Branka Cestnika Sonce Petovione. Drugič.

UVODOMA:

S patrom Brankom Cestnikom bi moral intervju narediti ob izidu njegove knjige (lani pozimi). Ampak, spodobi se, da jo prej preberem. A ker sem počasen bralec in predvsem zamujam zaradi vseh, ki čakajo, da jih vsaj občasno vzamem v roke in ker mi v resnici ni “mus” in pišem zgolj, kadar mi je, pogovor z gospodom Cestnikom obvjaljam s polletno zamudo. Poletju in počitnškemu času primerno pač.

Prišla je nevihta, prinesla je ljubezen. Leontid in Luteja sta nekajkrat odšla ob levem bregu Drave navzgor, med vinograde, se dokončno zaljubila, da se jima je na hoji in dihanju poznalo. A nekega toplega večera sta se prijela okoli pasu, si gledala v oči, vsa zmehčana, od drbovja do kosti sočno skuhana, se poljubila, padla ob vinogradu v visoko travo, se slekla, združila dvoje teles v eno samo pozlačeno znojno bitje.

Sonce Petovione, str. 28

SMS: Branko, prebral sem tvojo knjigo Sonce Poetovione. Končno. Na dopustu. Na soncu. Preden se vrževa na knjigo, nekaj drugega: vozim se nek večer z vaje iz Maribora, štrcam po radijskih postajah in slišimi znan glas. Tebe, na radiu Ognjišče. Poovor nanese tudi na petkov “biciklizem” in aktualnost in družbo in stvarnost. Moje vprašanje: kako RKC doktrina gleda, kaj pravi, kaj predlaga glede tega, ali naj se “gospodje” (posvečeni duhovniki) vključujete v tosvetne zadeve? In da ne bo pomote: meni osebno je to, da pišeš, se oglašaš, komentiraš izjemno všeč. Ker imaš znanje, vpogled in tudi pri najinih mladih letih že veliko modrosti, bi rekel. Všeč, ker počneš  to s stilom. Včeč, ker Branko dela to z občutkom!

BRANKO CESTNIK: Duhovnik in aktualno dogajanje – to je večna dilema. Yves Congar, francoski duhovnik in eden najbolj vplivnih teologov prejšnjega stoletja, je vso drugo svetovno vojno preživel v nemškem ujetništvu. Nekega dne mu je sojetnik, voditelj celice Upora, rekel, da mu ne more najbolj zaupati, saj da je Congar preveč prijazen do nemških paznikov. Congar mu je potrdil dilemo, v smislu: Če pride k meni nemški paznik na spoved, sem zanj enako duhovnik kot zate. Hočem reči: po eni strani se pričakuje, da duhovnik reče kakšno na sprotne politične polemike, po drugi se ve, da mora ostati do vseh enak. Ravno zaradi tega mi včasih v vlogi javnega komentatorja ni lahko. Mediji so običajno politično opredeljeni in pričakujejo izrazito jasna stališča, jaz pa nekaj mencam! Ko pa kaj odločno povem, sledi zamera teh ali onih.

SMS: Jezus ni bil ravno neki mlačni, od zemeljskih stvari odlepljeni “guru”, če prav razumem Novo zavezo? Popenil je, razmetaval klopi v shodnici, se uprl? Mam prav? In če je temu tako, kako bi naj kristjani potem “živeli skupnost”? V posvetni občini? V državi? Distancirani? Se vpletati? Do kod? Kako?

BRANKO CESTNIK: Nek drug Francoz, filozof Jacques Ellul, ravno zaradi tega meni, da je Jezus bil anarhist, in da je torej možen krščanski anarhizem. V smislu, da so vse državne oblike vedno vprašljive in za svobodnega in ljubečega duha pretesne in da je pravo krščanstvo nekakšna kontra-kultura. Druga plat je, da je Jezus gradil občestvo. In krščanstvo se je takoj vzpostavljalo kot močna socialna mreža, tudi z lastno ekonomijo, ki prav nič ni spominjala na anarhijo. Zato je krščanstvo hitro začelo plašiti rimsko oblast, ki je v tem majhnem verskem pojavu zaznalo sebi nevarno alternativo od spodaj.

Hja, niti o tem, od kod pride dež, se moremo strinjati. Kako se bomo strinjali o prekleti politiki, kako o naši sveti vojski, edini, ki Rim drži gor? Veste, sit sem takih vprašanj! Veste, pojma nimam. V Paltonovi votlini ždimo in sence gledamo. To smo mi!  Mi .. Vsi enako slepi.

Sonce Petovione, str. 131

SMS: V cerkvi se reče, da je skupnost “bratov in sester”. Kaj bi po tvoje bila t.i. lokalna, civilna, posvetna skupnost? Pa naša država Slovenija?

BRANKO CESTNIK: Poleg bratsko-sestrinskega principa je v Cerkvi enako močan očetovski princip, ki ga vidimo predvsem v figuri škofa. Načeloma vse zdrave civilne skupnosti težijo k bratstvu – naj spomnim na ideal vaške sloge – in k temu, da se spoštuje izvoljene voditelje, kar je očetovsko-materinski princip. Civilni in cerkveni ideal skupnosti sta si podobna, s tem, da je cerkveni še presežnosten, dovršen v nebesih.

SMS: Upam, da te nisem s temi uvodnimi vprašaji zamoril. “Eh, če mu ne bo, se bo že izognil,”sem si mislil. No, hvala za povedano. Veš, spraševal sem te pa te reči zato, ker se velikokrat sam sprašujem, kako kot občan postopati: biti tiho, se oglasiti, gledati od strani, se vključevati itd. Ker če je človek družbeno bitje (kar je), če šele z Drugim (po Bubru) postane Jaz, potem ni nepomembno tudi to, kar se človeku in s človekom dogaja izven družinskega kroga. Kako se (vz)postavlja izven štirih sten domače hiše …

BRANKO CESTNIK: To srečanje z Drugim ni nujno, da je politično in javno. Ljubezen dveh je velikokrat dovolj, da se človek kot socialno bitje uresniči. Tudi v totalitarnih režimih, ko je javno oglašanje bilo nevarno in so bili ljudje politično mutasti, so vseeno živeli družbeno dimenzijo, soustvarjali družbo -  ampak v družinskem krogu, med prijatelji, pri skupnem delu.

SMS: Prav imaš! Hvala za tale uvid. No, pa preklopiva na tvojo knjigo, roman Sonce Petovione, ki je bila letos nominirana za kresnika. Branko, se spomniš trenutka, ko si prvič pomislil, da bi jo napisal? Kdaj je bilo to? Kaj je bil to – preblisk? š½elja, misel, hotenje, nemir …? Vse to skupaj in še kaj?

BRANKO CESTNIK: Ja, spomnim se. Začetek aprila 2017. Bil je študij in bil je preblisk. Pod eno smreko na Konjiški gori, nedaleč od lovske koče š tepih. Bral sem zgodovino krščanstva na slovenskih tleh kapucina Metoda Benedika, posebej poglavje o petovionskem krščanstvu. Preblisnilo me je, da bi to lahko bil dober roman. Arheologi in zgodovinarji so svoje o začetku krščanstva na rimskem Ptuju rekli. Več trenutno skoraj ne morejo, saj ni novih virov. Pisateljska domišljija pa lahko naredi tisto več – nariše neko fresko prostora in časa s konca 2. stoletja. Eno uro sem potem hodil v dolino do avta in ta čas sprejel sklep, da bi kaj takega lahko poskusil prav jaz. š½e v naslednjih dneh sem začel brati študijo Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode od Rajka Bratoža, ter uvod v Viktorinove spise Mirana š peliča.

Z modrimi kvadrigami bo Celeja poskušala dvigniti glavo in pokazati, da zmore biti vplivnejša od Emone na zahodu in Petovione na vzhodu. Kajti, dragi moj, resnica je ta, da je Celeja nekoč, ko sta bili Emona in Petoviona še njivi lapuha, že kovala svoje srebrnike.

Sonce Poetovione, str. 297

SMS: Tvoj roman je veliko delo. Tudi po svoje krasno darilo Ptuju za njegovo 1950-letnico. Roman, lepo postavljen, natisnjen, zvezan, izdan pri Mohorjevi v Celju. Lepa knjiga, debela. Ko sem jo bral, sem si prvič malo bolj plastično predstavljal, kako bi res lahko izgledalo življenje v antični Poetovioni. In v rimskem času sploh. Povej nam, koliko je bilo študija za to knjigo? Si študiral paralelno ali pred pisanjem?

BRANKO CESTNIK: Pol dela je bilo v študiju. S tem, da sem nekaj osnove že imel. š½e prej sem rad prebiral tekste o antičnem krščanstvu. Seveda je potem bilo potrebno nagrabiti veliko še drugega materiala, da sem razumel splošno in duhovno stanje Rimskega cesarstva okrog leta 180 ter stanje antičnega Ptuja. Zelo sem se naslonil na ptujsko arheologijo. Kar petnajst ljudi, ki so jih arheologi in filologi razbrali iz ptujskih antičnih kamnov, v mojem romanu oživi in nastopa. Tudi lokacije templjev in cest so karseda točne. Posebno težavo so predstavljale podrobnosti: Katere rastline so takrat tu bile in katere še ne? Katere živali? So Petovionci okrog leta 200 že imeli zastekljena okna? Gasilci so že imeli usnjene cevi? Kako je bilo s prodajo svile?

SMS: Te je Rim že vedno zanimal ali drugače: kaj je bila motivacija, da napišeš Sonce Poetovione?

BRANKO CESTNIK: V samem Rimu sem preživel celih osem let svojega življenja. To ni malo. A motivacija je bila v prvi vrsti osebna, saj sem Hajdinčan in Ptujčan in sem odraščal z antično Petoviono pod nogami. čŒutil sem nekak dolg do te dediščine. Motivacija je bila tudi teološka: zanimalo me je, kakšno je bilo zgodnje krščanstvo in kaj nam lahko pove danes; kako nas lahko usmerja še po 1800 letih.

SMS: Roman je poln oseb, dogodkov, prigod, pohodov, bojevanja, okrutnosti, nežnosti …takšno je pač življenje. Eno provokativno vprašanje: če bi ti živel takrat, v času tvojega romana, v tvojem romanu, v tvoji fikciji – katera oseba bi bil? Kdo bi želel biti?

BRANKO CESTNIK: V tako veliki freski obrazov samega sebe porazdeliš v več likov. Nekaj mene je Heliodorju, trgovcu, ki zna preko meja; pa v mitraističnem svečeniku Probu in njegovih religioznih stiskah; pa v poganskem stotniku Leontidu, ki se ne ustraši prve bojne črte. Tudi v stranskih likih bi me našli: tak je recimo Avrelij Aprilis, upravitelj pohorskih kamnolomov, ali pa Filet, kamnosek, ki ima malo redke zobe in katerega delavnico sem postavil na lokacijo naše domačije na Zgornji Hajdini.

SMS: Jaz bi ti pa pripisal lik anthropos-a synecticos-a …No, ko sem bral o poetovionskem gasilskem paru, sem se spomnil naših gasilskih hajdinskih ekip …pa Sagadinovega … Mirča? Očitno je tudi pri tebi gasilstvo pustilo sled? (Jaz še danes vem na pamet: “…po dve ce cevi do trojaka, prvi in drugi napad, v napad!”In se spomnim, kako smo se na občinskem tekmovanju smejali: eni so dajali komande: “Gor! Doj! Gor! Doj!â€, drugi pa: “Guor! Duol! Guor! Duol!”)

BRANKO CESTNIK: Točno tako …Ne moreš ne biti avtobiografski. Poglavja o gasilcih in požaru v romanu ne bi bilo, če ne bi bil pri hajdinskih gasilcih. Sicer pa iz antičnih napisov vemo, da so enkrat na Spodnji Hajdini rimska skladišča zagotovo močno gorela. Požar in lokacija požara nista povsem izmišljena.

Petoviona, na primer. Ulpijeva kolonija je vivarium deorum, živ-žav božjih znamenj, edikul, oltarjev in oltarčkov, posvetnih plošč, templjev in tempeljčkov. Naštejmo jih: na vrhu, kot je prav, je Jupiter pod stotimi imeni; tu je Vulkan, tu Silvan, tu Saksan; Venera, fortuna in Luna se pustijo Petovioncem božati; latisnke Nimfe in seretske Dojilje enako; Velika Mati, Kibela, ki nam hrane in potomstva nastrga; Diana, da naše pušcie zadenejo zajce in fazane; Lliber in Libera za dobro vino; Danuvij in Dravus, da bo dovolj vode v rekah in nikdar poplav; Mars, ki je Marimogij, Marimogij, ki je Mars; tu so panonski Jezdeci in keltska Epona; tu je Mitra, vsak dan večji, da že dohiteva Marsa.

Sonce Petovione, str. 449

SMS: In potem rimsko vojskovanje …,  tajne službe, taktike, psihologija – vojna propaganda itd. Bi rekel, da se ti pozna tudi leto vojaške akademije. Saj si eno leto študiral v LJ na vojaški? A je to bila “pehota”ali kaj? Sprašujem, ker se spomnim, da si nekoč fantastično rekel: hotel sem postati specialec; zdaj pač ne bom Titov, ampak Kristusov. …Strašen point, fantastičen!

BRANKO CESTNIK: Vojaščina me je pritegovala od malih nog. V vojaški gimnaziji v Ljubljani smo že kot šestnajstletniki poslušali o taktiki. V učbeniku smo imeli tudi prikaz antičnih bitk. V JNA sem bi desetar in oficirji so mi kdaj zaupali kar resne naloge. Vse to je moja osebnostna dediščina, ki se je izrazila v romanu. Vseeno sem se moral potruditi, da sem razumel Rim, ki se je ravno v času dogajanja mojega romana zaradi barbarske nevarnosti začel vse bolj militarizirati, Panonija pa je postajala ključna vojaško-obrambna cona.

SMS: Ja, prav fino bi se mi zdelo, če bi bil tvoj roman v ptujskih osnovnih šolah domače branje. Si predstavljaš: sprehod po poteh Sončnega Ptuja? Lepo si opisal Ptuj, okolico, marsikaj se da prepoznati oz. si domišljati, da vemo, kje je bilo to in ono. …Si pri pisanju knjige bil sam nad čem presenečen? Kako je potekal ta proces? Si komu povedal, da pišeš? Je nastajalo v tajnosti? Si se samokorigiral sproti ali “za nazaj”?

BRANKO CESTNIK: Če ne bi bilo korone, bi po poteh Sonca Petovione že peljal kak avtobus bralcev. Ljudje so spraševali, Celjska Mohorjeva je bila za, jaz sem že naredil načrt točk, ki bi jih v enodnevnem izletu obiskali …No, to še pride …

SMS: Bravo, fantastično!

BRANKO CESTNIK: Drugače pa sem pisal v tajnosti. Bežno so za pisanje vedeli le nekateri skavtski sovoditelji in člani zakonskih skupin. Tajnost mi je omogočala svobodo. Bil sem pač negotov, če bo stvar sploh dobra in primerna. Bil sem pripravljen, da vse skupaj vržem v koš, če bi se izkazalo, da me reč presega. Po letu in pol sem na pobudo hajdinskega župnika Marijana Fesla vzpostavil stik z Mohorjevo in jim pokazal tekst. Od ravnateljice Mohorjeve Tanje Ozvatič sem dobil nekaj dragocenih napotkov in delal še eno leto.

Foto: Ana Sajovic, Celjska Mohorjeva družba

SMS: Ustvarjalni proces je hudič. Če veš naprej vse, bo najbrž vse skupaj bolj medlo … Če ne veš nič, te je te nevednosti lahko tako zelo strah, da ne napišeš niti stavka? Kako si ti shajal s tem?

BRANKO CESTNIK: To me je res izčrpalo. Pripovedni lok sem od vsega začetka imel: priselitev različnih protagonistov iz Bližnjega vzhoda na Ptuj – njihova umestitev – nekaj zapletov, nekaj idejnih konfliktov, veliko prijateljstva med protagonisti – skromen krst prvih domačih kristjanov v Dravi. Na to okostje sem obešal meso fabule ter skušal obenem predstaviti vsakdanjo Petoviono in sploh antično Panonijo. Bilo je veliko tehtanja, kaj bi šlo zraven in kaj ne, včasih kar tesnobe. Zbujaš se ob treh zjutraj in več ne zaspiš, ker te muči en droben odstavek …

SMS: Po tej “sončni”- in očitno sočni – in kot pravi izčrajojči izkušnji: te še mika, da bi kaj napisal? Literarnega mislim? Če se prav spomnim, si kot srednješolec rad likovno ustvarjal? Ene take, danes bi se reklo, instalacije, so bile bolj to, kajne? Ipak smo bili mladinci, progresivni … naivni?

BRANKO CESTNIK: Sonce Petovione ni lahkotno branje, pa tudi literarno popolno ni. Kljub temu je bilo prodanih 900 izvodov in zdaj se prodaja ponatis 600 izvodov.

SMS: Bravo, krasno. Koliko ljudi bo še bolj občudovalo Ptuj …(Hvala ti, da si pisal o našem lepem mestu.)

BRANKO CESTNIK:  … Poleg tega je od nekod – še sam ne vem, kako – priletela nominacija za kresnika, medijsko dogajanje okrog tega, fantastičen dogodek na Rožniku. Vse to pomeni, da moram s pisanjem nadaljevati. Gotovo bom napisal še roman o dramatičnem obdobju Viktorina Ptujskega: življenje ptujskih kristjanov okrog leta 300, Dioklecijanov lov na kristjane po letu 303, umor ptujskega škofa, zažiganje krščanskih spisov …A mika me tudi, da bi šel kdaj izven okvirjev zgodovinskega romana in napisal kaj bolj fiktivnega.

SMS: Branko, kako dolgo si že “gospod”pravzaprav? Verjetno več kot 25 let. Najini starši bi oziroma so po 30-letih službovanja dobili “jubilejno nagrado”. Kaj si dobil ti?

BRANKO CESTNIK: Za letošnjo srebrno mašo sem dobil korona-odpovedi raznoraznih slavij. Prestavljeno slavje na Hajdini, na Frankolovem. No, bomo pa 16. avgusta 2020 pri sv. Roku vseeno obhajali mojo srebrno mašo na prostem. Vabljeni!

SMS: Bolj resno vprašanje: Ko pogledaš nazaj: kakšen je duhovniški poklic? Tvoj (v)pogled?

BRANKO CESTNIK: Duhovniški poklic je edinstven. Malo je podoben kulturniškemu, malo terapevtskemu, malo restavratorskemu, malo političnemu, malo pedagoškemu, malo mističnemu …Spreminja se, čeprav bi eni hoteli, da se ne bi. V osnovi pa ostaja, kar je – sacramentum, poklic, v katerem se srečujeta vidno in nevidno.

SMS: Pišeš, komentiraš, povabljen si na intervjuje. Česa te še niso vprašali, pa si si vedno želel?

BRANKO CESTNIK: Kaj točno je na naslovnici mojega bloga. O tistih kamnih me nikoli nihče ni vprašal, čeprav blog beleži lep obisk.

SMS: In kako bi odgovoril?

BRANKO CESTNIK: Končno! Na naslovnici mojega bloga je del spomenika ustreljenim v času španske državljanske vojne v galicijskem mestu La Coruna. Avtor spomenika je Isaac Di­az Pardo. Spomenik oz. spominski park stoji tik nad Atlantikom. Obiskal in fotografiral sem ga aprila 2013.

SMS: No, fino …Branko, vidiš, pa sva odgovorila še na to, kar te nihče nikoli ni vprašal. Hvala ti, da si se odzval povabilu na pogovor. Hvala za knjigo Sonce Petovione. Čestitke za srebrno mašo!, vse dobro še naprej in ko boš v naših krajih, pokliči, dam za kupico, da materializirava zahvalo.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: