69-33

37

7/5

Še en vroč julijski vikend je in končno bosta s kolesom šla na izlet v MUS. 

MUS pa MUS pa MUS. Toliko je že slišala na Ptuju o tem MUS-u; kako da je resnično »mus«, kako da je obiskan, kako da je zabavno, kako da na enem mestu izveš vse o državi Sloveniji, kako da je odskočna deska za obisk mnogih drugih slovenskih znamenitosti, v kako lepi naravi je in tako dalje in tako naprej. Da ji je šlo že kar malo na žive. Ampak nekaj je na stvari najbrž moralo biti; ko se je kdaj v mestu zaklepetala s tujci, so ji običajno povedali, da so bili v MUS-u in da gredo zdaj še na grad (ali obratno). 

MUS se je nahajal nekoliko izven mesta. 

S Petoviano sta si na muzejskem trgu izposodila bicikla in se po klancu spustila po Dravski ulici, zavila na pešmost in potem naprej do železniškega mostu. Od tu sta proti gozdu, v katerem se je nahajal MUS, vodila sprehajalna in kolesarska steza. Že zjutraj je bilo vroče, zato so se levo in desno ob kolesarski stezi samodejno sprožili pršilniki in tvorili nekak začasni ohlajevalni tunel. Tik pred kolesarjem so se aktivirali, takoj za njim izključili. Poraba vode je bila tako minimalna, kolesarji pa so v vožnji uživali tudi v času peklenske vročine. 

Zavila sta v gozd. Šele tukaj ju je dodobra ohladila prijetna naravna senca dreves. 

»Se ustaviva ob potoku?« je vprašal Tomaž. 

»Dajva.«

Ob Studenčnici sta prišla do majhnega turniškega ribnika. Lepa lesena plaža ob jezercu je vabila. 

»Res, zlekniva se malo na soncu, saj se nama nikamor ne mudi, zdaj je še znosno,« je rekla (spomnimo se, fant je bil bel kot jogurt). Že je bila v kopalkah, ki jih je nosila poleti s seboj zmeraj, za vsak slučaj, če bi zavila v terme ali se šla okopat na dravsko mestno plažo. Ali če bi se odločila, da se bo na spustu po jeklenici z zahodnega grajskega stolpa, ki je vodil do term, odpela predčasno in skočila kar v Dravo ali kasneje – kakor je bilo mišljeno – v olimpijski bazen ptujskega kopališča. (Kdor pa si tega ni upal, pa se je odpel na končni postaji – skakalnica ob bazenu. In potem tam s trojkice skočil v bazen.)

Dravo so že zdavnaj očistili in ljudje so se znova kopali v njej. Kot menda že nekoč v minulem stoletju, na Birih ali na brzicah, kjer je danes stal potapljaški klub in priljubljeni lokal za alternativce, imenovan Lily Zmuzek.

Legla sta na lično leseno plažo in naročila osvežilno pijačo. 

Ko ni bila na vaji, je bila Ildikó veliko na soncu. Ure in ure je preživela s knjigo v roki v parku pred Novo staro steklarsko, na Panorami ali ob Dravi, kjer je poslušala glasbo, brala in čofotala po prijetno hladni vodi. Nova stara steklarska ji je bila posebej všeč. Tam je bilo vedno živo. Raj za dijake in študente, ki so tukaj lahko izživeli svojo ustvarjalnost. Lutkovna in gledališka dvorana, razstavišče, ŠU.S – študentsko središče, dvorana za manjše filmske projekcije, stara, klasična fotografska temnica … Vzdušje je bilo tukaj res sproščeno. V senci dreves je neredko kdo vzel v roko kitaro, nakar je kdo spontano zakuril žar in že je zadišalo po vsem dvorišču. Tukaj je občudovala Darkotofkot, kotiček, imenovan po domačinu, »drevesničarju« Darku Plohlu, ki ga je pred dolgimi leti zasadil v darkerskem slogu, s samim črnim cvetjem. 

Ampak vrnimo se k Ildikó in Tomažu na plažo MUS-a ob turniškem ribniku. 

Od vsega tega pohajanja po Ptuju in okolici, ur, ki jih je preživela na soncu, je bila njena koža lepo porjavela. Tomaž pa … – ves bel kot kak mlečni jogurt brez laktoze. Na debelo ga je namazala s kremo za sončenje, faktor 150. On je naročil še eno pijačo, ona si je v uho vstavila slušalko in potem sta kar nekaj ur brezskrbno uživala v poslušanju glasbe na plaži turniškega ribnika.

V mislih je prevrtavala svojo dramo. Lepo počasi, naprej in nazaj. Vse bolj in bolj razločno je v svoji glavi videla dramske like in zaostrovala konflikte, v katere so se zapletali. Imela je občutek, da bo režiserka Martina kmalu rekla: ‘Tako, to je to, tekst imamo,’ in potem bo samo še nestrpno čakala, kako bo njena drama septembra učinkovala na odru. Zavesa je padla … Nihče ni zaploskal! V paniki, kaj pa, če je res, je odprla oči; Tomaža ni bilo ob njej. Pogledala je okoli sebe. Uf, samo sanjalo se ji je; na srečo. Tomaž sedi nedaleč stran, pri nekem ogromnem drevesu in ga objema. 

»Bioenergetska točka, dobra za povečanje sposobnosti vizualizacije in regeneracijo telesa,« ji je zašepetal, ko je prišla do njega. 

»Priporočam tudi tebi.« 

V deblu ogromnega starega drevesa, ki je bilo že popolnoma votlo, je sedela neka gospa in očitno meditirala.

»Drevesa so že zdavnaj zelo raziskana. Dolgo so ljudje mislili, da so to, kar govorijo nekateri, ki so opozarjali, da drevesa komunicirajo z nami – saj gre za najstarejše življenje na planetu Zemlja – pravljice. Potem pa so s sodobnimi instrumenti izmerili vse učinke dreves in dokazali povezavo med ljudmi in zelenim okoljem. V kompleksu MUS je nekaj zelo starih dreves. Vsako ima svoj pomen in učinkuje na človeka na poseben način. Rdeča bukev pa je več kot 300 let stara lepotica. Povsod v kompleksu boš srečala ljudi, ki objemajo drevesa. Pridi, ti bom pokazal nekaj še bolj zanimivega.« 

Po brvi jo je vodil v gozd. Ustavila sta se na majhni jasi. Tukaj so na drevesih bile lesene hiške. 

»Poetry houses. S svojo drago se povzpneš na drevo, v pesniško hiško, naročiš pijačo in ji prebiraš najboljšo slovensko poezijo, ki te že čaka tam. Ali pa se priključiš in ti poezijo interpretirajo slovenski igralci. Mnoge prevode v tuje jezike pa so prebrali tujejezični obiskovalci MUS-a sami. Tako lahko slišiš recimo Prešerna tako rekoč v vseh jezikih sveta. Romantične pesniške hišice so kar naprej zasedene. Še posebej v poletnih večerih, ko se izbor poezije osredotoči na ljubezensko liriko. Vsaka hišica nosi ime po kakšnem slovenskem pesniku. Po premieri, ko bova imela več časa, te bom nek večer peljal sem, velja?« 

»O, kako romantično,« mu je odgovorila in na obrazu se ji je videlo, da si tega res želi.

On pa njej: »Zate bom izbral Štegrovo hiško. Ptujski pesnik, ki si je izmislil Dneve poezije in vina. Konec poletja boš pesniški festival lahko doživela v mestu. Vidiš, kakšno srečo imaš, da si zmagala … in ostala.« 

»Jaz ti bom pa brala Sandorja Petőfija, če ga bom našla.« 

»Gotovo ga boš. Pesniške hišice na drevesih so povezane v svetovno zbirko lirike z naslovom Krošnjarji v rji krošenj. Zbirka se z vsakim obiskovalcem, ki kjerkoli po svetu obišče podobno pesniško hišo na drevesu in tam prebere kakšno pesem, poveča. Tudi to je ptujski izum, poetry tree houses around the world

Počasi sta hodila proti dvorcu, ki se je sramežljivo skrival za zelenjem.

Pred veličastno zgradbo so po nenavadnih igralih plezali otroci.

»Kakšne skulpture pa so to, Tamaš?« 

»Leseni povečani modeli izpušnih cevi podjetja Akrapovič. Svetovno znan proizvajalec. Že dolgo uvrščen v Muzej uspehov Slovenije. Otroci radi plezajo po njih, se skrivajo med luknjami, in ko se bodo vračali domov, bodo lahko na svojem žepniku igrali številne tematske igrice z vsebinami, ki so jih videli v MUS-u«.

Ildikó je opazovala otroke, ki so brezskrbno plezali po ličnih lesenih igralih, njihovi starši pa so očitno še bolj brezskrbno uživali v senci dreves. Vsako večje drevo je bilo nekakšen majhen lokalček, mizica, dve, ležalnik, par stolov in gostinska ponudba on demand. Pod rdečo bukvijo ni bilo več prostega mesta.

»Muzej uspehov Slovenije ni samo muzej,« ji je razlagal. »MUS je nekakšna kreativna platforma, okvir, katerega rdeča nit so uspeh, odličnost in ustvarjalnost. Tukaj so prikazani največji dosežki Slovenk in Slovencev, državljanov Republike Slovenije. In to z najrazličnejših področij. Ne le s področja tehnike in znanosti, tudi družboslovja, športa, umetnosti. Same prebojne reči. Slovenski uspehi, ki so bili ali so še vedno globalnega pomena. V MUS-u boš videla, kaj vse je prispeval mali slovenski narod. Ne vem, ali veš recimo za Janeza Puharja – izumil je fotografiranje na steklo. Si slišala za ultralahka letala Pipistrel? Plod slovenskega znanja. Se spomniš računalniških igric iz MU.NZADT-a? Slovenca, zakonca Login, sta si izmislila govorečega mačka, ki je ob začetku obdobja zabavne elektronike na telefonih obnorel svet. Si opazila, da sva se pripeljala na kolesih znamke Puh? Izumitelj Janez Puh je bil rojen nedaleč od Ptuja. V avstrijskem Gradcu so še danes poslopja nekdanje ogromne tovarne z napisom Puchwerke. V MUS-u boš videla Puhove iznajdbe. Si opazila na drugi strani kompleksa konje? Metodo alla Sinanovic je metoda treninga kasaških konj, ki jo je iznašel Ptujčan, Milan Sinanovič, prav tukaj, kjer sva zdaj, na posestvu Turnišče. Tukaj so bili nekoč doma kasaški konji. Po uspešnega trenerja, Milana Sinanoviča, ki je s svojimi kasači zmagoval na dirkah daleč naokrog, so prišli v ‘težkih železnih časih’ v črnem mercedesu pred sto leti Italijani in mu ponudili službo in vodenje konjeniškega kluba v Torinu. Turniško posestvo so ukinjali, konje odpeljali v Slavonijo. Sinanovič je odšel v Italijo in v Torinu s tamkajšnjim klubom postal evropski prvak. Njegova metoda treninga kasačev je še dandanes najbolj uveljavljena na svetu.« 

Potem ji je govoril o izumitelju Petru Florjančiču, ki mu je bil posvečen del muzejskih zbirk. »Tvoj omamni parfum – razpršilec v njem – si je izmislil Peter Florjančič. In okvirčke, v kakršne so nekoč naši dedki vstavljali diapozitive, tudi. In podvodno bazensko kolesarjenje za starejše – prav tako Florjančičev izum. Izjemen človek. Z izjemno življenjsko zgodbo.« 

Tukaj je prvič slišala za Hermana Potočnika Noordunga, ki je v času, ko so se po Pešti vozili še s kočijami, že razmišljal in pisal o vožnji po vesolju. Slišala je o smučeh Elan, ki so jih vozili najboljši na svetu, Stenmark, Križaj … pa o nekakšni predhodnici neposredne demokracije ob ustoličevanju slovenskih knezov na Gosposvetskem polju, o srčnih kirurgih, umetnikih, športnikih, znanstvenikih, izumiteljih, podjetnikih pa tudi politikih, ki so bili prelomni v skoraj stoletni zgodovini samostojne države Slovenije. 

»Ah, naših politikov se ljudje ne spominjajo preveč radi. No, so svetle izjeme …« je rekla Ildikó. 

»Tudi mi smo imeli v zgodovini prave cvetke,« je odvrnil Tomaž. »Ampak za tale MUS je zaslužen prav nekdanji predsednik Slovenije, ki je v svoji politični karieri dosegel vse, kar je lahko dosegel kak politik: bil je predsednik slovenskega parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike. Ob koncu kariere pa je postal še predsednik UZDE – Unije združenih držav Evrope. Borut Pahor se je pisal. V dvajsetih letih tega stoletja je dal zamisel o muzeju slovenskih dosežkov in v tem, takrat razpadajočem dvorcu in neokrnjeni naravi okoli njega, videl priložnost, da si Slovenci postavimo spomenik vsemu najbolj prodornemu, uspešnemu in izjemnemu. Pahor je v času svojih volilnih kampanj želel biti tudi še vse kaj drugega kot politik: kosec, pek, šofer, kmet, cestni pometač – enak in podoben ljudem, ki jih je kot predsednik predstavljal. Mnogi so se mu, pravijo, smejali, večina pa je zanj glasovala. In tako si je v svojem drugem, zadnjem predsedniškem mandatu gospod verjetno mislil: ‘Vse institucije samostojne in demokratične države smo zgradili. Smo del Evropske unije, smo del globalnega pacifističnega zavezništva, v globalnem talilnem loncu smo ohranili svojo kulturo, jezik, samozavest in edino, česar nimamo, je objekt, kamor bi Slovenke in Slovenci romali kakor na Triglav. Romali, da bi se spomnili (in opomnili), kdo smo, od kod prihajamo. In morda razmislili, kam gremo, kam želimo iti. Nimamo lokacije, ne objekta, ne spomenika, s katerim bi na enem mestu tudi tujcem pokazali: to smo v bistvu mi.’ 

Drzen in po svoje neobičajen, kakršen je Pahor bil, je prevzel pobudo in postal iniciator projekta. Tako je nastal Muzej uspehov Slovenije.« 

Izvedela je, da MUS obišče vsak slovenski osnovnošolec. Najprej pridejo šolarji na Ptuj, si ogledajo mesto muzej, potem pa obvezno zavijejo še v MUS. »MUS je mus,« kot se reče. Tu se učenec sreča s tistim, kar označuje slovenski narod: pridni, delavni, pošteni, iznajdljivi, skrbni, marljivi, izobraženi, napredni, sposobni, etični, solidarni, pokončni ljudje, ki sprejemajo drugačnost, cenijo razlike, spoštujejo različnost mišljenj in se predvsem zavedajo svojih korenin. MUS je na ta način privlačen ne le za Slovence, pač pa tudi za številne Evropejce, ki v neposredni bližini po pyhrnski avtocesti potujejo iz severne in srednje Evrope na jug; recimo na morje in nazaj. Že v Avstriji, v Gradcu in potem ob vstopu v Slovenijo na Šentilju, pa na drugi strani od Zagreba prek Krapine in na avtocesti iz Budimpešte prek Varaždina stojijo velike oglasne table, ki vabijo v najstarejše slovensko mesto in v Muzej uspehov Slovenije. Seveda se jih večina, ki se samo za kakšno uro, dve ustavi v MUS-u, kasneje, ko vidi, kaj vse ponuja bližnji Ptuj, odloči, da si bodo ogledali tudi najstarejše slovensko mesto. Ptuj – mesto muzej je tudi zaradi MUS-a v preteklih desetletjih prišel na dober glas. Nikjer drugje ne moreš na enem mestu doživeti preseka srednjeevropske zgodovine. 

Ptuj je pač zmeraj spadal pod koga in bil del kakšne večje države. In Ptujčani so sledi te preteklosti ne le ohranili, pač pa tudi izbrskali iz pozabe in predstavili na sodoben, zanimiv in privlačen način. Tako je vse mesto nekakšna velika učilnica preteklih časov – v živo. Otroci in šolarji nikjer ne morejo videti vsega tega, kar lahko vidijo na Ptuju na enem mestu. Seveda lahko na spletu dobijo podatke o skoraj vsem; tukaj pa se stvari dotaknejo, se z njimi igrajo, se sprehajajo po historičnih prostorih, ne opazijo, kaj je resničen zgodovinski eksponat in kaj vešče narejen ponaredek, kaj 3D-kulisa ali hologram in kaj pravi, avtentični prostor. MUS je naravnost koncentrat vsega, kar predstavlja državo Slovenijo, MUS je odskočna deska, kjer tujci dobijo namige, kaj je treba še videti v Sloveniji. Ko jih v postojnski jami ali na Bledu, v Ljubljani ali Piranu, Škofji Loki, v soški dolini ali Lendavi kasneje anketirajo, kje so izvedeli zanje, je odgovor največkrat: v MUS-u. In res, Slovenija se povsod v Evropi in po svetu rada pohvali z MUS-om, in ko je gost enkrat v njem, ga od tu samo še preusmerijo v druge kraje po Sloveniji. Tako je MUS tudi nekakšen vseslovenski turistično-kulinarično-gastronomsko-informacijski center. In delno tudi protokolarni objekt mesta, države in regije, kjer se slovenski politiki srečujejo s kolegi iz sosednjih držav in jugovzhodne Evrope.

»Veš, najlepše pri MUS-u pa je meni to, kako je nastal,« ji je rekel Tomaž. 

»Saj res, stvar je verjetno ogromno stala. Kje je pa Ptuj dobil denar?« je zanimalo Ildikó.

»V letih, ko je MUS nastajal, so bila v modi t. i. evropska sredstva. Evropska unija je od držav članic po eni strani pobirala denar, po drugi pa ga vračala in vlagala v t. i. evropske projekte kohezijskega razvoja. In ko so že vsi mislili, da je za ureditev razpadajočega turniškega dvorca edina možnost – ob takrat obobožani mestni blagajni – Evropa, je predsednik Slovenije obrnil vso stvar na glavo: postal je pokrovitelj gibanja, v katerem smo si Slovenci MUS zgradili kar sami! Si predstavljaš? Resnično čisto sami! Predsednik je povezal tovarne, podjetnike, posameznike in tako smo s svojim delom, materialom in sredstvi zgradili MUS čisto sami! Kot v nekakšni udarniški akciji. Okna, ki jih vidiš, so okna slovenskih proizvajalcev stavbnega pohištva, solarne celice na strehi so prispevek slovenskega podjetja, angažirali so se tudi najmanjši podjetniki od Lendave do Kopra in od Jesenic do Novega mesta. Država je uvedla muzejski evro. Vsak Slovenec je prispeval po enega. Mali obrtniki pa so s svojim z delom pro bono opremljali MUS po svojih zmožnostih. Nek elektrikar je položil napeljavo v eni sobi, drug v drugem prostoru, tretji zidar zazidal predelno steno, četrti položil estrih v eni od soban in tako dalje in tako naprej. Predsedniku je uspelo splesti povezovalno gibanje, v katero so bili vključeni prav vsi državljani. Nekatera podjetja s sredstvi, druga s storitvami, tretja z materialom, četrta z znanjem, projektiranjem, nadzorom, idejami … Zbral in povezal je najbogatejše Slovence, najuspešnejše biznismene in skupaj z njimi koncipiral in uspel – že samo to, kako je bil MUS zgrajen, je bil slovenski uspeh. Mestni svetniki z županjo na čelu pa so, ko so slišali za predsednikovo idejo, rekli: ‘Če pa vidi predsednik priložnost za tako reč Ptuju, potem pa Ptuj da lokacijo in obstoječe objekte.’ 

In tako se je zgodba uspešno zaokrožila. Brez tuje pomoči. Brez bank. Brez kreditov. Brez EU. Muzej uspehov Slovenije je bil že sam po sebi uspeh. Sami smo si zgradili objekt, v katerem razstavljamo vse najboljše, kar imamo. Tako si tradicionalno tudi voščimo ob koncu leta: Vse najboljše – v novem letu. 

Sodelovanje med mestom, državo, gospodarstvom, ljudmi, muzealci in krativci je bilo nekaj najlepšega, kar se je zgodilo mestu in državi v samo nekaj letih. Rezultiralo pa v tale naš MUS,« ji je ponosno razlagal Tomaž. 

»No, seveda je nekaj sredstev prispevala tudi Evropa,« je nadaljeval. »Prav v letu, ko je Gajškova prvič prevzela vodenje mesta – kasneje je bila namreč ponovno izvoljena – je potekalo v evropsko leto kulturne dediščine. In dvorec Turnišče je pripovedoval izjemno zgodbo že samo zaradi gradbene zgodovine in številnih lastnikov skozi stoletja, ki so imeli korenine širom Evrope. Posebej tragična je bila zgodba družine Lippitt, zadnjih lastnikov po koncu druge svetovne vojne. Izhajali so iz družine ameriških kongresnikov, tukaj pa neslavno končali, ker so jih napačno povezali s fašizmom.« 

»Uf, vse skupaj res noro dobra štorija,« je rekla Ildikó.

»Ja, vsak Slovenec je za zmeraj vpisan v grad.« 

»Lepa simbolika,« je rekla Ildikó.

»Nič simbolika, vpisani smo dobesedno,« je protestiral Tomaž in jo povedel v dvorec.

»Poglej, vidiš tale nežni vzorec po zidovih?« je s prstom pokazal na steno sredi velike dvorane.

»Mhm, vidim.« 

»Stopiva bliže. Kaj vidiš zdaj?« 

Stopila je bliže in šele zdaj opazila, da gre za črke.

»Več kot dva milijona imen in priimkov je na zidovih dvorca. Ime in priimek vsakega državljana Republike Slovenije, ki je bil vpisan v register državljanov v času nastajanja MUS-a, je za zmeraj vgraviranih v Muzej uspehov Slovenije. Če me najdeš, dam za drink.« 

In se je začela nekakšna igra najdi me. Ni bilo posebej težko, ker so bili razvrščeni po abecedi. Kmalu ga je našla, v predzadnji sobi, pri črki Ž.

»Bravo, zmagala si, pridi, greva na pijačo.« 

»Malo kasneje. Zdaj bi si rada v miru ogledala zbirke,« je dejala Ildikó.

»Jaz sem vse to že stokrat videl. Počakam te pri rdeči bukvi, največjem drevesu v parku. Ne moreš zgrešiti.«

Več kot dve uri je ni bilo na spregled.

»Ej, a si se mi zgubila ali slučajno zaljubila?« ji je rekel, ko se je prikazala.

»Zaljubila. Pa ne v kakega tipa, pač pa v vas, mali narod; ne morem verjeti, kaj vse imate pokazati. Res, ne bi si nikoli mislila. Zakaj me nisi pripeljal sem že prej!? In veš, kaj mi je najbolj všeč? – Kako so vsebine predstavljene. V resnici nič kaj muzejsko – pravzaprav bi si morali za vse skupaj izmisliti boljše ime; muzej ni dovolj dobro – nobenih plakatov, nobenih polic in vitrin in dolgočasnih podatkov ni. Vse je zelo čutno, nenehno se nečesa dotikaš, se oblačiš, priklapljaš svoj žepnik, prenašaš, fotografiraš, kompiliraš fotografije z objekti v muzeju, vse je nekako interaktivno; videla sem otroke, kako so z zanimanjem hodili med realnimi in virtualnimi prostori, sami eksperimentirali, jemali v roke predmete, tiščali nosove v razstavljeno gradivo in se zabavali v hologramskih projekcijah. Vse skupaj je prej nekakšna igralnica kot pa klasičen muzej. Ja, pravo zabavišče. Se ti ne zdi? A ne bi bilo boljše ime Zabavolandija 

»Ne nori! Komaj smo se rešili raznoraznih ‘landij’. Je pa res: projektanti MUS-a in vsebin, razstavljenih v njem, so ob nastanku preučili dobre prakse s celega sveta in tukaj naredili izjemen spoj kulture, zabave, turizma in preživljanja prostega časa. In kar je najbolj zanimivo: postavitev je dinamična. Nove dosežke zmeraj znova dodajajo v muzej, tisto, kar je obiskovalcem manj zanimivo, pa izboljšajo ali izločijo. Tudi tehnologije stalno nadgrajujejo in tako je MUS že vse od svojega nastanka tudi vzorčni, vodilni muzej, ki nenehno preskuša uporabo novih tehnologij v muzealski stroki. Znotraj MUS-a je oddelek za razvoj predstavnosti, ki dela v bistvu za vse ostale slovenske muzeje. Kar se v MUS-u pokaže za zanimivo in uspešno, potem aplicirajo tudi v ostalih slovenskih muzejih.« 

Na pijači pod krošnjo tristo let stare rdeče bukve ji Tomaž pove, da je muzejski del samo en od segmentov kompleksa. 

V prostorih, ki jih je v kompleksu več, je veliko predavanj na temo uspeha in uspešnosti. Tu je nastal nekakšen neformalni slovenski center odličnosti. Najprodornejši podjetniki, inovatorji, umetniki, športniki, zdravniki, pravniki in raznorazni drugi profili poklicev prihajajo sem in v obliki seminarjev in delavnic predajajo svoje znanje drugim. Nekakšna neformalna šola. 

»Tukaj je nekoč recimo pianist Ivo Pogorelić predaval o novih pristopih poučevanja klavirja; eto, tvoj rojak Rubik je na svojem primeru prikazal pot od ideje za njegovo igračo – kocko – do globalnega fenomena, kakršen je postala konec 20. stoletja. Niki Lauda, nekdanji voznik formule 1 in kasneje podjetnik, je predaval o uspehu v poslu. Rowan Atkinson, nekoč znan igralec – lahko pogledaš njegove filme o Mr. Beanu – je tukaj predaval o sukusu komike. Blaž Čirović, znameniti trener hrvaške nogometne reprezentance je nogometnim trenerjem predajal znanje o principih uspeha pri vodenju nogometnih reprezentanc. Žena nekdanjega malo hecnega ameriškega predsednika, Slovenka Melanija Trump, je tukaj predstavila svojo knjigo Od manekenke do ameriške pr(a)ve d(r)ame … To so samo nekateri, ki se jih ta hip spomnim, da so predavali v MUS-u. Aja, pozabil sem na nekdanjega ruskega predsednika Putina, ki je izvedel odmevno delavnico: Kako pri 70-ih v samo 14-ih dneh do popolnega telesa; prava, slavna metoda. MUS vedno pritegne slušatelje od vsepovsod. Sem pridejo malo na počitnice, odmor, malo pa zaradi vsebin. Prijetno s koristnim. Februarja prihodnje leto bo predaval dr. Sux, ki je kot prvi človek sam prebil 24 mesecev na Marsu.« 

»Dr. Sux?! Neverjetno, na Ptuj bo prišel?! Ne morem verjeti …« 

»Ja. Predaval bo na temo ‘Univerzum versus deus ali O iskanju boga v luči 22. stoletja. Predavanje bo potekalo pod pokroviteljstvom Svetega sedeža. Udeležila pa se ga bo papežinja, ki – sem ravnokar nekje bral – razmišlja, da bi Sveti sedež znova preselili iz ZDA v Rim, od koder so ga pred leti zaradi islamizacije Evrope umaknili. Prišli bodo vodje pravoslavne cerkve, muslimanski in vsi ostali svetovni verski voditelji. V najavi piše, da bo dr. Sux predaval, kako je sam neuspešno iskal boga na Marsu in ga potem tudi našel – nekega brezveznega ‘bednega’ dne na postaji podzemne železnice v New Yorku. Seminarji v MUS-u so običajno razprodani v nekaj dneh po najavi. Čeprav stvari prenašajo tudi v živo po spletu, pa se del predavanj dogaja brez kamer. Enostavno si ali nisi zraven. Kot veš, je bilo že zdavnaj znanstveno dokazano: prenos informacij je eno, ponotranjeno znanje in živi stik z Drugim drugo. Odnos živega človeka z drugim živim človekom je nenadomestljiv. Še več, prav tu nastaja dandanes bistvena razlika: na eni strani poplava informacij, suhoparnosti in hladnih tehnikalij, na drugi strani pa dobesedna lakota po odnosu in učenju v odnosu, iz odnosa. In prav to, drugo, ponuja MUS.« 

Sedela sta v senci košate krošnje.

Ni mogla verjeti, da bo dr. Sux prav tukaj, kjer zdaj sedi sama, zbral vse te ljudi …

Tomaž je še kar pripovedoval. Ildikó pa je poslušala.

Tako preprosto je bilo vse skupaj. Tako enostavno. Ne samo tehnično in tehnološko. Ja, vse te informacije in tehnološke novotarije, že, že. Večji vtis je nanjo naredilo tisto nekaj … – drugačno. Tisto nekaj, za kar sploh ni imela prave besede. Še najbolj približno bi opisala takole: tu je vse na nek način starinsko, rahlo demodé, narejeno še na roko; verjetno so bile stvari takšne nekoč, ko se je reklo, da so narejene po domače. Tukaj nič ni bilo perfektno, a tudi ni bilo zaprašeno, ne kičasto-folkloristično. Nekako zares je živelo, med živimi ljudmi, tukaj in zdaj, ne le med starejšo generacijo, ne, tudi mladi so bili naravnost prežeti in okuženi s starim in tradicionalnim. Nosili so recimo staromodne frizure. Radi so se oblačili v oblačila, ki so bila kombinacija modnih trendov in starinskega pridiha.

»Si kaj lačna? Meni kar kruli v želodcu,« je rekel Tomaž.

»Lahko bi kaj pojedla, ja.«

Šla sta na drugo stran dvorca; restavracija v naravi je bila zasedena. Treba bo malce počakati. 

Sprehodita se po okolici in se kmalu vrneta. 

Naročita same slovenske specialitete. Ildikó so všeč rdeča vina. Naroči refošk. Obed je slasten. Potem Tomaž naroči še steklenico. Ona si na koncu ob desertu zaželi še kozarček sladkega terana.

»Že spet si ne bom upala na tehtnico,« mu reče.

»Jaz pa ne na kolo – če si zdaj izmerim vsebnost žlahtnih derivatov metilnega etilena v krvi,« ji odgovori in se reži.

Po poznopopoldanskem kosilu počivata. 

Preležita vse do večera na travniku znotraj muzejskega kompleksa, sredi poljskega cvetja, ki ga je Ildikó videla samo v filmih in na prezentacijah. V živo še ni ležala na travi. In brezciljno gledala v nebo. Modri oblaki so potovali po nebu in se pred njenimi očmi spreminjali iz ene oblike v drugo. 

‘Tole zdaj bi lahko bil slon,’ si je mislila, ‘tole pa Eifflov stolp.’ Kumulusne podobe so doživljale metamorfozo. Nekak nebesni Rorschachov test. Nebeško.

Tomaž je v rokah držal marjetico, trgal lističe in tiho – ne dovolj tiho, pač pa namerno tako, da bi ga slišala – šepetal: »Ljubi – ne ljubi? Ljubi – ne ljubi?« 

Delala se je, kot da ga ne sliši.

»Ljubi! Menda me ljubiš.« In jo je poljubil. Ujel je pikapolonico, jo položil na njeno dlan in brez besed sta negibna strmela vanjo. »Pikapolonica, božja kravica, povej, kje sta očka in mamica doma,« je rekel. Potem je pikapolonica odletela, v nebo.

Ostala sta dolgo v večer.

Sedla sta na kolesi in se napotila proti mestu. 

»Izvoli, Ildikó, štiriperesna deteljica. Našel sem jo, kjer si ležala. Prinaša srečo.« 

Vzela je deteljico in ga objela. »Hvala, Tamaš. Potrebovala jo bom. Na premieri … in tudi sicer; le kdaj bom naredila vse tiste reči za faks …« je globoko zavzdihnila. 

Na izhodu iz turniškega kompleksa je med dvema visokima topoloma svetila mreža iz neštetih lesketajočih se nitk. Nekakšna svetleča, ogromna pajkova mreža.

»Kaj je pa to?« 

»Dreamcatcher, lovilec sanj. Nobenega uspeha nikoli ne bi bilo brez sanjačev, ki si izmišljajo nemogoče. Ki sanjarijo tudi podnevi. Lovilec sanj je nekak opomnik, da so sanje tisto, kar nas na Ptuju najbolj zanima. Zato je postavljen na robu kompleksa, pri izhodu, za slovo, kot opomnik: obiskovalec, ne pozabi na svoje sanje! Ali pa kot vabilo: Kdor ima sanje, naj pride na Ptuj, naj se uči od drugih, ki so že uspeli. Kajti uspeh pušča sledove.« 

Ildikó ga je z zanimanjem poslušala. Polovico svojega dramskega besedila je dejansko najprej odsanjarila. Šele potem zapisala.

»Sanje so morda najboljše, kar imamo. To je smisel lovilca sanj, štekaš?« je dejal Tomaž. Štekala je.

V posteljo sta legla pozno.

Sanjala je svojo gledališko zgodbo. Kmalu bodo nadaljevali z vajami, komaj je čakala na zaključno jesensko fazo. 

Sanjala bo. Veliko sanjala. In sanjarila pri belem dnevu. Veliko bo v prihodnjih dneh sama. Tomaž bo na vajah. In včasih, ko bo hodila po starih tlakovanih ulicah, se ji bo zazdelo, da je vse, kar je videla v Muzeju uspehov Slovenije in kar vidi v starem mestu, samo druga stran sanj. Sanj mnogih ljudi, iz mnogih minulih časov bilo je nekoč, ljudi, ki so sanjarili: »Kaj pa, če bi mi na Ptuju …?« 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: