69-31

35

22. julij ’69

Včeraj me je zbudil zelo zgodaj in mi zašepetal na uho: »Danes greš med oblake.«

Z ruto mi je zavezal oči. Mislila sem, da se želi za moj rojstni dan posladkati s kakšno posteljno igrico. Fantazije mu namreč ne manjka. (Ja, v bistvu je ima več od mene, ki sem pisateljica in bi morala biti v tem superiorna. No, hm, na to sem danes prvič pomislila …)

Potem me je z zavezanimi očmi odpeljal z e-mobilom v neznano. (Očitno mu je naročil smer kar online, ker tokrat v vozilu Tomaž nič ni rekel, kam naj pelje.) 

Ko sva izstopila, sem razumela: aha, na letališču sva. Sedla sva v letalo. Zahrumelo je in pod nama se je vse treslo. Potem je hrup izginil, samo »ššš« sem še slišala in zdaj sem lahko snela ruto. Bila sva v jadrilici, dejansko med oblaki.

Samo »ooooooooo« sem lahko rekla. »Res si me peljal med oblake, kako lepooo … hvala, Tomaž.«

»To še ni to,« mi je dejal.

Sedel je za mano; blanik se je reklo starodobniku, s katerim sva jadrala.

»Naredila bova prelet.«

Prepustila sem se mu. Kaj sem pa drugega hotela. Pristala sva na letališču Lesce pri Bledu. Tam naju je že čakal Tomi, Tomažev prijatelj. Presedla sva; z oshelom naju je Tomi peljal med planine. Kam le gremo? Kmalu sem izvedela: Planica – športni skakalni center, ki slavi stoletnico. Povzpela sva se na letalnico. Uf, kakšen vzpon. Predvsem pa, kakšna višina; od nje se ti kar zvrti.

»Zdaj greš pa res med oblake,« je dejal Tomaž, me pripel na jekleno vrv in … me spustil v dolino! Kričala sem. Mislila sem, da se bom polulala. Spodaj, ko sem se prizemljila, me je čakal Tomi z velikim šopkom rož. V njem je bil listek: »Vse najboljše, najboljša moja. (Da ne bi slučajno mislila, da ti pušlc podarja Tomi.)«

Ostala sem brez besed.

To je bil moj najlepši rojstni dan v življenju.

28. julij ’69

Nedelja je. Srebam kavo in si mislim: na Ptuj sem prišla v snegu, mislila, da bo tu dolgočasno in da si bom želela čim prej nazaj v veliko mesto, domov, v Pešto. Zgodilo se je pa nasprotno. Uživam. Počnem, kar sem si po tihem in na skrivaj zmeraj želela početi: pišem. Veliko se dogaja, ni mi dolgčas in Tamaš je dober z mano. Za crknt vroče je. Za crknt – to se mi zdi fajn beseda. Tamaš mi jo je razložil, večkrat jo uporablja. Nekoč davno je bila kratica za: za Celovito Rekonstrukcijo Kompleksa Naše Turnišče. Prihodnji vikend sva zmenjena, da mi ga končno pokaže, tale MUS – muzej uspehov Slovenije.

Vroče je postajalo, resnično preklemano vroče. Ne le v zraku. Direktorica Petra je predčasno prekinila študij projekta Attila, da bi gledališče vse moči usmerilo v pripravo avgustovske osrednje proslave ob 2000-letnici prve pisne omembe mesta z naslovom Hist/e/o/ria Poetovionis. Že čez par dni bo dan D, premiera Žižkove epske, v bistvu ugledališčene kronike mesta. 

Fran Žižek je kroniko mesta pisal desetletja. Sanjaril je o tem, da bi jo nekoč uprizoril na dvorišču ptujskega gradu, pa za to seveda v prejšnjem stoletju nikoli ni bilo sredstev. Zadnja leta svojega življenja je preživel v domu starejših občanov v Medvodah. Občasno ga je tam obiskal ptujski režiser, (ki bo kasneje postal direktor gledališča in – kot Ildikó že ve – naročil kiparju Gojkoviču izdelavo Žižkovega doprsnega kipa za avlo gledališča). Razloga za obisk pri Žižku v Medvodah sta bila pravzaprav dva. Oba gledališka. Najprej režiser Fran Žižek in potem njegov sosed, gledališki in filmski igralec Polde Bibič. 

Bibič je imel svoj prvi gledališki nastop še kot mariborski gimnazijec prav na odru ptujskega gledališča. Nekoč je nekdo v njihovi mariborski gimnazijski gledališki skupini zbolel. In Bibič je vskočil. Na vlaku od Maribora do Ptuja se je naučil besedilo in na Ptuju prvič v življenju nastopil na odrskih deskah. No, takrat so vlaki resda vozili počasi, ampak vseeno … 

Časovni preskok: svojo zadnjo gledališko vlogo, grobarja v Shakespearovem Hamletu je Bibič odigral prav pri tem ptujskem gledališkem režiserju v mariborski Drami. Spoprijateljila sta se. Režiser je po večernih vajah odhajal takoj domov, na Ptuj, ker je imel majhnega otroka, Bibič pa je s še enim gostom, Daretom Valičem, ostajal dolgo v noč v gledališkem klubu; najraje ob viskiju. Naslednji dan se je režiser neprespan vračal na jutranje vaje, za oba ljubljanska gosta, Bibiča in Valiča, pa se je zdelo, da sta prišla na vaje ravnokar iz kluba, vsa sveža, še z viskijem v rokah. Na vajah sta bila odlična; vzor in zgled generaciji mladih igralcev. (Ali so si vzeli zgled po njunem pitju ali igranju, zgodovina za zdaj molči.) Bibič je sedel na vajah v peti, šesti vrsti parterja, takoj za režiserjem, in mu med skušnjo – ja, ta beseda mu je bila všeč, skušnja – tiho šepetal na uho: »Glej, kako je dobra. Madonca je tale fejst. Dobro je to … v redu je … pusti jo … naj kar …« je prišepetaval na uho režiserju. Ta pa ga je po vaji vozil – po njegovih Studencih. Bibič mu je razkazoval ulice, kjer je preživljal mladost, mu pripovedoval o predvojnem Mariboru, potem sta zavila na Meranovo. Da se je končalo s kozarčkom rujnega z Meranovega, ki je svoje dni razveseljevalo kronane glave na cesarskem Dunaju – pa ne enim – menda ni treba posebej poudarjati. 

Osmega februarja leta 2007 je režiser na Ptuju pripravil otvoritev slovenskega gledališkega spletišča http://www.sigledal.org. Polde Bibič je za novo spletno mesto napisal uvodno besedo. Takole je povedal: 

Električno shranjena dediščina

Pred pičlimi nekaj leti je bila še prava znanstvena fantastika, če je kdo govoril, da bi lahko dobil podatke o stvareh tega sveta z enim samim pritiskom na tipko. No, pravzaprav nekaj pritiski. Pa vendar, kako enostavno, v primerjavi z nekdanjim iskanjem po obaltnih enciklopedijah! Najsi moraš tudi nekaj časa srfati po internetu in se prebijati skozi abote človeškega, ki se jim ne moreš izogniti ne v življenju ne v računalniških spletih. Klepetalnice, neslana duhovičenja, lažniva prerokovanja, pornografija bla, bla.

Vmes pa pomembna sporočila, koristni podatki in tako dalje. Internet je pač tak, kakršnega naredi človek. Nekateri se vsiljujejo v zavest človeštva, drugi zasledujejo resnico. Žal so (kot v življenju) najuspešnejši vsiljivci, ki izkoriščajo splet za osebni EPP.

Ko mi je Samo povedal, da načrtuje internetni portal za slovensko gledališče, sem se takoj navdušil za njegovo zamisel. Iz radovednosti sem na slepo pobrskal po internetu. Naključno najdeni entertejnerji – Catherine Bell, Miguel Corcega, Barbara Flynn (kdo jih pozna?) – imajo po milijon in več zadetkov. Kaj pa naši? Milena Zupančič jih ima okoli petintrideset tisoč, Zlatko Šugman tisoč tristo, Iva Krajnc sedemintrideset tisoč. Pa je njihova umetniška moč neprimerno silnejša. Morali bomo torej nekaj storiti sami zase.

Vendar ne mislim na količinsko promocijo, marveč predvsem na pomembno vsebinsko predstavitev naših gledaliških ustvarjalcev. Posebej gledališču bo dobrodošlo. Saj je doslej bilo in je še vedno nekam odrinjeno. Šolski pouk se mu izogiba. Morda pa bo SiGledal šolnike prepričal, da je treba nekaj vedeti tudi o preteklem gledališču, ne samo o literaturi, vojnah … Morda bodo rekli: »Naj se ve, da je Linhartova žena prva igrala Županovo Micko, da so Dorfarji nastopali v Škofjeloškem pasijonu!« Vse to bodo lahko izvedeli, če se bodo le dotaknili tipkovnice računalnika. In še naprej. Do Nollija, Danila, Rakuše, Nablocke. Do Milade, Bakovića, Tadeja Toša … Do, do, do …

Veliko truda bo treba. Žrtvovanja, nesebičnosti. Preden se bo samostrelčeva iskrica razgorela in potem skalila v veliki Kaj je kaj in Kdo je kdo v slovenskem gledališču. Verjamem, da se bo sanja uresničila. Verjamem, ker čutim, da so ji pripravljeni služiti tisti, ki vedo, kako je treba: zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača, podatek do podatka SiGledal.

Polde Bibič

8. februarja 2007 je Bibič prišel na Ptuj. Po improvizirani, na pol spontani proslavi, na kateri je zbrani množici pred Orfejevim spomenikom odrecitiral Prešernovo Zdravljico, so v prostorih regijskega višje- in visokošolskega središča REVIVIS predstavili novo spletno stran slovenskega gledališča.

No in tako se je prijateljevanje med režiserjem in Bibičem nadaljevalo. Ko se je v medvoški dom za ostarele preselil tudi Bibič, so vsi trije, na nek način povezani s Ptujem, druženje nadaljevali kar tam.

Nekega dne se jim je na obisku pridružil še en Ptujčan, filmski režiser Miran Zupanič. Žižek, Bibičev medvoški sosed, je še vedno razmišljal o uprizoritvi svoje ptujske kronike. Režiserju je dal šest vezanih snopičev, nekakšen scenarij za prireditev. Žižkova ptujska zgodba se začne leta 69 n. št. in konča po osvoboditvi leta 1945. 

Ta scenarij je bil razlog, da so se vsi štirje zgoraj omenjeni srečali v Medvodah. 

»Samostrelc, to morate postavit,« je rekel Žižek, že ves suh suhcat, a kljub visokim letom še kako bistrega uma. 

»Nate, tule mate,« in mu je izročil scenarij, ki mu ga je pomagal natipkati in zvezati Bibič. »Scenarij za tehle zadnjih nekaj let pa kar sami napište (v mislih je imel teh »zadnjih nekaj let« od 1945 do 2008!); boste vidli, to bo en tak imeniten špektakel.« 

»Hvala, gospod Žižek. Kdo naj bi pa tole vašo epsko pripoved vodil? Koga vidite Vi, gospod Žižek, kot osrednjega povezovalca, katerega igralca?« se je ostarelemu režiserju na uho že skoraj drl režiserček Samostrelček.

Žižek se je seveda še spominjal proslave ob 1900-letnici Ptuja. Takrat je prireditev vodil Stane Sever; na mestni tržnici je bila proslava – takrat še s katalpami – in prav Žižek je bil njen režiser in scenarist. 

»Ja, veste, Samec, jaz sem tedaj vključil moderne mikrofone, veste, zdaj so pa to eni drugi časi, ja, zdajle pa morate tudi tele moderne diaprojekcije vključit, pa dokumentarne posnetke … Aja, a kdo bi povezoval, pravite … Ja, hm … Najboljše, če bi oni … no, tist, tamlad špilavec s Ptuja … Šment, no, kako se že piše, no? …« je brskal po spominu Žižek.

»Toš, Toša mislite?« 

»Ne, ne, ne poznam … no, dajte no, pa saj ga morte poznat; oni, no … iz Gorišnice, gvišno ga poznate …« 

»Aja, Nejca mislite! Seveda, prima ideja,« je takoj planil; zdaj naenkrat režiser Samec.

»Ne, ne, tega Andrejca ne poznam; Šugmana mislim, Zlatkota,« je hitel razlagati Žižek.

Nakar je zarohnel Polde: »Dej no, Frane, Zlatko je že nekaj cajta mrtu,« in z obrazom, ki ga je pred časom oplazil herpes zoster, mladima gostoma kazal, češ – Žižek pozablja.

»Aja, a da je? A da ga ni več?« se je čudil Žižek. »No boste že kakšnega najdli. Važno je, veste – to je skoraj narbolj pomembno,« se je razvnemal Žižek; »da bo to en tak imeniten špektakel. Vreden častitljivega mesta; s projekcijami pa táko. Ja, veste, Samuel, pa en kup enih statistov boste rabli … No, pa saj vam bodo v teatru posodli igralce.« 

»Gospod Žižek, ampak ptujsko gledališče nima igralcev …« 

»Kako nima igralcev?« 

»Frane, to je zdaj čist drgač, to je zdej en tak projektni teatr, nimajo stalnih igralcev,« je zmajeval z glavo Bibič.

»Kako teater brez špilavcev? Ja enih petindvajset bi jih še gvišno moralo bit v ansamblu … Veste, kaj, Samec, poslušte vi mene pa se takole podstopte: pejte vi lepo v delovne organizacije; če kdo, vam bodo oni pomagali. Do sindikata pejte, pa boste dobili gvišno kup statistov. Čakte, čakte, lahko greste do onega, no, šment, kako se že piše … madonca, no … jebentiš, zdaj mi pa je iz glave padel … partijski sekretar je bil … v oni poljedelski firmi, no, tam spodaj, pri Dravi … v oni zadrugi je bil kakor en direktor,« je želel pri organizaciji projekta na vsak način pomagati Žižek.

Bibič pa ga je nemudoma – in to s silovito strogostjo kot kakšnega šolarčka – prijel na kratko: »Bejš no, to so zdej eni drugi cajti, Frane, no; ni več delovnih organizacij združenega dela, partija je šla cugrunt, zdaj smo v kapitalizmu, to je zdaj vse privat.« 

»Ja, tudi privatniki bodo pomagali, to pa tudi ja,« se je strinjal Žižek.

Filmar Zupanič je seriozno spraševal to in ono in tudi sam zelo na glas usmerjal debato. Žižek je v resnici slabo slišal.

»Pri vas vse v redu, gospodje?« je pokukala v sobo za obiske prijazna negovalka. Nedvomno jo je priklicalo vpitje druščine in prepričevanja vsakega v svoj prav. Prav Bibič je tukaj prednjačil. S svojim gromkim glasom se je kregal na Žižka in zavijal z očmi. Ni imel več živcev za gospoda, ki je ostal v letu 45, prejšnjega stoletja.

»Špektakel« – to je bil takrat, ob začetku 21. stoletja, koncept, ki se je vrtel po glavi Franu Žižku, gledališkemu in televizijskemu režiserju, staremu čez devetdeset let. 

Režiserja – Ptujčana, en filmski in drugi gledališki – sta nato na občini organizirala Žižkov sprejem na Ptuju, da bo slavnostno predal svoj scenarij tudi Mestni občini Ptuj. 

Pa je dan pred načrtovanim sprejemom pri županu Fran Žižek umrl. Star je bil 94 let. Štiri leta za njim je umrl še Bibič.

Letošnjo proslavo, Hist/e/o/rio Poetovionis, so pripravljali kljub vsemu v veliki meri na osnovi Žižkovega scenarija. Gotovo bodo projekcije in gotovo bo špektakel … že zaradi spomina na Žižka (čeprav lučnemu oblikovalcu Tomažu to ni bilo nič kaj všeč. Imel se je za intimista – minimalista. A kot športni pilot je razumel: komanda je komanda in občina je hotela špektakel. Torej bo špektakel.)

Ildikó je spoznavala vse več drobnih pripetljajev, na videz naključnih dogodkov iz zgodovine mesta. Spoznala je številne ustvarjalce, ki so zdaj prišli v mesto. Ne le tiste, ki so bili vključeni v pripravo osrednje občinske slovesnosti, pač pa tudi likovnike, glasbenike, performerje z vsega sveta. Začel se je namreč za mnoge najlepši čas na Ptuju: čas poletnih festivalov. Glasbenega festivala Per aspera ad Arsana, pa festivala likovnih umetnosti HereArtStays, ob koncu poletja bodo pa še Dnevi poezije, vina in deklet. 

Meščani so imeli festivale radi. Obisk v mestu se je v tem času povečal še za enkrat. Ptujski festivali so bili znani širom po Evropi. Od blizu in daleč so prihajali umetniki, tu ostajali, nastopali in se družili. Najlepše pri festivalih pa je bilo to, da so jih še vedno vodili Ptujčani. Tako kot so jih Ptujčani tudi nekoč v začetku novega stoletja »izumili«: glasbenega Mladen Delin, likovnega slikar Jernej Forbici, pesniškega pa Aleš Šteger, ki je na stara leta dobil svojo literarno depandanso v krošnjah turniških dreves; prav kmalu jo bo Ildikó spoznala v MUS-u. Ledino pred njimi pa je uspešno oral že konec devetdesetih let 20. stoletja iz Zagreba priseljeni boem Ivan Brać.

Mesto je zdaj živelo dolgo v noč. 

Marsikdaj se je muzoljuba druščina razšla šele proti jutru. Na vseh ptujskih festivalih je vladala ena sama nonšalantna počasnost in ležerno druženje. Ure začetka prireditev so bile bolj okvirne. Nihče se ni sekiral, če se nekaj ni začelo na minuto. Vsi so bili srečni, če se je končalo dolgo po predvidenem zaključku; publika, nastopajoči in še najbolj gostinci.

Tujci so občudovali mesto in okolico. Niso mogli verjeti, da se je nekje na svetu čas tako ustavil, pa vendar ne zamrznil. Ničesar niso pogrešali, nasprotno, naenkrat so tu imeli časa na pretek. Vsi so poudarjali, kako drugače je tukaj. Kako da so domačini prijazni, kako veliko da vedo o mestu, obvladajo jezike in da na vsakem koraku čaka gosta neka nova zgodba, zanimivost in presenečenje.

Ja, mesto je bilo preplet iz preje nevidne preteklosti, drobnih nitk in znanstev sedanjosti in sanj prihodnosti; Ptujčani so si nenehno izmišljali nove in nove odgovore na vprašanje: Kaj pa, če bi mi na Ptuju …? 

Ildikó se je julija, potem ko je bila po oddaji svoje drame v resnici končno na Ptuju spet »samo turistka«, naučila igrati golf, jahati, potapljati v Dravi, na Ptuju pa je odtekla tudi svoj prvi maraton. Dolgi sprehodi ob jezeru so se sčasoma prelevili v hitrejšo hojo, nato rekreativni tek do Rance in nazaj, nato do jezu v Markovcih, in ko je bila enkrat na polovici, je šla pač do konca. Krog, ki se je začel in končal na pešmostu pri gostilni Krapič, je zdaj brez težav pretekla dvakrat; pa to ne enkrat! Da se bo jeseni, ko se bo ohladilo, udeležila prireditve »Ultra dober tek« na relaciji Ptuj–Ptujska Gora–Boč–Donačka–Podlehnik–Ptuj, je bila samo logična posledica njenega telesnokulturnega udejstvovanja na Ptuju.

V zadnjih dneh junija je skočila za nekaj dni v Budimpešto – prvič, odkar je prišla na Ptuj – da bi še ujela mentorja in mu v živo razložila, zakaj je ostala, kaj počne, da je dobila nagrado in da mora brž nazaj na Ptuj, ker mora v besedilu še kar veliko stvari spremeniti do premiere. (O tem zadnjem se je rahlo zlagala. Ne iz kakšne hude hudobije, pač pa zato, da ji mentor ne bi težil. Da je ne bi tudi on gnjavil z obveznostmi. Tudi on je rad slišal – podobno kot oče – besedo moram.) Mentor jo je presenetil: bil je nadvse razumevajoč. (Izbrala je dober tajming; mudilo se mu je na počitnice.) Vesel je bil njene nagrade, vesel je bil zanjo, da bo njena drama krstno uprizorjena, in to v mednarodni produkciji. Pravzaprav je bil iskreno ponosen na svojo študentko. Ko je dobila zeleno luč za podaljšanje svojega statusa in nadaljnje bivanje v Sloveniji, je bil tudi oče pomirjen. Mama pa itak vsa vzhičena. Njena Ildikó je postala pisateljica. In jo je nemudoma spomnila, da je Petőfijeva in da je Hun Attila imel ženo, Hildo, ali skrajšano Ildikó, in da naj si zapomni: nič na svetu ni slučajno. 

Verjetno tako tudi to ni bilo slučajno: da je v Pešti srečala Attilo, tistega njenega (mama ni vedela, da že nekdanjega). 

Ildikó je Attila srečala na ulici Sándor Márai. Za roko se je držal s kratkolasko s petimi uhani; dva je imela v vsakem od ušes in enega velikega v majhnem, krompirjastem nosu. 

Zgolj »szia« ji je pokimal on in zgolj »szia« je odzdravila Ildikó. Tista koza, z uhani, velikimi kot čipi v ušesih krav, pa je samo stresala z glavo, očitno v ritmu glasbe (na ušesih je imela velike, dizajnerske slušalke; take rahlo retro, z žicami do svojega bluephona). Ali je glavo tresla morda pod vplivom substanc? Kakorkoli, Ildikó je šla naprej, po svoje; pozdravit prijateljice in potem naprej, nazaj na Ptuj.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: