Franjo Frančič: Rane

Fjodor Mihajlovič Dostojevski je zapisal: »Lepota bo rešila

svet.«

Gotovo je mislil na notranjo lepoto. A kako jo najti, kako

jo prepoznati? Svet, ki nas obdaja, se hote ali nehote naseli

v nas, čas je kot val, ki odnese podobe iz sanj, podobe,

ki so lahko odrešujoče, da zdržiš vso težo ostrih robov

sveta. Ne živiš v praznini, ljudje, ki jih srečuješ dan za

dnem, nosijo maske in le redkokdo ti pogleda v oči in

se ti nasmehne. Morda je res nujno in potrebno, da se

znajdeš na mejnih točkah, morda je vsa čarovnija v tem,

da odvržeš težo preteklosti in zlomiš okove spominov.

A z besedami je včasih lahko, resničnost pa je nekaj čisto

drugega.

Ženska, ki je sedela nasproti mene, je bila mirna, slap svetlih

las ji je padal čez oči.

»Dvanajst let sem varala moža, ne morem več tako, ne gre to,

da tisto, česar ne veš, ne boli.«

»Samo meni deluješ mirna in lepa,« sem ji navrgel

kompliment.

»Ah, to je samo zunanje, lupina, čeprav lahko rečem, da sem

se iz napak nekaj naučila.«

Majsko sonce je božalo najina obraza. Čutil sem bližino, a

vendar nisem ničesar storil. Ja, bila je misel, da bi jo objel,

poljubil. Končno je ona prišla do mene, a vendar nisem vedel,

če ni to začetek neke nove mučne zgodbe.

»Veš, po svoje je čudno, da sva se našla, po drugi strani pa, kot

da se je moralo zgoditi.«

Za trenutek nisem vedel, kako nadaljevati pogovor. Tiho sva

sedela tam, ujeta v času.

»Tudi sam sem storil veliko napak, samo tistega za nazaj pač

ne moreš popraviti, šteje tu, zdaj in prihodnost,« sem prekinil

tišino.

»Kdo jih pa ne dela, vsi smo krvavi pod kožo,« je odgovorila.

»Ne bi rad govoril nekaj v prazno, po zadnji slabi izkušnji me

je strah, popolnoma izčrpala me je, čustveno uničila. Ne zato

ker si je našla drugega moškega, zaradi manipulacije, zaradi

laži, ki mi jih je servirala dolge mesece,« sem nadaljeval.

»Težko je ta odnos, moški – ženska, težko. Tanka je črta

prijateljstva.«

Ko je to izrekla, sem vzel njeno dlan v svojo. Ni je umaknila.

»Ja, čudno je to življenje, mislim, kakor valovi,« rečem in

skušam ujeti njen pogled.

»Res je, enkrat gor in drugič dol, samo treba je odrezati

skrajnosti. Ne vem, zakaj se danes delam tako pametno,

imela sem obdobja, ko sem bila čisto na tleh,« odgovori in se

pomakne še bolj k meni.

»Kdo pa jih nima,« rečem in jo objamem.

Počasi vstaneva in se odpraviva do postelje. Krvavo sonce

počasi tone za obzorjem. Sedi na robu postelje in počasi sleče

srajco. V majici s kratkimi rokavi me začudeno gleda. Skoraj

kot otrok.

Na njenih zapestjih in rokah je nešteto zarez, brazgotin od

rezanja. Sklonim se k njej in jo poljubim na razorani zemljevid

kože.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: