Želimo živeti v deželi sežigalnic?

Piše: DANICA HREN

Najprej sta se na štajerskem koncu Slovenije v prizadevanja za pridobitev sežigalnice podala Maribor in Ptuj. Sedaj je ta interes izražen tudi v Kidričevem (povedal minister Vizjak ob obisku Spodnjega Podravja dne 4. 9. 2020).

Tako je konkurenca znotraj tega dela Štajerske zelo velika. Vsak od teh treh najbrž ne more biti uspešen za pridobitev istovrstne sežigalnice. Če pa bi se vsak zadovoljil s svojim deležem, lahko postanemo dežela sežigalnic – pri Kidričevem smo lahko razbrali interes za sežigalnico nevarnih odpadkov, pri Ptuju interes za odstranjevanje odpadnega blata, obstaja že sežigalnica nevarnih odpadkov v Račah. Ali pa lahko v enem od zainteresiranih krajev postavijo sežigalnico, v kateri bodo sežigali mešanico vseh vrst odpadkov.

Nekaterim se zdi zelo primerna lokacija v Kidričevem. To je lokacija, kjer že kopičijo nevarne odpadke. Ta lokacija je znotraj ograjenega tovarniškega kompleksa in je tako odmaknjena od oči javnosti. Za povrh pa na tej lokaciji deluje podjetje Saubermacher, avstrijskega porekla, ki se ukvarja z nevarnimi odpadki. Iz primera cementarne v Anhovem, katere lastnik je sedaj iz tujine, bi se že morali naučiti, da trpi lokalno prebivalstvo, odpadke pa tja v veliki meri vozijo na sežig iz tujine.

Si res želimo biti nerazviti tretji svet, ki ga izkoriščajo razvitejši? Zakaj se neprestano govori o sežiganju odpadkov, ki je že zastarel način ravnanja z odpadki?

Komu bo to koristilo?

S sežiganjem se uničuje surovine, ki so v odpadkih. Namesto da bi te surovine izkoriščali, bi jih uničevali. Sežig pa ni čudežna rešitev, s katero se odpadkov enostavno znebiš, temveč po sežigu ostane zajeten delež pepela (okrog četrtina trdnega odpada, ta pepel vsebuje tudi nevarne snovi), v zrak pa poleg neželenega toplogrednega ogljikovega dioksida (njegove količine bi morali zmanjševati, ne pa povečevati) izhaja še množica drugih snovi, tudi takih, ki so zdravju zelo škodljive (ogrožajo celoten živi svet – tudi živali in rastline).

Zdravstveni problem emisij sežigalnic so obravnavali 22. 11. 2019 na srečanju o kemijski varnosti s tematiko: vpliv sežiganja odpadkov na okolje in zdravje. To srečanje v Ljubljani je združilo različne strokovnjake v zvezi s sežiganjem odpadkov v Sloveniji, tudi zdravnike. Razpravljavci so opozorili, da izpusti sežigalnic vsebujejo rakotvorne snovi, snovi v izpustih pa povzročajo še bolezni srca in ožilja, pljuč, živčevja, motijo plodnost in razvoj plodov. Pri sežiganju nastajajo zelo majhni delci (ultrafini delci), ki pa so zelo škodljivi, ker najgloblje prodrejo v telo. Na tem srečanju je zahteve predpisov s področja varstva okolja na tematiko sežiganja predstavil predstavnik Ministrstva za okolje in prostor, ki pa ni prisostvoval razpravam drugih razpravljavcev, ki so opozarjali na posledice nevarnih izpustov iz sežigalnic. Potrebno je opozoriti tudi na odsotnost predstavnikov občin, ki so izrazile interes za gradnjo sežigalnice.

V demokratični družbi ni sprejemljivo, da tisti, ki se zavzemajo za sežigalnico, niso pripravljeni niti poslušati o drugi plati sežiganja odpadkov.

Namesto v uničevanje surovin s sežiganjem usmerimo svoj trud v to, da bomo proizvedli čim manj odpadkov – tiste, ki jih bomo, pa morajo biti taki, da jih lahko predelamo. Evropska strategija za plastiko prelaga na proizvajalce plastičnih mas odgovornost in jih poziva, da se sami zavežejo k spremembi proizvodnje plastičnih izdelkov na tak način, da se jih bo dalo reciklirati; v nasprotnem primeru bodo zakonodajne zahteve vse bolj in bolj stroge, kar pa lahko tista podjetja, ki na to ne bodo pripravljena, zelo prizadene (nadaljnji razvoj se torej usmerja tako, da bo vedno manj odpadkov za sežig). Če se bo zgradilo sežigalnico, bo ta morala biti polno zasedena, ker bo drugače delala z izgubo. Se bo potem uvažalo odpadke, da bo sežigalnica rentabilna?

Zakaj se ne govori o drugih rešitvah?

Proti koncu lanskega leta smo lahko večkrat slišali, da naš Institut Jožef Stefan razvija proces katalitične depolimerizacije za predelavo odpadkov v sintetično gorivo. Po takratnih informacijah bi to naj bil proces z dokaj nizko porabo energije, brez strupenih plinov. O predelavi odpadkov v sintetična goriva smo lahko slišali govoriti tudi prejšnjega državnega sekretarja na Ministrstvu za okolje in prostor.

Zakaj nič ne slišimo o drugih možnostih; o novih postopkih, ki snovi vračajo v obtok?

Sežiganje pa snovi ne vrača v nadaljnji obtok, temveč nastajajo odlagališča pepela (odlagališča uničenih surovin) in izpusti emisij v okolje. Komu bi koristila gradnja sežigalnic? Zdravju ljudi zagotovo ne.

Mnogo let se v naši državi skoraj nič ni počelo glede preprečevanja nastajanja odpadkov in ustrezne predelave odpadkov. Sedaj pa naj državljani čutimo krivdo za nakopičene odpadke, posledično se naj čutimo dolžne, da z odprtimi rokami sprejmemo način reševanja problematike odpadkov s sežiganjem odpadkov. Ker pristojni prej niso opravili svojega dela, naj mi sedaj odprtih rok sprejemamo zastarele načine. Smo res dolžni čutiti popolno ustrežljivost zastarelim načinom, ker prej pač niso opravili svojega dela? (pa bi ga tudi sedaj radi opravili s čim manj napora)

Star pregovor pravi: »Oprostite, da me je ugriznil vaš pes.«.

Ali ta pregovor o pretirani ponižnosti še vedno drži?
Upam, da ne drži vsaj v primerih, ko gre za naše zdravje, zdravje naših otrok in vnukov (in naslednjih generacij).


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: