8 oseb, pišče Jovanovića

Teater III je pred Staro steklarsko uprizoril igro Dušana Jovanovića Predstave ne bo.
Pa je bila.
Odigrali so jo mladi gledališčniki pod mentorskim vodstvom Branke Bezeljak (režija in gledališka pedagogika), Mire Mijačević (odrski gib), Dušana Fišerja (scenografija), Andraja Gabrona (kostumografija) in Tomaž Bezjak (luč). Organizacija Janja Erpič. Sodelovali so še: Aljaž Pintar, Andrej Kodrič Cizerl, Boris Farič, šepetalka Tiana Ribič. Premiera je bila 19. julija 2002. Ponovitev sem si ogledal 28. 8. 2020.

Dramo je napisal Dušan Jovanović, ko je bil še/že študent režije (1962). Zagotovo je takrat bral, si mislim, tudi Pirandella in njegov komad Šest oseb išče avtoja, se navduševal nad Ingardnovo fenomenologijo, študiral v Parizu rojeni strukturalizem, predstavljam si, da je užival v Sartrovem “hitu” Bit in nič, potem ko je Martin Esslin leto pred tem uvedel čisto nov pojem – teater absurda.

V takšnih okoliščinah je mladi Dušan Jovanović zvalil dramsko pišče (piščančka), ki ga doslej še niso ogrele odrske luču in ga je Branka Bezeljak, pravi, naključno našla v knjižnici digitaliziranih dram Slovenskega gledališkega instituta. Rada kot slovensko dramatiko ima – še neuprizorjeno posebej – je posegla po njem in dramsko predlogo, polno namigovanj, zamaskiranih sklicevanj in aluzij, postavila na oder Teatra III. Natančnje pred vrata Stare steklarske, kjer Teater III domuje in kjer gledališka uprizoritev Predstave ne bo spre/govori o sama sebi; avtoreferencialno se danes reče. Predstava se pred našmi očmi gradi (konstruira), vzpostavlja in ruši (demontira) hkrati. (In rahlo spominja na Handkejevo Zmerjanje občinstva (1966); mogoče se je Peter inspiriral pri Dušanu 😉

Besedilo za mlade igralce ni niti slučajno “lahko”; v smislu, da nima enostavne zgodbe, ki bi se jo dalo povzeti v treh stavkih. A s tem je tako kot s kvihti: težki morajo biti in malo mora boleti, da mišice rastejo. Takisto je z rastjo igralčeve “biti” in njegove “kondicije” ter igralskih “mišic”.

Osrednji vlogi v tekstu sta Navaden in Nenavaden človek, “X” in “Y”, poleg njiju pa (v Brankini uprizoritvi) še šest “Statitstov”. Te osebe iščejo: misel, smisel, presešišče in Arhimedovo točko gledališča – “konflitišče”.

V besedilu so nastavki libidonalnih in morbidonalnihpoganjkov, razpenja se med Erosom in Tanatosom, v razpenjenem morju besed na obali slovenske duše, še z duhom po sledovih (druge) vojne in v iskanju novih horizontov, v katere se je zazirala mlada, nova generacija (študenskih in vsakršnih nemirnežev, ki bodo akterji študentskega gibanja ob koncu desetletja; ’68-’72).

V uro trajajoči upirizoritvi mladi igralci opravijo veliko delo. Ne le Kaja Petrovič in Eva Zala Majcenovič v vlogah Y-a in X-a, pač pa tud vseh ostalih 6 deklet, Lara Čabrian, Hana Holc, Zala Šoškič, Brina Bohl, Martina Farič, Tia Petek, ki vsaka s svojim nastopom prinese v X+Yovsko enačbo nove vidike, nove zastranitve, nove variacije temeljne dileme: Predtava bo ali je ne bo? Je človek zvezan ali obsojen na/za svobodo?

Foto Boris Farič.

Andrej Gabron je zasnoval pomenljive kostume. Vsi s(m)o si podobni, vsi smo isti. Elegantna gospoda v belih srajcah in gvantih, urejeni (malo)meščani, ki so statisti v igri, ki si jo pišejo sami. Potem pa vse pred koncem “preobleče” v mične gospodične, ki so zdaj vse bele, na visokih petkah rdečih štiklčkov. Kostumsko-interpretativno prebrisano in učinkovito. Pa dve maski na koncu na fris in potem je vsega konec. Takrat smo spet vsi isti. Je sploh mogoče biti ne-isti?

Gib Mire Mijačević je za igralce osvobajajoč, daje dinamiko in pomaga mizansceni na sicer praznem odru. Igralke “se nosijo”, gib nosijo in jih nosi in tako “stojijo” na odru suvereno. Vem približno, kako težko je to; v taki igri, v takih letih; zato čestitke prav vsem osmim mladim, nadarjenim igralkam!

Dušan Fišer prostor ponudi gledalcu skromno in nevsiljivo. Spoštuje to, kar je, takšno kot je, tam, kjer je; zidovje Stare steklarske in grozno gramozno dvorišče pred njo. V osi odrskega življenja je lutka. Gleda, spremlja, motri in stoji v zadnjem planu. Čuva, pazi, skrbi, nadizira, motivira, paradira ali je brezlična mumija rodov od Adama in Eve naprej pa do nas, nocoj, ki sedimo (še) na drugi strani in gledamo v njo. Na koncu morajo vsi mimo nje. In vrata se zapro.

Tomaž Bezjak osvetli ambient toplo in tu in tam posveti v dvorano, kakor da bi hotel reči: A se vam je posvestilo?

“Ni dvoma; to je Branka,”

mi je rekla po predstavi Jasmina Preac (ki je nekoč tudi veliko let igrala v Brankini skupini. Zelo se strinjam. Branka – režiserka – mentorica, kot jo poznamo in smo jo že večkrat videli.
Nekje sem prebral, da je Predstave ne bo višek v njenem mentorskem in režijskem delu. Ne verjamem. Mislim, da lahko Branka naredi še marsikaj in gre še više.

In zdaj prehajam na drug del razmišljanja.
Jutri se bo začela šola. Ptujska Gimnazija bo zastartala nov program: umetniški razred (film, likovna umetnost, gledališče).
32 let se bavim z gledališčem in v teh letih sem se n-ekajkrat vpraševal: kdaj bo Ptuj dobil umetniško šolo? Ptuj, mesto ki ima stoletja staro gledališče, sijajno kulutrno dediščino, desetletja stare umetniške festivale …

In jo je dobil, umetniško smer v Gimnaziji Ptuj. Branka in Mira sta v 80-ih letih prejšnega stoletja v SŠČ (srednješolskem centru) bili kulturi “pospeševalki”, delali zanimive proslave-predstave, delali z mladimi v šoli in gledališču … Verjamem, da je marsikdo od bralcev tega zapisa z njima “dihal”, se sproščal, improviziral …

40 let kasneje si je Gimnazija priborila zaupanje države (financerja, ministrstva za šolstvo) in dobila umetniški razred. Kot je povedal nekje aktualni ravnatelj Boštjan Šeruga, po zaslugi obeh ravnteljic, Mete Puklavec in Melani Cenrih, ki sta si že dolgo prizadevali za tak razred. No, on je ta prizadevanja dovrišil in umetniška smer splošne gimnazije je zdaj tu.

Zakaj to sodi v drugi del zapisa o videni uprizoritvi?
Zelo preprosto: najzavzetejši “Brankini” osnovnošolci (skupina Stopinjice) bodo lahko poslej iz Stare steklarske najbolj naturno prešli v umetniško gimanzijo. In ko bodo v tretjem, četrtem letniku, bodo “umetniško opremljeni” mladi že zreli za kakšno statažo v pravem gledališču (MGP). Likovniki bodo lahko našli izziv za gledališke plakate; mogoče se kdaj rodi kak novi Toulouse-Lautrec … ali Matjaž Vipotnik … ali … Film je sodobno gledališče že itak zdavnaj prijelo za roko in marsikdaj skupaj z videom nastopata v mediju, ki mu rečemo “sodobne perormativne prakse”.

Stara streklarska -> Gimnazija -> Gledališče -> Mestna galerija, -> Mestni kino -> PMPO – muzej(i), razstavišča, glasbene šole, poletni festivali … vse to lahko zadobi na Ptuju nov moment; momentum je tu. Ko se bosta pojavili na Ptuju znova še lutkarska produkcija in upam kdaj tudi scena sodobnega plesa, pa mogoče skupaj stopijo še modne oblikovalke, bo Ptuj najbolj kompletno kulturniško mesto (če odmislimo Ljubljano, kjer je itak vse že skoncentrirano po defoltu.)

Čez 8 let in več, ko bodo ptujski dijaki, ki bodo jutri šli v prvi gimnazijski letnik, končevali svoje študije (neglede na to, ali humanističnih, naravoslovnih ali celo umetniških smeri), bodo še bolj vedeli, kaj so delali takrat, v umetniški gimanziji ali kot nadobudni statisti, praktikanti v mestnem gledališču … Vzgoja in izobraževanje v umetnosti in za umetnost je dolgotrajen proces.; ne zbiranje podatkov, pač pa zorenje človeka v vseh smislih (ne le intelektualno-kognitivnem, pač pa tudi emotivnem, psihosocialnem, družbenem). Tako kot marsikdaj pri drevesih: najprej kar nekaj let ni nobenega sadu …

No, in ko bodo tako “educirani” ljudje nekoč šli v službe, imeli svoje družine, se – upam – mnogi vrnili tudi na Ptuj, ali ga za vedno nosili v srcu -, ter se tu vključili tudi v skupnostno življenje, se nam ne bo mogla ponoviti npr. epkajevska prijava iz 20.20, ko mi malo bi, malo pa ne bi.

Z izobraženimi, ozaveščenimi, samostojno in kritično mislečimi ter tudi družbeno soodgovornimi ustvarjalci se nam ne bo zgodilo, da ne bi javno reflektirali, kaj hočemo, kaj znamo sami, kje pa potrebujemo tujo pomoč.

Ne bo se nam godila glorifikacija vsega, kar prihaja čez Trojane (požgane) in nesamozavestno in samozatajevano asistiranje koncpetologiji od drugod.
Umetnost, dragi moji bralci, že dolgo ni romantično sajenje rožic in govorjenje lepih, srceparajočih pesmic in skakanje po oblakih, ki z stvarnim svetom nima nič skupnega.

Umetnost (se) sprašuje, presprašuje, postavlja ogledalo, dreza in je zmeraj poskus novega. Še enega, novega opisa bitja in žitja. Stalen eksperiment.
In če kaj, bomo potrebovali po vsem, kar se dogaja prav zdaj (covid-19 v 2020), nove razmisleke, nove pristope.

Vse, kar je staro, ni vedno samo dobro. Zato, ker nekaj delamo na nek način že 30 let, ni nujno, da je prav in dobro tudi za danes. In obratno: ni vse, kar je novo, nujno tudi že dobro.
(Avtentična) umetnost “drma”, trese in ne daje mira. Prej nervira. Ne gleda stran. Ne dela se, da ne vidi. Ni tiho. Ne zanika. Ni oportuna in se ne obrača po vetru. Kaj šele sprašuje, kaj se bolj splača. Sprašuje, kaj je resnica, lepota, dobrota. (V svojem jeziku, seveda.)
Ob avtentični umetnosti pa lahko zapleše še cela humanistika, se v njej odslikava, v njej pojavlja in naplavlja. Ja, tudi napaja; kakor seveda velja takisto obratno.
Kot hudič križa, se boji licemerje umetnosti.
Humanistika o tem piše in razglablja, umetnost se o tem dere in to zganja.

Če me vpršate, zakaj sem na svetu … Odgovoril bom: Hočem živeti, intenzivno in glasno.

Emile Zola

O tem (približno) sem razmišljal med gledanjem predstave. Dušan Jovanović je, vemo, živel intenzivno in glasno; in to se vidi že v njegovem prvem dramskem tekstu Predstave ne bo.
Bila je, še kako je bila, zdaj, ko je njen avtor bolan; in bil bi je zelo vesel, v to sem prepričan. Čestitke uprizoriteljem!

Srečno Steklarski, ko odhaja v prenovo, Branki čim prej končno kakšno “pravo” režijo v poklicnem gledališču čez cesto (ter monografijo, v kateri bo popisala svoje delo), Gimnaziji pa srečno pri delu, ki se bo (na) mestu poznalo čez 10, 20, 30, 40 let. Ptuj lahko svojo dvatisočletnico (2069) dočaka kot že dolgo neizpodbitno uveljavljena prestolnica slovenske kulturne dediščine in ustvarjalnosti.

V smislu Samo-zaščitnega vedenja 😉 pa še tole:
Nisem gledališki kritik; nimam za to ne znanja, pa tudi ambicije ne. A ker se o gledaliških predstavah v medijih vse manj piše, za Ptuj pa se mi zdi pomembno reflektirati, kar se na tem “polju” dogaja, sem pač spisal tole. Za naš skupni Ptuj, za krasno mladino in predane mentorje/učitelje. Preveč, – tako vsaj upam -, pihnil mimo nisem; o ljubiteljski kulturi, upam, da znam in smem kaj reči; četudi, kot rečeno, ne(čisto)uk.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: