… mladim igralcem produkcije Mali strah Bav bav

Brankini gledališko-studijski učenci so javno prikazali, česa so se (na)učili v iztekajočem se šolskem letu . Na preverjenem učnem materialu (otroški igrici z naslovom Mali strah Bav bav), s preverjenimi mentorji, so mladi igralci minule dni uspešno nastopili na dvorišču pred Staro steklarsko.

Na tej isti “učni podlagi” smo se učili tudi mi v skupini Stopinjice, tam, leta 1983: Jasmina Preac, dva Andreja (Šilak in Zamuda), Sabina Črnila, Maja Erjavec, Marjan Ivanuša … Džizus, vseh imen se ne spomnim več!?

Tudi nov “letnik” mladih gledališčnikov je radosten, duhovit in zanesen.
Zato, ker mentorica Branka s svojimi – že ustaljenimi in novimi sodelavci Miro Mijačević, Andrejem Gabronom, Mihaelom Roškarjem, Dušanom Fišerjem, Mojco Prigl, Andrejem Kodričem Cizerlom, Sandijem Žuranom, Doro Ožek, Evo Zalo Majcenovič – iz mladih vse to zna izvabiti in jih popeljati v svet gledališke ustvarjalnosti.

Mimogrede: fant, ki je igral “mojo vlogo”, se mi je zdel 10 krat boljši, kot sem bil takrat jaz! In tudi vsi ostali: igrivi, posvečeni svojim vlogam, celotni zgodbi, dobro “nosijo” kostume, se suvereno gibljejo po prostoru, pojejo in plešejo, interpretirajo tekst in vejo, kaj je to soigra. (Sodelovanje!!!! – In tudi če v življenju ne bodo igralci, bodo za vse življenje na svoji koži, “s prve roke” vedeli: Tisto, takrat, pri Branki, tisto je bilo pravo sodelovanje! …
In zadaj že tudi veste, kako bom nadaljeval:
Prav to isto sodelovanje potrebujemo odrasli; in teater ga uči! Od malih nog! Ker brez sodelovanja gledališča ne more biti. Zato: že samo kot “stranski produkt” je gledališče silno pomembna otrokova izkušnja. Ni zastonj na nekaterih ameriških kolidžih sodelovanje v gledališki skupini obvezno.)

Ampak, nazaj k našim mladim igralcem: Ogromono, ogromno znajo!

Njihov talent je očiten in mladi strahovi, strahulje, gusarji in moranrji so godni za plovbo naprej; za delo naprej, naslenje šolsko leto, za pripravo nove predstave/produckije Brankine šole.

Igrali, plesali in peli so:
Andraž Mršek, Luka Horvat, Tin Šoškič, Ajda Marin, Tjan Premzl, Nik Bombek, Tina Ribič, Tadej Divjak, Hana Holc, Kornelija Babič.

Čestitke vsem! Nastopajočim in mentorirajočim!

***

Razmišljam: kar na Ptuju v gledališkem smislu najbolj naravno sledi, je: Brankino mladež vključiti v delo poklicnega gledališča. O tem sem nekoč nekje že pisal. Na kratko ponovim, zakaj je to smiselno: gledališka produkcija MPG bi s tem lahko imela več ljudi na odru, mladi pa bi se lahko razvijali ob profesionalcih še bolj. Ptuj pa bo tako še naprej živo, gledališko-ustvarjalno mesto, s podmladkom; poklicni teater bi živel z mladimi in jim odpiral vrata, jim nudil (njim primerne) ustvarjalne izzive in jim “odpiral vrata” v nove kreativne podvige na različnih področjih (sceongrafija, glasba, pisanje, kostumografijja, marketing, promocija, gledališka refleksija, gledališka fotografija, grafično oblikovanje (plakatov in gledaliških listov), video-produkcija itd. itd.)

(Ko smo zgoraj našteti začenjali, ni bilo na Ptuju poklicnega gledališča, ki bi nam lahko odprlo vrata. Danes poklicno gledališče imamo. In po 25-ih lestih razvoja je čas, da povabi na oder najbolj zagrete, navdušene in nadarjene mlade ustvarjalce (iz starejše Brankine skupine).
No, ko bom prihodnjič kandidiral za vodenje gledališča, bom to zagotovo napisal v svoj program.
A ker je direktor Peter bister mož, bo to storil prej že kar sam.
In jaz si bom moral zmisliti kaj novega, še boljšega …
Tako bova za rast, razvoj, spremembe poskrbela oba.

Branka Bezeljak – gledališka pedagoginja že tam od 1980 …

Super, da Branka še zmeraj počne, kar že dolgo in dobro počne! Upam, da bo sama – ali kdo namesto nje – p/opisal njeno gledališko pedagoško delo. In da jo bo MGP izdalo v svoji knjižni zbirki Zgodovina ptujskega gledališča, ki tudi že obstaja. (Ob 25-letnici poklicnega gledališča bi bila to skoraj “to do” naloga.)

Še nekaj: Dvorišče pred Staro steklarsko se je pokazalo za še en krasen ptujski uprizoritveni kotiček. Ne prvi. Ne edini; še eden.
Celo zelo se je kot kulisa podal k zgodbici o iskanju skritega zaklada … strahovih … velikih in malih, umišljenih in izmišljenih ter vprašanju, kaj je največji zaklad na svetu. Poučno; tudi za velike ljudi.

Menda je to zadnja produkcija tukaj, ker naj bi se konec tega leta začela obnova Stare steklarske.

Naj se le! In naj bo čim pres končana. Ker pri Branki že čaka mladina, da bo ustvarjalno zasedla prenovljen prostor.

Veliki ljudje, starši, odločevalci in spremljevalci kulturnega življenja na Ptuju – pomagajmo, govorimo, podprimo početja mladih in jim omogočimo (tudi z obnovo Steklarske), da bodo ustvarjali še več, se povezovali še bolj in dajali utrip in dušo našemu mestu.
Srečno plovbo prenova Steklarske!

In res čisto, čisto za konec:
Čakam še na oživitev plesne scene. Mira Mijačević in Majda Fridl … akcija! Potem pa samo še lutke … nakar vse to skupaj povezati, izkoristiti vso infrastrukturo in – “nema nam kaj biti!”
Če bomo ali ne bomo EPK2025, Ptuj je lahko epicenter ustvarjalnosti, kulturna, dediščinska, snovalska prestolnica. Z ali brez EU penezov.
Največji zaklad so – kdor je gledal predstavico, ve -: ljudje.
Naprave se konektajo, ljudje pa soustvarjajo.
Ker ljubezen se lahko godi le med ljudmi.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: