Sežigalnica na Ptuju –

– živimo pri nas res tako slabi ljudje, da nismo vredni boljših rešitev?

Piše: Danica HREN

Dne 29. 9. 2020 je na Ptuju potekal dogodek (podjetniško srečanje) Štajerski forum, na katerem je bila ena od tem termična izraba odpadkov na Ptuju.

Govorec na to temo je govoril o termični obdelavi s sosežigom. Slišali smo o načrtovanju objekta za tak namen na območju pri centralni čistilni napravi, z močjo 70 MW, z višino naložbe 170 milijonov evrov. Sežigalnica (termična obdelava s sosežigom) je bila predstavljena kot čudežni ključek, ki s toploto, pridobljeno s sežigom, odpira vrata razvoju in razcvetu Ptuja na področjih razvoja turizma (razcvet term s pokritimi zunanjimi bazeni), kmetijstva (z gojenjem paradižnika v steklenjakih hidrokulture na območju ob sežigalnici) in poslovnih dejavnosti ter omogoči ogrevanje stanovanjskih območij.

Voditelj pogovora je povedal, da se je med občinami, ki so izrazile interes za sežigalnico, najbolj izkazala ptujska občina.

Menda bi naj bilo že dorečeno, da bo sežigalnica na Ptuju.

Žalostno je, da se je ptujska občina najbolj izkazala v prizadevanjih za pridobitev slabe, zastarele rešitve. Njenim zagnanim prizadevanjem bi lahko ploskali, če razvoja mesta ne bi gradila na temeljih zdravstveno oporečne in netrajnostne rešitve, temveč bi namesto okoljsko problematično pridobljene toplote iz sežiga/sosežiga izkoriščali geotermalno energijo.

Izkoriščanje geotermalne energije ni vir toplogrednega ogljikovega dioksida, s sežiganjem pa nastaja toplogredni CO2, kar pa ne doprinese k uresničevanju zavez naše države, ki se je zavezala k manjšanju izpustov toplogrednih plinov (v odvisnosti od sestave odpadkov lahko pri sežigu odpadkov nastane celo večja količina toplogrednega CO2 od sežgane količine odpadkov; glede sežiga mešanih odpadkov je splošni podatek, da iz 1 tone odpadkov nastane pri sežigu od 0,7 tone do 1,2 tone CO2, pri plastiki pa iz 1 tone tudi čez 2,5 tone CO2).

Ali nam res nič ni mar za naše zanamce?

Ali res moramo dodati še en kamen v mozaik globalnega segrevanja?

Ko se govori o obnovljivih virih energije (da jih je treba čim bolj izkoriščati), se govori tudi o izrabi geotermalne energije, pri čemer se kot prednostno območje za izrabo geotermalne energije izpostavlja območje med Lendavo in Ptujem. Pri nas pa, namesto da bi izkoriščali naravne danosti obnovljivega vira energije, ki ni vir toplogrednega CO2, bi gradili objekt, ki bi bil vir toplogrednega CO2 (ta objekt bi bil vir CO2, obenem pa tudi potuha vsem ostalim, da ni treba zmanjševati ogljičnega odtisa).

Prekmurje, ki je dolgo veljalo za manj razviti konec Slovenije, je prepoznalo svoj potencial (znano je izkoriščanje geotermalne energije v Luštovih rastlinjakih za pridelavo paradižnika, znana je vzgoja orhidej v takem rastlinjaku, letos smo lahko opazili gradnjo velikega rastlinjaka pri Veliki Polani, Lendava pogumno stopa po poti izrabe te energije).

Pri nas pa ne znamo izkoristiti svojih danosti, temveč bi omogočili zaslužek proizvajalcem zastarelih tehnologij na račun našega okolja in našega zdravja. Komu in zakaj je to v interesu?

Videti prednost v sežigalnici kot viru toplote za ogrevanje rastlinjakov je kratkovidna odločitev, saj bližina sežigalnice z njenimi emisijami ni dober temelj za pridelavo zdrave hrane. Že pred četrt stoletja, ko so hoteli graditi sežigalnico v Kidričevem, so nas prepričevali, da je sežigalnica povsem varna (da ne gre za neko verzijo iz prejšnjih let, ko sežigalnice še niso bile tako varne).

Po več kot 25-ih letih smo 29. 9. 2020 spet slišali enako zgodbo. Toda varne sežigalnice ni. Meje, ki so postavljene za še dopustne emisije v okolje, niso varne, temveč so to umetno določene meje – kot kompromis stroke in politike, kar pa še ne pomeni, da so dopustne emisije zdravju neškodljive.

Sploh pa je potrebno upoštevati celotno obremenitev nekega okolja in ne le obremenitve iz posameznih virov onesnaževanja. Zdravstveni problem emisij sežigalnic so obravnavali na lanskem srečanju o kemijski varnosti (v Ljubljani, 22. 11. 2019), ki so se ga udeležili tudi zdravniki. Verjamem, da noben zdravnik s pravim zavedanjem svojega poslanstva ne more zagovarjati sežigalnice.

Zelo me žalosti, da se po četrt stoletja dogaja isto. Takrat sem bila doječa mamica, ki sem se zgrozila ob informacijah, da mamino mleko, onesnaženo z rakotvornim dioksinom, ni primerna hrana za njenega dojenčka (materino mleko pa bi naj bilo najbolj zdrava hrana za njenega dojenčka). Danes pa me znova skrbi: tokrat ne samo za generacijo otrok, temveč tudi za generacijo vnukov in naprej.

Dioksini se nabirajo v maščevju in tako se z materinim mlekom izločajo v dojenčka. Se bodo mamice prisiljene odpovedovati dojenju – naravnemu načinu prehranjevanja svojih dojenčkov? Ne gre le za vidik prehrane dojenčka, zelo pomemben je tudi vidik dojenčkovih občutij: bližine, povezanosti, varnosti – to so vse občutki, ki jih ne znam maksimalno dobro izraziti z besedami, temveč jih je treba doživeti. Teh občutkov pa moški ne morejo doživeti tako, kot to doživi doječa mama, in tako z lahkoto sprejemajo odločitve, ki niso v dobro njihovih (naših) potomcev.

Morali bi se že temeljito zamisliti nad situacijo, da je vedno več mlajših generacij žrtev različnih alergij (nekateri imajo že zelo resne težave kaj še sploh smejo jesti). Različne snovi iz okolja, ki so posledica onesnaževanja našega okolja, vstopajo v naša telesa, kjer povzročajo razne motnje, posledično pa zdravstvene težave. Dioksini se nabirajo tudi v živalskem maščevju. Pred časom smo lahko slišali o mocareli iz sosednje Italije, onesnaženi z dioksini. Dioksinom se pri sežiganju ni moč povsem izogniti: tudi če bi se res zagotovilo stabilen proces zgorevanja (pri dovolj visokih temperaturah, brez nihanja temperatur), pa dioksini nastajajo tudi v fazah, ko se zmanjšuje temperature, da se lahko izkoristi pridobljeno toploto.

Učinkoviti filtri za dioksine pa so zelo dragi. Zato so sežigalnice, ki se jih ponuja za zgled, zelo drage (to so več-100 milijonske investicije, tudi nadaljnje vzdrževanje je zelo drago).

Govorec pa je govoril o naložbi 170 milijonov evrov. Samo zadnja prenova dunajske sežigalnice je stala 130 milijonov evrov. Mesto Amsterdam v letu 2019 ni zmoglo popravila peči, zato so jo v letu 2020 prodali privatnim investitorjem (interes privatnega investitorja je pridobitev čim večjega dobička, kar pa ne sledi interesom varstva okolja).

V mnogokrat hvaljeni sežigalnici v Burghausnu so na vprašanje, kako pogosto izvajajo meritve dioksinov, povedali, da enkrat letno.

Zasledili smo lahko, da so z neodvisnimi meritvami marsikje dokazali višje izpuste, kot pa so izkazovala ustaljena spremljanja izpustov (primer nizozemske sežigalnice Reststoffen Energie Centrale iz leta 2011, ko so izmerjene emisije dioksinov bile 500–1300 krat višje od poročanih vrednosti internega monitoringa).

Na Ptuju smo že vajeni, da investitorji izvajajo projekte tako, da je to zanje čim ceneje (na primer: ko so gradili cesto mimo Turnišča na Puhov most, so samo presekali cesto od gradu Turnišče proti Pinčarjevemu mlinu, namesto da bi poskrbeli vsaj za peš in kolesarsko povezavo; z urejanjem krožišča pri minoritskem samostanu so samo onemogočili promet pešcem z Minoritskega trga v park, lahko pa bi zanje uredili podhod pod dvigajočim delom ceste na dravski most; neznosen smrad iz kafilerije, ….).

Zakaj bi v primeru sežigalnice bilo drugače?

Naložba v vrednosti 170 milijonov evrov in maksimalno dobra izvedba sežigalnice verjetno nista združljivi. Govorec je govoril o termični obdelavi s sosežigom. Kaj to pomeni? Kaj vse bi dodajali odpadkom? (odpadne mulje, ….?) Pri sosežigu so dopustne višje vrednosti izpustov!!! (pa bi na tak način lažje dosegali predpisane dopustne vrednosti emisij?) Voditelj pogovora je izpostavil podatke o količinah odpadkov, ki bi jih skupno sprejele obstoječe in predvidene kapacitete sežiganja v naši državi.

Na podlagi velikih predvidenih kapacitet smo si lahko zastavili vprašanje, če bo potrebno odpadke še uvažati, da bo lahko sežigalnica polno obratovala.

Sežiganje odpadkov (surovin) ni razvoj, saj uničuje vire, obenem pa ustvarja odlagališča pepela in emisije v okolje. Po sežigu ostane okrog četrtina trdnega odpada, ta pepel vsebuje tudi nevarne snovi. Razvojno naravnani zmanjšujejo svoj ogljični odtis. Sežigalnice pa so le potuha tistim, ki nič ne bi naredili za izboljšanje stanja, temveč bi radi le čim dlje ustvarjali čim večji dobiček.

Bodimo aktivni državljani.

Ne kupujmo izdelkov tistih, ki se ne trudijo izboljšati stanja. Predvsem pa, kupujmo čim manj. Vedno večje proizvodnje in vedno večje potrošnje izčrpavajo naš planet, ki pa je kljub neskončnosti vesolja omejen s svojimi dobrinami in samo vprašanje časa je, kako dolgo bo še lahko naš dom, če se ne bomo poboljšali. V nasprotju z značilnostmi trajnostnih rešitev, s katerimi na daljši rok profitirajo vsi, pa bi s sežigalnico dobili nekaj bogatejših posameznikov in osiromašeno lokalno okolje.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: