69-34

39

Vzhodni stolp na ptujskem gradu je kvadraten. Na vsako stran neba gledajo tri velika okna. V tem stolpu se nahaja Verjetnica. Za obisk v njej vlada veliko zanimanje. Moraš se naročiti in včasih tudi mesece čakati, da prideš na vrsto. Kot menda nekoč za prvi pregled pri specialistu. In obisk Verjetnice je bila specialna stvar, pa še kakšna. 

Radovedna Ildikó se je že pred časom prijavila in čakala na termin. Pred dnevi ga je končno dobila. V Verjetnici jo bodo sprejeli skupaj s še tremi drugimi gosti. Samo štirje udeleženci naenkrat so lahko obiskali prostor, obisk pa je trajal ves dan, od sončnega vzhoda do zahoda. ‘Ja, nekaj posebnega, že itak, samo po sebi. Precej drago, ampak … verjetno tudi vredno svojega denarja. Bomo videli,’ si je mislila.

Nekaj čez pol četrto zjutraj je bilo. Stopala je po mačjih glavah proti gradu. Mesto spodaj je še spalo. 

‘Ali mi je res tega treba bilo?’ je razmišljala vsa zaspana. Nad jezerom so se dvigale meglice. 

‘No, vsaj tale pogled odtehta zgodnjo uro,’ si je rekla in pomislila na pregovor: Rana ura, slovenskih fantov grob. Tomaž – kdo pa drug – ji je povedal, da to slovenski moški reče svoji ženi, ko ga zjutraj ne spusti iz vročega ljubezenskega objema. Seveda mu ni verjela, a »uradne« razlage pregovora še ni našla. 

Na platoju pod gradom sta stala mož in žena, že po videzu tujca. Verjetno nameravata tudi onadva v Verjetnico. Ko je pristopila bliže, je slišala – Angleža. Kratko so se pozdravili in hitro razumeli – ja, namenjeni so na isto lokacijo. Ura na zvoniku je trikrat kratko odbila.

Svoje žepnike so prislonili k vhodnim vratom vzhodnega stolpa. Naredilo je »klik« in vrata so se odprla. »Wait, wait,« je klical nekdo za njimi. Mladenič, očitno še en za Verjetnico, zamudnik. Počakali so ga in se skupaj po stopnicah povzpeli v stolp. Vrata za njimi so se zaklenila. 

Na stolu sredi kvadratnega prostora jih je čakala gospa s košatimi črnimi lasmi, spetimi v polžka. Ogrnjena je bila s starinskim pletom, v rokah je držala skodelico črne kave, na mizici ob njej so bili medeninast podstavek, žlička in nekaj kock rjavega sladkorja, kozarec ter vrč vode.

»Dobro jutro. Moje ime je Milufena in v Verjetnicibomoskupaj preživeli tale dan,« jih je pozdravila v tekoči angleščini. »Razkomotite se, počutite se kot doma, ha, ha,« se je zasmejala. »Seveda – če se doma počutite dobro. Najbrž se ne čisto. Ali vsaj ne tako zelo, kot bi se lahko, sicer vas zdaj verjetno ne bi bilo tukaj, kajne? Tako zgodaj; ko drugi še lepo spijo. Imam prav?« 

Nihče ni nič rekel. Vprašanje je bilo konec koncev le retorično. Pa še prezgodaj je bilo; možgani so bili še na off. Mogoče pa ne zaradi nekakšne mini zadrege, ki jo je bilo začutiti v zraku. No, zadrege si pa res nihče ni želel. Dajati denar, da bi bil v zadregi, halo?!

»Mladenič, vam se pa vidi, da ste sinoči dolgo žurirali,« je Milufena pogledala Zamudnika. Zamudnik je samo nekaj zamomljal in prikimal, češ da no, ja, saj da je na dopustu, in kdaj, če ne zdaj.

»Ja, ja, noč ima svojo moč; rana ura pa je slovenskih fantov grob,« se je zasmejala Milufena. Pojasnila pregovora ni. Nekaj je povedala o Doberdobu in slovenskih fantih na bojiščih prve svetovne vojne, ampak Ildikó povezave nekako ni dojela. Če je povezava sploh bila. 

»Kakorkoli, zdaj zdaj bo ura v mestnem zvoniku odbila četrto in verjetno vas že zanima, kaj nas danes čaka,« je rekla Milufena.

Za vsakega obiskovalca Verjetnice je bil pripravljen udoben naslonjač, zraven njega pa nekakšna majhna mizica – enaka, kot jo je imela Milufena – v resnici mini hladilnik s pijačo in prigrizki. Dan bo dolg in prostora ne bodo zapustili vse do sončnega zahoda.

»Zdaj ko tako zgodaj čakamo na sončni vzhod in se gremo pravzaprav rahlo blesave zadeve, ko vsi pametni ljudje še spijo, za začetek prosim pomislimo: zakaj ste se prijavili, da boste preživeli dan v Verjetnici? Verjetno, ker …« Potem je utihnila. Vsak od štirih gostov si je odgovoril v mislih. Potem je nadaljevala.

»Vidim, da sta gospod in gospa zrela človeka, vidva pa sta še bolj na začetku svojih poti,« je pogledala Ildikó in Zamudnika. 

»Komu bosta verjela, ko vama bo življenje prinašalo in ponujalo nova in nova vprašanja? Komu sta v življenju verjela gospod in gospa v že nekoliko zrelejših letih?« je Milufena pogledala starejši par. »Nič vam ni treba reči, samo pomislite …« je tiho dodala.

Milufenina vprašanja so se jim zdela – prav tako kot njeno ime – precej čudna. 

Ampak celodnevna seansa v Verjetnici je bila razprodana mesece vnaprej. Kaj je bilo na njej? Zakaj so bili udeleženci pripravljeni odšteti zanjo 150 zlatočasov? Zato so se naši gostje Milufeni brez ugovarjanja preprosto prepustili. Da ne bi česa zamudili. Da bi za svoj denar dobili vse, kar se da dobiti.

»Kaj je življenje, od trenutka rojstva pa vse do smrti? Včasih so otrokom govorili: ‘Življenje je borba.’ Meni je bila všeč neka pesem v nekdanji državi, katere del smo bili Slovenci, ki je pela: ‘Život je ringlšpil.’ Kaj so rekli vam? Kaj je življenje? Da ni potica? Da ni vsak dan nedelja?« 

Milufena ni nikamor hitela. Med svojimi vprašanji je delala dolge premore. Že kar malo preveč dolge, si je mislila Ildikó, ki je sedela na svojem naslonjaču in se ji je zdelo, da bo zdaj zdaj zaspala. Zamudnik morda je. Imel je zaprte oči in ali je zbrano poslušal ali pa – verjetneje – spal.

»Še preden so vam karkoli povedali o življenju, ste ga začeli tipati; z usti – mamimo dojko in iz nje piti okusno mleko. Potem ste odprli oči. Potem ste z rokami tipali stvari in jih nosili v usta. Rekli so vam »fuj!«, da to ni za v usta. Potem ste shodili in ves čas so vaši možgani vpijali vse novo. Zdaj se vam je svet strašansko hitro širil. Vsak trenutek ste se učili. Sami, iz vsega, kar ste prijeli v roko in nesli v usta. Vase ste nosili vse živo. Pa ne le življenjsko pomembno hrano in raznorazne stvari. Tudi podobe. Mamin zadovoljni obraz je postal del vas, vi ste postali mamin sonček, osvojili ste jo. Dobili ste tisto prvo gotovost, s katero boste potem v življenju osvojili – Janez Micko in Špela Petra; dobili izobrazbo, delovno mesto in tako dalje in tako naprej. Očetov ‘buci-buci’ je postal del vas. Rasli ste in začeli so vam govoriti vse bolj pametne reči. Ne le ‘buci-buci’, pač pa tudi, kaj se sme in česa ne. Šli ste v šolo. Začeli so vaš šolati. Kultivirati. Socializirati. Formirati.« 

Obiskovalci Verjetnice so sedeli in niso vedeli, ali jo morajo gledati, Milufeno, ali lahko mižijo … Zamudnik je še vedno imel zaprte oči in se očitno ni sekiral glede tega, kako bi moral sodelovati. Počasi so skoraj malo razočarani razbrali, da od Milufene ne bodo dobili natančnih navodil. Sprijazniti so se morali s tem, da bodo dan, od sončnega vzhoda do zahoda, preživeli v Verjetnici s to malo čudno gospo Milufeno in še tremi drugimi neznanci.

»Počasi bo na vzhodu vzšlo sonce. Pridite, poglejmo skozi okno in pozdravimo nov dan.« 

Stopili so do oken. Daleč na vzhodu, nad Ptujskim jezerom, se je prikazala velika oranžna krogla. Zamudnik očitno ni spal; bil je pri oknu in takoj iz žepa potegnil fotoaparat.

Milufena je nadaljevala: »Verjetno se strinjate, da bo sonce zašlo zvečer na zahodu; ne na jugu in ne na severu. Takrat bo naša seansa zaključena in verjetno, vsaj tako upam, boste od tod odšli malo drugačni … recimo temu – resetirani.« Sama se je smejala svoji domislici. »Pustimo se presenetiti. Dovolimo dnevu, da prinese … kar misli, da je najboljše … za nas.« 

Ildikó se je zdel ta uvod že skoraj malo preveč ezoteričen. 

»Če želite, nadaljujte z opazovanjem sončnega vzhoda. Lahko pa sedete ali ležete … na vaših mizicah so celo zamaški za ušesa in lahko me enostavno izključite, he, he,« se je spet režala Milufena. 

Je bila ženska mogoče malo zmešana? Zelo verjetno. 

»Kaj je ta dan? – Potovanje Sonca od sončnega vzhoda do zahoda. Vrtenje Zemlje okoli svoje osi. Nekoč, v bistvu čez nekaj ur, bo Sonce zašlo, tudi to bomo videli, izginilo bo za Pohorjem in dneva bo za nas konec. Kaj je torej življenje? Verjetno se boste strinjali: dnevi od sončnega vzhoda do zahoda. V redu; sedi, Milufena, odlično, pet!« Spet se je režala sama sebi. »Pa vmes?« 

Spet je naredila dolg premor.

»Kaj so vam povedali, kaj da je življenje? Komu ste verjeli? Komu verjamete danes? V Verjetnico ste prišli, ker vas je nekaj gnalo, zanimalo vas je, kaj pomeni to čudno ime: Verjetnica. Verjetno vas ne bi bilo sem, če vas Verjetnica ne bi vsaj malo nagovorila. Si upate vsaj za nekaj trenutkom pomisliti, da vas je Verjetnica poklicala? Da vam je bila namenjena

Nič se ne bojte. Nobenih odgovorov ne pričakujem od vas. Vsaj ne na glas. Sploh vam ni treba nič govoriti. Čez dan vam bom postavila še veliko vprašanj; ni vam treba odgovarjati nanje, kot pravim, ne na glas. Aja, tudi odidete lahko; kadarkoli. V tem primeru vam bomo denar vrnili. Če odidete v prvi uri našega druženja, v celoti. Če v zadnji, pač le nekaj malega. Če opoldne, polovico. To je vaš dan. Zgodi se tvoja volja, he, he,« se je spet na glas zarežala. 

Gostje Verjetnice so počasi odmislili drug drugega. 

Mož in žena sta sedela vsak na svojem sedežu, Zamudnik si je zdaj fotelj spremenil v ležalnik, Ildikó je stala ob oknu in gledala prebujajoče se mesto pod seboj. Slonela je ob oknu in poslušala Milufeno. Večkrat je opazila, da se bolj pogovarja sama s seboj, kot pa posluša njo. Milufena je sedela vzravnano na svojem lesenem stolu sredi prostora in vodila to čudno srečanje. Kmalu se je izkazalo, da tudi vodenja ne bo kaj dosti. Ker početi ni bilo kaj dosti. Sedeti, stati, gledati ali mižati. To je bilo to in to je bilo vse.

»Komu ali čemu torej verjamem? Kaj razen tega, da bo verjetno, zelo verjetno – če ne bo prav zdaj konec sveta – zvečer padel mrak in bo dneva konec? Verjamete, da ste se rodili slučajno? Naključno? Ali da vas je na svet postavil z nekim vam neznanim razlogom bog? Ste bili rojeni iz ljubezni? Iz golega naključja? Se je pač preprosto zgodila biokemijska reakcija med celicami nekega moškega in ženske, ki ste jima potem rekli oče in mama? No, predvidevam, da nihče med nami ni kiborg ali robot. Če kateri je, kar povedat, prosim, da ga priklopim na ekstra program in po potrebi na polnjenje baterij.« 

Gostje so se nasmejali. Rahlo kislo, a vendarle. Verjetno je to pomenilo, da so bili živi, navadni, »analogni« ljudje. Natur-pur ljudje. Plod kolapsa časa in prostora v obliki njihovih teles.

Milufena je nadaljevala: »Nekoč ste verjetno vsaj nekaj časa verjeli, da vas je prinesla štorklja … Če danes verjamete, da obstaja bog, verjetno živite drugače, kot če mislite, da se v vas dogaja zgolj kemija. Če verjamete, da obstaja strogi bog, ki bo po smrti naredil bilanco in vas zaradi presežka odhodkov nad prihodki zelo verjetno kaznoval, verjetno razmišljate in živite drugače, kot če mislite, da boga ni. Če verjamete, da ste naključje – je naključje tudi to, da ste tu, prav zdaj, tu, z mano in še s tremi drugimi gosti? Ni čisto naključno, kaj? Razmišljali ste, da bi prišli sem. Porodila se vam je misel: ‘Kaj pa, če bi šel, šla v Verjetnico?’ in zaradi te misli ste zdaj tukaj. Obisk Verjetnice ste si dali v počitniški plan. Tu niste naključno. … Hecno, kajne? Naključje ali načrt? Če naključje – kaj je potem ključno? Če načrt, čigav načrt? Moj? Okej, a kdo si je izmislil mene? … Vem, da vas begam. Ni pomembno, da imate odgovor, kaj šele, da mislite, da imate pravega. Veste – da vas malo potolažim – nič drugačna nisem od vas, velikokrat ne vem odgovora. Nič več ne vem od vas, nisem pametnejša, ne bolj ali manj srečna od vas, enak dan bom preživela, kot ga boste preživeli vi z menoj … Pomembno je, da se zavemo naslednjega: da nečemu pač nujno verjamemo; nekemu odgovoru, ki nam ga je nekdo nekoč povedal. Še bolje morda: nekemu dogovoru.« 

Ildikó je sedla na svoj fotelj in ga zdaj tudi sama spustila v ležeč položaj. Zamudnik je na svojem spuščenem sedežu rahlo smrčal. Gospod in gospa sta sedela vzravnano; kot vzorna učenca sta pridno posnemala Milufenino držo in jo pozorno poslušala. Ko je bilo kaj poslušati. Ker večinoma je v prostoru vladala tišina; če odmislimo Zamudnikovo smrčanje. Tudi Ildikó se je zazdelo, da med poslušanjem Milufene občasno zaspi, potem pa kakšne njene besede zasliši spet razločneje, jasneje in potem te besede zaposlijo njene možgane …

»Komu torej verjamem? – to je ključno vprašanje. Bibliji, Koranu, Tao Te Chingu, Tori? Nič od tega? – Periodnemu sistemu? … Vem, staromodne vere, boste rekli. Presežene. Tradicionalne. A samo poslušajte recimo sodobne politike: kaj nenehno govorijo? ‘Verjamem, da smo kot država sposobni …’ ali pa: ‘Verjamemo, da bomo skupaj zmogli …’ Znano? Kaj govorijo menedžerji in direktorji podjetij? ‘Verjamemo, da bomo proizvodnjo v naslednjih petih letih povečali …’, ‘Verjamemo, da naše podjetje lahko …’ 

A vidimo? Vsi nekaj verjamejo. Tudi tisti, ki o veri morda sploh ne razmišljajo. Na najvišjo goro sveta alpinist gre, ker verjame, da bo prišel nazaj. Ko gremo na potovanje, verjamemo, da se bomo vrnili živi in zdravi. Ko gremo v svet, verjamemo, da … Sem ste prišli, ker ste verjeli, da … Kar dokončajte sami: da se vam ne more zgoditi nič hudega; verjeli, da bi utegnilo to naše druženje biti zanimivo; verjeli, da je Verjetnica nekaj posebnega; verjeli, da boste za svoj denar dobili nekaj koristnega zase … Ergo: vse je vprašanje vere.« 

Prostor je postajal prijetno topel. Sončni žarki so padali naravnost skozi velika okna. Tu in tam je kdo zaslišal zvonjenje v mestnem stolpu. 

»Poldne je,« je v nekem trenutku rekla Milufena. 

»Poglejmo, Sonce je zdaj najviše na nebu, pol našega druženja je za nami in nihče od vas še ni odšel.« 

Tudi Zamudnik je zdaj stal ob oknu in znova fotografiral mesto, ki se je lesketalo v dnevu brez oblaka na nebu.

»Verjamem – ha, ha – da bomo skupaj preživeli tudi drugo polovico dneva. Postrezite si, za vas imamo pripravljene prigrizke. Danes boste malo na dieti. Če nič drugega, bo pa vsaj to korist od tele, malo čudne Verjetnice, a ne, he, he?« 

Vsi so se nasmehnili; kar je pomenilo, da se strinjajo. Po skromnem obroku so kmalu nadaljevali; sede, stoje, leže. Smrčal ni nihče. Tu in tam je kdo kaj pripomnil, povedal kakšno svojo misel, kaj dodal, pokomentiral ali izrazil nesoglašanje z Milufeno. To pa Milufene ni prav nič motilo. Nadaljevala je, tako kakor je Sonce nadaljevalo svojo pot prek Ptuja: jebivetrično. Kakor da bi se ji rahlo fučkalo za mnenja, ki so jih povedali obiskovalci. In verjetno se ji tudi v resnici je. 

Verjetno so bili tudi obiskovalci presenečeni, da jih ni popravljala ali jih hotela prepričati v svoj prav, in tako so počasi kar nekako izgubili veselje do govorjenja. Vsak je bil zamaknjen vase. Gospod in gospa sta svoja stola premaknila bliže drug drugemu in se med tem, ko sta pazljivo poslušala Milufeno, držala za roke. Za vsak slučaj, če bi ju izstrelili v vesolje.

Milufena: »Nekoč je bil v modi ateizem. Ljudje so verjeli, da ne verjamejo ničemur. Da ni boga, da ni ničesar drugega kot to, kar lahko vidijo in primejo v roko. Ali pa da spoznanje sploh ni možno. Kdor je bil dosleden, je sicer priznal, da je tudi to njegova osebna vera. Da verjame, da ne verjame v nič. Nihilizem in cinizem sta se razpasla in razrasla po zemeljski obli. Ampak ti časi so hvala – sem že mislila reči bogu – mimo. Kako naj bi rekla? Na srečo mimo? Hvala kurcu – so včasih rekli v naših krajih – mimo? Kaj so mislili s tem, hvala kurcu? Najbrž so imeli kurc za nekak najbolj potenten organ. Nekoč so v našem mestu celo nekaj časa govorili: ‘k.u.r.c. – ker udejanjamo raje kot cmizdrimo.’ Pa se kurc ni prijel med ljudmi. Verjetno zato, ker mu je manjkala druga polovica. Ni potence brez koeksistence; kurc ni dovolj. Potreben je tudi drugi (s)pol. Pol lahko nastane kaj novega. V arheološkem muzeju na Ptuju si lahko v zbirki drobnega arheološkega gradiva ogledate uhan, ki prikazuje moškega z velikanskim penisom. Penis bonus, pax in domus so rekli naši daljni predniki pred dva tisoč leti. So že vedeli, kako je na stvari. In tod slavili istočasno tudi žensko, mater, dojiljo. No, pa saj to so vam verjetno vodiči že pokazali na reliefih po mestu.« Poslušalci so prikimali.

»Vrnimo se torej k veri. Tudi vera v gospoda Darwina ne pomiri do konca. Povejte mi, zakaj danes kakšna opica ne stopi z drevesa in se pred našimi očmi spremeni v človeka? Če evolucija poteka že milijone let, poteka tudi prav zdaj. No, in tako bi se lahko tudi danes našel kak primat, ki bi pred našimi očmi lepo evoluiral v homo sapiensa, kajne? To bi bil prima dokaz. Ampak a ste vi to že doživeli? Ste videli na televiziji, prenos iz … kaj pa vem …. črne Afrike, kjer bi kamera pokazala opico, ki je ravnokar stopila z drevesa in dala izjavo: ‘O, zdravo, butli, ki ste tisočletja verjeli v bogove! Vidite, to sem jaz, opica, ki se je ravnokar spremenila v človeka?’ Jaz še česa takega nisem videla. Pa vi?« 

Nihče ni rekel nič, malo so se smehljali, ampak spet bolj kislo. Milufena je nadaljevala: »Pred monoteizmom je bil dolgo v modi politeizem, pa panteizem, pa deizem, potem pa, kot sem že rekla, nihilizem in cinizem. Človeštvo je preživelo številne izme, tudi ateizem, in zdaj, po dvajsetih, petindvajsetih milijonih let smo tu, kjer smo: na Ptuju, v prekrasnem popoldnevu, in še zmeraj se sprašujemo: Komu verjamem? Naj komu verjamem? Pa od dneva niti ni ostalo tako zelo dosti. Sonce je že zdavnaj prešlo Donačko goro, nad Bočem se že sluti, da se bo začelo počasi spuščati in potem zašlo za Pohorjem … Poglejte, če mi ne verjamete, he, he.« Znova Milufenin smeh. Zmešan, smešen in dobrodušen.

Vsi štirje gostje so gledali proti zahodu. Še zmeraj vsi štirje. Pravzaprav misel, da bi odšel, ni prešinila nobenega od njih. Zamudnik je zapustil prostor, vendar se je kmalu vrnil in si ob prihodu popravljal zadrgo na hlačah. 

»Verjetno vam naše druženje počasi postaja ponavljajoče. Monotono. Če ste normalni, bi moralo biti tako. Verjetno razmišljate, kaj boste počeli, ko boste zapustili Verjetnico. Verjetno razmišljate o dnevih, ki jih boste morda še preživeli na Ptuju, verjetno pa vam po glavi hodijo tudi že obveznosti, ki vas zelo verjetno čakajo doma … Komu verjamete? To je ključno vprašanje. Kdo vam je rekel, da je vaša obveznost vaša obveznost? Kdo vam je rekel, da morate s Ptuja? Verjetno zdaj protestirate v glavi: ‘Moram s Ptuja, menda ja. Kdo mi je rekel?! Ne morem biti celo življenje na dopustu.’ 

Če kaj, potem je to ključno spoznanje dneva, ki ga preživljamo skupaj: Verjamete, da morate … kaj? Kar dokončajte stavek sami. Kaj vse morate? Kdo vam je to povedal? Kdo vam je to rekel? Res sami? Res sami tako mislite? Res sami to želite? Moram, treba je, naj bi, ne smem, ne morem … – kdo mi je to povedal? Res sama? Sem prepričana? Če boste iskreni do sebe, boste ugotovili, da … 

Jaz sem zase ugotovila, da sem veliko teh stvari ‘vnesla vase’ od staršev, učiteljev, starejših, časopisov, reklam, medijev, javnega mnenja … In z vsem tem sem kar v redu živela. Čisto običajno, poprečno, včasih srečno in včasih žalostno življenje slehernika. Potem pa sem pred leti hudo zbolela. Ne bom vas obremenjevala s svojo zgodbo, nič ni posebnega. Kot mnogim bolnikom z rakom so mi zdravniki v nekem trenutku povedali, da bom umrla. V šestih mesecih. Takrat sem ugotovila, da moram zares samo eno: umreti. Resnično moram: le umreti. In ker sem vedela, da bom – in to kmalu – sem sedla in se vprašala: kaj bi rada naredila z dnevi, ki so mi še ostali? Ja, bolelo me je; v duši in predvsem celo telo. Bolezen je bliskovito delala svoje. Najbolj na kratko: sprejela sem. Oboje: da bom umrla, da moram umreti, da bo to vsekakor prišlo in da me boli, zelo; zdaj, v tem hipu, vse telo. Nisem več jemala tablet proti bolečinam, hotela sem, da boli, pustila sem, da boli, od bolečin sem padala v nezavest in se zbujala in znova izgubljala zavest. Zmeraj, kadar sem prišla k sebi, sem si rekla: moram samo umreti. In želim, da boli. Tako, da vem, da se zavedam. Zdravniki so lepo skrbeli zame, obiskovala sem skupino za poslavljanje od življenja, meditirali smo, jokali, se objemali, umirali, žalovali, bili tiho in se tudi smejali. Ja, ja, tudi smejali smo se. Čemu? Še najbolj spoznanju, koliko navlake smo v življenju navlekli nase. Čudili vsemu najrazličnejšemu verjetju, ki smo si ga naložili na ramena. In ko smo tako umirali, skupaj in lepo po malem – a zagotovo – smo postajali vse bolj tihi, vse manj in manj smo si imeli povedati; nič takega ni bilo, kar bi bilo treba reči. Kar bi bilo vredno reči. Kar bi bilo smiselno reči. 

No, ni bilo ravno čisto tako. Vseeno smo si tu in tam kaj rekli. ‘Hvala,’ recimo. In to mislili hudo zares. ‘Lepo je bilo danes, hvala za srečanje,’ denimo; in to globoko v sebi tudi čutili. Hvala za to in hvala za ono malenkost. Nepomembnost. V naši perspektivi je postalo vse pomembno. 

No, ampak kot vidite iz priloženega, nisem umrla, ha, ha, ha, ha. Imela sem srečo. Zdravila so pomagala, hvala … bogu, bi rekla moja babica. 

Medicus curat, natura sanat,’ je srečni izid komentiral moj onkolog. No, sem pa vseeno na nek način vseeno umrla: umrla je stara Filumena – to ime so mi dali starši – in se rodila še enkrat. Zdaj sem si želela dati ime sama: Milufena bom. Milufena ne pomeni seveda nič. In to mi je všeč. Nič sem. Nepomembna ena, ki še diha. Milufena brez pomena, ho, ho, ho.« 

Režala se je. Resnično na glas režala. Od srca. Obiskovalci so sedeli in jo nemo poslušali. Iz vljudnosti so se nasmehnili njenemu smehu. Zamudnik je buljil vanjo. Ni se dalo razumeti, ali ga je strah, da se bo od Filumene-Milufene nalezel bolezni na smrt, ali pa se tudi v njem dogaja renesansa. Ali res reset. Verjetno tega ne bomo nikoli izvedeli. 

»Komu verjamete, dami in gospoda? Mi verjamete, kaj sem doživela? Hvala, če je tako,« je dejala Milufena in takoj zatem dodala: »Kaj pa, če je moja zgodba samo izmišljena?« 

Vsi so jo pogledali. Se baba zafrkava? Je res do konca prfliknjena? 

Sledila je dolga tišina. Zamudnik je živčno odprl svoj hladilnik in popil do konca vse, kar je še bilo v njem. Gospod in gospa sta samo sedela in gledala v tla. Ildikó ni mogla verjeti.

»Ni. Moja zgodba žal ni izmišljena. Oziroma bolje: na srečo ni izmišljena.« 

Udeleženci delavnice so si zdaj oddahnili. Gospod in gospa sta izdihnila, kakor da bi doživela olajšanje, Zamudnik se je prijel za glavo, češ ne moreš verjeti, Ildikó je sedela po turško z nogami na stolu. Ne, ne, meditirala ni nikoli, in se tudi ni ukvarjala z jogo. Ta hip ji je pač bilo všeč sedeti tako. In Milufena ni protestirala zaradi nog na sedežu. 

‘To bi bilo pa res smešno, če bi; po vsem povedanem; zaradi nog na sedežu,’ je pomislila Ildikó in se začela smejati še sama.

Milufena je naredila dolg premor. Tišina je napolnila Verjetnico. Verjetno je vsak razmišljal o njej, gospe, ki je preživela bolezen, ki jo je obsodila na smrt. Nihče se ni ukvarjal s tem, kako je mogoče, da je še živa. Vedeli so, da se tudi zdravniki kdaj motijo. In priznajo: ‘Ne vemo, kako je to mogoče. A – hvala bogu – je. Preživeli ste bolezen na smrt. Medicus curat, natura sanat.’ 

Zdelo se je, da Milufena verjetno zaključuje njihovo srečanje: »Razmislite o nemiru, nervozi, ki sta se vas polotila, ko sem vam rekla, da pa mogoče ni res, kar sem vam povedala o sebi. Niste se počutili prijetno, je res? Kakor da bi vam spodmaknila noge, je res? Za hip ste izgubili ravnotežje, osrednjo točko, na kateri ste zgradili vse sočutje do mene. Imam prav?« Dolgo pavzo je naredila in nato rekla še: »Ljudje smo ustvarjeni tako, da nekaj moramo verjeti.« 

To je bilo vse, kar je še rekla.

Sedeli so. Nihče ni rekel nič več. Tudi Milufena ne. Skupaj so gledali skozi velika okna proti zahodu. Sonce je zardevalo. Počasi je komaj opazno tonilo in kakor velika pika na i zaključevalo dan. Gledali so vanj, do konca. Potem niso vedeli, kaj naj. Milufena že spet ni rekla nič; nobenega navodila. Čisto nič. 

»Is this the end?« je vprašal starejši gospod. Milufena ni rekla nič. Pospravljala je prostor. Prvi je odšel Zamudnik. Nato Ildikó. Nato ta pridna dva.

Razšli so se s preprostim »nasvidenje«. Čeprav verjetno nihče ni verjel, da se bodo v resnici še kdaj videli.

Pa so se. To mi, opazovalci te kratke zgodovine prihodnosti s privilegijem videti na nekoliko daljši rok, prelistati knjigo naprej in nazaj, se poglobiti v še nepopisane strani, vemo. Srečali so se in to dejansko v resnici. Ne v konkretni resničnosti, ampak simbolno v Resnici. Resnica jih je povezala. Življenjska pot jih je poslej vodila marsikdaj kakor doslej – po ovinkih, a k Resnici. Resničnosti je bilo veliko, resnica ena. In v njej so se srečevali in se tega vse večkrat tudi zavedali. Nikoli več niso pozabili svoje ptujske izkušnje z odštekano fenomenalno Milufeno. 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: