Marija Hernja Masten

SMS: Draga soobčanka – častna občanka MOP, nagrajenka z veliko in malo oljenko MOP in zdaj še prejemnica najvišjega državnega priznanja s področja arhivasrtva, Aškerčeve nagrade, – iskrene čestitke še enkrat! Vesel sem, da te lahko gostim v dialogu med Ptujčani.
Marija, kako si proslavila Aškerčevo nagrado?
(In, prosim, oprosti: ker nimam fotke s podelitve Aškerčeve nagrade, (saj veš, uredništvo več ne plača službenih poti v LJ ;-)), uvodoma prilagam tole, ko si postala častna občanka MOP.)

Vir: ZAP

MARIJA HERNJA MASTEN: Pozdravljen Samo. Greva  lepo po vrsti. Hvala za povabilo na razgovor in tvojo  čestitko.  

Sprašuješ, kako sem proslavila? Žal ne morem proslaviti. Ko so me klicali kolegi iz Ljubljane, so bili  žalostni, da ne bomo mogli poklepetati ob kozarčku mošta in s kako prleško dobroto.

Počutila sem se kot skopi Škot, ki  se raje skrije in ne da niti za špricar, kaj šele za škropec, toda jaz  sedaj to počnem po črki zakona. 

Šalo na stran. Doma smo  zvečer  nazdravili v družinskem krogu (pa še to niso bili vsi prisotni) in prisegam, da nismo prekoračili dovoljenega števila, saj nas je bilo le 9. 

Pač pa sem počaščena, da  se je na socialnih omrežjih oglasilo mnogo ljudi.  Dovoli, da se  zahvalim vsem, ki se veselijo z menoj in so mi  čestitali  pisno, me klicali, poslali sms ali  na kakršen koli  drugačen način  izrazili svoje mnenje.

SMS: Poslušal sem te po radiu; povedala si, da nekoč, ko si začenjala, nekako nismo dobro razumeli, kaj je delo arhivarjev in kaj muzealcev. A bi na kratko prosim ponovila, če je med nami morda še vseeno kdo, ki dvomi, ali natančno ve …, zakaj imamo PMPO in zakaj ZAP.

MARIJA HERNJA MASTEN: Mislim, da  je najbolj težko na  kratko in preprost  ter razumljiv  način  razložiti zelo težke  strokovne definicije.  Torej beseda muzej pride iz grške besede museion » sedež ali svetišče MUZ«. Muzeji – ptujski muzej je zavod, ki  ima nalogo, da varuje,  raziskuje, obdeluje in restavrira in razstavlja ter hrani  vse vrste  predmetne, torej materialne premične  kulturne dediščine. V to  spada praktično vse, kar nas obdaja in s čim živimo.  Otrokom bi rekli,  da je premična  kulturna dediščina vse kar nas obdaja: od hiš, pohištva, slik, kavnih mlinčkov, starih loncev, denarja, babičinega  šivalnega stroja,  stare preše  v zidanici,  starih otroških igrač, punčk iz cunj in lepe sekvoje, tistega drevesa na gradu in vse kar arheologi izkopajo in najdejo pod zemljo.

Glede na raznolikost predmetov so se skozi stoletja razvili specializirani muzeji, ki hranijo in skrbijo  le za določen del te dediščine  med njimi  pogrešamo na Ptuju arheološki , etnografski, imamo pa muzej na prostem (Povodnov). Drugje imajo še  vsrto drugih muzejev, naravoslovni, arhitekturni, tehniški, muzej umetnosti,  in dandanes že virtualni muzej. V muzeju delajo kustosi muzealci,  arheologi, restvratorji.  

Beseda arhiv  izvira iz grške besede archeion, kjer so  kot v svetišču varovali najpomembnejše dokumente svojih polisov. Tudi antični Rim je skrbel za svoje arhive, ki so se imenovali tabularius  ali archivum.  Rimljani so varovali v posebnih prostorih  svoje najpomembnejše listine kot dokaz svojih pravic, zapise o  vojnah, osvajanjih in cesarjih. Pred staro stavbo  ptujskega arhiva je stal nagrobnik enega tabulariusa – torej arhivarja.

Tudi danes arhivi varujejo, obdelujejo in hranijo pisne dokumente. Arhivsko gradivo je vse pisano, narisano, slikano, kopirano, filmano,  digitalizirano ali kakršni koli sodobni zapis, ki ima pomen za zgodovino.  In kaj je pomen za zgodovino? Račun od kavice, ki ga plačava  v kavarni, nima nobenega pomena za zgodovino, račun za popravilo gledališča pa  je zagotovo pomembna  zadeva, saj  vsebuje zanimive podatke. Vsi  ljudje imamo svoj majhen, zasebni  arhiv, kjer hranimo za nas najpomembnejše dokumente, rojstni, krstni, poročni list, mrliški list očeta, dedni zapis zapuščinske razprave,  pogodbo za nakup parcele, itd. Od časa do časa počistimo, in vržemo nekaj let stare položnice, račune in druge zapise, ki jih ne bomo več potrebovali. 

Tudi vsaka javna služba je ustvarjalec  gradiva. Pri njem nastane na tisoče pisanih zapisov dokumentarnega  gradiva. Kakor smo že prej rekli, ni vsak  dokument, ki nastane pri delu nekega urada ali podjetja take vrste, da bi imel zgodovinsko vrednost.  Zato iz dokumentarnega gradiva po določenem preteku let odberemo tisti del, ki  ga bomo ohranili. Izločeno gradivo  moramo na pravilen  način uničiti. 

Vir: ZAP

Zato  delo arhivista najprej začne pri ustvarjalcih gradiva, da le-ti sami pazijo na svoje dokumentarno gradivo, ga redno prečistijo, odberejo in zanj pravilno skrbijo.  Pomembnosti svojega arhiva se zavedajo takrat, ko bi radi praznovali obletnico, izdali kako publikacijo o svojem delu. Če so lasten arhiv zavrgli, nimajo več dokazov o svojem delu.

Naš spomin, pa je v tej veliki poplavi podatkov zelo izmuzljiv in pozabljiv. 

Danes je beseda arhiv večpomenska, lahko pomeni tvoj arhiv v gledališču, lahko pomeni stavbo, kjer  deluje arhiv, lahko pomeni dokumente, ki so nastali pri delu  posameznika ali kake javne ustanove. 

V Sloveniji delimo arhive na javne in zasebne. Imamo Arhiv Republike Slovenije in 6 regionalnih arhivov, od katerih je eden Zgodovinski arhiv na Ptuju, kjer sem delala tudi jaz. Zasebni arhivi so trije: nadškofijski arhivi  Ljubljana, Maribor, Koper in specialni arhiv Univerze v Ljubljani. 

V arhivih  delajo arhivisti, ki so po izobrazbi  najpogosteje  zgodovinarji, pravniki, ekonomisti, geografi , itd. in ti skrbijo za gradivo na svojem območju,  arhivsko gradivo urejajo, popisujejo in objavljajo ter raziskujejo. Delo je zanimivo in  zelo raznoliko.

V stari Jugi so nam govorili »prašinarji«, saj je bil arhiv po pravilu spravljen v kleti ali na podstrešju ves zaprašen in umazan.  

SMS: Hvala ti za tale pravi “pouk” na temo muzeji vs. arhivi! Kako pa je bilo ostati 40 let zves ZAP-u? Domnevam, da so prišle vmes še kakšne ponudbe, poklicne priložnosti, izzivi? 

MARIJA HERNJA MASTEN: Hm, niti zaveš se, da lahko tako hitro mine  toliko let. V majhnem arhivu, kot je bil  ptujski, smo morali vedeti in delati na vseh področjih. V začetku moje delovne poti  nismo imeli ožje specializacije ter strukturo arhiva po referatih, kakršna je danes. Delo je bilo zanimivo, pestro. Ni mi žal niti minute, ki sem jo prebila v arhivu. Z tako raznoterim gradivom sem se izobrazila na številnih področjih v različnih stoletjih in spoznala, kako je delovalo sodstvo, uprava, finance, nadzor, gospodarstvo, društva šole, gledališče, družavbno življenje, itd. Pri tem je naša generacija doživela turbulentne družbene spremembe samoupravljanja, TOZDOV, Samoupravnih interesnih skupnosti, sprememb v šolskem sistemu, itd.,  in vse spremembe mora arhivist poznati, saj sicer ne bi mogel pravilno razvrstiti gradiva ob urejanju. 

Vir: ZAP

Seveda sem imela ponudbo iti v tako službo, kjer bi delala od 7. do 14. h, zaprla predal in šla domov. Toda jaz tega nisem zmogla. Sem pač človek, ki  tisto kar dela, ne more delati le površinsko in ne z vsem svojim bistvo.  V službi nas je bilo le pet.

Ker nismo imeli pravilnika o delovnih razmerjih, sem kot predsednik delovne skupnosti morala k sodniku za prekrške. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: » Ja za  boga svetega Marija, zakaj pa delaš v taki službi. Zrihtaj si nekaj boljšega. » Jaz pa sem ji rekla: » Saj bi, pa ne morem. Jaz to rada delam. »

SMS: Nedavno sem se pogovarjal s tvojim kolegom, Dejanom Zadravcem. Ko je nastopil službo na Ptuju, na tvojem delovnem mestu, ko si ti odšla v pokoj, mu je dirketor rekel: »Stopil si v velike čevlje.« Tvoje namreč. S čim (vse) si se ukvarjala v teh 40-ih letih? Verjetno kopico stvari, ampak, če bi morala zaokrožiti v kakšne smiselne celote?

MARIJA HERNJA MASTEN: Oh malce pretirano. Kolega dr. Dejan Zadravec je s svojim delom že  pokazal, kako veliki so njegovi lastni čevlji. Nekoč me je sicer vprašal, zakaj pa niste tega objavili? Hmm, mladi generaciji težko razložiti, ZAKAJ. Bilo je preveč drugih pomembnejši zadev, ki  smo jih počeli. Ogromne količine gradiva je bilo potrebno prevzeti, sicer bi šlo vse v maloro. Težko fizičarjenje, skratka ni zneslo. Evolucija pač; vsaka predhodna generacija je potrebna in na njenih rezultatih je lažje narediti naslednji korak na naslednjo stopnico.

Zato je imelo moje delo zelo širok diapazon, ki pa ga je hkrati delal zanimivega in razgibanega.

Vir: ZAP

V arhivu, se ve, je na prvem mestu strokovno, urejevalno delo. Že ob prihodu v arhiv mi je strogi ravnatelj dal vedeti, da moram nameniti 80 % svojega delovnega časa urejanju, ostali čas pa lahko kreativno porabim.

Tako sem poleg urejevalnega dela, zunanje službe, opravljanja dela po pooblastilu za javnost (izdajanje  uradnih potrdil), delo v čitalnici z uporabniki , vodenje evidenc, pedagoška dejavnost in stikov z javnostmi, pripravljanje razstav in vodenje knjižnice, evidentiranje gradiva v tujih arhivih, delo za restitucijo gradiva, opravljala še vse ostalo, kar je moralo biti opravljeno. 

Vir: ZAP

Po odhodu Kristine Šamperl Purg v politiko sem prevzela tudi  referat za starejše arhivsko gradivo.  Temu je sledilo obdobje, ki ga je arhiv posvetil znanstveno raziskovalnemu delu na obeh srednjeveških mestnih statutih 1376 in 1513.  Priredili smo mednarodni znanstveni simpozij z naslovom Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru ( 1996, 1997). Rezultat je faksimile prvega in objava drugega. Ob urejanju gospoščine Hrastovec sem pripravila inventar zanimivih urbarjev. Objavila sem Vpisno knjigo meščanov in  ptujske pečate in grb Ptuja. 

Vir: ZAP

Pripravila sem več razstav, ki so  bile vedno dobro obiskane. Takrat je bila priprava razstave v tehničnem smislu  izvedbe pravi podvig. Vsi v arhivu smo bili vpreženi v delo.  Najprej vse strokovno delo, zasnova, izbira gradiva, teksti, podnapisi in pri tem smo imeli dolga leta le en pisalni stroj!  Ker arhiv ni imel niti fotoaparata, smo nesli gradivo k fotografu. Ta je naredil  negative in nato povečave, in izdelal fotografije, ki smo jih zatem doma kaširali (na hrbet nalepili lepenko, da slike ni zvilo), nato smo naredili podnapise, sledilo je pritrjevanje na panoje in nato postavitev. 

Čas od 1972 do 1991 je čas, ko so se polagali temelji slovenske arhivske stroke. Vse naše znanje in izkušnje smo strnili, da smo izdelali  enotne metode, terminologijo in dobili prve strokovne učbenike. Ogromno časa smo vložili v pripravo novih zakonskih predpisov, še bolj nas je  okupiralo vprašanje ingerence nad arhivi. Na srečo smo prišli pod Ministrstvo za kulturo.  

Vir: ZAP

Bila sem v uredništvu prvega slovenskega popisa fondov in zbirk 1984, že naslednje leto zatem, 1985 smo izdali našega Ptujskega.  

Največ dela in energije sem vložila v  poglavje Arhivi in javnost. Bili smo neprepoznavni, o arhivih se ni kaj dosti vedelo, kaj šele pisalo.  Kot predsednica Arhivskega društva Slovenije (1996 – 1998) sem pripravila na Ptuju in Kopru strokovna posvetovanja na temo arhivi in javnost. 

Slovenske arhive je bilo potrebno približati mednarodni skupnosti. Udeleževala sem se  mednarodnih kongresov v Nemčiji, Italiji, Avstriji, in povsod kolege seznanjala z delom in razvojem slovenske arhivistike.

Na Ptuju sem pripravila mednarodni arhivski kolokvij, ki so se ga udeležili arhivisti iz 8 držav, in  so to bile njihova prva spoznavanja  Slovenije.

Še in še bi lahko  naštevala, saj je seznam dolg. Nič od tega ne bi mogla narediti  in uresničiti nobene svoje ideje, če  ne bi v tem sodelovali vsi v arhivu. Zato je potrebno  povedati, da vse to ni » samo« moje delo, pač pa  je rezultat našega timskega dela.

Bili smo odličen tim in brez pomoči  sodelavcev, Nade, Čibe,  Damjana, Neže, Feliksa, Braneta in Iveka, ki je vse to dovolil in  mi dal priložnost, da sem lahko uresničila vse te » moje« projekte, ne bi bilo nič.  Zato hvala vsem, dragi  sodelavci. 

Vir: ZAP

SMS: Ojoj, kakšen opus … Tvoja »špecialnost« je torej srednji vek. Od kod ljubezen prav do tega zgodovinskega obdobja? V čem je šarm »mračnega sednjega veka«?

MARIJA HERNJA MASTEN: Ne joči Peter je rekel:  


» As ti tud not padu?« No to se je zgodilo tudi meni.

Moja stara teta me je  že v osnovni šoli naučila brati in pisati nemško gotico. Ob prihodu v arhiv leta 1971 mi je ravnatelj Klasinc dal za popisati z grdo pisavo stare gotice iz 19. stoletja seznam nekih cerkvenih volil. Res sem ga nekaj krat popravljala, toda tako jaz kot profesor sva ugotovila, da mi to delo ustreza in kasneje se je kar namerilo, da sem pristala v srednjem veku.

SMS: Aktivna si (med drugim tudi) v Društvu Cesarsko-kraljevi Ptuj. Nam poveš nekaj o tej vaši druščini, ki se vsako leto predstavi mestu ter na gradu priredi različne aktinvosti.

MARIJA HERNJA MASTEN: Ko je leta 2001 Ptuj sklenil partnerstvo z  nemškim mestom Burghausen, so  Franc Mlakar, Boris Zajko in Miško Bojan obiskali njihovo osrednjo  turistično prireditev, ki jo priredi društvo Herzogstadt Burghausen. Društvo je predlagalo naj ustanovimo tudi na Ptuju  podobno društvo. Za ustanovitev so potrebovali še zgodovinarja » da je beseda meso postala. Ustanovni člani so  bile štiri družine Mlakar, Zajko, Miško in Masten. Moj del je bil in je še zgodovinski okvir društva. Društvo, kot  vsa društva,  ustanoviteljski  zagon, kratek razcvetu, pa kriza in reanimacija. Sedaj sem trenutno predsednica tega društva, ki ohranja in oživlja srednjeveško in renesančno kulturo. Letos smo imeli  gostjo, gledališko igralko Urško Vučak Markež, ki je predstavljala  branjevko Uršo, ki je povedala, kaj se v mestu dogaja 1564, ko dobimo novega kneza in kugo.  

Društvo pripravi vsako leto Grajske igre , nato, če je priložnost, tudi srednjeveško jurjevo tržnico, pripravimo kak mestni korzo po Ptuju, plesno prireditev in otroške delavnice. Ker  smo mlado društvo, nimamo tradicije kot jo ime na primer Turistično društvo, ki deluje na Ptuju od leta 1886. 

SMS: Na Ptuju se radi maskiramo; v kurente, pa Rimljane, srednjeveške meščane, mislim, da smo imeli (ali še imamo) folklorno skupino, ki izvaja meščanske plese … (O teh zadnjih maskah ne bova.) Kako vidiš ti ta fenomen maskiranja in kako se počutiš kot srednjeveška gospa?

MARIJA HERNJA MASTEN:  Mesto ima bogato zgodovino in prav je, da se z vsakim obdobjem poistoveti kaka skupina  enko mislečih in z istimi interesi, pa najsi gre pri tem za Rim, srednji vek ali kurente. 

Nič ne moti, da imamo od Rima do 19. stoletja kar nekaj društev, ki pripravljajo svoje prireditve,  izmed katerih zagotovo izstopa pust s Kurentovanjem. Morda smo zato malce posebni, toda to je del našega socialnega druženja, komuniciranja. In zato Ptujčan ne razume, če skličejo sejo v Ljubljani 11. novembra na Martinovo ali na pustni torek.  

Če  se take prireditve primejo, so odlična obogatitev turistične ponudbe. In šele čas pokaže, kaj  ljudje sprejmejo in kaj preprosto odmre. 

V društvu bi želela imeti gledališko-lutkovno skupino, pa že tako luštno staro zgodbo sem našla. Mogoče, ko ne bom več predsednica, pa ta lutkarija bo. Zato sem v raznih vlogah, v katere se spremenim po potrebi.  Tako sem včasih branjevka, včasih sem mestni glasnik, včasih sem srednjeveška gospa. 

SMS: O, lutkarija?! Lepo. … Zmeraj znova občudujem tvojo sposobnost pripovedovati o zgodovinskih rečeh na zanimiv način. Ti povem po pravici: že večrat sem sanajaril, da če bi imel denar, bi posnel s dokumentarec o Ptuju s teboj v glavni vlogi … Ko bova velika in bova imela denar za tako reč – lahko pridem in te povabim?

MARIJA HERNJA MASTEN: Zagotovo zanimiva tema, le igralka bi bila stara gospa in bojim se, da  bo obveljal rek: »Do takrat bo imel že krt iz moje riti vrt.»  

Na Irskem imajo pripovedovalce zgodb.  Meni jih je kot otroku pripovedovala moja sestra Lizika, pa tudi oče je kar vedno nekaj pripovedoval o tem mestu, pa oni gospe, pa tistem posebnežu z velikim klobukom  in verjetno sem se  tega pripovedništva navzela.

Nekoč so mesto predstavili s suhoparnimi in faktografskimi dejstvi. Sedaj  to ne počnemo več, saj je danes vse » story », resnični dogodki zapakirani v  lep ovitek zgodbe. Pri tem je potrebno vedno ohraniti pravo mejo, ki je ni dopustno prestopiti in se spustiti na nivo kake abotne simplifikacije  zgodovinskih dejstev.

Vir: ZAP

SMS: Vedno si me torej fascinirala z vsem, kar veš o mestu. Ne le z datumi in imeni, pač pa nekimi človeškimi, navidez preprostimi uvidi, zakaj je nekaj bilo, kakor je bilo. Tvoje pripovedovanje o zgodovinskih dogodkih je bilo tako nekako logično, življenjsko. Se da nekako sežeto, poenostavljeno dati odgovor na vprašanje: Zakaj je Ptuj pravzparav skozi vso dolgo zgodovino bil … živo, uspešno, pomembno mesto?

MARIJA HERNJA MASTEN:  Da je lahko mesto bilo živo, uspešno in pomembno, je odvisno od več faktorjev. Poleg vseh znanih in zgodovinsko potrjenih dejstev, lega, trgovinski pomen, in drugo, pa je v končni fazi vedno vse odvisno od ljudi.

Na Ptuju so živeli ljudje odprtega duha, iznajdljivi,  in gospodarsko podjetni. Naj je bil  oblastnik, ta ali oni,  meščanom je zaradi njihove iznajdljivosti uspelo, da so ostali v koraku  z zahodnoevropsko kulturo in  gospodarskimi trendi, hkrati pa so bili dovolj tolerantni  in popustljivi do  vzhodnoevropskih sosedov in njihove mentalitete.

Sms: Če bi morala za osnovnošolca reči, v katerem obobju je mesto z okolico vred najbolj cvetelo? Zakaj prav takrat?

MH: Po Rimu, je to zagotovo srednji vek. Ptuj je bil bogat in kulturno v trendu zahodne Evrope. Poglej, kako velika je naša župnijska cerkev sv. Jurija, prava katedrala.

Ali je mesto s ca. 200 hišami in 1000 prebivalci potrebovalo tako veliko cerkev? Zagotovo ne. Pač pa so jo potrebovali gospodje, plemstvo, salzburški nadškof in meščani, ki so se s tem postavljali.  

Ptuj je bil  stičišče politične in gospodarske moči. Ohranjene listine, izdane in spisane na Ptuju povedo, kako pogosto je bil salzburški nadškof  v mestu. Z njim pa veliko spremstvo, pisarji, pravniki, komorniki – finančniki, strežno osebje, konjarji, hlapci, tujci, ki so namenoma prišli v tem času urejat  pravne, trgovske, bančne zadeve. O pomenu govori kovnica denarja ( ok. 1222- 1232) na gradu.  Kako visoko je Ptuj segel v srednjem veku, priča v statut 1376 vpisana listina  rimskega kralja Henrika VII. iz leta 1224, ki je mestu omogočila nemoteno trgovanje in neovirano prosto pot. 

Toda pozor! Za Ptuj velja tudi to, da je bilo mesto vedno odskočna deska v  veliki svet. Iz Ptuja odidejo bogati nemški meščani Hans Thumer, Meichsner, Swetkowitz v Nürnberg, multimilijonarji svoje dobe  in umaknejo  kapital pred turško nevarnostjo na varen Zahod. Po izumrtju  gospodov Ptujskih nismo imeli več domačega plemiškega rodu, ki bi bil  tako dejaven, dobrodelen (dominikanci 1230, minoriti 1238),  gradbeno usmerjen (cerkev Ptuj,  Ormož, Velika nedelja, Ptujska gora), filantropski (špital 1315) in kulturno umeščen v Evropo, kot je naročilo Hartnida Ptujskega  za prevod antičnega pisca Valerija Maksima ( 1. stoletje) pri znanem renesančnem piscu Heinrichu Mügelnu.  

Sms: In če obrneva: katera obdobja so bila morda najbolj “črni dnevi” v zgodovini mesta? Zakaj?

MARIJA HERNJA MASTEN:  Najbolj sta mesto prizadela kuga  v 16. in 17. stoletju , ko je pomrla skoraj tretjina prebivalstva. Druga nesreča za mesto so bili zaporedni požari 1684, 1705 in 1744.  Pri prvem 1684 so ostale  v  mestu le tri  nepoškodovane zgradbe. To je mesto potisnilo na kolena v moralnem, kulturnem, predvsem pa v gospodarskem pogledu. Ptuj se je sicer z muko pobral, v vsej svoji pretekli  dejavnosti pa ni mogel več zaživeti.

Sms: Je v času Avstro-Ogrske bil enot tipično mestece, kot mnoga druga, ali je morda bil v čem specifičen, poseben, drugačen?

MARIJA HERNJA MASTEN: Imaš prav.  V obdobju Avstro- Ogrske smo  bili le eno izmed  navadnih, manjših mest. Toda vedno znova smo se borili za svoje stare privilegije, ki so izvirali še iz srednjeveškega mestnega prava. In Ptuju  je uspelo zadržati status regijskega, okrajnega centra in mesto je dobilo status mesta s posebnim statutom. V času župana Josefa Orniga, pa se je tudi gospodarsko in kulturno  dvignilo  iz anonimnosti, postalo bogato, napredno in ugledno.   

Sms: Mnoge zgodbe znaš povedati o mestu. Katera je tebi vedno znova še vedno nora, neverjetna, fascinanta, morda pretresljiva ali celo romantična …? Bi jo prosim delila z bralci?

MARIJA HERNJA MASTEN: Ena izmed romantično-tragičnih zgodb, v stilu Romea in Julije, je naša zgodba Mosconov in Qualandrov. Dve ptujski bogati italijanski družini sta  se že dogovorili, da bodo oženili sina in hčerko.  Vse je bilo že nared, ko sta se očeta sprla, kaj bo mlada prinesla za doto in kaj bodo Qualandri dali sinu. Jezen Moscon je prijezdil na Ptuj in v Qualandrovem dvorcu je prišlo do uboja enega od vojaškega spremstva. Iz poroke seveda ni bilo nič,  mladenič  je šel v samostan, kaj je bilo z  nevesto, pa kronisti niso povedali. Zato si lahko privoščimo malo romantične domišljije o tragični ljubezni in neizpolnjeni sreči.

Lahko bi ti povedala zgodbo iz naše družine, ali kako bolj začinjeno,  kako so si  fantje  na ormoški šoli brali pismo s pregrešno vsebino. Pismo je našel nadučitelj, oče učenca, ki je imel pismo, se je moral zagovarjat na sodišču. In inkriminirano pismo je  pristalo v sodnem aktu.  Vsebina pisma govori, kako je mlada gospica, na frišno oženjena  iz  Trsta, svoji prijateljici v Ormož, opisala, kako je preživela prvo poročno noč. Nekoč, ob pravi priložnosti ti ga preberem, toda le tebi, da ne bi tudi jaz zaradi kakih puritancev pristala v sodnih aktih. 

SMS: Ha, ha, ha! No, to pa bo hec, Marija! Spomnim se vaše lončarske delavnice v Cankarjevi ulici; enkrat smo šli kupit »dulo« za kisanje mleka … potem pa sem bil pri vas na Bregu nekoč s kiparjem Brankom Zorecem. Dajva se za konec malo spomniti še njega. V kakšnem spominu ga imaš ti? Kaj meniš: kako to, da ga kot ustvarjalca nekako nismo … kako naj rečem … se mi zdi, da je »šel mimo«, »spregledan«, »prezrt« …

MARIJA HERNJA MASTEN: Branko je  bil član  naše družine.  V Cankarjevi smo bili sosedje  in je v našo delavnico prihaja po glino že kot otrok,  saj je kiparil malih nog kipar in moj oče ga je  pri tem vzpodbujal. Ko smo se preselil na Breg, je zjutraj, ob zajtrku prišel s svojim cekarjem in zvečer odšel domov v Prešernovo, kjer je imel skromno stanovanje

Ker je v našo hišo prihajalo mnogo umetnikov,  je  z njimi  sodeloval in širil obzorje ter bogatil svoj opus.  Dobil je nekaj večjih naročil, uporni kmetje pred kovinarsko šolo, spomenik upora v Mostju, toda nekako so v javnosti ostali neopaženi.  Njegova tematika je izhajala iz  preprostega življenja, muzikantje, kmet, kmetica, Ribničan, kmečka opravila, oranje, košnja, in seveda kurent. Številne domove krasijo njegove male plastike iz terakote, polne subtilne izraznosti in teže njegovega življenja. Njegovo globoko umetniško izpovednost je prepoznala dr. Štefka Cobelj in ga uvrstila v knjigo Ljubiteljski likovniki Ptuja (1988). Umrl je mlad, pozabljen. Toda ne za našo družino.

SMS: In še to sem te, Marija, hotel že večkrat vprašati: Ko sem bil še srednješolec, je na Ptuju delovalo še Zgodovisnko društvo; zdi se mi, da je celo izdajalo … almanahe? Letopise? Danes društvo … ne deluje? Formalno sploh še obstaja? V čem je problem …?

MHM:  Zgodba Zgodovinskega društva, hm …  no, žalostna reč.  Njegov predhodnik, ugledno in strokovno cenjeno Muzejsko društvo nato Zgodovinsko društvo.  Nekoč zelo aktivno in v njem so delovale znane osebnost kulturnega področja.  Nato je za nekaj časa ob menjavi generacij bilo vse  zastalo in obmirovalo. S prihodom Kristine Šamperl, kasneje Purg, ki je  delo društva  ponovno oživela, smo  desetletje dobro delovali, bili včlanjeni v  Zvezo zgodovinskih društev Slovenije. Ko  je bil predsednik  zgodovinar, prof. Bojan Terbuc je bil sedež celo v Zgodovinskem arhivu, prirejali  smo zborovanja na različne teme,  razna predavanja, najbolj so bile  zanimive naše strokovno pripravljene ekskurzije. Ptuj je izdajal Ptujski zbornik in zadnji 6 zvezek je izdalo Zgodovinsko društvo.  Ko  nismo mogli zagotoviti sredstev za objavo člankov pripravljenih za   naslednji zbornik, je ugasnila iskra, in ko v društvo nismo mogli pritegniti niti enega od učiteljev zgodovine, je društvo nekega dne umrlo. 

SMS: Vem, da si non-stop v akciji. Nikoli časa; kot se za upokojenko spodobi. Kaj vse pravzaprav počneš? 

MARIJA HERNJA MASTEN:  Ha, Ha. Res sem kar naprej v nekem gibanju. Ko sem postavila razstavo na prostem Številne podobe Ptuja, sem imela  kratek predah. No, sedaj me zelo zanima zgodba Mestni stolp, stolpna ura, in vse okoli tega. Sicer pa moram pripraviti še tekst za novega princa karnevala. Tako, počasi, bi rada pripravila objavo popisa prebivalstva iz 19. stoletja za ožje mesto Ptuj. Popis sem našla, ko sem urejala gradivo porušene minoritske cerkev. Zanimiv  rokopis, vreden objave. 

SMS: Izzivov ti torej ne zmanjkaHvala, Marija, za tale pogovor; ko bo tole mimo, pa se vidiva v živo in nazdraviva za tvojo nagrado, ki ti jo Ptujčani iskreno in od srca privoščimo in smo ponosni nate! (Kakopak: se pa priporočam za ono pikantno in inkriminirano pisemsko zgodbico.)

***
Katja Zupanič, direktorica ZAP:
hvala za čudovito foto gradivo!


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: