Lucija Radmila Kaučevič: “To, kar govoriš, delaj.”

SMS: Nekoč v prejšnji državi, smo ob občinskih praznikih odpirali tovarne, običajno so nas občine (p. k. š. – pred korona štetjem) povabile na veselice … gospa Lucija – Radmila pa je letos za občinski praznik svoji občini podarila darilo. Zakaj?

LUCIJA RADMILA KAUČEVIČ: Ker imam rada praznike in zelo zelo rada dajem darila; in jih tudi sprejemam. Ko sem za praznik dela delovno obeležila parznik in očistila “pepelnike”, sem počakala par mesecev in nič se ni zgodilo.

Pravzaprav – dobra novica: od prvega maja do sedaj so bili notri trije čike … Posvojila sem ta korita, sram me je bilo, … tu sem doma … in sem šla in to storila.

SMS: Pobrala čike in uredila korito ….

LUCIJA RADMILA KAUČEVIČ: Zdaj, avgusta pa posadila rože …

LUCIJA RADMILA KAUČEVIČ: Ljudje so me presenetili. Tako navdjšenje sem pričakovala 1. maja. Ker so korita bila takrat res žalostna. Takrat sem pričakovala … No, ampak takšna sem: vgahajam z vzgledom še zdaj. Tako sem pač navajena, to mi je prišlo v kri: kar govoriš, to delaj. In to delam.

SMS: Medklic: povejva za tiste, ki te ne poznajo: Lučka (tako jo kličejo mnogi) je delala v vrtuc kot vzgojiteljica. …. Torej, vrniva se k tvoji akciji: je bila že 1. maja ideja za darilo za občinski praznik (5. avtust)?

LUCIJA RADMILA KAUČEVIČ: Niti slučajno! Jaz sem bila optimistka, da bodo potem ta korita uredili; povedala sem naprej, predlagala … in res nisem pričakovala, da bom imela jaz to priložnost, da jih bom lahko zasadila. In sem vesela, da sem v končni fazi lahko dala darilo …

SMS: Veliko hodiš okoli, vidim na tvojem FB profilu …

LUCIJA RADMILA KAUČEVIČ: Potepam se …

SMS: OK, potepaš … Kje so kotički Ptuja in okolice, ki jih spregledamo? Priporoči nam kakšnega …

LUCIJA RADMILA KAUČEVIČ: Moji kotički so takoj, ko vstopim iz našega doma …. – staro pokopališče … bližnjica v mesto že od moje mladosti – tu, kjer je zdaj dom upokojencev je bila do leta 1974 večstanovanjska hiša in od tu že od mladosti hodim na svoja potepanja. Na starem pokopališču gledam iste grobnice … Žalostna sem, da so plošče po tleh. Lahko da je to super moderno …. ampak, če so tu moji …. in je samo ta plošča ostala … mi ni všeč, da hodimo po njih … Skratka: pokopališče … tu slišiš peti ptičke … Potem pa pogledi: Tiha pot – reče se ji tiha, ker so po tej poti pripeljali umrlega. In pogled od tu na grad mi je eden najlepših … Na pokopališču je bila mrliška vežica, dve, in v eni – to je bila hiša – v njej je živel grobar … Potem pa “po mali cesti” mimo današnje Gimnazije do križišča proti Grajeni in pri kapelici gor … in tu je znova pogled na Osojnikovo zadrugo, pa na ptujski grad. Kjerkoli sem, mi je orientir ptujski grad … razveselim se vsakega  pogleda na grad, ki ga še nisem opazila. Potem pa na Vičavo, pa po najbližji poti do Drave … in potem ob Dravi sedim in gledam proti toplicam, staro strugo … Če pa dodava kolo, potem pa sploh nimam kakšnega cilja! Dornava, Muretinci … o, Muretinci, … posebna – žalostna  tema (staro pokopališče) … Obiskujem domove upokojencev in tudi v Muretincih sem velikokrat z osebami, ki so posebej varovani. Pojem jim,  se pogovarjam … Ljudje so dementni, ampak ko zapojemo, se jim dolgoročni spomin aktivira in pojemo, pojemo, pojemo. … No, pustiva, vrniva se na Ptuj. Čudovita točka – Sončni park. V tem parku smo se z otroki šli “Dežele Klobučarije”, izmislili so si tudi pesem 

»Moje mesto: moje mesto je najlepše, ker sem tukaj jaz doma, v mojem mestu grad je velik v njem so pravljice doma«.  

In pogled od tukaj se odpre … Pohorje, Haloze … da o pogledih s spodnjega in zgornjega grajskega dvorišča sploh ne govorim. Samo meter, dva se premakneš, pa že vidiš ali ne vidiš … Podvinški ribnik … Pacinjski ribnik sem odkrila šele letos! … Ali pa Ormož … Hotela sem z vlakom v Zamušanih izstopiti (in potem od tu v Muretince), a kjer je bil vlak direkten, sem morala do Ormoža. … Nič hudega, pa je nastal spet zanimiv izlet z vlakom in kolesom! Kar se pa Faebooka tiče: ja, tam objavljam svoja popotniške fotografije za vse tiste, ki več ne morejo kolesariti in mi rečejo: “Lučka, daj, pokaži nam, kje si bla … ” In seveda tale pogled: z najlepšega ptujskega podstrešja …

Saj veš, od kje je to fotografirano? Od tukaj: … mali grad, knjižnica.

SMS: … Krasno … Za konec, Lučka: si želiš, upaš, da te bomo naslednje leto posnemali ostali?

LUCIJA RADMILA KAUČEVIČ: Glej, posnemanja ne bo treba, ker bomo zdaj to skupaj vzdrževali. … No, sicer pa bo nocoj še ena akcija … tu, pri NKMB v Rabelčji vasi … pri nekdanji Bombetki … v to korito bomo nocoj posadili … Saj veš: že pet let je korito tako; berem, fuj in fej … in jaz to preberem in mislim: prišlo mi je očitno na pot in od mene je odvisno, ali bom zamahnila z roko, pogledala stran ali kaj storila … očitno mi je prišlo na pot … Povabila sem tri sorodne duše in nocoj bomo skupaj to storili …

(SMS: In ker je že “danes”, izvolite, fotografije od “sinoči”, ko so “navadni občani” Lučka, Sonja, Miša in Darko uredili še eno korito; fotograf je bil Jakob.)

SMS: Lučka, hvala ti, hvala vam tudi za zadnjo akcijo in – naj zgledi vlečejo! Srečno na tvojih poteh in dobrodošla, da objaviš čim več stvari in tvojih pogledov! Seveda pa mora najin pogovor v rubrike : znan©i + dobra novica + Ploskam!

LUCIJA RADMILA KAUČEVIČ: Hvala za povabilo na klepet. Bilo mi je v čast in hkrati v veliko veselje. Hvala za dobre želje in za vabilo. Srečno tudi tebi na tvojih Poteh!

(Vse fotografije: Lucija Radmila Kaučevič)

PRIPIS

SMS: No, in takole sva z gospo Lucijo Radmilo Kaučevič končala toje najino dopisovanje in druženje. Napisala mi je:

“Danes zvečer sem pridobila prostovoljca , ki bo občasno zalil rastline v koritih pri Šolskem centru. Pa nisme prosila, da bi zalival, ampak sem prosila za vodo in kanto, ker so korita pri šolskem centru bila potrebna dežja, a deževat še ni hotelo … Pa sem šla spet v akcijo, čeprav nisem imela tega namena nocoj delat. 
A rože trpijo in je treba iti v akcijo, saj sicer bi ves moj dosedanji trud bil zaman. 
Na misel mi  pride lepa pesem-narodna :
“Rožic ne bom trgala…tudi jaz sem rožica, v božjem vrtu vsajena-skrivam se zdaj tu zdaj tam, vtrgati pa se ne dam …”

Gospod mi je pomagal , čeprav je dobil oboskovalce in so ga moali čakati za druženje..
Še več kot to je naredil-rekel je, da lahko kadarkoli vzamem kanto in si pri njih natočim vodo tudi če jih ne bo doma. Gospod se piše Bauman, je lastnik hiše (tam je doma, kjer je valdorfski vrtec na Volkmerjevi). Prijazen  gospod, menda bo tudi sam kdaj zalil, če bo potrebno. 


Juhej! To je to! Dobro se širi, zgledi pa vlečejo …

Lucija Radmila Kaučevič


Lahko noč voščim. 
Lucija Radmila  


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: