EPE-ka se izteka?

Prebral sem, da bo “Ptuj verjetno odstopil od kandidature za EPK”. Tednikov članek je bil deljen na družbenem omrežju, pod njim pa so občani napisali svoja mnenja. Dodajam še svoje.

Kolikor razumem, se je vse skupaj začelo takole: prijavljalci Ptuja za nominacijo evropske-preostonice-kulture (strokovnjaki) so prišli sami, predlagali storitev in jo prodali. (Ali jih je kdo povabili? Če ja, kdo?) Z njihovega zornega kota – vse popolnama legitimno.

Ne moremo kontrolirati ravnanj drugih; lahko pa svoja.
Kaj pa torej mi: Kakšno pogodbo smo sklenili z ekipo strokovnjakov?

MOP – in druge občine, če prav razumem, (v nadaljevanju: naročnik), so s pripravljalci prijave (v nadaljevanju: izvajalci) sestavili pogodbo in se podpisali pod njo – ker nam je bilo to (vsebina) in tako (način) pogodbu.

Ta pogodba, pišejo v Tedniku, se je iztekla 30. junija letos. 
In strokovnjaki zdaj, ko po 30. 6. 2020 s tem projektom nimajo več nič, predlagaju naročniku (MOP), naj odstopi od kandidature. In še: pri tem so mu pripravljeni pomagati.
(Mimogrede: kako to, da MOP ni na samem startu, s kakšnim razpisom ali pozivom iskala še drugih ponudnikov; običajno to namreč počne?)

Pogodbeni znesek, domevam, smo v celoti plačali. (Kot 100 % avans? V ratah? Po opravljeni storitvi?) Verjamem, da smo tudi dobli vse, kar je pisalo, da je predmet pogodbe: nabor idej, e-knjigo, delo na terenu, promocijo naše kandidature v javnosti in tako dalje. (Bi lahko MOP objavila pogodbo? Kar se mene tiče lahko mirno zbriše osebne podatke in zneske; to me ne zanima.)

Vendar: če je bil cilj kandidature (in to vsebina pogodbe) biti izbran za EPK, zakaj se nismo pogodili, da bo storitev opravljena z dnem, ko bo znana končna odločitev?
Predstavljal bi si, da se bo pogodba konačala takrat, ko Ptuj bo ali ne bo izbran. (Končna odločitev pade decembra letos.) Ali je bilo mišljeno, da bi bila od 1.7.2020 pa do decembra 2020 sklenjena še ena pogodba, nova? Ali aneks k prvotni?
Komu je bilo pogodu, da se pogodbeno razmerje konča pol leta prej preden se ve: bili smo uspešni ali ne?

***

Kaj pa, če nam je, točno tako kot je, v resnici pogodu? 
Ne vem; sprašujem.
Mogoče pa – če na polovici “tekme” razmišljamo o beli zastavi – nismo iz pravega testa, da bi bili vredni evropskega prestola? (E-Prestolnica-K).
Ne vem. Samo sprašujem.

Zame je bilo dejstvo, da si Ptuj želi tega naslova – kljub temu, da sem si v samem temelju predstavljal kandidiranje Ptuja drugače – pohvale vredno.

Zato sem ekipi piscev kandidature (izvajalcem) držal pesti (in jih Ptuju tudi zdaj, po 30. 6. 2000 še zmeraj), da do imenovanja Ptuja na koncu pride.
(Tudi nek vsebinski kocept sem oddal lani poleti, ko nas je koordinatorka uradno povabila, da podamo svoje zamisli. Odgovora nisem dobil nikoli. Pa vi, drugi predlogodajalci? Če bi vedel, da se jim bo pogodba izgekla 30. junija, bi zagotovo še v roku vprašal izvajalce.)
In tudi ko so se pred meseci pojavili v javnosti pomisleki, ali nadaljevati s kandidauro ali odstopiti, sem napisal: iti do konca; biti izbran ali pa pač ne. Ne bo konec sveta, če ne bomo.

Nihče nas v tej “tekmi” štirih mest (Piran, Ptuj, Gorica, Ljubljana) ni na gobec in bi zdaj v zadnji rundi krvaveli iz arkade in bi zdravnik-strokovnjak ob ringu modro svetoval: “Predaja, zaščititi je treba tekmovalca.” 
Morda pa nimamo srca, kot ga je imel šampion Dejan?
Brez srca pa ni prestola. Ne boksarskega ne kulturniškega, si mislim.

***

Kaj pa, če bi pri sklepanju prihodnjih pogodb ravnali takole? (Predlog)
Vse pogodbe, vredne več kot npr. 30.000 eur, ki jih sklepamo občani za svoj denar (za nas pač mestni odločevalci oz. upravljalci mesta), se pred podpisom (zadnji predlog pogodbe) objavijo javno na spletn strani MOP.
In počaka 10 dni.
Mogoče se bo javil kak komercialist, ekonomist, pravnik, kulturnik, gradbinec, s.p. … s kakšno konstruktivno pripombo, s katero bi lahko dodatno zavarovali interes naročnika (to je občine, torej občanov).
Sam bi že, če bi zgoraj omenjeno pogodbo videl, predlagal najmanj to, da se pogodbeni rok izteče šele takrat, ko bo padla končna odločitev (pet mesecev kasneje kot se je).

***

Pa še malo razširimo pogled z EPK-ja na druge teme in (nekdanje) dileme. (Pa ne zato, da bi pogrevali postano župo, pač pa morda uvideli vzorec):

Pogodu nam je bila pogodba za betonplato.
Pogodu nam je bilo sekanje na južnem pobočju grajskega griča.
Nič nismo imel proti temeljitemu goloseku na severnem delu grajskega griča; sicer nismo podpisali pogodbe o poseku, a nam je bilo pogodu.

Če je tako, moramo biti tiho, ne pa jamrati.
Če nam pa to ni (bilo) pogodu, je treba kaj spremeniti, da bo prihodnjič pogodba med “občani” (saj MOP v bistvu ni “za nič drugega tam”, kot da zastopa interes občanov) in izvajalci boljša.
Zato, da bodo interesi občine (občanov) bolje artikulirani. Vsak komercialist vsakega d.o.o.-ja se zna postaviti za čim bolj ugodne pogoje za svojo firmo …

Zato, da bi pa lahko občani povedali, kaj jim je pogodu, pa bi seveda potrebovali legitimizran in formaliziran kanal, kako svojo voljo spraviti do odločevalcev in mestne uprave. In si pred tem odgovoriti še na temljno vprašanje lokalne samouprave: kako izvoljeni izvedo za voljo ljudi v konkretni zadevi?
To pa so že neka druga vprašanja, o katerih sem tudi že pisal; in vem, da bo treba še pisati. Vem pa takisto, da o njih ne bomo radi govorili in se še ne kmalu dogovorili.
Kajti: kjer je dialog odprt, pregleden, kjer ni neodgovorjenih vprašanj, je šans za ribarjenje v kalnem bolj malo. To pa tistim, ki si želijo od skupnostnega predvsem korist zase, ni pogodu. Jasno. (In tudi če nihče dejansko ne ribari v kalnem – če ostajajo vprašanja odprta, se lahko poraja neopravičen sum. Ki sploh ni potreben.)

Kaj je torej občanom pogodu?
A to izvoljeni vejo?
Kako? Od kje? S fejsbuka? – ne me hecat, no!

In (skoraj) čisto za koncec: žalosti me v bistvu tole:
Koroščeva Sara je pred dnevi pisala in (se) spraševala
Če bi bila uspešna na nekem občinskem razpisu, bi prejela, pravi, za svoje kulturniško ustvarjanje max 200 EUR. Ja prav ste prebrali. Pa ne le Sara. Tudi Metke, Jožeti, Ivanke in Štefke v raznoraznih kulturno-umetniških društvih, zavodih, samozaposlenih v kulutri, brezposelnih, na čakanju, iščočih priložnost zase … če bi kandidirali, izpolnili kup papijrev, in če bi imeli srečo, bi dobili par sto ojrov.  Seveda najbrž šele potem, ko bi predhodno založili lastni denar za projket in ga najprej izvedli; potem pa post festum o njem temeljito poročali: zbrali fotke iz časopisa, objave, priložili vse račune za stroške, ki so jih imeli s svojim projektom, po možnosti še javne recenzije in seveda število obiskovalcev, ogledov spletne strani … 

Enostavno: žalostno, da nam je to pogodu. Če nam je.
Nam je?
 – Ne vem, samo sprašujem.

In za konce še o 56 milijonih, ki da, če jih ne bo, EPeKaja ne more biti:
Od strokovnjakov za besede seveda pričakujemo, da iz besed, ki jih imamo na voljo tudi drugi, ustvarijo, kar drugi ne znamo, ne zmoremo. Povejo lepše, tehtneje, globje od nas.
Od strokovnjakov za projekte v kulturi pa seveda pričakujemo, da iz denarcev, ki jih imamo na voljo, ustvarijo reči, ki jih drugi ne znamo; ne zmoremo. 

Zato – še enkrat in znova:

Truditi se do konca, dobiti (ali ne) EPK naziv in potem, če ga Ptuj dobi, s tem, kar ima, tu, kjer je, narediti najboljše, kar se da in kar zna. Pa naj bo to 56 jurjev ali 56 milijonov.

Sicer pa: čoveku, ki bi mi pomagal pri tem, da s tem, kar sem, imam, zmorem … naredim (naj)boljše, največ, kar lahko, – bi bil iskreno hvaležen in bi zanj navdušeno rekel: “Mater, toti je pa res stručko!”
Nekdo, ki mi pa potem, ko sva se skupaj trudila, da bi si ustvarila lepšo prihodnost, svetuje, da naj odneham, ker nimam dovolj dnarja … se mi ne zdi ravno nekdo, ki bi z menoj rad delil prihodnost “v dobrem in slabem”. Ker zadiši po tem: dokler maš peneze, si mi frend, pol pa …

Ko smo se učili igrati golf, smo se bodoči ptujski najmanj “tajgerji wudsi” spraševali: investirati ful dnarja v drage palice znane znamke? Pa je učitelj Adam dejal: “Veste, nekje pravijo: ‘Ko zna, može i sa metlom’,”vzel v roko najbolj začetniško poceni palico in z njo mahnil žogico tako, da je poletela visoko v nebo. Samo stali smo in gledali. Ter se čudili.

Všeč mi je sicer še en pregovor iz tistiih krajev: “Uzdaj se use i u svoje kljuse.” Pa še mnogo lepih, slovenskih bi se našlo; jih uporabim kdaj drugič, ob kakšni drugi priliki ali nepriliki.
Na koncu bo vse dobro. Ni še konec. Zato še enkrat:

Truditi se do konca, dobiti (ali ne) EPK naziv in potem, če ga Ptuj dobi, s tem, kar ima, tu, kjer je, narediti najboljše, kar se da in kar zna. Pa naj bo to 56 jurjev ali 56 milijonov.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: