Pokloni pesem

Pesnik je vedno bil tisti, ki druge zdravi bolezni, od katere umira sam. 

(Branko Miljkovič)

Ko nas je ohromil prvi val korone, sem nagovorila ustvarjalce pisne besede, da mračno obdobje razsvetlijo z  objavo  pesmi (poezijo, tudi prozo) na portalu in bi  tako vsaj za trenutek preusmerili črnogledost in skrbi bralcev v svet drugačne čuječnosti. In zopet smo na istem tnalu, zato ponavljam gesto od tedaj. Zgled solidarnega ustvarjalnega pozabljanja na covid smo tedaj videli med glasbeniki, športniki, slikarji itd., zakaj ne bi bili tudi pisci členčič  v verigi želja vplivanja na boljše počutje prebivalcev?

******************************

Hodim od človeka do človeka po

kakšno dušno besedo Zares dušno in

ne hladno stekleno ponarejenost  Kmaluodkritost

ki se zakotali vame s strtimi koščki

da zarinjeni v moje odprto meso ostanejo tam še

dolgo predolgo Hodim od človeka do človeka po

kakšno brezmašeljno gesto Spontan beg roke k moji roki

Vmes pa tišina Ki ji je verjeti

In nič več Ker to je vse

Zato – naj ti prišepnem –

si včasih izberem žalost namesto besed

zato- naj ti prišepnem- grem včasih v majhen klobčič

In sem zelo sama v sebi

In če te tedaj srečam

te ne poslušam Ker sem tisti

hip majhna in močna

Ker ne bi rada zapustila tistega trenutka

(Op.: pesem je bila med desetimi nominiranimi za nagrado Ivana Andrića)


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: