Z Niko drugič … o njih treh …

No, najprej naj pojasnim, kaj sem v prejšnjem zapisu misli s tistim, da je Nikino vprašanje bilo “brezsramno”.

Povedal sem ji namreč, da sem v rovu pred leti tudi sam pomislil na predstavo; kakšnih 50 gledalcev (ni še bilo korone), bi šlo v veliko dvorano …
»In zakaj je niste naredili?« me je nemudoma vprašala.
Za hip sem pomisli.
Ji naj odgovorim z neko frazo, tipa: ni bilo časa? Ali ji povem iskreno, kot me je iskreno vprašala?
Pomislim: pravzaprav mi je taka čista direktnost všeč! In zato tudi menda gre: ali nekaj narediš ali ne. Mišljenje ni dovolj; delovanje šteje, odšteje, dovrši.
In torej odgovorim; iskreno: “Ker nerad fehtam.”

Ter pojasnim: “Sam bi še že lahko naredil kaj zastonj, a mnoge druge, ki bi jih potreboval, bi pa moral fehtati. Ker z vstopnino se ne bi dalo plačati niti igralcev …”

No, in danes sva s sogovornico pri novih vprašanjih:

SMS: Nika, navijam za vaš projekt v rovu in zdaj se pogovarjava malo tudi zato, da narediva že kar zdaj reklamo. (Septembra, v okviru Ptujskih zgodb, v rovu pod gradom, zanimiv podzemni projekt …) No, navijam pa tudi zato, ker me spominjate na moja začetna leta. In končno tudi zato, ker boste vi morda čez 20, 30, 40 let intervjuvali za portal ptujcani.si koga, kakor zdaj jaz vas. Res si želim, da bi bilo tako: režija bi postala vaš poklic, ptujcani.si bi se “prijeli” in postali dialoški “časopis” občanov.
Torej: Kako je z igralci, ki bodo igrali v rovu? Lahko že izvem kakšno ime? Malo sva se že pogovarjala, da bi vaši prijatelji iz Gnosisa lahko igrali …, ampak ne bo šlo, ker so iz Maribora in okolice, nekdo bi jih moral voziti na vaje itd. Kako je ta hip s sestavljanjem ekipe?

NIKA ŠOŠTARIČ: Najbolj enostavno bi bilo, če bi uporabila igralce iz Gnosisa, saj poznam njihovo igro in zmožnosti. Veliko težavo predstavlja prevoz, saj sva pri Gnosisu iz Ptuja le dva. Zato sem se odločila, da zaradi lokacije v centru Ptuja poiščem nekoga, ki je dejansko že tukaj. Tako, da bo to projekt Ptujčanov. Igrata Vita Mrgole in Kaja Petrovič. Gledala sem predstave, v katerih sta igrali, sodelujem pa z njima prvič.

SMS: Imate že delovni naslov? Tekst, ki ga boste uprizorili? Ali bo to avtorski projekt? Kaj vam hodi po glavi, če ni skrivnost?

NIKA ŠOŠTRIČ: Delo je avtorsko, ampak po motivih Edgarja Allana Poeja. Združila sem nekaj njegove poezije in kratkih zgodb ter sestavila novo. Zdelo se mi je, da bi okolje predstave takšno tematiko nadgradilo. Delovni naslov je trenutno Krik pod rdečo masko, a še obstaja možnost, da se skupaj s puncama spomnimo česa boljšega.

SMS: Pred enim tednom je vzniknila vaša misel, “kaj pa, če bi jaz …” in kaj se zdaj, danes dogaja v vaši režiserski glavi? Zelo pogumni ste, to moram že reči, da ste že kar napovedali, javno, da zadeva bo. Jaz bi na vašem mestu bil čisto usran: mi bo uspelo? Bom dobil …? Bom nabavil …? S tem hočem reči: bravo za ta pogum! Kar tako naprej! Odrasli smo ziheraši: nekaj rečemo šele, ko ga držimo, vrabca v roki. O golobu na strehi neradi govorimo, da nas ne bi imeli za sanjače …

NIKA ŠOŠTRIČ: Upala sem povedati javno, ker sem že »po tiho« vedela, kaj bom delala in s kom. Po drugi strani pa se mi zdi bolje določiti in oznaniti zadeve, saj je to potem nekakšna notranja spodbuda, da zadeva bo izpeljana in ne bomo obupale pri prvi oviri.

SMS: Res je: ko poveš javno, se po svoje tudi zavežeš (če želiš biti verodostojen.) In kaj imate v načrtu za prihodnji delovni teden? Kako boste razvijali vaš projekt? Kaj sledi?

NIKA ŠOŠTRIČ: Besedilo je napisano, prve bralne vaje so končane … (SMS, medklic: lahko prihodjič objaviva kakšen odlomek?) Sedaj pa počasi naprej. Najbolj pomembno je, da se igralki navadita na prostor, ki se povsem razlikuje od pravega gledališkega odra. Vaje že od začetka potekajo v temi oz. z nekaj majhnimi svetilkami in pri 13 stopinjah (kar je v nekaterih vročih dnevih užitek).

SMS: Mogoče še kaj dodate, Nika, kar se vam zdi ta hip pomembno za vaš projekt, pa jaz tega v svoji ne-več-mladinski fazi sploh ne znam opaziti?

NIKA ŠOŠTRIČ: Trenutno se v moji glavi pojavlja ogromno idej in se moram počasi postavit na realna tla – in sicer ugotoviti, kaj je izvedljivo in kaj ne. Pri izkušenih starih mačkih je verjetno ta filter bolj gost, jaz pa sem šele na začetku življenja v tem svetu in bi včasih potrebovala kakšnega angela varuha, ki bi mi rekel: »Ne Nika, to ne bo šlo«.

SMS: Angel varuh vedno reče: “Nika, to bo šlo!” Da ne bo šlo, so nas naučili; kakšno stvar sicer ne omogoča fizika (hoditi skozi zid npr.; če nisi ravno David Copperfield), ampak veliko, veliko se da. Sploh pa, nomen est omen, in Nika je bila boginja, česa že? – Zmage! … Torej!?!


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: