69-34

38

4. avgust ’69

Že nekaj dni je v mestu čutiti veliko napetost in pričakovanje. Tudi jaz sem vsa na trnih. Upam, da kolegom nocoj rata, kar so si zamislili. Upam, da Tomažu osvetlitev uspe tako, kot si je zamislil. Že ves teden je siten kot driska; niti do pogovora mu ni (kaj šele česa drugega). Komaj čaka (kako šele jaz!), da bo nocoj vsega konec.

Občinski praznik je padel na ponedeljek. Osrednja slovesnost, Žižkova inscenirana Hist/e/o/ria Poetovionis, bo dan prej, v nedeljo, 4. avgusta 2069 ob 21. uri na osrednji mestni tržnici. Prav tam, kjer so pred sto leti praznovali 1900 let od prve pisne omembe mesta. Prav tam, kjer se je po poseku katalp leta 2018 začelo gibanje, ki je občino počasi pripeljalo v neposredno demokratični komunalizem. 

Mesto je bilo v pripravah na nekaj, česar ni doživel še nihče. Nihče ni vedel, kaj lahko pričakuje. Saj, Ptujčani so še predobro poznali zgodovino svojega mesta, vedeli za pomembneže, ki so v preteklosti prihajali na Ptuj ali bili povezani z njim, slutili moč mesta, ki je bilo v rimskem času z okrog 45.000 prebivalci večje od takratnega Londiniuma (Londona) in Vindobone (Dunaja). Šele v tridesetih letih tega stoletja je mesto s ponovnim prebujanjem doseglo to število in ima danes okrog 60.000 prebivalcev. 

V zraku je bila nekakšna kolektivna trema. Le kakšna bo proslava, na katero so čakali vsaj petdeset let? Tista leta 2019, ko je Ptuj praznoval 1950 let od prve pisne omembe, je bila, tako vsaj pravijo, odlična. Ali jo bo nocojšnja, ob 2000-letnici, prekašala?

Skoraj vsi meščani so sodelovali pri čem, kar je bilo povezano s pripravami na osrednjo slovesnost. Vsak je bil kako vključen v največji dogodek, ki se bo nocoj zgodil na tržnici: ali so v številnih malih hotelih, hostlih in prenočiščih gostili in razvajali goste ali bili povezani z nabavo, organizacijo, logistiko, informiranjem, promocijo, varovanjem prireditve … Tako ali drugače je vsak Ptujčan že od začetka leta dihal s pripravami na nocojšnjo slovesnost. 

Kljub temeljitim pripravam, ki so potekale zadnji dve leti, je bilo vznemirjenje res veliko. V zraku sta bila nemir in veselo pričakovanje. Popravnega izpita ne bo.

Kakor da se bliža konec sveta … Ne, niti prehoda v leto 2000 Ptuj ni pričakal s takšnim vznemirjenjem. Ne, niti takrat ne, ko se je govorilo, da bo 31. 12. 1999 konec sveta, Ptujčanov to ni ne vem kako zelo ganilo. V starem mestu, najstarejšem v Sloveniji, kjer so živeli, so se predobro zavedali: jutri bo nov dan.

Zato so vedeli, da tudi nocoj sveta ne bo konec. Da bo Drava jutri tekla naprej. Ampak to ni zmanjševalo sladkega dejstva, da so prav zdaj oni tisti, ki imajo to srečo, da bodo doživeli dvatisoči rojstni dan svojega mesta. Da so oni tisti, ki pri tem prispevajo svoje ideje in zamisli in storitve. Da oni gostijo številne goste. Da bodo dogodek prenašale vse evropske javne televizije. 

Vse rimske izkopanine, vse rimske nagrobnike, ki so bili vzidani po mestu (še posebej v Povodnov muzej), Orfejev spomenik, ostanke rimskih peči v okolici, mitreje in pomembnejša najdišča – predvsem pa seveda vse izkopanine na Panorami – so v tem letu opremili s spektrofoni. Če si se podnevi približal rimski najdbi na meter ali dva, je spektrofon začel oddajati nežno glasbo, potem pa v tujem jeziku, ki ga je samodejno zaznal z modrofona ali žepnika, ki ga je gost imel pri sebi, začel pripovedovati zgodbo najdbe. Ponoči pa je spektrofon arheološki artefakt tako rekoč oblil z barvno spektrosijsko svetlobo. Kakor so bile na nebu posejane zvezde, tako je mavrična svetloba spektrofonov sijala povsod po Ptuju. Svetlobno onesnaženje mesta je bilo v preteklosti veliko. Uvedba spektrosijskih žarnic pa je onesnaževanje občutno zmanjšala, saj so se svetila prižigala in ugašala selektivno. Na ta, slavnostni dan so seveda naredili izjemo in sijalke pustili prižgane vso noč.

Prizorišče osrednje proslave je bila mestna tržnica. V preteklih desetletjih je že lepo ozelenela in bila hkrati tržnica in zeleni park sredi mesta. Klimatizirane prodajalne z živili in hkrati debela senca dreves – sredi mesta si imel občutek, da si sredi gozda. Češki arhitekt Samsy Pópravil je pred desetletji mestu ponudil res imenitno zamisel, kako betonsko beton plato (tako so ji rekli meščani), ki je nastala po poseku katalp, spremeniti v človeku prijazno urbano okolje. Župan je občanom pokazal Pópravilov predlog in jih vprašal: bi? Ljudje so rekli ja in zdaj je tržnica že dolgo eden od najbolj živih delov mesta.

Na njej je bila za nocojšnjo proslavo zgrajena modularna temporalna tribuna v obliki stožca. Kot nekakšen lijak se je dvigala visoko nad tržnico, spodaj, na tleh, kjer je bil stožec »odrezan«, pa je bilo prizorišče v obliki kroga. V »lijaku«, ki se je dvigal v vedno večjih koncentričnih krogih vse do višine mestnega stolpa, so bile tribune za gledalce. Prireditvi bo v živo lahko prisostvovalo 30.000 gledalcev, druga polovica meščanov in gostov pa jo bo spremljala na vseh prizoriščih po mestu, kjer je bilo že vse pripravljeno za hologramski prenos v 9D-tehnologiji.

Ildikó je imela sedež tik pod vrhom tribune. Za to je poskrbel kdo drug kot Tomaž. Enostavno egoistično: da bi mu bila bliže. On je sedel v kabini na žerjavu še pet metrov nad vrhom tribune. 

Ildikó je s svojega sedeža kot na dlani videla Peruzzijev portal pri vhodu na grad, mestni stolp s stekleno razgledno ploščadjo pa se ji je od tu zdel na dosegu roke. Pogled ji je segal daleč proti Donački, Ptujski Gori in Boču. Na levi je videla obsijan borlski grad, od koder so na Ptuj s svetlobnimi signali pošiljali čestitke in pozdrave ob ptujskem jubileju. Tudi iz lendavskega stolpa so pošiljali osvetljene dimne signale. Starejši, ki so še hodili k tabornikom ali skavtom, so jih znali celo prebrati: »P-t-u-j-č-a-n-i-p-r-i-d-i-t-e-k-n-a-m-v-l-e-n-d-a-v-s-k-e-g-o-r-i-c-e-n-a-k-u-p-i-c-o-v-pivníco. S-i-c-e-r-p-a-n-a-z-d-r-a-v-j-e-p-t-u-j!«

Daleč v daljavi je videla drobne svetlobne pikice; Siófok in druge kraje ob Balatonu. V bistvu je zdaj ugotovila, da ji je Tomaž priskrbel najboljši sedež! Pogledala je navzgor, proti njegovi kabini, in mu pomahala. Kot kak pilot, s slušalkami na ušesih in s krmilno napravo v rokah in s 4D-očali na obrazu, ji je v odgovor samo dvignil palec desne roke. Bil je kot kak Tom Cruise v kinotečnem filmu Top Gun.

Najdrznejši gledalci bodo nocojšnjo proslavo spremljali kar z visečega mostu, ki povezuje plato pred vzhodnim grajskim stolpom in razgledno ploščad na šestem nivoju mestnega stolpa. Nekoč, stoletja nazaj, je imel mestni zvonik šest nadstropij, potem pa je pogorel in dolgo ostal s petimi. Na vsaki strani zvonika je bila ura – le na strani, ki je obrnjena proti gradu, ne. Grajska gospoda ni hotela prispevati denarja zanjo, pa so meščani rekli: »Evo vam, pa ne boste vedeli, koliko je ura!« Ob razcvetu ptujskega turizma pa so na vrhu mestnega stolpa znova dogradili še eno nadstropje – steklen kubus – in ga z visečim mostom povezali z gradom. Tako so mestni stolp spremenili v obvezno turistično razgledno točko, ki jo vsako leto obišče na stotisoče turistov. Zvečer pa se steklena kocka spremeni v prestižno restavracijo Zvečerjica. 

Ta večer je bila Zvečerjica polna televizijskih kamer.

Točno ob devetih, ko je občinstvo že nestrpno sedelo na svojih sedežih v ogromnem lijakastem avditoriju, so v trenutku ugasnile vse luči v mestu. Za nekaj trenutkov je vse utihnilo. 

Potem pa je oder, še najbolj podoben okrogli cirkuški maneži, zasvetil v jarki svetlobi. Talna površina prizorišča je izstrelila snop žarkov navpično v nebo in nad mestom se je prikazala veličastna projekcija. V obliki lovorjevega venca se je izpisalo: »Vivat, naš prelepi Ptuj!« Takoj za tem se je nad glavami gledalcev pojavila hologramska projekcija celotnega starega mesta; vse ulice in uličice in hiše in hišice ob spremljavi veličastne glasbe. Ob glasbenem vrhuncu se je projekcija za hip ustavila in v naslednjem hipu se je napis razpočil v milijarde neslišnih svetlobnih eksplozij, ki jih je spremljala glasba iz orgel vseh mestnih cerkva. 

Zdaj so v »manežo« prišli nastopajoči in začeli izvajati svoj program – leže na hrbtih. Scenomobili, ki so jih posebej za to proslavo zasnovali in izdelali ptujski mehatroniki, so igralce prevažali po okroglem odru. Osnovna ploskev je bila nekajkrat preslikana v nivojih vse do skrajne višine amfiteatralnega lijaka. Igralci so se prevažali leže na scenomobilih, potem pa že spet nastopali stoje. Kot na nekakšnih jadralnih deskah so stali na scenomobilih ali hidravličnih koturnih, multiplikacijski projektorji pa so jih navpično po vsej višini razpostavili povsod med občinstvo, v višini oči gledalcev. Kmalu se ni dalo več ugotoviti, kateri igralci so živi, kateri pa njihove projekcije in e-dvojniki.

Pred očmi navdušene publike se je razgrinjal Žižkov scenarij, kakopak dodobra spremenjen – in dodelan z vsebinami zadnjih stotih let, kakor je predlagal (na strani …) Fran Žižek. Zgodovina Ptuja se je pri Franu Žižku vendarle končala po narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji; pri TOZD-ih in SOZD-ih, temeljnih in sestavljenih organizacijah združenega dela, samoupravljanju in socialistični mladini ter zvezi delovnega ljudstva (SMS in SZDL).

Zdaj pa smo sto let kasneje. Revolucije so bile že dolgo pasé. Ko so se ljudje začeli tudi zares učiti iz zgodovine, so se med drugim spomnili francoske revolucije, ki je prinesla spoznanje: revolucija je kakor vretje, ki na vrh prinese vso nesnago. Tudi delovno ljudstvo je bilo preteklost; delo za denar že dolgo ni bilo glavna vrednota. Univerzalni temeljni dohodek (UTD) se je uveljavil kot alternativni sistem povsod po svetu. Vsak je izbiral sam: ali več dela in več denarja in vsega, kar ta prinaša (in tudi odnaša), ali UTD – seveda prav tako z vsemi posledicami. KKP – kakor komu paše, to je bila deviza. Informacijska doba se je zdavnaj prevesila v kreacijsko. Ptuj je iz provincialnega južnoštajerskega mesteca postal eno od globalnih središč upravljanja kompleksnih sistemov. Za to je bil zaslužen dr. Adolf Žižek, imenovan »Dolfa«, o katerem je Ildikó že brala; posthumno so mu podelili naziv častnega občana in po njem poimenovali inštitut politehnike na ptujski univerzi.

Ptuj je v proslavi pokazal, da je presečišče preteklosti in prihodnosti. 

»Ptuj – zgled, kaj zmore ustvarjalnost na temeljih veličastne tradicije«, »Dve uri sijajnega programa na dva tisoč let podlage«, »Prikaz, kako se ob zavedanju močnih korenin lahko dvignemo visoko, visoko«, »Na ptujski tržnici zrasla eko predstava mesta 6.0«, »Ptuj, kot je že bil in ga še ni bilo« – takšni bodo jutri naslovi v domačih in tujih medijih.

Uradni konec proslave je bil načrtovan za enajsto uro zvečer. Vendar so gledalci s stoječimi ovacijami zahtevali dodatek. Aplavzu ni in ni bilo konca. Najprej je ves ganjen bil na nogah predsednik vlade Republike Slovenije, po poklicu dramski igralec. Snel je reklc in kravato, si zavezal moder predpasnik – šurc so mu rekli po domače – si nadel klobuk, se obrnil k predsedniku republike (politologu po poklicu), ki je v rokah že vihtel ogromno slovensko zastavo, in ga izzval:

»Rudi, ka ma te zaj rekla? Rude, daj, reči ke. Ke ne vidiš, lidje bi radi še. … No, daj že, reči ke, Rude.«

»Nebren, Tona, so what, mater milo, tremo man, jebemomater! Nesn jaz za javne guče pa toto pa tako … Ti reči ke, Rudek. Ti si inda vűn z vraga. Ti maš izkustva s performativnimi umetnostmi. Jas sn boj klasicistično orjentirani, boj na orjent obrjeni voditelj.«

»Rude, pa nemrema zaj tak, no,« je nadaljeval predsednik vlade Republike Slovenije, »lidje so naju volile, nemrema jih zaj žejne pelate čez Dravo. Reči kaj, Rudi, no, ti si narodof buditelj.«

Predsednik Republike Slovenije je bil v zadregi. Pa se je vendarle pomujal in duhovit, kot je sicer v zasebnem življenju bil, odgovoril: »Ne veš drugo kak: ‘Ti si narodof voditelj, ti si narodof voditelj!’ Tona, ti si pa – butl frdamani! Mene je narod izvola direktno, ne tak kak tebe, indirektno, prek duge podaje, s felšo, skoro iz ofsajda, Tuna. Ne pozabi toga. Ali kot je lepo rekel pesnik: ‘Me momentalno mentor morí ali po naše (in je zapel pesem Aleksandra Mežka): ‘Le spomini … še živijo …’ Zato nena ti zaj mene ofnavli. So what, če sn narodof voditelj.«

»Buditelj sn reko, Rudi, bu-ditelj, ne vo-ditelj. Mater, ti si butl.«

Publika se je valjala od smeha in od konteksta. Še vedno so namreč po mestu krožili več kot pol stoletja stari video posnetki z Rudom in Tonom, igralcema Tokalićem in Tošem iz daljnega leta 1997. 

Tako sta častna gosta, predsednika republike in vlade, zabavala zbrano množico, ki je krepavala od smeha. Tudi sama sta se na moč veselila praznika najstarejšega in najuspešnejšega mesta v državi. Tako zelo, da sta naštudirala zgoraj omenjeni skeč in ga uprizorila v dodatku uradnega dela proslave. Na ta način sta oba predsednika seveda evidentno kršila zakon o avtorski in sorodnih pravicah, a jima tega nocoj nihče ni zameril. Že davnega leta 1997 so se Latin, Toš in Tokalić »pregrešili« zoper dramo nemškega dramatika Tankreda Dorsta Die KurveOvinek po naše, a ptujsko gledališče je gospodu Dorstu za svojo stokrat duhovitejšo inačico plačalo vse, kakor se šika in kakor da bi bil on avtor uspešnice, katere dialogi tipa: »Rudi, je dobro?« –»Dobro je!« – »Ne tak, Rudi, lepo reči, je dobro?« – »Dobro je, če ti pravim, da je dobro!« so ponarodeli. 

Deželni glavar regije Spodnje Štajerske je izvajaje obeh predsednikov samo nemo gledal in bil zelen od zavisti; predsednika ga sploh nista povabila v svoj simpatični improvizirani nastop! 

‘Pa bi me, če že ne morala, vsaj iz vljudnosti lahko,’ si je mislil gospod. 

Še dobro, da ga nista. Glavar je bil duhovit kot Riemannova hipoteza; tega, da je govoril na r, mu ni nihče očital; ni bil sam kriv. Da pa ne bi ostal neopažen, da ne bi izkoristil priložnosti in se pred prihodnjimi regionalnimi volitvami pokazal mestu in svetu, je vstal tudi glavar in zapel: »Gjemo na Štajejsko, gledat kaj delajo, gledat, kaj delajo ljubice tji. Pjva je kelnejca, djuga je kuhajca …« Publika se je gromko zasmejala in mu »pjitegnila«. Navdušeni deželni glavar je smeh publike razumel čisto narobe in takoj udaril še dodatek, dva. ‘Najprej bom še eno veselo,’ si je mislil. In zapel: »Tji kjat tji je devet, vsaki moja svojo pet; zdaj na vjsti glavaj je!« Potem pa konča seriozno: »Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala …« 

Pol avditorija mu je pritegnilo, tu in tam se je zaslišal kak žvižg, visoki gostje iz Bruslja pa so samo ploskali v ritmu. Imeli so posluh za posnemanje ljudskih mas, to je treba priznati. 

Čisto za konec so oder zavzeli člani Z.Z.B.O.T – zveze združenih belo-črnih okroglih tipk, sestava slovenskih predšolskih frajtonarjev – in zaigrali: »Nocoj je ena luštna noč, ko mesec sveti celo noč, ker mesec sveti celo noč, zaspat mi ni mogoč.«

»Zbori, plesalci, pevci in igralci – so šli sinoči do konca,« bo jutri poročal Radio PR (Prlekija). 

Konec je bil pa šele tik pred polnočjo. Historični pregled dogodkov na Ptuju se je končal na tržnici s histeričnim navdušenjem. Bilo je kot na kakšnem rokovskem koncertu ali nogometni tekmi. Bil je špektakel, in to kakšen! Žižek bi bil zadovoljen.

Obiskovalci na tribunah in tisti po mestu so bili zdaj povabljeni na desni breg Drave. Tam jih je čakalo zaključno presenečenje. (Ne, ne, nimate prav, če ste pomislili na veličasten ognjemet; župani na Ptuju so bili že dolgo ekološko ozaveščeni. Nekaj drugega so pripravili za množice ljudi, ki so na obrežju Drave, vse tam od »ptujskega morja«, od Rance pa do term in Vičave sedeli na splavih, rečnih ladjah-restavracijah – tudi na Podmornici so bili seveda zdaj vsi na palubi, – in čakali na veliki finale. Noben Ptujčan ni hotel zamuditi nocojšnjega zgodovinskega trenutka. Enodnevni gosti iz vse Slovenije, okoliških regij in tujih držav so drli na Ptuj, da bi skupaj z mestom pričakali vstop v njegovo tretje tisočletje. Po podatkih operaterjev modrofonske telefonije je Ptuj danes obiskalo četrt milijona ljudi! (Do podatka smo seveda prišli nezakonito, zato o tem nikar preveč govoriti naokoli. Zasebnost ljudi in varstvo osebnih podatkov sta vendarle na prvem mestu in vdor v modrofone je seveda kaznivo in uradno popolnoma nemogoče, že dolgo zavržno dejanje.)

Malo pred polnočjo se je začelo odštevanje. 

Velika 360-stopinjska panoramska projekcija je odštevala: 3 – 2 – 1 … Vse je še enkrat ugasnilo. Mrk. 

Zdaj so zasvetila pročelja sveže pobarvanih ptujskih hiš! Koloroplazma, s katero so bile pobarvane, je čez dan vsrkala sončne žarke, v tem trenutku pa so s pametnim centralnim krmiljenjem prižgali vse fasade in vsako hišo obarvali s svojo barvo. Pred očmi vzhičene publike je mesto iz minute v minuto spreminjalo svojo barvno podobo. Hiše, ki so jih dotlej poznali kot rumene, so zdaj zasvetile v rdeči ali nebesno modri barvi, oker fasada se je spremenila v živo rdečo, rjava v ciklamno, zelena v rumeno in tako dalje in tako naprej. In to še ni bilo vse: spreminjanje barv pročelij hiš je pospremil veličasten meglomet s ptujskega gradu. 

Gosta težka megla se je spuščala z grajskega obzidja, od zahodnega do vzhodnega stolpa se je valila čez utrjene zidove in počasi lezla čez strehe mestnih hiš. Že kar kmalu je nad mestnimi strehami, zdaj prekritimi z belo meglo, kraljeval le še razsvetljeni stekleni vrh mestnega stolpa. Kot kakšno vesoljsko plovilo se je dvigal v nebo, spreminjal barvo tudi sam in kot kak svetilnik nad morjem megle kazal mestu pot v tretje tisočletje. Ptuj pod njim je počasi izginjal, kakor da bi ga odčaral kak David Copperfield iz prejšnjega stoletja (za Harryja Houdinija bi to bilo vendarle nekoliko preveč). 

Gosta megla je počasi brisala podobe mesta, sočasno pa so ugašale tudi mestne fasade in pročelja hiš … 

Mesto se je izgubljalo v mlečni meglici. Samo še tu in tam je kak obris dajal vedeti, da tukaj spodaj nikakor ni nič, pač pa nekaj, nekaj začasno nevidnega. Mesto je ljudem izginilo izpred oči. Megla je legala tudi nad Dravo. Nato pa se je premikanje dimne megle zaustavilo. Kakor da bi na projekciji pritisnil tipko pavza

Skozi gosto stoječo meglo je poletelo v nebo 2000 neslišnih fotonskih raket, ki so jih ob spremljavi Ode radosti izstrelili s Podmornice. Numerično krmiljeni svetlobni topovi so na nebu risali koreografijo. Megla se je le počasi razkrajala. Glasba je postajala vse bolj tiha in čez nekaj časa je bilo vse tiho in temno kot v rogu. Ljudje so zadrževali dih. Kaj bo zdaj?

Umetna megla, ki je zamrznjena ležala na Dravi, se je s pomočjo natančno načrtovane kemijske reakcije spremenila v zlato barvo in na Dravi, ki smo jo počasi znova zagledali, izpisala: »Pantha rei, srečno, Ptuj!« 

»Aaaa …« se je zaslišal vzdih vzhičene publike.

Zelo zelo počasi in pritajeno se je prikazala celotna veduta mesta. Zadnji je v srebrnem sijaju zasvetil ptujski grad. 

Velikanski napis na Dravi se je komaj opazno razkrajal vso noč. Publika se je počasi razšla. 

Naslednji dan so se gostje in občani Ptuja zbudili v čisto običajen, navaden sončen avgustovski dan. 

»In?« je Tomaž naslednje jutro – no, bilo je že krepko čez poldan – vprašal Ildikó, »kako se ti je zdelo?« 

»Brez besed sem,« je odgovorila. »Pisana pročelja in zamrznjena megla z napisom na Dravi … Noro.« 

»Jebeno dobro, kaj? Zdaj veš, zakaj sem bil zadnje čase rahlo napet.« 

»Rahlo napet?« ga je pogledala postrani. »Bil si težek na šest. Rabiš relaks, releks ali le seks?« 

Zapustimo na tem mestu Tomaževo podstrešno sobico in ju za trenutek pustimo sama. Naj traja.

… No, zdaj traja.

… Še vedno traja.

Na mestnem zvoniku je ura odbila trinajstkrat.

Ležala sta v postelji, objeta. 

Zdaj mu je ona zaupala svoje skrbi. Le kako bo po tej fantastični proslavi izpadla septembra njena premiera? Kako bo publika sprejela predstavo v štirih jezikih? Predvsem pa … kot kaže, je bila skrb za njeno premiero le uvod, izgovor, v bistvu pa jo je veliko bolj mučilo naslednje: kaj bo z njima?

»’Morebiti pa bo vse tako, kot mora biti,’ tako nekako je nekoč zapisal nek domačin. Kaj pa, če je imel prav?« ji je pomirjujoče odgovoril Tomaž.

Ptuj, prvi dan tretjega tisočletja tega starega mesta, 5. avgust ’69

»Kaj bo z nama?« – Jaz Tomažu.

»Morebiti bo vse tako, kot mora biti.« – Tamaš meni.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: