Konji v flajšmašino, Milan pa v Torino

Nisem zgodovinar. Ne zanima me toliko zgodovinska resnica, kolikor ljudje, njihovi spomni, njihovi občutki in njihova osebna, majhna, vsakdanja, “nepomembna” zgdovina. Zgodovina veselja, žalosti, dvomov, hrepenenj, smislov in nesmislov, zmot in razočaranj, radosti in sreče.

Zato ne vem, ali bodo v tem zapisu letnice točne, ali vsa imena pravilna. Ampak ni poanta v pravilnosti te zgod(b)e. Temveč v vprašanju, ali je bilo prav.

Milan Sinanovič

Prvič sva se srečala nekega poletja. Novinarka Štajerskega Tednika Majda Goznik me je prijazno povezala z gospodom. Vedela je, da se zanimam za oživljanje dvorca Turnišče in očitno je ocenila, da bi me Sinanovičeva zgodba utegnila zanimati.
In me je.

Milan Sinanovič.
Gospod je stal pred mano. Stala sva pred ogrado. V njej so tekali konji. Ob parku Turnišče.
Gospod Milan je začel govoriti v kamero. Počasi so se mu orosile oči. In potem je govoril in govoril … in jokal.

Na posestvu, ki ga je po drugi vojni vodil upravnik Hvastja, je Milan Sinanovič bil trener konj. Vemo: lastnik turniškega posestva Lippit je pred drugo veliko vojno tu vzrejal konje, najboljše pošiljal na kasaške dirke in jih potem tudi – tiste, ki so se – danes bi temu rekli “kvalificirali” – drago prodal. To je bil njegov biznis, to je bila njegova dejavnost, bi se reklo danes. Potreboval je dobre konje; konje – zmagovalce. Od njih je živel.

Po drugi vojni je Milan Sinanovič bil trener turniških kasačev.
Branko Tonejc mi je pripovedoval, kako so ob železniški progi iz Kidričevega ob nedeljah hodili na Turnišče na ogled konjskih dirk.

Turniška dirka.

In Sinanovič je pripovedal zdaj meni, kako so, ko so “razhajkali” posestvo, konje poslali v Beli Manastir. Tiste, ki jih niso zamleli v klobase. Upravitelj Hvastja je po Sinanovičevih besedah umrl od žalosti. Nekoč dolgo cvetoče posestvo je šlo v maloro.

Pisalo se je leto 1966

Črn tuj mercedes, z zatemnjenimi šipami, se je pojavil na posestvu. Na pol na skrivaj. V njem so bili Italijani. Sinanovič je dobil ponudbo:

Pridite v Torino. Tam boste vodili naš kasaški klub.

Kaj naj naredi? Ravnokar se jima je rodila hčerka …, mlada družina …, turniški konji, zmage na dirkah? Naj vse to pusti, odide …?

Milan s soprogo, na Ptuju … jaz pa letnice … tam … 2015, 16.

Pripeljali so se v črnem mercedesu.
Italijani.
Po njega, trenerja konj. Ki je zmagoval na dirkah. Tudi v Beogradu. In še marsikje.

Milan se je odločil: popatral je ženo in hčerko in odšel. Na skrivaj, na črno, v črnem mercedes prek meje pri Trstu, v gnili kapitalizem.

Moda. Alta? Italiana?

V Torinu je postavil na noge kasaški klub in postal njegov glavni trener.
Torinski konjeniški klub je pod vodstvom Milana Sinanoviča postal evropski prvak.
S svojo metodo je Sianovič natreniral prenekaterega zmagovalnega ksaškega konja.
Mednarodno priznana in uveljavljena metoda treninga kasačev se še danes imenuje po njem: “Mettodo ala Sinanovic”. V Italiji seveda; pri nas o tem ne vemo nič (kaj dosti).

Milan Sinanovič mi je pripovedoval o tem … Jokal je v kamero in gledal nekam visoko čez krošnje turniških dreves.

“Zakaj joče? Desetljetja so vendar minila …?!” sem si mislil? Naredil je kariero, srečno živi v Torinu, je čislan mož v svoji skupnosti, ima kaj pokazati …

Veste, še zmeraj, veliko krat, sanjam konje. Sanjam moje konje v tem turniškem parku. Vsak večer govorim z njimi, jih božam in veste … jaz s konji govorim.

Milan Sinanovič, trener turniških konj

Tako je govoril Milan Sinanovič, Ptujčan, ki živi v Turinu.
To je zgodba. O uspehu našega človeka v belem svetu.
Ali zgodba o našem neuspehu.
Kakor želite. Kakor vam drago. Kakor komu pač kaj pomeni.

Predlagam Občini Ptuj, da ekipa PETv sede v avto, se odpelje v Torino in posname o gospodu Milanu pošten dokumentarec.
On si ga zasluži; mi pa bomo lahko debelo gledali in poslušali in se čudili. Ter začutili, kaj vse smo imeli. Kaj vse pomenili. Do kod vse segli. Po čem vse segali.

***

Jutri pa od pogleda v preteklost v pogled v bližnjo prihodnost – Se EPeKa izteka?

___
Za fotografije se zahvaljujem Francu Mlakarju.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: