69-26

30

Gledališka sezona se bo zaradi proslave, ki jo pripravljajo gledališčniki za občinski praznik, zavlekla v julij. V gledališču bodo poslej nekaj časa vzporedno potekale dvojne vaje; projekt Attila je bil maja še v fazi bralnih vaj, Žižkovo Hist/o/e/rio Poetovionis pa so iz 3D-modela že začeli počasi prenašati na oder. V zadnji fazi pa bodo vaje potekale kar na prizorišču prireditve, na mestni tržnici.

Ildikó je predčasno oddala zadnjo verzijo svoje drame. Potrudila se je. In tudi Tomaž jo je suportiral; zelo.

Igralci so se poglobili v Attilo, režiserka Martina je spretno kombinirala to, kar je napisala Ildikó, in tisto, kar so ponujali igralci. Ildikó se je iz gledališča vračala vsak večer vse bolj radostna. Komaj je čakala naslednjo vajo. Presenečena je bila nad sabo, s kakšno lahkoto je predlagala igralcem nove in nove izboljšave replik, kako je dialog kot kakšna ping-pong žogica lahkotno skakljal od enega do drugega dramskega junaka, kako brez težav je iz protovariante besedila črtala cele prizore in kako se je njen, v Budimpešti napisan, nekakšen Praattilaiz dneva v dan spreminjal v vse bolj »ptujskega«. Ob Tomažu je povsem pozabila na pravega Attilo. Izzvenel je iz njenega življenja. Zdaj je bil tu njen Tamaš. Vsak dan. Doma in v službi. Pri mizi in pod odejo.

Nekega sobotnega jutra sta se na njegovem podstrešju dolgo zbujala po tako in drugače vroči noči. (Bralce prosimo, da tega, da je velikokrat prespala pri njem in ne v HUMUS-u, ne govorijo po mestu. Bi kdo lahko hitro pomislil, da gledališče pravzaprav ne potrebuje stanovanja za goste. Saj veste, kako je: ko ti enkrat nekaj vzamejo, to težko dobiš nazaj.) Kje smo ostali? Aha: gola sta ležala drug ob drugem. Objeta. Na pol v snu in na pol že v novem dnevu. Po glavi ji je rojil nov prizor, ki ga bo vpisala v svojo igro. Tomaž je še spal, ona pa je vstala, pristavila kavo in z žepnikom v naročju sedla na naslanjač. Odprla je okno. (Tisto pravo, ne na Windowsih.) Nekje spodaj je tiho žuborela Drava.

  1. maj ’69

Tomaž še spi. Uničila sem ga, hi, hi. Ne bo on meni nekaj o »kao« vročekrvnih »Madžaricah«; ja, tako je rekel: »Madžarice, pravijo, da ste kaovroče.« Tega, »kao« in »Mažarice« se je očitno nalezel od Kreša.

Pišem z lahkoto.

Preprosto sedem in v žepnik zamišljam dialoge svoje drame. Zgodba, ki sem jo napisala lani in z njo zmagala na natečaju, se lepo pretaplja v dialoge. Spremenila sem naslov: Ne bo več Attila, the Hun/ter, pač pa Attila, hud Hun.

Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bo pisanje drame steklo tako gladko. Na teorijo čisto nič več ne mislim.

Kaj pa, če je vseeno kaj na šmiri med Erosom in Psiho, kar naj bi rezultiralo v navdihu?

Pisala bom Ruth in ji povedala, da sem srečna, srečna, srečna! Hvala, hvala, hvala, Ruth. 🙂

Potem je v dnevnik vnesla smeška. 😉

In še enega. 😉

In napisala elektronsko pismo Ruth.

Pogledala je proti svojemu Erosu. Ta hip je bil bolj podoben Tanatosu. Kakor kak Amor je ves bel – ker sonca pa njegovo trupelce letos še ni videlo kaj dosti – ležal na trebuhu in samo hribčka gole ta zadnje sta se vzpenjala v zrak.

‘Moram ga zvleči iz tiste njegove gledališke čumnate,’ si je rekla. In ob pogledu na kosmato zadnjico pomislila: »Obril bi pa se tudi lahko.«

On pa si je mislil, že pred časom, da to njegovo turistično vodenje Ildikó po Ptuju ni več samo vljudnost in gostoljubnost, pač pa, da mu postaja res vse bolj in bolj všeč. Tega se je zavedel, ko je začel študirati podrobnosti in podatke o mestu, ki jih je od osnovne šole že zdavnaj pozabil; ja, takrat je pomislil, da bi se utegnilo njegovo turistično vodenje končati točno tako, kot se je: ‘Če bom kosmat, ji bom – kot kak hud Hun – mogoče bolj všeč.’

Si je mislil.

Lepo jima je bilo. Življenje na Ptuju ji je teklo tako enostavno.

»Kaj pa, če je bil res Eros tisto, kar je potrebovala moja psiha, da je prišla do navdiha? Kaj pa, če je res kaj na tem Ptuju?« je še dodala v svoj dnevnik.

Ruth je napisala, da je vesela, da se je udeležila njene delavnice, srečna, da jo je spoznala, sposlušala in tudi slišala njeno vprašanje: »Kaj pa Eros?«

Pisala ji je, da piše. Napisala, da jo vabi na premiero, da … da … da …

Njeni hvaležnosti ni bilo konca. Hvaležnosti Ruth in življenju, ki je bilo te čase tako prijazno z njo.

Prihajalo je poletje.

Junij je bil izjemno topel. Zdaj je že očitno: klimatologi so se v prvih desetletjih tega stoletja strašansko zmotili, ko so do leta 2050 napovedovali globalno otoplitev za stopinjo in pol. Temperatura se je dvignila v poprečju bistveno več. Mnoga mesta so vedno višje temperature dočakala nepripravljena. Ptuj ne. Prebivalci mesta so napovedi strokovnjakov že zdavnaj vzeli zelo resno. Do leta 2030 so spremenili prenekatere navade. Nesrečno sekanje dreves z začetka stoletja se jim je globoko vtisnilo v spomin. In jim bilo v opomin. Drevesa želijo živeti, knjiga »drevesničarke« Tereze Vidovič, je postala tako rekoč obvezno domače branje. Prva ženska županja je začela z vnovičnim zasajanjem dreves. Ptujčani so županu, ki je posekal katalpe sredi mesta, že zdavnaj odpustili; kako mu tudi ne bi, ko pa se je tako izkazal s sponzoriranjem novih. Po županji, ki je začela zasajati več kot sekati in z največjo skrbnostjo urejati vse zeleno v mestu, so sledili župani, ki so šli še korak dalje: pročelja in strehe javnih zgradb so ozelenili s primernimi plezalkami, grmovnicami in manjšimi, a košatimi drevesi, ki so bila gensko prilagojena prav za zasajanje na strehah zgradb. Biotehniška fakulteta jih je razvila v sodelovanju s ptujskimi programerji. S primernim, posebej za to razvitim elektrofotolitskim zalivanjemso rastline glede na sušo spreminjale količino klorofila v listih, uravnavale fotosintezo, listi pa so jim zrasli različno veliki. Če je bila vročina, večji, debelejši in polni akumulirane vode, če je bilo poletje manj ekstremno, pa manjši. Sodobne naprave so dnevno spremljale razmerje med kisikom in količino ogljikovega dioksida v zraku. Zelene strehe so bile centralno krmiljene. Prebivalcem so nudile odlično naravno zaščito pred vročino. Drevesa po mestu so imela vgrajene usmerjevalnike, ki so njihove veje in liste premikali glede na pot sonca po nebu. Ko je bilo sonce poleti v zenitu, so se veje in listi postavili vodoravno in tvorili nekakšen ogromen senčnik ter dajali po mestnih ulicah prijeten, osvežujoč hlad. Poleg tega so greentrees, ptujska pametna drevesa, imela v listih vgrajen mutiran fotovoltaični gen, ki je proizvajal šibek električni tok. Po vejah, deblih in koreninskem sistemu je bil ves zeleni sistem mesta omrežen in je skupaj ustvaril dovolj električne energije za vse mesto. Poleti so jo akumulirali v voltaične zalogovnike, v zimskih dneh pa zalogo s pridom uporabili. Vse javne ustanove, šole, knjižnica, muzeji, gledališče, občinski in državni uradi so se oskrbovali z mestno zeleno energijo, kar pa je je bilo viška, so ponudili po najugodnejši ceni ptujskim gospodinjstvom.

Za prihodnji vikend so vremenoslovci napovedali ekstremno visoke temperature. Drevesa bodo razprla liste, zalivalni sistemi bodo z vodo iz Drave pršili po vseh strehah, v tleh, cestah, pločnikih in na trgih se bo vključilo pametno ohlajevanje. Na terasah vseh lokalov bo pršilo. Ljudje bodo v meglicah hodili po mestu, ki se bo spremenilo v nekakšno tropsko savno. Vroče in vlažno bo.

»Ko bo najbolj vroče, bova za ves dan pobegnila v MUS,« je napovedal Tomaž.

»Komaj čakam,« je rekla Ildikó. »Mislim, na MUS, ne na vročino.«

Meščani so v debeli senci dreves posedali na terasah lokalov in pili veliko vode. Drevesa so že dolgo spoštovali in cenili. Tako kot sta bila nekoč ljudem pomembna mobilna telefonija in kmalu zatem tudi optični prenos podatkov, sta bila zdaj pomembna zeleni sistem mesta in voda. Vsakih par sto metrov je bila po mestu nameščena H2ODA – nekakšen tabernakelj s pitno vodo. Ko si pil vodo, je iz njega poleg vode prihajala tudi melodija – oda vodi.

Danes popoldne sta se pred vročino skrila v MU.NAZADT, muzej nazadnjaških tehnologij. Tu si je obiskovalec lahko ogledal prve mobitele. Mobilni telefon so menda nekoč imeli samo najpremožnejši podjetniki v svojih črnih mercedesih ali beemvejih. Na fotografijah v MU.NAZADT-u si jih lahko videl, kako s svojim potratnim vozilom – takrat so bili motorji še na notranje izgorevanje – stojijo ob cesti z odprtim prtljažnikom in pri ušescu držijo slušalko, ki je z okroglo, zavito raztegljivo žico povezana z oddajnikom v prtljažniku. Par kilogramov je menda tehtal tak mobilni telefon. Nato je prišel telefon, ki so mu ljudje v teh krajih rekli »cigl«, Ericssonov GA628. Res je bil velik skoraj kot zidak. Potem so prišle Nokie. Njihov slogan je bil: Nokia, connecting people. Nakar je v prvih desetletjih novega stoletja prišlo še marsikaj. Tako hitro in tako različno, da je v MU.NAZADT-u bilo na metre polic in vitrin, polnih samsungov in sonyjev in huaweiev in applov in drugih pametnih telefonov. Na koncu oddelka »Telefonija« je na gumijastem podstavku v obliki termoforja kraljeval bluephone, ptujski modri telefon. Pod njim je pisalo: »Memento termofori,«in v mastnem tisku: »Spominjaj se globalnega segrevanja.«

Na oddelku »Osebni računalniki« pa je bilo ogromno zaslonov. Najprej so bili zelo majhni, veliki kot kakšna dvestogramska čokoladna tablica. Nekoč so jih uporabljali pri bančnih okencih. Pa ZX-spectrumi in commodorji. Računalniki na kasete. Na njih pa prve igrice: tenis ali pa dirka formule 1; z nekakšnimi grafičnimi znakci. Zelo veliko domišljije je moral imeti uporabnik, da si je domišljal, da presledki in pike in pomišljaji tvorijo dirkalnike formule ena. Vedno, ko si »formulo« zapeljal v ograjo – se v bistvu dotaknil debele črte na zaslonu, ki je predstavljala dirkalno pisto – je zahreščalo; vozilo na ekranu se je za nekaj trenutkov upočasnilo, medtem so ga ostali avtomobilčki prehiteli in potem, ko te je trikrat obrnilo, si lahko na tipkovnici s puščicami levo, desno, gor ali dol odbrzel za njimi.

V nekem prostoru je bil razstavljen prvi računalnik, ki je prišel na Ptuj. V srednješolskem centru so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nabavili ameriški računalnik znamke Honeywell; zasedel je celo učilnico, procesorske moči pa ni imel za četrtino sodobnega bluephona.

»Vidiš, aluminij za Maca so naredili v Kidričevem, sestavili pa so ga pri vas, na Madžarskem. Kultni model. Nikoli prej in nikoli več maci niso imeli 15-colskega zaslona.«

 Ildikó se je čudila tablicam vseh vrst. Toliko jih ni videla še nikoli. Bile so tudi take, ki so se kakor kak pokrov snele s tipkovnice in skupaj z njo po potrebi tvorile osebni prenosni računalnik ali pa tablico. Bile so škatlaste oblike, trde, in ni si znala predstavljati, kako so jih prenašali s seboj. Danes žepnik preprosto zmečkaš in vtakneš v žep hlač ali suknjiča … tile kosi plastike pa …

Najzanimivejši pa ji je bil oddelek s predvajalniki glasbe. Star gramofon z veliko školjkasto slušalko je že videla v starih filmih v kinoteki in muzeju v Pešti, tukaj pa je prvič slišala za t. i. walkman. Plastično škatlico, na kateri je bil magnetni trak – na njem pa glasba – si si pritrdil na pas, dal na glavo slušalke z žico, ki so bile pritrjene na nekakšen kovinski lasni obroč, in potem s tem hodil po mestu. Noro.

»Koliko raznorazne navlake,« je rekla. Žic, slušalk, ekranov, polnilcev, adapterjev. »Le kako so ljudje rokovali z vsem tem. Jaz bi vse to takoj kam založila.«

Ko ji je Tomaž povedal, da se vseh naprav ni dalo polniti z istim priključnim kablom, mu tega najprej sploh ni verjela. Pa so bili, v neki vitrini, razstavljeni tudi priključki za polnjenje pametnih telefonov. Šop žic in žičk z najrazličnejšimi priključki, majhnimi, kvadratnimi, pravokotnimi, z nekakšnimi zobki in zatiči … Vse je bilo bolj podobno kakšni moderni umetniški instalaciji kot pa napravi za vsakdanjo rabo. Svoj žepnik je enostavno pustila nekje pri oknu, na soncu, in naprava se je napolnila najmanj za teden, dva uporabe.

TV-oddelek je bil še posebej smešen. Televizije so bile globlje, kot je bil širok njihov ekran.

»Katodne cevi,« je pojasnil Tomaž. »Skoraj pol metra globine, ekran pa tako majhen, da si ga moral gledati z enega metra. Predvsem pa si potreboval dva silaka, da sta ti tak televizor spravila v podstrešno stanovanje.«

Prve oddaje so bile črno-bele. Nad televizorjem je bil nekakšen podstavek in na njem par žic, oblikovanih kot kakšna večja pentlja. Noben oblikovalski dosežek. Antena, so rekli temu čudu; sobna antena. Zraven pa je bila fotografija ptujskih streh, posnetih s ptujskega gradu: na vsaki strehi nekakšna metla – strešna antena.

»To je bil že napredek,« je komentiral Tomaž. »Mi je pripovedoval dedek. Niso potrebovali več sobne antene. Zdaj so lahko gledali kar štiri programe: enega slovenskega, enega hrvaškega in dva avstrijska. Na televizijskem aparatu je bil okrogel gumb; zavrtel si ga na 1, 2, 3 ali 4. Vse hiše mesta so bile posejane s takšnimi rogovilastimi antenami. Kasneje so jih zamenjale nekakšne velikanske pokrovke – satelitski sprejemniki. Potem, mnogo kasneje, pa so si ljudje na zidove dnevnih sob začeli obešati velike panele, nekakšne prazne, črne steklene zaslone. Ko si vanj spustil električni tok, se je prikazala slika. S plastično napravo v roki – pilotom – si preklapljal med želenimi kanali. V napravo si moral vstavljati baterije. Ljudje so v dnevni sobi imeli kar nekaj takih daljincev: eden je krmilil televizor, drugi digitalni sprejemnik, tretji videopredvajalnik, četrti ogrevanje, peti hlajenje, šesti zapiranje rolet, sedmi je služil za odpiranje in zapiranje dvoriščne ograje, osmi je upravljal robotskega sesalca, deveti je bil za domofon.«

Ko je Ildikó v zatemnjenem prostoru zagledala videoprojektor, ki je projiciral s filmskega traku, posnetek pa je trajal vsega dobre tri minute, edino, kar si slišal, pa je bilo ropotanje projektorja, se je zavedela, kako se je življenje v zadnjih sto letih spremenilo.

Danes je v žepnik enostavno narekovala ime filma, v katerem bi želela sodelovati in prek protoplazmične naprave je 3D-hologramska projekcija spremenila kateri koli prostor v filmsko dogajanje, katerega del je bil gledalec sam. Sama se je lahko odločila, iz katerega prostora v filmu bo gledala dogajanje, katero osebo iz filma bo poslušala ali ji sledila. Filmskega junaka je lahko tudi priklicala v svoj prostor; hologramska projekcija ga je postavila kamorkoli. Filmi so bili menda nekoč za vse gledalce isti. Danes pa hologramska projekcija omogoča gledalcu premikanje z junakom, sodelovanje, spreminjanje poteka zgodbe in še in še načinov, kako se lahko kot gledalec vključiš v dogajanje. Menda so nekoč rekli, da so se gledalci v film vživeli. Danes si se v film vključil.

»Tomaž, super je tale vaš muzej nazadnjaških tehnologij. V njem si res začasno za časom, ha, ha.«

»To ni še nič,« ji je odgovoril Tomaž. »Nekoč te bom peljal v MOK, muzej odsluženih konceptov. Boš videla, kaj vse so nekoč ljudje verjeli in kaj vse so si mislili. Za crknt.«

MU.NAZADT so hodili gledat od vsepovsod. Bil je edini tak muzej daleč naokoli. Povsod drugod so namreč tehnologije menjavali hitro in jih metali proč takoj, ko je prišla na tržišče kakšna novotarija. In novotarije so prihajale na tržišče noro hitro. In še hitreje romale v pozabo. Na Ptuju ne. Ptujčani, z občutkom za dediščino, so sproti shranjevali v MU.NAZADT-u vse, kar je šlo iz uporabe. In tako se danes lahko pohvalijo z najboljšim muzejem odsluženih tehnologij v Evropi!

Na ogled ne prihajajo samo otroci s starši, ki potem kažejo svojim mladičem: »Vidiš, tako smo pa mi živeli,« pač pa tudi študentje različnih tehničnih fakultet, da v živo vidijo to, o čemer jim predavajo profesorji. Ravno takrat, ko sta si MU.NAZADT ogledala s Tomažem, je bila tam skupina študentov medijskih komunikacij iz Maribora, ki je prišla pogledat predvajalnike VHS in različne tipe videokaset. Za izpit so morali poznati njihovo delovanje, način zapisovanja na magnetni trak; videl pa naprave v živo ni še nihče. Na Ptuju so lahko videli tudi, kako deluje.

»Mislim, da ti bo MUS še bolj zanimiv,« ji je že takrat v MU.NAZADT-u rekel Tomaž. »Tam ni toliko poudarek na tehniki.«

***

Se nadaljuje.

 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: