Zganjajo (lutkovni) teater

Danes se pogovarjam s štirimi Ptujčani, ki bodo kmalu začeli zganjati teater – lutkovni teater.

To so Janja ErpičTina MarohMojca Prigl in Luka Ravnjak.

SMS: Druščina, za vse enako vprašanje: Ste v tunelu, kjer se verjetno že kaže premiera vaše lutkovne predstave. Kako je biti lutkar v tej fazi?

JANJA ERPIČ: Šele postaja zares čarobno. Prej je bilo besedilo le zgodba, zgolj črke na papirju, ki jih bo treba v nekem trenutku znati na pamet. Sedaj pa iščemo njihove pomene, se vživljamo v okoliščine, v katere jih bomo postavili.  Raziskujemo, kako osmisliti te besede, preizkušamo lastne zmogljivosti in zmogljivosti lutk. Sedaj lutke dobivajo svoje glasove in karakterje. Tekom procesa pa spoznavamo tudi sebe in soustvarjalce. Ampak najboljše šele prihaja. Ko bodo vsi rekviziti na svojem mestu, udomačene vse besede in oživljene vse lutke, takrat se bomo lahko začeli zares igrati.
TINA MAROH: Prvič se neposredno dotikam lutke in ona mene. Zanimivo je! Zlasti v teh nepredvidljivih časih se veselim vsakega trenutka, ko se lahko skupaj z ekipo prelevim v nekaj igrivega, optimističnega in spodbudnega. 

MOJCA PRIGL: V celotnem ustvarjalnem procesu smo trenutno v fazi, ki jo jaz imenujem  “tečna faza” – tekst še ne leti iz ust, kot animator nisi čisto prepričan česa je “zmožna lutka”, saj jo šele raziskuješ. Scena še ni “final”, lutke še dobivajo “final touch”, manjka še kak rekvizit … Jaz imam (naj)raje končno “glancanje” predstave.

LUKA RAVNJAK: Lutkar mi je biti noro, v fazi, ko so pa pritiski, pa niti ne.

SMS: Kaj vas je sploh nagovorilo, pritegnilo, zvleklo v lutkarijo?

JANJA ERPIČ: Prvič sem se na odru družila z lutkami pred petimi leti. Ata Medo me je popolnoma očaral. In očarali so me iskreni, igrivi otroci. Lutkovno animacijo pa imam raje od dramske igre tudi zato, ker moram (vsaj poskusiti) odmisliti sebe in svoj ego ter vso svojo energijo in gibe prenesti na lutko. 
TINA MAROH: V bistvu ne vem. Film, ples, teater in knjiga so moje radosti že kar nekaj časa in njihova  izraznost je tako raznolika, da se je prav prijetno preizkušati v vseh oblikah. Kaj uspe in kaj ne uspe. Tako pač je. V dotično predstavo in ekipo pa moram reči, da me je “zvlekla” Janja in hkrati čas karantene, ki mi je odprl oči in podaril čas za kaj novega.

MOJCA PRIGL: Tudi sama čisto točno ne znam pojasniti kako in zakaj je moja ljubezen do gledališča pokukala iz mene tako “pozno”. Pravzaprav šele po zaključenem univerzitetnem študiju. Splet pravih odločitev in naključij, bi rekla. Čisto konkretno nad lutkami sem se navdušila in se vanje zaljubila v Lutkovni skupini DPD Svoboda Ptuj.

LUKA RAVNJAK: Janja je rekla Tini, Tina pa meni. Zdelo se mi je vredi pa sem vgrizno.

SMS: V čem je lepota tega početja (in kaj je morda hrbtna, manj lepa plat)?

JANJA ERPIČ: Lutke imajo moč, da nas izobražujejo, inspirirajo in nagovarjajo na veliko možnih načinov. Tako animatorja kot občinstvo. Druga stran kovanca pa je ta, da je lutkovna predstava še bolj zahtevna do ekipe kot dramska uprizoritev. Seznam opravil se po mojih izkušnjah hitreje polni in počasneje krajša. 
TINA MAROH: Zame je lepota v vsem tem, kar sem nekako poskušala povzeti v prvih dveh odgovorih. Proces, iskanje, izzivi … Manj lepo pa je zame zagotovo to, da ne vem kaj pričakovati, da ne želim razočarati ekipe in da se je moj delovni dan podaljšal na 12 ur dnevno, 7 dni na teden. Ampak zame je vredno. Ko se bodo z nami smejali tudi otroci in odrasli pa bo vse samo še lepše.

MOJCA PRIGL:  Zame je neprecenljivo, da lahko otroke in tudi odrasle, preko predmeta, ki ga oživljaš s svojim telesom, čustveno obogatiš, jih kulturno izobražuješ in hkrati prenašaš še pomembno vsebinsko sporočilno vrednost. Manj lepa plat je fizična utrujenost, ki je neizogibna in jo prinesejo vsake intenzivne vaje.

LUKA RAVNJAK: Prvič delam z lutkami in mi »sede«, tudi voden sem prvič s strani režiserja in mi je vse jasno – zdi se, da lahko vse svoje dvome in pomisleke (vse »kaj če-je«) »skinem«. Tekst si malo težje zapomnim, tako kot v šoli. Tudi manj smisla vidim v intenzivnih vajah in pritiskih za lovljenje datuma premiere, ko še predstave sploh ni. Sploh ob rednem šihtu, drugih aktivnostih in v (kar)antenskih časih. Ne delam rad pod pritiskom.

SMS: Kako razmišljate o vaši lutkovni prihodnosti; zdaj, ko ste tik pred tem, da nam pokažete svojo prvo »storitev«?

JANJA ERPIČ: Lutkarija je navadno zapostavljena umetnost. Ta trenutek je na rob potisnjena prav cela kultura. Torej je čas za nove (lutkovne) uprizoritve še toliko bolj primeren.
TINA MAROH: Upam, da nas vse čaka lepa prihodnost. Tako lutke, kot tiste za lutkami. Tako soseda, kot tistega za njegovo hišo … 

MOJCA PRIGLECI PECI kreativno gledališče ima svet na dlani, če sem malce samovšečna – namerno. Namreč v teh “korona časih” je kultura, ta nebodigatreba stara zlobna čarovnica, potisnjena čisto ob rob, pravzaprav, prečrtana na vseh seznamih. Zato je še bolj pomembno, da kljubujemo in “zganjamo lutkovni teater”, kot bi rekel Samo. Zase. Za otroke. Za kulturo.

LUKA RAVNJAK: Vse kar zaenkrat vidim v prihodnosti mojega lutkarstva je to, da čim bolje odigram to predstavo. Če me bo fajn »zapalilo«, kar se mi zdi, da me je že, da izboljšujem igro iz vaje v vajo, pol pa samo gas naprej, da »pošlatam« in se vživim še v kakšno novo lutko, igro.

SMS: In kakšna bo vaša uprizoritev Bukla in dober knjižni tek? Za kaj gre? Kaj je vsebina, zgodba, poanta? Koliko »oseb« nastopa? 

JANJA ERPIČ: Predstava vzpodbuja bralno kulturo, pozitiven odnos do knjig ter s tem povezan interes in motivacijo za branje. Otrokom na njim razumljiv, duhovit način pomaga preseči določene stereotipe, uči jih sprejemanja drugačnosti in lastnih pomanjkljivosti.
TINA MAROH: To je najboljši in najbolj zabaven recept za … Delimo smeh, znanje in knjižno potovanje. Za dvojino pa je potrebna bližina, ki se tudi rima.

MOJCA PRIGL: Uprizoritev bo svetovni fenomen. Nastopa super tandem … To je vse kar smem

Povedati, da ne izdam poslovnih skrivnosti.

LUKA RAVNJAK: Rad igram lik, ki mi je kar pisan na kos kože. Z njegovo radoživostjo, včasih prehitrim stegovanjem jezika pred vklopom možganov, se kar zlijeva. S soigralcem/soigralko se res zabavava. Želim si, da z najinim »špagetanjem« dobro ogrejeva spodnjo triado. Obnov ne delam rad. Pridi na predstavo in jo napiši sam. Me zanima, kako predstavo vidiš ti.

SMS: Vse ste naredili sami? Lutke, glasbo, rekvizite?

JANJA ERPIČ: Čisto vseh deležnikov še ne želimo razkriti, lahko pa povemo, da je besedilo ustvarila ekipa animatorjev pod vodstvom krasnega mentorja. Igrivo likovno podobo je predstavi dahnila Leonora Švagan. Scena in lutke so nastajali tudi z izvedbeno ter tehnično podporo Nejca BedračaLuka Ravnjaka ter dveh zunanjih sodelavcev. Za glasbeno opremo je poskrbel Mihael Roškar, pri grafičnem oblikovanju pa nam je na pomoč priskočil Patrik Komljenović. Vse bomo napisali, če ne prej, na plakatu in gledališkem listu, zato vas vabimo, da nas spremljate in si ogledate našo predstavo. 

SMS: Kdaj vas bomo torej lahko videli in kje? Imate partnerje, pokrovitelje, sponzorje …? 

JANJA ERPIČ: Kljub vse strožjim ukrepom za preprečevanje korona virusa, ostajamo optimistični. Ampak ravno zaradi njih še ne moremo razkriti datuma premiere in dveh ponovitev, ki jih načrtujemo za konec oktobra in začetek novembra. 

Iz srca se za podporo zahvaljujemo Knjižnici Ivana Potrča PtujKreaTiLu za vadbene prostore in sveže ideje, podjetju Dobre Rešitve za pomoč pri reševanju marsikatere zagate, OI JSKD Ptuj in MOP za finančno podporo ter Frizerju Martist za marsikateri siv las manj.

SMS: No, lepo. Ko boste tako daleč – povejte, pa povemo naprej, kdaj in kje bo premiera. Lepe vaje vam želim.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: