Ivan Brač: “Že vse moje življenje je en sam velik eksperiment”

SMS: No, Ivan, pa sva se po zaslugi Tadeja, ki ti je predal štafeto dobrega, vendarle našla v tem dialogu! Zelo sem vesel. Mislim, da bo zanimivo. Torej: ti si bil, Ivan, prvi, ki je v samostojni Sloveniji začel oživljati staro mestno jedro s Poletnimi večeri. Pisalo se je leto …

IVAN BRAČ: 1994. Potem so Poletni večeri potekali vsako leto vse tja do 2002.

SMS: No, zdi se mi, da še nikoli ni bilo jasno in glasno v tej skupnosti povedano: “S tem je začel Ivan”. Seveda: pustiva ta hip SIS-e iz Juge (samoupravne interesne skupnosti), ki so tudi že prirejali poletne prireditve (v glavnem v Minoristkem samostanu) … druga država, drugi časi … druge asociacije 😉

IVAN BRAČ: Ja, ta moj koncept je temeljil, baziral na oživljanju starega mestnega jedra. Ko sem prišel na Ptuj, sem prepoznal vrednosti mesta, arheologije. Imel sem idejo, kako to arhitekturo povezati s prebivalstvom. Ker sem opazil, da ljudje z njo pač niso povezani. Recimo: predlagal sem, da se mesto zapre za promet. … Meni je bilo to najlažje izreči, ker nisem bil vpleten v nobeno lokalno-politično opcijo.

Moj koncept je bil oživitev starega mestne jedra brez vstopnine. Skozi vsebino in v povezavi s prebivalci.

SMS: Spomnim se gneče na Prešernovi … lanjnarja … Spomni nas, Ivan, koga vse si gostil?

IVAN BRAČ: Tu je bil Jani Kovačič … z Danetom Zajcem sem v Orfeju dočakal jutro. To mi je bilo najlepše, kar sem doživel. On je spil buteljko, jaz sem trakrat že svoje popivanje končal. Pogovrajal sva se do jutra … o Kocbeku … zame sta on in Janez Minatti top slovenskega pesništva … Poklical sem ga, takoj je bil za to, da pride na Ptuj … tu je bil Drago Mlinarec, po njega smo šli z avtom v Zagreb in ga takoj po koncertu odpeljali nazaj … poznal sem ga še iz mojih študentkih let … Jasna Knez … je plesala v mestu … sredi arhitekture … in zgradba je nenadoma zadihala čisto drugače.

SMS: Ampak, ti si takrat ne le gostil, pač pa tudi produciral … Jernej Lorenci je delal pri tebi svojo predstavo …

IVAN BRAČ: Ja, tako je. Bilo je več produkcij. Trio Flavta iz Kranja, pevski zbor iz Ljutomera, izrazni ples, gledališče, poezija, film. Janez in Nataša Burger sta z mano začel delati, ko sta prišla iz Češke. Janez je režiral tudi tri gledališke predstave … Imel sem slikarskor razstavo – v kavarni Evropi, ko je bila zaprta; razstavljal je Viktor Rebernak in avtorji iz Italije in Bolgarije – šlo je za mednarodni instalacijski projekt. Širi krat je igral Zijah Sokolović … Koreografinja Rene je bila tukaj … Ona je delala z Grotowskim. En kup lepih stvari, dogodkov, predstav, ki jih Ptuj sploh ni zaznal, ha, ha, ha. Je smešno, ja, a je pač bilo tako.

SMS: … Resnično, veliko je bilo vsega …

Poletni večeri 1988, art festival.

IVAN BRAČ: V času Slobodana Miloševića sem pripeljal iz Beograda Sonjo Vukičević; in to prek madžarske ambasade; dva meseca sem urejal papirje, da so smeli prišli prek Budimpešte na Ptuj … igrali pa so v vojaških skladiščih na Potrčevi.

SMS: … In mnogi mladi Ptujčani so takrat delali s teboj, pri tebi …

IVAN BRAČ: Ja, to je bila neka moja idealistična vizija: da naberem ljudi okoli sebe iz vse Slovenije … in res, našel sem izvrsten kontatk z mladimi gimnazijci in študenti. Malo idealistično sem mislil, da se bomo šli “društva mrtvih pesnikov”, in se nikoli ne bomo nikomur “prodali”. Spomim se, kako sem znorel, ko je eden od naštetih šel nekam povezovat neko prireditev za 50 eur … Pa Romana (Ercegović) in Nešo (Tokalić) … ko so prihajali iz Ljubljane … ja, in Peter Srpčič …. – so prihajali najprej k meni na obisk v stanovanje … Bila je to izredna kemija mladosti in zkušenj.

SMS: Ivan, in kako si vse to spravil skupaj … mislim finance za tak obsežen program Poletnih večerov in to osem let zapovrstjo!?

IVAN BRAČ: Sredstva sem dobil od sponzorjev, od občine nič. Še več, naredili so vse, da jaz tega ne bi delal. Sredstva sem dobil tudi od fundacije Soroš. Gospod z občine pa je klical na Soroš, češ, zakaj nek Brač dobiva denar … Si predstavjaš?

Denar iz Ljubljane …

SMS: Si. Toda: a ostaneva pozitivna? – Večeri so se osem let razvijali, raseli …

IVAN BRAČ: Ja, ja, ostaniva pozitivna … Ja, festival se je razvijal, dobival je reference, mediji so pisali o poletnih večerih (Mladina, Večer, Delo, Radio Slovenija) …

SMS: Pa kako to: stvari na Ptuju se rodijo, dobijo zagon, rastejo, … kaj se pa potem zgodi? Oz. nekaj se ne zgodi! Kaj zmanjka?

IVAN BRAČ: Kompleksno vprašanje. Ne da se odgovoriti na kratko. Prvo je poltična situacija, drugo so strukture, ki mesto določajo že dolga leta in nekaterim ne dovolijo delovanja … Sinergije zmanjka!

SMS: Ti si na koncu osemletnega garanja za Poletne večere bil prekurjen …

IVAN BRAČ: Ja, jaz sem kolapsiral. Pristal v bolnici. Predstave sem delal tudi v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, imel arheološko razstavo v banki, pisal sem poezijo …. Izdal sem dve pesniški zbirki … dve drami … Monodrama Diogen je v bistvu moje življenje. … nisem je še dokončal! S kolapsom se je vse to v glavnem končalo … Peter (Srpčič) bi naj režiral mojega Marka Valerija Vera (Orfejev spomenik) ….

SMS: Ivan, kako si ti sploh zajadral na Ptuj? Rojen si v Djakovu na Hrvaškem, … takorekoč sosed tamkajšnje teološke fakultete …?

IVAN BRAČ: Ja, že v gimnaziji, še pred študentskimi leti v Zagrebu, sem v hipi gibanju videl svojo pot; bi rekel: negiranje, umirjeni pacifistični anarhizem – to je bila moja izbira že zelo hitro.

Tako da nisem neka alternativa, kot pravi Tadej, ampak preprosto ne maram institucij.

In sem se zgodaj odločil, da nikoli v institucijo ne bom vstopil. Zdaj sem star 65 let in eto, uspelo mi je! … – ne postati del nobene institucije. … Kar pa marsikdaj ni bilo niti slučajno lahko.

SMS: In je nemgoče, da ti ne bi uspelo tudi vnaprej …  Sori: a si potoval skoz Ptuj, ali … si mel tu … ljubav?

No, na Ptuj sem prišel leta 1980. Ja, zaradi ljubezni, jasno. Leta 1984 sem odšel s Ptuja na Kreto in se leta 1989 znova vrnil – na Ptuj.

V hipi gibanju se bil aktiven in zaradi ljubezni sem šel na Ptuj, po dveh letih je ta zveza počila, sem pa ostal v zvezi z mestom in sem se z njim poročil.

Veliko ljudi me je vprašalo, zakaj ne Zagreb ali Grčija … Mogoče zato, ker mi je bilo marsikdaj tako težko, da mi je bil to izziv …

SMS: Se je v tem času od tvojega prihoda Ptuj spremenil?

IVAN BRAČ: Malo so se stvari vendarle spremenile … več je urbanosti … V smislu napredka glede potencialov je nekje šlo naprej, nekje pa po moje stagnira.

Prišel sem, ko je umrl Tito. V zraku je bila tišina. Čudna atmosfera. Ves čas že živim na Prešernovi, na boemski način. No, nekaj časa sem živel v Halozah.

Vse lepo in slabo se mi je dogajalo tu … Moja pozicija je bila vedno v kavarni Orfej. V smeri trikotnika bar Orfej – gledališče – Orfejev spomenik … tu je bil – marsikdaj Bermundksi – trikotnik …

SMS: Ti si v bistvu en tak živi artefakt … Malo ljudi na tako malem teritoriju: Orfej-Gledališče-Orfej – preživi toliko časa …

IVAN BRAČ: Marija, Janikina mama, je v Orfeju naredila en fajn lokal. Smučarija; Križaj, Tone Vogrinec … Jaz pa sem ga skozi poletne večere spremenil tudi s strukturo klientele: študenti, gimnazijci … postal je zbirališče kulutrnikov … intelektualcev: Stropnik, Jelč Berlič, Franc Milošič … pa kulturnik od drugod: Sašo Jovanovič … skupina Intact …

Zelo sem imel nos za potencial mladih ljudi. … Spomnim se … Jernej Lorenci je hotel v nekem trenutku prevzeti gledališče in ko je šel na radio, so ga vprašali, kako bo z mestno poltiko, in je rekel: “Kurac pa politika” in so ga vrgli ven.

SMS: Ta hip: pišeš kaj, Ivan?

IVAN BRAČ: Ne, odločil se se, da bom samo živel … svojo filozofijo … Porihtal sem svoj arhiv v nulo … Vse imam zbrano, vsak dokument iz tega časa, osmih let. Zato občasno objavljam te spomine, da se ta koncept vedno znova premišlja … Ja, takrat ljudje niso dojeli, čutili tega, kar sem hotel. Eni ja, mnogi ne.

SMS: Ampak vedarle: vse, kar se danes dogaja, je nadaljevanje tega, kar si ti delal, zasejal … sprožil. Imelo je smisel.

IVAN BRAČ: Ja, res je, veliko je ponudbe, veliko se dogaja. Moj koncept, da se oživlja v procesu, v dialogu med ljudmi, meščani in arhitekturo, pa je še vedno aktualen.

SMS: … in (še) nepresežen …

IVAN BRAČ: Ja, pokazlo se je, kako naj bi Ptuj z vso svojo “sliko, kuliso” moral živeti, kako bi lahko živel …

SMS: Toliko se poznava, Ivan, da te lahko malo šaljivo za konec vprašam: tvoje življenje – en velik eksperiment. Ko se bo, se bo ta eksperiment končal .. s čim? … explozijo?

IVAN BRAČ: Verjetno s smrtjo, ker to je edino, česar še nisem doživel. Obljubim, da se bom redno vračal in vas opazoval!  Mesto se me enostavno ne bo nikoli več rešilo … ha, ha, ha.

SMS: Super! In za čisti konec: komu predajaš štefeto dobrega in zakaj?

IVAN BRAČ: Petru Vesenjaku. Ker je pravi prijatelj in je zame naredil veliko dobrega.

SMS: Ivan, najlepša hvala za pogovor!


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: