Pozaba na pekel

V sebi je vedel, da tam nekje pod koroškimi hribi živi ona, mnogo let je hodil v gozdove okoli Šentanela, na Prežihovino,  v Koprivno, na obiske v kockaste hladne hiše brez knjig, na obletnice in proslave brez čustev, mnogo let preden jo je srečal nekega hladnega februarja in se zaljubil v njene oči, njen obraz in vonj, v njeno hojo, v njene besede in gibe, v njeno črtico, v odsev njene podobe, ki jo je iskal vsa ta leta, da bi zagorel, da bi prvič v življenju trepetal, bil noro ljubosumen, da bi jo zasledoval in jo do blaznosti pogrešal, v sebi je vedel, da so bo zgodilo, da bo cena, ko se bosta razšla, plačana z neštetimi noro belimi nočmi in tudi takrat, ko je žar in ljubezen v njej umrla, ko mu je prepovedala, da piše o podobah, ki so ga zaznamovale je vedel, da nekoč napiše to knjigo ljubezni in pozabe, da zapiše besede, ki jih bo razumela samo ona, gole, izrabljene besede, ki so nekoč gorele kot ogenj, kot tisti par, ki je izgorel v času, moški in ženska, ki sta se znala ljubiti v vulkanu praznega časa, z ljubeznijo potopljeno v trave nekje v koroških čarobnih gričih, na obronkih dišečega gozda, za steklom modrega avtomobila prekritega z brisačami, tik ob grmičevju črnic, tam nekje, vse to je v sebi vedel, čeprav ni nikoli verjel, da se lahko zgodi ljubezen, ki ti v istem trenutku vse da in vse vzame. 

Včasih besede potujejo, drugič spet se ustavijo pred zidom, ko mu je povedala, da je rekla svojemu moškemu, da ima skrivnost ni čutil nič posebnega, končno ves čas je lagal sebi in drugim, se skrival, varal, a nikoli ni čutil ljubosumnosti do svojih ljubic, pri njej pa, ko je pomislil, da se je on dotika, ko si je predstavljal kako se ljubita, ga je bolelo, prvič v življenju, kot nož, ki počasi zareže in potem vrta po srcu, trepetal je ob mislih kako se ljubi z njim, kako me je predana, nič ni pomagalo, da mu je trdila, da je z njim drugače, čisto drugače, ni vedel zakaj se to dogaja, ta blazna ljubosumnost, tudi leta kasneje, neverjetno pogrešanje, čeprav ji je verjel, da je velikokrat jokala, a ne zaradi pogrešanja, zato, ker je bil grob v besedah, ker jo je zapuščal in se vračal, ni mogla vedeti in razumeti, da si on ni nikoli želel, da bi bila njegova skrivnost, ampak edina ženska s katero bi poskusil deliti, posteljo, mizo, zrak in čas.

Pri ženskah ni nikoli iskal samo mesene užitke, izrekanje čustev in valovanje skupnega, upal je, da opazijo kako globoko je ranjen, niti ni iskal v njih lik mame, ki se mu je tolikokrat prikradla v misli, čakal je, da se mu približajo, da se mu odprejo in se ga dotaknejo s pogledi, poljubi, besedami, morda je vsakič ponovil napako, da ni ničesar skrival, samo to ni pomenilo, da jim ni lagal, a vendar, ni minil niti en letni čas, ko se je pojavil zid, tujost in spoznanje, da ga ne morejo, ne zmorejo ljubiti kot je bil v svojem bistvu, človeka, ki ne bo nikoli vedel kaj se skriva pod besedo ljubezen.

Z lahkoto metuljevih kril je izgovarjala besede ljubezni in prisege, da ga bo ljubila za vedno, da ne bo nikoli razumel kako ga je pogrešala že v prejšnjem življenju, z lahkoto je točila solze, ko je ugibala ali jo je izdal ali ne, ob nočeh, ko je ležala ob svojem moškem in razmišljala o njemu, si predstavljala kako se ljubita, z lahkoto je pripovedovala, da živi v tuji hiši, da je nekoč še skoraj otrok na podstrešju bloka izgubila nedolžnost z ostarelim hišnikom, saj, saj niti ni bilo tako slabo, je govorila v smehu, ženska, ki je astrologijo razumela po svoje, ki je verjela, da je karma zapisana med zvezdami, z lahkoto se je ljubila z njim na najbolj nenavadnih mestih, rada je klečala, še raje razlagala kako težko je biti z dvema moškima, da on tega pač ne more razumeti in z enako lahkoto ga je zapustila, potočila prgišče solz in ga pozabila ob pogledu na neko drugo zanimivo moško žival, ki je nosila kravato in plastičen nasmeh.

Ni razloga ali smisla, morda mora peti o nebu in zvezdah, naj se še tako trudiš, da bi našel nekakšno rdečo niti, zaporedje, zgodbo, ker bi rad ujel vsaj drobce razsutih podob, naj še tako garaš za prazen pogled sredi noči, ko s prižgano cigareto sloniš na oknu, no spoznanja, ni zaključka, ni oporne točke, besede zgrešijo, kako bi ujel čas, svet, ljudi, ženske, predvsem njo, ki se je vžgala v tvojo dušo, samo nekakšna kulisa je, predstava, popačene slike, moški so ploščati in plitki, ženske kot reke, jezera in morje, preplavljene s skrivnostmi, moški obtičijo nekje na neki točki, ženske pa se odpravijo naprej, raziskovat skrite svetove, nevidne očem, tiste, ki so v barvah glasbe, zato, lahko samo stisneš pesti, navidezno zarežeš, da kri mezi v belino, sprejmeš, da ne veš ničesar o času, ljudeh, o črnolaski, ki si jo tako strašno ljubil, ni razloga, smisla,  samo nekdo mora peti o nebu in zvezdah.

Zgodi se redko, ljubezen, ko trepetaš, ko goriš, ves, ves, ko pogrešaš, ko so valovi, besede zgrešijo, vse barve so, včasih naenkrat in glasba buči kot slap, slep si, ne vidiš lisičjih oči, na slišiš parol in fraz, staviš na vse ali nič, pride jutro ostrih robov, njene lažnive besede, da je začutila novo bližino, nič imen in krajev, nič več hrepenenja in mehkobe ustnic, nič več pričakovanja, znala je z enim samim zamahom ubiti resničnost, ljubezen in sanje.

To z nespečnostjo je bilo pri njen stara zadeva, že od otroštva ni mogel več sestaviti več kot štiri, pet ur spanja na noč, more so bile stalnica in tudi v tuji deželi je vstajal pred zoro, opazoval ženo kako umirjeno diha, si skuhal kavo pred zoro, sedel na balkonu in opazoval kako je mlada košuta prišla oprezno do obronka gozda, kako je obmirovala in pazljivo prisluškovala šumom v dolini, on pa se je spominjal svojih prijateljev iz mladosti, ki so se odločili, da pred tridesetim letom presekajo, prekinejo in tako globoko zarežejo, da se jim je čas ustavil, da v naglici brez prtljage odpotujejo nekam v vesolje, te misli, niso prišel same, šele takrat, ko je v daljavi odjeknil strela in mlada košuta padla v roso trave, šele takrat se jih je spomnil, videl je njihove obraze, njihove oči, ki ležijo in se bleščijo v tisti boleče zeleni travi.

Vse druge ženske je izbrisal, njo pa nikakor ni mogel, kot nekakšna bolezen je, večkrat pomisli, ko jo vidi za kratek hip kako si zadihana spusti poleg moškega, tisti njen pogled, vonj in vse, včasih, ko se je spomnil popoldneva, ko je preživel pri njej, kot napalm, ko se je spomnil kako mu je napisala: o ljubi moj, moram ti napisati kar zdaj, štirikrat sem, lepo mi je bilo, vedno mi je lepo s tabo, upam, da si malo veliko srečen, ker sva bila, lepo spančaj, poljubljam te, božam, pašejo ti kratki lasje, kar zavonjam naju, mogoče zvečer pogledam na mail, je pisala, leta kasneje mu je pisala drugače: pizda, največja pizda si, kar sem jih srečala v življenju, hinavec, izdajalec, še ljubosumil bi tudi zdaj, prasec, da te ni nič sram, nisem še srečala človeka v svojem življenju, ki bi bil tak prasec, taka svinja, ti pa povem, da še enkrat mi piši, se mi oglasi, direktno vse bo šlo naprej, ti pizda od človeka, direktno bo šlo naprej, tja do pekla.

Samo do nje je imel to navado, da ji je pošiljal pisma z rožami, vrtnicami, sončnicami, ki jih je ovil v namočen papir in folijo, da so zdržale pot, te rože, včasih je dodal kakšno čokolado ali knjigo, kakšen stavek kako zelo jo pogreša, potem kasneje, ko sta se razšla, ji je še pisal ob rojstnih dnevih, za novo leto, tako melanholično, da je samo ob njej gorel in trepetal, da jo je ljubil s tistim malim, kar je bilo v njem, da ne more pozabiti, samo, besede, pisma se jo niso več dotaknila, poslana sivka ni več dišala, čokolade so bile brez okusa, v bistvu je bila za njo vsa ta pošta bolj ali manj breme, na srečo pa je bil koš za smeti čisto blizu njene delovne mize. 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: