Romana Ercegović sprašuje …

… na svojem FB profilu glede nove EPK situacije: “Kaj lahko zdaj naredimo mi?”

Zdaj namreč, ko se je pogodba štirim strokovnjakom iztekla in ko le-ti Ptuju svetujejo, da naj od kandidature odstopi.

Romanino vprašanje je po mojem mnenju zelo pravo. Zato me je spodbudilo k razmišljanju. Na koncu zapisa, upam, bom znal jasno povedati svoj odgovor na njeno vprašanje.

***

Konkretna situacija okoli EPK-ja: odstopiti-ali-ne pa je najpoprej krasna ilustracija nekega drugega temeljnejšega vprašanja (ki ga neredko omenjam):

Septembra, berem, bodo izvoljeni odločevalci (mestne svetnice in svetniki) odločali v imenu volivcev o tem, ali naj MOP odstopi od kandidature za EPK2025 ali naj z njo nadaljuje. Temeljno vprašanje se glasi:

Kje in kako bodo odločevalci izvedeli za tozadevno voljo ljudi?

Kje se Levica, (nekatere njene ideje so mi všeč), pogovarja z občani na to temo?
Kje, kdaj, kako, Štefanova lista (še vedno zelo zelo močna lista, veliko mandatov je bil njen vodja župan, izkušene ljudi imajo v MS), dobiva z občani?
Kje se Nova Slovenija (njen krščansko-socialistični pralider J.K. iz Nazareta se mi res zdi pravi frajer!), pozanima glede tega, kaj si glede odstopa od EPK-ja mislijo občani?
Kje SDS (ki je na Ptujskem vedno močna opcija in mestoma radikalna – kar mi je često čisto všeč) javno razpravlja o tem, kako naj se odloči Ptuj?
Kje SD (ki je od vrhniškega stilista naprej demos-kratska opcija), sprašuje svoj “demos” o njegovi volji?
Kje Čuš in njegovi (ker okolje niso samo dobrine voda, zrak, drevesa … pač pa tudi kulturne dobrine), vodijo javno debato in se pozanimajo za voljo občanov?
Kje, gospa Desusovka izve od občanov njihove poglede glede te teme?
Kje Za Ptuj zajema podatke o volji volivcev, da lahko glasujejo po volji Ptujčanov?
Kdaj bo PJN (“preambula” ptuj-je-naš-skupni-ponos gibanja mi je totalno všeč!; namreč: bomo most med volivci in izvojenimi), spraševal ljudi, ali odstopiti od kandidature za EPK?

***

Pa EPK sam po sebi sploh ni tak problem. (O tem kaj malega na koncu).
Problem je, ker kot občan ne vem, kje se izvoljeni informirate o volji ljudi.
Pa nisem indolenten, len, pišmevritičen ali ignorantski. Bi prišel in bi kaj povedal na to temo, če bi vedel, kam in kdaj. (Ker me kultura pač od nekdaj zanima.)

In tako vsakega občana zanima kakšna tema.
Nekoga kanalizacija, asfalt, pločnik … (ki ga nima); drugega rasvetljava; tretjega vodovod; četrtega umazana Drava in smrad v zraku, smeti; starše šola; roditelje vrtec; športnika prostor za trening; mlade možnosti za službe in stanovanja; vse supaj čisti luf in zeleno okolje in širokopasovni internet …, starejše aktivno preživljanje jeseni življenja …
Vsakega občana zanima kaj.
Vsak ve kaj.
Vsi vemo vse.

Kje, kdaj in kako lahko navadni občani sprotno, ažurno, tematsko fokusirano stopamo v dialog z izvoljeni občani in izdražamo svojo voljo?

Dokler si ne bomo jasno odgovorili na to preprosto vprašanje, tako dolgo … bodo, recimo, Romane spraševale : “Kaj lahko storimo zdaj sami?”

Samoumeven odgovor Romani (samoumeven zato, ker če bi od malih nog bili tega vajeni, bi postalo običaj, standard, navada, rutina) bi se moral glasiti:

“Na naslednjem zboru občanu ali posvetovalnem anketiranju ali srečanju MS z občani, okrogli mizi, ki jo pripravlja MS na to temo ipd. lahko izrazim svoje mnenje. Potem pa vem, da bodo strokovne službe evalvirale različna mnenja in na koncu, ko bodo odločevalci imeli na mizi vsaj vsaj tri različne možne scenarije in njihove posledice, verjamem, da bodo odločili najboljše mogoče.”

Tako si, Romana, predstavljam odgovor na tvoje vprašanje zdaj. To je možno zdaj: povedati odločevalcem, kaj menimo.

Nekoč, ko pa se ljudem več ne bo za zbirati, koordinirati termina, ker bodo po službah, na terenu, z družinami … in ko npr. sedmim opcijam v MS ne bo izvajati sedem posvetov na vasko temo (ker to je dodatno delo!) in se bomo vsi skupaj naveličali zgubljanja dragocenega časa … pa se bomo itak nekega lepega dne vprašali: Čakaj, čakaj; zakaj pa spletno ne zberemo idej, se “preštejemo”, obkljukamo možne scenarije s pripadajočimi posledicami in občani neposredno odločijo kaj ja in kaj ne? (No to pa znova zadiši po soudeležbenem proračunu, ki pa na srečo, beremo, tudi že prihaja, vsaj za okus, na Ptuj.)

No, in še par besed glede samega EPK-ja:
Ptujski strokovnjaki, vključeni v prijavo do sedaj***, so sposobni ljudje. In so zmožni v naslednjih treh mesecih do decembra, ko bo padla odločitev, katero slovensko mesto bo dobilo naziv EPK, speljati prijavo do konca sami.
Ptuj – če bo od kandidature odstopil ali ne – bo imel “zakopano” v svoji dediščini še zmeraj vse, kar se nam ponuja kot “surovina” (gnetivo, gradivo, navdih) za (pre)interpretiranje, kompiliranje, kombiniranje, generiranje novih idej in zamisli in novih umetniških dejanj.
Psihološko gledano bi bilo po moje bolje, da speljemo še tri vratca do cilja, kot pravi Peter Srpčič, kot pa da odstopimo pred ciljno strmino, ne da bi se nam odpela smučka, ne da bi padli, ne da bi se zapletli v vratca. Zakaj bi bilo bolje speljati progo do cilja? Ker če bomo odstopili sami, si bomo volens-nolens morali priznati: Res je: smo mesto ustvarjalnosti, kulture, poletnih festivalov, dediščine, zgodb iz ptereklosti itd., resnici na ljubo pa je treba priznati tudi to: ne znamo, ne zmoremo, nismo dovolj sposobni.
In to bo bolj boleče, kot če decembra ne bi bili izbrani.

***

Moje osebno mnenje glede Ptuja in kulture je torej tako:
Ptuj je lahko “EPK vsako leto”. Ima dovolj “zgodovine”, ima pa tudi dovlj ljudi “današnji dni”, ki so strokovnjaki vsak na svojem področju. Povezati jih je treba in njihovo delo sfokusirati v presek. Potem lahko nastane prebojna moč. Sicer pa smo kot vrečka polna vode s polno malih luknjic: povsod nekaj ven teče in malo curlja naokoli; curka, ki bi pa drl in podiral ovire pred seboj ter izkopal nove kanale!, pa ni. (Se oproščam za rahlo prostatično primerjavo.)
Te močne povezanosti skupini štirih “uvoženih” strokovnjakov očitno žal ni uspelo narediti; če ji namreč bi, bi združeni domači ptujski strorkovnjaki udarili po mizi in rekli: “Preveč smo že naredili, vložili, domislilli – zato odstopa ni!”

To je recept. Tu je doma. Samo tu se lahko zaplodi, zraste in dozori.

Mlad sem; ko bom doživel in videl, da je uspelo to isto čisto drugače, bom priznal, da sem se motil. No problem.

_ _ _
Torej, Romana, zelo konkreten (moj) odgovor na tvoje pravo vprašanje je:
Lahko sporočiš odločevalcem svoje mnenje glede te teme. Pika.
(Izvoljeni odločevalci pa se lahko pozanimajo pri volivcih, kaj ti mislijo o tej temi.)
_ _ _

*** Ptujski strokovnjaki, vključeni v pripravo prijave do sedaj:

Peter Srpčič, svetovalec za področje gledališča

Štefan Čelan, svetovalec za področje nesnovne kulturne dediščine in univerze

Branka Bezeljak, svetovalka za področje alternativne ustvarjalnosti

Tatjana Vaupotič Zemljič, svetovalka za področje šolstva

Dušan Fišer, svetovalec za področje vizualne umetnosti

Mladen Delin, svetovalec za področje glasbe

Peter Vesenjak, svetovalec za področje turizma

Aleksander Lorenčič, svetovalec za področje kulturne dediščine

Andrej Klasinc, svetovalec za področje kulturnega turizma

Katja Zupanič, svetovalka na področju pisne kulturne dediščine

Aleksander Ostan, mestni arhitekt


Naslovna fotografija je detalj grafita – zidne poslikave Aleksandra Fenosa, v podhodu med Kinom in Muzikafejem.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: