa so ptujski gledališčniki stopili na odre po številnih mestih nekdanjega Attilovega imperija. 

Ildikó P. Béres je čez noč postala pomembna madžarska sodobna dramatičarka. 

Vemo: v resnici ni šlo čez noč; potrebno je bilo veliko ptujskih inspirativnih dni in neprespanih noči.

Direktorica Petra je slavila. »Površni cilji vodijo do površnih rezultatov,« je na zabavi po premieri citirala – koga drugega – Attilo. 

»Ildikó P. Béres, vabimo vas, da ste za osrednji madžarski dnevnik MagyarIdők do konca ptujskega slavnostnega leta redna tedenska poročevalka iz najstarejšega slovenskega mesta,« jo je par dni po premieri čakala elektronska pošta.

Ni želela reči ne. Še enkrat je preložila svoj odhod s Ptuja. 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: