69-30

34

Večer se je zazibal v toplo poletno noč. Milijone drobnih lučk je migljalo na nebu. 

Ildikó in Tomaž na ploščadi ptujskega gradu občudujeta razgled. 

Tomaž je ravnokar končal svojo zadnjo vajo za osrednjo občinsko proslavo. Vaje v gledališču so končane; sledila bo samo še generalka na prizorišču. Sreda je bila. 

V petek ali soboto bi bilo tukaj nemogoče najti prostor. Plesišče pred gostilno bi bilo nabito z gosti, kakor v davnih časih. Čez vikend so bili tu spet plesi. Kot nekoč. Vsak vikend druga glasba. Raj za nostalgike. Teh pa na Ptuju ni manjkalo. Združevali so se v različne, ne le na socialnih omrežjih povezane skupine: Ptuj, moje mesto; Ptuj na starih razglednicah; Ptuj na fotografijah skozi zgodovino; Vse o Ptuju; Ptujčani v Ljubljani, Ptujskost, naš dom; Panegirik Ptuju pa pika in še in še podobnih samoorganiziranih skupin.

»Oh, kakšen pogled. Kako čudovito nebo,« je nežno, komaj slišno rekla Ildikó.

»Ja. In poglej zdaj to,« je prozaično odvrnil Tomaž in s prstom pokazal proti strehi neke hiše pod njima.

Streha je začela počasi izginjati, se razkrivati, kakor da bi nevidni krovci snemali rdečo kritino. Potem se je to razgaljanje nadaljevalo še na neki drugi strehi in potem v nekem drugem delu mesta na tretji strehi in pod seboj sta Ildikó in Tomaž kmalu zagledala številna podstrešna stanovanja. 

»Kako pa je to možno, Tomaž!?« 

»Stanovalci ravnokar dekolorirajo svoje rdeče strešnike … Da se bodo lahko ljubili pod milim ptujskim nebesom, he, he.« 

»Kako romantično,« ga je nagajivo pogledala in rekla: »Ne zafrkavaj.« 

Najprej se je pokazala strešna konstrukcija zgradbe, potem pa zidovi sob in številna podstrešna stanovanja. 

Nekje je nekdo gledal televizijo, v drugem stanovanju je nekdo bral, v tretjem so ravnokar sedeli pri večerji, v četrtem so ugasili luči in nekdo je postavljal teleskop na stojalo, da bi opazoval zvezdno nebo. 

Življenje meščanov v podstrešnih stanovanjih se je kakor nemi film razgrnilo pred njima. 

»Kako, Tomaž, kako so strehe kar izginile?« 

»Niso izginile; saj ti pravim, strešniki so se samo razbarvali in postali prozorni. Vidiš, tiste črne črte? To so tramovi; no, in ker je kritina položena na prav tako prozorne deske, lahko vidiš v stanovanje.« 

»Neverjetno,« je rekla Ildikó. »Čakaj, pa ljudi ni sram, da jim tujci gledajo v drobovje?« 

»Niti najmanj. V teh podstrešnih stanovanjih živijo pretežno friki. Ker je krasna poletna noč, bodo uživali v pogledu v nebo. Zato so pa vklopili dekoloracijo strešnikov. Kdor bo pa ponoči želel med rjuhami intimo, jih bo znova spremenil v rdečo barvo in se skril pred voajerskimi pogledi takšnih radovednežev, kot si ti.« 

Pogledala ga je postrani in naredila obraz, češ »ne ti meni o voajerizmu«. On pa je nadaljeval z vso resnostjo: »Nekoč je bila večina teh podstrešij prazna in zanemarjena. Sam strošek je bil z njimi. Streha, slaba izolacija, zamakanje. V zadnjih letih pa je povpraševanje po teh stanovanjih večje, kot jih je na voljo. Mnogi želijo imeti na Ptuju svoje podstrešno stanovanje, saj so moderno opremljena, z vsem udobjem, hkrati pa čarobna, po svoje »srednjeveška«. Pa saj si videla pri meni: neravne stene, okrogla okenca, nizek strop, stari tramovi …« 

»Ja, z glavo sem pošteno tresnila v tram. Potrebovala bi srednjeveško viteško čelado.« 

»Če sem lahko tvoj oproda, ti jo priskrbim … Tudi sam si moram le še s PRd.Si prekriti streho, pa bo.« 

»PRd.Si?« ga je začudeno pogledala.

»Aja, ptujski rdeči dekoloracijski strešniki, tako se jim reče. Pritisneš na gumb in strešnik se razbarva. Postane, kot si ravnokar videla, prozoren kot steklo. Streha se v slabi minuti spremeni v velikansko strešno okno.« 

»Noro zgleda, tukaj, od zgoraj. Hm, vprašanje pa je, kako se v resnici počutijo stanovalci.« 

»Frikovsko,« se je zasmejal Tomaž. »Ko se je Ptuj pred desetletji začel intenzivno razvijati v smeri pametnega mesta, ko je bilo v mestu vse več turistov, ko se je pred približno tridesetimi leti začel pravi razcvet, je občina skoraj vsa podstrešja odkupila. Nekatere hiše so že bile v njeni lasti, podstrešja privatnih hiš pa je odkupila od lastnikov, ki so hiše že itak komaj vzdrževali. V starih mestnih hišah so si lastniki uredili prestižna stanovanja ali jih oddajali za poslovne prostore, pisarne, butike in urade. V podstrešjih pa niso videli neke vrednosti. ‘Dila so dila,’ so rekli. No, občina je postajala ne le vse bogatejša, pač pa tudi pametnejša: pokupila je skoraj vsa stara podstrešja, po celem starem mestnem jedru, jih renovirala, vgradila PRd.Se, zdaj pa jih oddaja po astronomsko visokih cenah bogatašem, običajno tujcem. Mnogi jih najamejo za leto, dve, ko pridejo na Ptuj, da bi se tukaj regenerirali in bili nekaj časa na off, stran od stresnih karier in hlastanja za dobičkom. Približno vsakih petnajst let, ko je Ptuj evropska prestolnica kulture, cene tem stanovanjem vsakič poskočijo v nebo.« 

»Vedela sem, da je gospod Tamaš poskočen, nisem si pa mislila, da je tako premožen, da lahko živi na takšnem podstrešju, opa!« 

»Ja, zelo sem bogat. Ne sicer po količini denarja na bančnem računu. Živim pa bogato življenje; imam čudovito delo, delam v fantastičnem okolju, stanujem v človeku prijaznem mestu, družim se s kreativci, umetniki, izumitelji, ustvarjalci, uživači in zadnje čase z nadvse radovedno mrho, ki rada zvleče me pod prho.« 

»Ti kar zafrkavaj.« 

»Glej, moje stanovanjce je ostalo kot nekakšno ‘slepo črevo’ med dvema stavbama. Majhnega, kot je, se ni dalo prodati. Pa sem ga najel in si uredil mikro prebivališče – skrivališče, kamor zginem, ko mi ni do ničesar. Če lahko Japonci spijo v škatlah …« 

»A vse staro mestno jedro ima taka podstrešna stanovanja?« je želela izvedeti.

»Ja. Tako rekoč vse. Si pa lepo uporabila besedno zvezo staro mestno jedro.

»Logično, kako bi pa rekla temle bajtam pod nama?« 

»Nekoč je bila takšna besedna zveza odveč. Čisti pleonazem. Mesto je imelo samo eno jedro in vedelo se je, kje je to; od tržnice do konca Prešernove, od Jadranske do Slovenskega trga, morda še od blagovnice do pošte. Mestno jedro. Ali staro jedro. Potem pa se je mesto v času osamosvojitve Slovenije razširilo. Najprej z nakupovalnimi centri, ki so jih »naslonili« in »sparkirali« na pragu mesta. Zelo kmalu so spoznali, da so prav nakupovalni centri tako blizu mestnega jedra imeli dve slabosti: uničili so trgovine v jedru in se ‘nalepili’ na pogled na grad z vzhodne strani. Grde reklamne table so nekoč vsepovsod štrlele v zrak in kazile pogled na mogočni ptujski grad. Vsaj prvo – nakupovalni centri pred mestom – je danes preteklost; zdaj so v teh prostorih hvala bogu druge dejavnosti. No, če niso tile vrtički v vrhnjih etažah nekdanjih nakupovalnih centrov naravnost prima! … No, potem pa je mesto začelo rasti tudi z novimi stanovanji in bivalnimi naselji v bližini Ptuja, kamor so se priselile predvsem mlade družine. Mladi so tukaj našli priložnost za zaposlitev v kulturnem turizmu, informacijskih tehnologijah, izobraževanju, gostinstvu, kreativni industriji. Staro mesto jedro – kot si intuitivno točno rekla ti – je šele zdaj postalo smiselni opis za tale tipični, srednjeveški Ptuj pod nama. Ptuj ozkih ulic, starih hiš, pročelij, dvorišč in dvoriščnih lesenih vrat, grajskega in mestnega obzidja, grobnice gospodov Ptujskih pa vse tja do rimske Panorame in amfiteatra na severnem pobočju pod gradom.« 

»Razumem. Ampak kakšno zvezo ima to zdaj s tem, o čemer te sprašujem? Kaj ima to opraviti s stanovanji, ki jim gledava ‘pod kožo’?« 

»Kako smo neučakani,« jo je namrščeno pogledal Tomaž. 

»Na Ptuju si za stvari vzamemo čas. Še posebej za lepe reči. In lepe ljudi. To bi pa že lahko opazila …« 

Nič ni rekla. Naredila se je, da ne razume dovtipa.

»Podstrešja starih hiš, praviš. Ja, ta podstrešja so že dolgo kraljevala v tem delu mesta. Le da dolgo tega niso videli; se ne zavedali. Opazili in občudovali so sicer rdeče strehe, ki so čez dan nudile romantičen pogled od tukaj, z gradu. Prav tako jih zagledaš takoj, ko pripelješ čez dravski most. Pravzaprav mesto zagledaš že od Marjete, če prihajaš po avtocesti iz Maribora, ali takoj po Podlehniku, če prihajaš iz Hrvaške. Niso pa nekoč pomislili, da se v teh hišah skriva pravo bogastvo. No, in tako je nekemu ptujskemu pijančku na eni od kreativnic, ki se je je moral zaradi vključenosti v program delovne terapije anonimnih alkoholikov udeležiti, šinila misel: ‘Kaj pa, če bi tote bajte prozorne strehe mele?’ Od tu naprej je bil potreben samo še korak. Vidiš, še danes je opečna kritina kakor nekoč, lepe, živo rdeče barve. S to razliko, da se jo danes da regulirati, in na ta način lahko postanejo PRd.Si – mimogrede: to je seveda rezultat domačega, ptujskega znanja in nekdanje tradicije opekarstva, ki je bila tukaj doma že od starih Rimljanov – prozorni. Svetlobo PRd.Si prepuščajo stoodstotno, se popolnoma razbarvajo in postanejo prozorni kot steklo ali pa se postopoma zatemnijo do temno rdeče barve. Trenutno PRd.Se izdelujejo v dveh variantah: Ds1/2, dekolorizacjska stopnja čisto temno rdeče ali čisto prozorno, ali pa Ds5, zatemnjevanje/odtemnjevanje v petih stopnjah. 1 zatemnjeno – 2 poltemno – 3 srednje – 4 polprozorno – 5 prozorno. Verjetno si opazila, da so se nekatera stanovanja prikazala popolnoma jasno, druga le na pol. Odvisno od vrste strešnikov.« 

Sedela sta na grajskem obzidju in v tišini opazovala mesto pod sabo. In res, nekatera stanovanja so se pojavila »na klik«, nenadoma so v celoti pokazala svoja rebra, točno tako, kakor je razložil Tomaž. Ljudje so razbarvali streho, potem pa so luči v stanovanjih zatemnili in v ambientalni svetlobi so se videli samo še njihovi obrisi. Očitno so prebivalci – kakor ravnokar Ildikó in Tomaž – zrli v nebo in uživali prijeten poletni večer.

»PRd.Si poleti, ker so prevlečeni s fotovoltaično prevleko, seveda proizvajajo električno energijo, pozimi pa v lepih dneh žarki sonca skozi prozorne strehe dodobra ogrejejo stanovanja. Ampak to so že tehnične reči, ki gospodične pisateljice gotovo ne zanimajo,« je rekel Tomaž, »zato bom raje kar končal. Tako, sem že.« 

Sedela sta v tišini. Gledala v nebo. Gledala po mestu, gledala v daljavo. Na desni se je razkazovala osvetljena cerkev na Ptujski Gori, na levi se je videl osvetljen grad Borl. Na Dravi in jezeru so splavi obratovali s polno paro. S Podmornice je sem ter tja, do obale in nazaj, potekal tih promet s čolnički; kot svetleče pikice so vozili po jezeru. (V času okrog poletnega solsticija so na Podmornici ponujali tematski doživljajski program z naslovom Seks kresne noči ali Kresni me nežno, nekakšno sodobno varianto rimskih bakanalij.)

Ildikó in Tomaž sta dolgo ostala na grajskem obzidju. Dolgo sta zrla v dalj. Držala sta se za roke in čutila povezanost. Zdaj, tu, nad starodavnim mestom, še bolj. Bolj kot na PRd.Se sta mislila na svojo prihodnost. 

Pa o njej seveda ni črhnil noben nobene.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: