69/51, 52

51

MUMU.MEČKA

Muzej mučenja in mečkanja

V srednjeveški mučilnici sem že bila, v majhnem mestecu v Toskani. Zato sem večkrat, ko sem bila na ptujskem gradu, šla kar mimo kazemat, kjer je bil ptujski muzej mučenja. Poznala sem mučilne naprave in ne, hvala, ni zame. 

Tokrat pa je iz muzejčka prihajal mlad, objet par, visokonoga blond lepotica in njen čedni prijatelj; objeta sta se smejala kot ne vem kaj. Le kaj jima je bilo v muzeju mučenja tako smešno? Pa sem tudi sama zavila vanj. 

Zelo sem se motila; v ptujskem muzeju mučilne naprave lahko preskusiš na lastni koži! V rablja preoblečen gamekeeper je na mučilni napravi nastavil tvojo starost, težo, višino, telesno pripravljenost in stopnjo bolečine, ki si jo pripravljen prenesti (izbiraš lahko med jamr, au in krik). Pričvrstil te je na napravo in – tako si se lahko dal mučiti. Pa se menda mlad par ni smejal od mučenja? Ne, hvala, res ne bi preverjala svojega praga bolečine. 

V naslednji sobi je bilo mučilno orodje iz 20. in 21. stoletja: fitnes naprave. Sta se mladca režala temu kupu železja in uteži? Zadnji prostor je bil zaklenjen. Imel je naslov »Sladka bol«. Samo ogled ni bil možen. Doplačala sem za t. i. polno doživetje. 

Vrata so se odprla, vstopila sem v prostor, ki je bil še bolj mračen. Osvetljen je bil z rdečo barvo. V nasprotju s prejšnjimi hladnimi mučilniškimi prostori je ta bil ogret. Iz separejčka desno je prihajalo tiho ječanje. Nisem mogla videti, dogajanje je zakrivala zavesa. A slišati ni bilo kot pravo mučenje; bolj uživanje. Izza vogala je prišel v lateks oblečen mlad par, ona in on, oba z masko na obrazu. Vse mi je bilo jasno. Ko sta pristopila k meni, sem videla: njemu je stopil. Ponudil mi je roko. »Ne, hvala,« sem rekla, »nisem tiste sorte …« Zardela sem – kar se, upam, v rdeči svetlobi ni opazilo – in jo brž ucvrla iz »sladke boli«. Sado-mazo mi ni bil nikoli všeč. Niti gledati, kaj šele poskusiti. Au, au, že sama misel na uteži, ki bi visele z mojih bradavičk, vroč vosek, ki bi mi ga kapljali na gol trebuh … Ne, ne, ne.

»Lahko pa izberete samo ščeget,« mi pravi usnjeni rabelj, ko vidi, da jo bom popihala.

»Lahko vas samo žgečkamo s pravimi eko-bio pavjimi peresi po podplatih.« 

»Ali pač tam, kjer ste žgečkljivi,« doda rabeljka.

»Ne hvala,« jima še tretjič rečem in ‘adijo, pa zdrava ostani’ sama sebi ter odhitim. Zdaj razumem, zakaj se je mladi par prej tako režal.

52

MU.SŠKO

Muzej straniščnih školjk

»Ljudje ga pač že vso zgodovino serjemo,« je pisalo na prospektu. »Poglejte, kako,« je vabila reklama.

Zanimalo me je, kako bi lahko nekoč izločali drugače, kot to počnemo danes. 

Vredno ogleda, moram reči po temeljitem ogledu. 

Različni tipi stranišč, školjk z vseh koncev sveta, pa tudi zbirka papirja, s katerim so si nekoč brisali ta zadnjo. Menda so si jih najprej kar z zmečkanim časopisom, potem pa lističi in od nedavnega z nežnim šestnajstslojnim brezlesnim kvazipapirjem. Na rolah papirja so bili tudi vzorci in napisi: »Naj se lepo izteče« ali pa »Dober ser« in »Iz nutrine do latrine«.

Na ogled so tudi različne dišave za razsmrajevanje sekreta. (A se ne bi moralo reči: »Na poduh so različne dišave?«) 

Razstavljeni so najrazličnejši vzorci kakcev: majhne, drobne kroglice, podobne zajčjim iztrebkom, pa dolge debele klobase, lepo v polžka zavite stožčaste kompozicije, zanimive pa so bile driske najrazličnejših gostot (bolje redčin). Vse lepo seveda natisnjene s 3D-tiskalniki in zato zelo zelo realistične. Opazila sem, da so obiskovalci muzeja skoraj brez izjeme vihali nosove in se smejali. Neverjetno, kako zanimiv pojav je izločanje. 

Po stenah so bile tudi misli, povezane s straniščem: »Ni ga lepšega – po 50-em – kot se lepo usrati«, »Ne veš, kaj imaš, če se lahko vsak dan fajn userješ«, »Grem tja, kamor gre še cesar sam«, »Ga že čutim v zadnjem ovinku«, »Če ga otreseš več kot trikrat, je to že onaniranje«, »Grem dat roko malemu«, »Če spiš z otrokom, se ne smeš čuditi, če se zbudiš posran« itd. 

V zadnji sobi je bil predstavljen zadnji hit: duplex WC-školjka za zaljubljene. 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: