69-53, 54

53

IGNAC.IORIUM

Muzej zbirateljstva

Na robu mesta ob sežigalnici smeti stoji velikanska kupola iz plastičnih zamaškov. Nekoč so menda pijačo prodajali v tako imenovanih plastenkah. Nek Ptujčan, Ignac mu je bilo ime, je te zamaške zbiral – tone in tone jih je zbral med prijatelji, po najrazličnejših trgovinah in otokih za smeti – oddal v predelavo, denar, ki ga je za to dobil, pa dal v humanitarne namene. Zato je muzej zbirateljstva nosil ime po njem in zato je bil zgrajen iz zamaškov najrazličnejših barv. 

Šele ko sem vstopila v muzej, sem videla: zamaški na strehi kupole muzeja so bili po barvah zloženi tako, da je sonce, ki je sijalo skozi kupolo, na tleh izpisalo »Vivat Petovio MM«. 

Pri uvodu v etnologijo postmodernega časa smo se sicer učili, da so ljudje nekoč zbirali znamke in kovance in jaslice najrazličnejših vrst ter vrtne palčke in stare razglednice, podpisane knjige avtorjev, pisma pomembnežev, spominske knjige, seveda slike in kipe in knjige, nisem pa vedela, da so nekoč zbirali tudi papirnate prtičke, cigaretne škatlice, škatlice vžigalic, pipe, vžigalnike, glavnike, kartonske podstavke za pivo, modelčke avtomobilov, nekakšne PEZ-figurice, žepna ogledala, svečnike, žepne koledarčke, stripe, ključe in pripadajoče ključavnice, stenske koledarje, stekleničke za parfume, morske školjke, okrašene kitajske palčke, pleskarske valjčke za izdelavo vzorcev na stenah, bedže, brivnike z britvico, čopiče za britje, pahljače, žepne ure, kalupe za maslo, škatlice za hrambo posetnic, plastične bančne kartice, obeske za ključe z znaki različnih avtomobilskih proizvajalcev, štampiljke, rogovje pravih živali!, klešče rakov, metulje, pajke, stisnjene in posušene liste dreves, gumbe vojaških uniform, bajonete, plinske maske; pivnike, kakršne so nekoč uporabljali v pisarnah, ko so še pisali s črnilom; pečate, travniško cvetje, trave, modele železniških lokomotiv, črne glasbene plošče v velikosti desertnih ali večjih krožnikov, majhne porcelanaste angelčke, slončke, pujske, igralne karte, iz različnega materiala izrezljane šahovske figure, plastične podobice device Marije, križce najrazličnejših oblik, božje podobice, rožne vence in priročne priprave za molitve drugih ver, križe s pokopališč, ja, tudi žare, celo zbirko zobotrebcev in ščipalcev za striženje nohtov so razstavili v kotu, pa še umetne trepalnice, podaljšane nohte in lasne vložke ter v oddelku za odrasle kondome najrazličnejših oblik, barv in okusov. Tu je bila tudi zbirka napihljivih lutk, takih za demonstracijo v izobraževalne namene in onakih kot nadomestek pravih žensk. Posebno mesto med njimi sta imela dva slovenska modela: model zanj, imenovan Ančka, in zanjo, z imenom Gapit.

(No, da bomo spolno uravnoteženi, na tem mestu povejmo, da se je v Ignac.iorumu na oddelku »Odrasli« nahajala tudi zbirka umetnih gaudemihcev; mehanskih, polavtomatskih in popolnoma samodejnih in multifu(n)kcionalnih.) 

V posebnem prostoru Ignac.ioruma, v t. i. Edijevi sobi, so metri in metri polic, na njih pa škatle, v kakršnih so nekoč prodajali čevlje. Označene so od A do Ž. Kaj je notri? – Kartončki s križankarskimi gesli. 

Ptujčan, Edi Klasinc se je pisal, je sam sestavljal križanke (»na roko«, veliko prej, preden so to začeli delati računalniki), predvsem pa je Edi več kot 40 let zbiral križankarska gesla. Vsak dan, takoj ko so odprli knjižnico, je vstopil vanjo in tam ostal osem ur, leto in zimo. V tem času je iz leksikonov in enciklopedij prepisal 1.057.000 gesel. Nastala je fenomenalna zbirka, shranjena na kartončkih in spravljena v škatlah za čevlje. 

Poljska strupena roža, sedem črk? – Edi ve. Ime švedske igralke Rugensson? – Edi ve. Star izraz za skopljenca? – Edi ve. Slovenski filmski igralec Miha _ _ _ _ _, rojen leta 1928 na Jesenicah, pet črk? – Edi ve.

54

FoteKS

Fotografski muzej Kerblerjevega Stojana in frs, fotografsko razstavišče

V veliki hiši ob Dravi, menda se ji je nekoč reklo Koteks, so uredili FoteKS: fotografski muzej Kerblerjevega Stojana. 

Mojster fotografije je življenje v mestu, v okoliških Halozah in v tovarni aluminija v Kidričevem, kjer je bil zaposlen, za vse večne čase obeležil na čudovitih črno-belih fotografijah. Na Ptuju je živelo in delovalo veliko izvrstnih fotografov. Nekoč so sedli in se odločili, da bodo naredili fotografski muzej in ga posvetili Kerblerju (ki ima v FoteKS-u stalno postavitev). Istočasno bodo v frsu razstavljali tudi sami. Fotografije Borisa Fariča, Sandre Požun, Borisa Voglarja, Stanislave Cafuta, Stanislava Zebca, Tanje Verlak, Roka Goloba, Andreja Lamuta, Mirča Lugariča, Albina Bezjaka in mnogih drugih visijo po stenah in prikazujejo Ptuj v stotine in stotine pogledih.

Res neverjetno, na koliko načinov je mogoče videti isto, majhno, staro mesto. Tako staro – pa tako na novo.

Ptujski fotografi so me prepričali: vsi gledamo isto, a vidimo različno. Vse je stvar perspektive. 

Kaj pa, če je življenje v resnici le eno dolgo, nenehno šolanje pogleda? 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: