69-32

36

Peklensko vroče je bilo. Terase gostiln so bile polne pomanjkljivo oblečenih ljudi, ki so se hladili ob pršilnikih. Klopi pod mestnimi drevesi so bile zasedene. Pršilnoohlajevalni sistem se je samodejno aktiviral tudi na stojalih uličnih svetilk ob pločnikih, saj se temperatura že celih štirinajst dni ni spustila pod 34 stopinj Celzija. Sladoleda je zmanjkovalo. Nihče po ulicah ni hodil več peš, vsi so uporabljali tekoče pločnike. 

Kapilare mestnih dreves so s pomočjo arborespiratorne tehnologije dobivale dodatno količino vode in nevidno izpuščale kapljično osvežitev po ljudeh, ki so jih drevesa gostila v svoji senci. In ljudje so bili drevesom hvaležni. In vsem, ki so jih davno tega posadili. 

Hvaležni so Ptujčani bili tudi sicer. Radi so se spominjali ljudi, ki so naredili za mesto dobre stvari. Župana dr. Lucija, ki je naredil pešmost pri gostilni Krapič; Brumna, Rajherja, Mlakarja, ki so začeli s ponovno profesionalizacijo gledališča; Prugove, ki je bila zaslužna za obnovo cerkve svetega Petra in Pavla; Majnikove, ki je kot ravnateljica knjižnice skrbno bdela nad obnovo malega gradu in v njem uspela narediti eno najlepših slovenskih knjižnic; bibliotekarja Jakoba Emeršiča, ki je leta in leta skrbel za knjižnico v samostanu naših bratov; župana dr. Čelana, ki je prišel v zgodovino s tem, da je vpisal kurenta na seznam Unescove nesnovne dediščine; župana Senčarja, ki je uredil staro mestno pokopališče; že prej omenjene županje Gajškove, ki je povezala ljudi; pa tudi župana Trojnarja, ki si je za moto izbral pesem »Čez Trojane poženem in v Ljubljani zaženem …« ter dejansko v Ljubljani odprl ptujsko župansko pisarno in tam zagnal prenekateri projekt. Dva do tri dni na teden je Trojnar delal v Ljubljani in tam velike ptujske projekte predstavljal državni politiki in povezoval, mrežil ter lobiral. Po koncu mandata so mu Ptujčani podelili priznanje Mustačovega Hanza, mu postavili spomenik in v vodniku po mestu Trojnarjeve zasluge prevedli v italijanščino kot »ordine de Giovanni della terra«. 

Pa Ptujčani niso bili hvaležni le županom in funkcionarjem. Tudi svojimi soobčanom: denimo Rudiju Ringbauerju, ki je mestu podaril zbirko tristotih likovnih del z namenom, da omogoči nastanek stalne zbirke v mestni umetnostni galeriji, pisateljem Potrču, Ingoliču, Remcu in mnogim drugim. Hvaležni so bili včasih komu, ki sploh ni živel na Ptuju; npr. dr. Larisu Gaiserju, čigar mama je bila Ptujčanka in ki je bil v resnici zaslužen, da je staro mestno pokopališče ob Volkmerjevi cesti po obnovi še ostalo s spomeniki in nagrobniki – načrti mesta so bili namreč takšni: tretjino spremeniti v travnato površino. Pa je Gaiser aktiviral civilno iniciativo in dosegel, da grobovi niso bili »zradirani«. Na predstavitvi monografije o ureditvi starega mestnega pokopališča njegovega imena ni nihče niti omenil. (Zato pa tretjeosebni vsevedni pripovedovalec stori to zdaj in reče v imenu Ptujčanov: Hvala, Laris.)

»Vidim, da ti je vroče,« je rekel Tomaž, ko je zagledal Ildikó v kratkih hlačah in majici, ki je precej neuspešno prikrivala seksi bradavički. 

»Pridi, imam ohladitev zate.«

Kot kakšno filmsko divo izpred stotih let jo je posedel na sedež svoje vespe za seboj in oddrvela sta nekaj kilometrov ob Dravi navzgor. 

Ustavil je ob lični leseni hiški, na kateri je pisalo: »Potopi se v potopljeni Ptuj.« Nek na Ptuj priseljen Mariborčan – sem ga je, tako pravijo, pripeljala ljubezen – je pred desetletji na Ptuju ustanovil potapljaški klub Mladi in pre drzni. »Pre« je bila narečna beseda za menda, bojda. Najprej je možakar privlekel plastične bazene v park razpadajočega gradu Turnišče. Potem ko so tam uredili Muzej uspehov Slovenije, pa je drzni, zdaj že zdavnaj Ptujčan dobil novo zamisel: Drava je v tisočletjih spreminjala strugo. Arheologi so v njej našli marsikatero rimsko najdbo. Tudi kos rimskega mostu čez reko. Pa je domiselni Iztok Pohorec (nomen est omen) – s Pohorja so namreč Rimljani dobivali po vodovodu bistro vodo v rimsko Poetoviono – z ultra 3D-stružnicami in tiskalniki izdelal ponaredke rimskih kipov, vaz, celo tal rimskih vil z mozaiki in vse to potopil na dno bistre Drave. 

»Obleci tole,« je Tomaž podal Ildikó neoprensko obleko. Nadela sta si maski, kisikove bombe, plavuti in se potopila. 

Tomaž ji je z roko pokazal, naj mu sledi. Počasi sta zaplavala mimo prvega rimskega nagrobnika. Očitno je zelo dobro vedel, kam jo mora voditi; konec koncev je lani postal certificirani podvodni vodič po mestu. Napisi na nagrobniku so bili zelo lepo vidni. Na maski sta izbrala modus detect in kamera na njej je izostrila napis. Na notranji strani maske se je prikazal podnapis, kakršni so bili včasih na televiziji, ko filmi še niso bili sinhronizirani: I.O.M., Iovi Optimo Maximo – najvišjemu in najmočnejšemu bogu … posvetil oče Sicus, ob izgubi ljubljene hčere Espansie, v devetem letu njenega življenja. Z nežnimi zamahi sta plavala naprej; zdaj se je pred njima prikazal rimski most; Ildikó se je spomnila, da je kos originala videla v arheološkem muzeju. Nekajkrat prelomljen, toda skoraj tako širok kot Drava je negibno ležal na rečnem dnu. Potem je na dnu zagledala nekaj vaz … Ali so bili to vrči za shranjevanje olja ali morda žita? … Pa spet nagrobniki … celotno pokopališče rimskih nagrobnikov je ležalo na dnu pod njima … Nato sta priplavala v ostanke rimske vile … V sončnih žarkih je na tleh pobleskaval prekrasen barvni mozaik. Vzorec delfinov, ornamenti, pisane barve kvadratnih kamenčkov … »Neverjetno, kako dobro so ohranjeni,« je pomislila Ildikó in mu pokazala dvignjen palec. To je pomenilo super, podvodni like. 

»Aja, ne, saj gre vendar za ponaredke!« ji je naslednji trenutek šinilo skoz glavo.

Potem sta plavala med ležečimi kamnitimi stebri. Potopljena je bila celo prava pravcata kvadriga, nekaj kosov zarjavelega orožja, ščiti in konice sulic. Tomaž jo je nato popeljal v podvodni labirint. Že po samo nekaj zamahih med stenami je popolnoma izgubila orientacijo. Pustil jo je kar nekaj časa, da je blodila po krakih labirinta, potem pa se je velikodušno ponudil in jo kot veliki rešitelj popeljal iz podvodnega blodnjaka. Plavala sta naprej.

Naprava na njeni roki je začela oddajati svetlobni in zvočni signal. Pogledala je proti Tomažu. Ta ji je s kazalcem že kazal: navzgor! (Še dobro, da ji ni pokazal sredinca.) Kaj se dogaja? Aha, razume: v jeklenkah bo počasi zmanjkalo kisika. Čim prej morata na površino.

Na gladini reke se prikažeta dve glavi. Snameta masko, zadihata.

»Uau, fantastično!« navdušeno vzklikne Ildikó.

»Slabi dve uri sva bila spodaj,« pravi Tomaž.

Animator, zaposlen pri Potapljaštvu Poherc, d.o.o., je bil navdušen nad gostoma: »Krasno, če kdo želi tako dolgo ostati v Dravi. Pa kam si ti to, Tomaž, vodil gospodično? Do Marproga?« 

Naložil ju je na gumijasti čoln, s katerim ju je že čakal na površini. Vseeno mi ni bilo vseeno, da sta se potapljala krepko čez dogovorjeno uro. 

»Kakšen Maribor, Hari; že tu se mi je punca zgubila, pri toplicah, ha, ha. Labirint pa jo je dokončno zmedel.« 

»Noro, noro fajn,« reče Ildikó in s težavo slači mokro opremo. Uslužbenec podjetja Poherc d.o.o. ji rad pomaga. Ni mu težko. Slačiti takšno punco. Njeni mokri rdeči lasje se lepijo po porjavelem hrbtu.

»To bo še 50 ZLČ-jev; prekoračitev predvidenega časa, dodatna poraba kisika.« 

»Z veseljem, Hari,« reče Tomaž, »za takšno ribo kadarkoli,« in svojo Petoviano prisloni k napravi za brezstično plačevanje. Hari se samo smeji in položi dlan na napravo: »Stari, ne serji; drugič. Boš dal ob priliki za rundo. Deklina pa kar naj še kaj pride. Pa po možnosti brez tebe, he, he.« 

»Ha, ha,« se je na silo in bolj kislo nasmejal Tomaž.

»Nič ‘ha, ha’, kar lepo ji prevedi, kar sem ti povedal.« 

Tomaž je prevedel Ildikó, kaj sta govorila s Harijem. Vsi trije so se smejali.

Sedla sta na e-vespo. Vso mokro jo je pihljanje sicer toplega vetra kar nekoliko zmrazilo. Oklenila se ga je. Čutil jo je na svojem hrbtu. Njeno trojkico in njeni mrzli, nabrekli bradavički. Ona pa njeg(oveg)a; nekoliko kasneje. »Pre« dolgo in globoko v sebi.

Kmalu sta bila namreč pri njem, na ljubávni podstrehi hiše v mestu pod gradom.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: