69-28

32

Danes se je Ildikó končno posvetila tudi sami stavbi gledališča, v katerem so pripravljali krstno uprizoritev njene prve drame.


Ptujsko mestno gledališče je bilo pred nekaj leti spremenjeno v vzročni, historični primer baročnega gledališča.


Kič. Totalni kič. Nekateri so se zgražali. Drugi so rekli, da je šele zdaj nekdanja »totnkamra« podobna teatru. Bilo je tako zelo kičig, da so gledališče hoteli videti prav vsi.


Obnova z začetka stoletja je bila žal ponesrečena, in ko si je mesto finančno opomoglo, je gledališče ob 50-letnici ponovne profesionalizacije še enkrat obnovilo. Projektu se je reklo obnova obnove. To je bilo leta 2045. Znova so v avlo namestili tudi spominsko ploščo gledališčnikom, ki so padli v drugi svetovni vojni. V kleti gledališča je med vojno vendarle bila ilegalna partizanska tiskarna. In ob obnovi gledališča leta 2007 je plošča »čudežno« izginila. Niti prizadevni obujevalci spominov tradicije narodnoosvobodilne vojne in socialistične revolucije je niso našli. No, sto let po koncu druge svetovne vojne pa je spominska plošča spet takisto »čudežno« priplavala na dan. Našli so jo pri preurejanju neke kmetije, ki je dobila nepovratna sredstva in se iz živinoreje (enostavno so postali preveliki in krave so naprdele preveč metana) preusmerili na konopljo; plošča je bila na dnu gnojne jame na robu dvorišča.


Ildikó je opazila, da gledališče čez dan, posebno zdaj, poleti, obiskujejo turisti, ki občudujejo mini inačico prostora, kakršnega lahko vidijo drugod; na Dunaju, v Hamburgu, Münchnu, na Reki ali v Budimpešti, Pragi, Osijeku ali Beogradu. Ptujsko gledališče, postavljeno že daljnega leta 1786, je bilo konec 19. stoletja preurejeno po načrtih dunajskega arhitekta Rudofa Klotza, ki se je zgledoval po tedanjem standardu: načrtih Fellnerja in Helmerja, katerih gledališča stojijo po nekdanji K&K, cesarsko-kraljevi monarhiji. Pravzaprav je ptujsko gledališče z vsemi temi starinskimi pogrezali, vrvišči, sufitami, proscenijem, orkestrsko jamo in drugimi staromodnimi gledališkimi pogruntavščinami en tak pravi gledališki »mini muzejček«. Majhno, kakršno je, skoraj kakor da bi bilo narejeno za lutkovne predstave, je konkreten prikaz, kakšno je bilo gledališče nekoč.
Turist pa si v gledališču lahko dopoldne ogleda tudi dve moderni 9D-projekciji; Smešna plat zgodovine Ptuja in pa Gledomaž – gledališki hommage teatru, ki ga v tej zgradbi zganjajo že skoraj tristo let. (No, včasih je to, kar zganjajo tu – največkrat za kulisami – bolj podobno cirkusu, pravi Tomaž.) Nekoč so v tem gledališču dajali tudi čisto prave operete.
Ob večerih pa v gledališče prihajajo gledalci, ki si zaželijo gledališkega doživetja, kakršno je bilo nekoč: druženja z živimi igralci pred, med in po predstavi.

Predstave se začenjajo z nekakšno uvodno, skupinsko uverturno pijačo; za gledalce in igralce skupaj. Dobro obiskana vodstva po likovnih razstavah, ki so bila v mestni galeriji že dolgo stalnica, so nekega gledališkega direktorja spodbudila, da je vodstvo po uprizoritvi uvedel tudi v gledališču. Vodstvo pred in po predstavi. Po uverturni pijači, kozarčku za dobrodošlico, se igralci podajo v garderobe – marsikdaj z zamudo, ker se s publiko zaklepetajo še pred predstavo – se preoblečejo v kostume za svoje vloge, publika pa prisluhne hišni – nekoč so temu gledališkemu profilu rekli dramaturg.

Hišna uvede gledalce v dramsko besedilo, čas nastanka drame, jih opozori na mesta, kjer uprizoritev ne sledi besedilu, in postavlja lastne poudarke. Po ogledu predstave pa se druženje igralcev z obiskovalci v okoliških vinotekah nadaljuje. Znova seveda ob dobrem vinu, kulinarični ponudbi in pogovorih o umetnosti, aktualnih družbenih temah v mestu in svetu ter življenju vobče. Še danes znajo mnogi veliko povedati o menda legendarnih ponočevanjih nekdanjega direktorja Jožeta Gregorca v kavarni Evropa in igralcev Cegnarjeve, Aliča, Gunžerja, Matjašiča ter mnogih drugih … in ne tako davnih šaljivih večerih in nočeh z Novakom, Lešnjakom, Tokaličem, Belšakom, Tošem, Jakominijem … večerov (in noči), ki so ostali stalnica in zaščitni znak družabnega dela ptujskega gledališča.

Starejši gledalci se spominjajo, kakšen nerazumen tempo je bil nekoč, kako je bil stres del njihovega vsakdanjega življenja in da so šli v teater, da bi »malo pozabili na vsakdan«. Mladim gledalcem pa se zdi samoumevno, da je gledališče presečišče zdajšnjosti, tem in dilem, s katerimi ravnokar živijo, in prostor svobodnega eksperimentiranja ter preskušanja alternativne stvarnosti. Gledališče svojega mesta razumejo kot socialni spomenik, ki so ga postavili nekoč živi ljudje zanje, danes živeče ljudi, in zdaj so oni tisti, ki »gori držijo« ta spomenik. Gledališča brez gledalcev pač ni. In ker so oni mladi in zahtevni in ambiciozni in kritični in dinamični in proaktivni, je takšen tudi njihov skupni socialni spomenik sredi mesta – gledališče. Spomenik, ki ne slavi preteklosti, pač pa zdajšnjost. Lepo, resnično in dobro v sedanjosti. V gledališče sami ne želijo zahajati, da bi pozabili, temveč da bi se spomnili – da je svet konstrukt, da lahko gradijo, razstavljajo, sestavljajo, izbirajo – spremenijo.

Po gledaliških vajah – in še bolj po predstavah – gledališčniki skupaj z gledalci modrujejo in še zmeraj vedno znova in znova rešujejo mesto in svet; vse tja do ranih ur, ko pride jutro in je novi dan.

***

Se nadaljuje.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: