Franc Mlakar

SMS: Franci, a spremljaš kaj ptujsko prijavo za EPK-2025? (Verjetno veš, da smo v drugem krogu in da je mestni svet potrdil, da gre prijava naprej.)

FRANC MLAKAR: Potek kandidature spremljam prek medijev. Seznanjen sem, da smo se uvrstili v drugi krog, da je mestni svet, sicer z zadržki in omejitvami, potrdil kandidaturo. Osebno sem presenečen, da je izpadla Lendava, saj ima tako kot Ptuj velike težave z identiteto zaradi neugodnih zgodovinskih dogodkov v zadnjih sto letih, kar je bila do zdaj največkrat prednost pri izboru. Res pa je, da je že sama našla pot spoznanja, kako se soočiti z izhodom iz začaranega kroga negativne zgodovine.

Upam tudi, da ni izpadla zaradi zamere nekaterih slovenskih kulturnikov, katerih vpliv seže tudi izven meja, do nje. Zato sklepam, z do zdaj videnim, da imata največjo možnost izbora Ptuj in Piran. Praviloma ne izbirajo glavnih mest, čeprav so bile že tudi izjeme. Kranj in Nova Gorica zagotovo ne. To je seveda moje mnenje.

Vse fotografije: Gašper Valentin Mlakar

SMS: Pogovarjava se, ker si nekaj časa bil intenzivno vpet v EPK 2012. A se ti spomniš, veš mogoče: je bila potem kdaj sploh narejena končna analiza “izplena”?

FRANC MLAKAR: Da bi bila narejena analiza o vplivih EPK 2012 Ptuj partner, mi ni znano. Je pa velika verjetnost, da je ni bilo, tako kot je to v navadi tudi pri vsem drugem. Če pa se že zgodi takšen čudež, so analize površinske in ničesar ne povedo, več je maneverskega prostora za razne teorije zarot in šank debate.

Sem pa si jo naredil sam in še danes spremljam njene učinke na okolje. V mnogih primerih prevladuje mnenje, da je bila polomija. Seveda govorim o ptujskem delu EPK. Pa je vse to posledica samo predvidevanj in brez poglobljene analize in pogosto želja po šikaniranju tistih, s katerimi se ne strinjamo. Po mojem prepričanju je krovna EPK res bila katastrofa, ampak je tudi razlog za to. Namreč: kandidaturo so sestavili in pridobili drugi ljudje, kot pa so sam projekt izpeljali. Osebno sem si projekt, ki je pridobil EPK, tudi prebral in ga priredil Ptuju. V Mariboru je od nove ekipe, ki je “ukradla” projekt in ga poskušala izvesti, vsebino razumel samo Tomaž Pandur, ki pa je bil odstavljen. Pandurja pred tem nisem osebno najbolj cenil, a sem ga tukaj spoznal kot res širokega moža vizije. Nekako sem mu dolžan opravičilo za nazaj, pa naj bo to priložnost. Očitali so mu prevelike reprezentančne stroške ali nekaj podobnega. Danes razumem, da so to bile sanje, ki jih je še danes nemogoče izvesti, namreč reset družbe in nov začetek na osnovi analize in spoznanja težav, ki nas tarejo in nas ne pustijo naprej.

Prijavitelji so temu rekli Čista energija, ki je čudovita osnova ali skupek za analizo in na osnovi le-te za vizijo prihodnosti, vendar je hitro po prevzemu nove ekipe izginila kot moto projekta. Začela so se trenja in izgubljanje energije za …, kdo bo koga. Pa sem kasneje slišal enega od akterjev drugega polčasa EPK, da je bila gospodarska kriza kriva za polom. Zelo kontraverzno, namreč: materialna kriza je vedno, od kar ta svet stoji, bila priložnost za spremembe v družbi …

SMS: Tvoj pogled naprej – glede na tvojo takratno izkušnjo: kaj bi morali paziti, kje so priložnosti, kje morebitne čeri, če bi postali še enkrat EPK?

FRANC MLAKAR: Ptuj si za vsako ceno mora prizadevati pridobiti ta projekt, saj kot poudarjajo voditelji tega projekta, že sama kandidatura bogati mesto, ga nekako “prisili” k poglabljanju in analizam, medsebojnemu sodelovanju, kulturi ekipnega dela in nenazadnje iskanje pravih rešitev, ki jih to mesto krvavo potrebuje.

Pridobitev naslova prestolnice bi pa mestu prinesla priložnost narediti to, kar se v navadnih okoliščinah ali vsakdanjem utripu mesta ne da ali je zato pomembno mnogo več energije, ki je navadno nismo sposobni zbrati.

Ključne faze, na katere je potrebno še posebej paziti pri podobnih projektih, so Vizija – Mobilizacija okolja – Izvedba. Vse tri faze so enako pomembne, od kvalitete vsake posamezne in v tem zaporedju pa je odvisen rezultat izplena. Po mojih izkušnjah, ki sem si jih pridobil skozi četrt stoletja dela na tem področju, bi stavil na pomembnost mehkih projektov, katerim bi dal tudi prednost. Pa nimam v mislih projektov, ki jih nekdo napiše in debeli fascikli romajo v omare, kjer jih nihče ne bere, niti ne pogleda. V mislih imam umetniška in vizijska dela, ki se analitično poglobijo v naše stanje duha, so popolnoma iz življenja in vsebujejo namige po rešitvah. Vse investicije so v tej fazi lahko simbolične narave, kasneje pa bodo dobri mehki projekti in njihove vsebine same po sebi priklicale potrebo po njih. Tako ne bo zgrešenih in za dani čas nepotrebnih projektov, ki stanejo ogromno nikakor pa ne dobijo pravega mesta v okolju. 

SMS: Kaj je bila morda leta 2012 najbolj zamujena priložnost znotraj EPK? Sprašujem zato – ne, da bi “odpiral rane”, ampak – da ne bi ponovili napake?

FRANC MLAKAR: Ta odgovor bom začel z mislijo nobelovega nagrajenca za ekonomijo, s katero se tudi osebno strinjam:

Živimo v času, ko ekonomisti debatirajo o umetnosti, filozofiji in drugih družboslovnih vedah, umetniki, filozofi in drugi akterji iz družboslovja pa v glavnem samo o denarju. Narobe svet.

Po njegovem mnenju je to povzročila prevelika regulacija ekonomije s strani države. Zelo podobno je bilo na samem začetku in ves čas priprave na izvedbo EPK 2012 Ptuj partner. Vse je najbolj zanimalo kolikšen bo finačni izplen, šele nato vsebina, ki bi jo bili pripravljeni izvesti.

Izredno slaba mobilizacija okolja je bila naslednji krivec. Ni prišlo do sinteze programske vizije in večjih kulturnih institucij v mestu, kar je osnova za širšo mobilizacijo.

Nepriznavanje vodstva projekta kot glavne avtoriteta projekta. Vsak dober projekt mora imeti vizijo (cilj, sporočilnost), okostje (diagram poteka), ki sta osnova za to, katerih okvirov se naj držijo tisti, ki se bodo v projekt vključili iz različnih institucij in pobud, ki tvorijo mišice na skeletu in imajo dovolj kreativne svobode, da projekt dobi podobo skupnosti. Na Ptuju je takrat skelet bil narejen, mišic pa bilo zelo malo, zato se telo ni premikalo kaj dosti. 

SMS: In da bo pravično, še nasprotno vprašanje: Kaj je po tvojem mnenju bilo leta 2012 izjemno dobro speljano, kaj dobro izkoriščeno?

FRANC MLAKAR: Ko govoriva o dobrih stvareh v EPK 2012, je potrebno najprej omeniti osnovno vizijo, ki jo je v najboljši meri izražal slogan ptujskega dela EPK. “NOV DUH V MESTU”, ki v strnjenem smislu pomeni prelom družbenih procesov in obrnitev ravnotežja sil (stopicanje na mestu) v rezultanto sil, ki bo našo skupnost popeljala k osmišljanju resursov, ki jih mesto premore.

Pri sami konstrukciji osnovnega projekta smo nakazali tudi filtre oziroma procese, skozi katere bo mesto, tako kratkoročno kot dolgoročno moralo iti, če hoče presekati “Urok”, lovljenja lastnega repa, oziroma vrtenja v začaranem krogu. Ta del in s tem osnova je bila narejena zelo korektno in se je ne sramujem še danes, ko jo prebiram in jo z novimi spoznanji iz vsakdanjega življenja poskušam dopolniti. Je nekakšna formula za ta proces in ni druge, kot se danes reče v slengu.

Zapletlo se je, kot sem že omenil, z mobilizacijo okolja, ki na to vizijo ni imelo pozitivnega refleksa in hkrati ni ponudilo alternative tako na prvi stopnji (javni zavodi), kot posledica tega pa tudi ne na drugi stopnji (širša zainteresirana javnost).

Kljub temu, da proces aktiviranja okolja ni stekel v zadostni meri je akterjem, ki so poskušali sodelovati uspelo izpeljati naslednje projekte, ki so bili v kontekstu osnovne vizije:

  • Izšlo je šest romanov o našem mestu, ki med bralci odzvanjajo še danes, in na najbolj intimen način utrjujejo med ptujčani in tudi slovenci identiteto, ki jo nosimo globoko v sebi in bodo zveneli v večnost.
  • Glasbeno gledališka predstava Kurentova svatba je bila narejena na visoko profesionalnem nivoju in je kurentovanju, kot delu naše identitete, dala izjemoma urbano konotacijo.
  • Obnova Dominikanskega samostana, preko katerega smo Ptujčani, zraven čudovitega posodobljenega ambienta za druženja, dobili tudi simbolično sporočilo, kje se je začel prebujati srednjeveški Ptuj ob rimskem mostu čez Dravo. Kljub kritikam je arhitektom uspelo sporočiti mestu, da samo restavriranje kamnov ne prinese sprememb med ujetnike kulturne dediščine, ampak dodano vrednost s sodobnim pristopom, ki je obrodila sadove v mestu. Glede na to, koliko nagrad v mednarodnem smislu so prejeli arhitekti, sem lahko samo hudomušen. Tudi ” ORKAN”, ki je zajel mesto glede dotične stavbe, je zame pozitiven pojav. Mesto je reagiralo, še je živo, kajti samo z živo tvorbo se lahko doseže rast – kakršna koli.
  • Prištel bom tudi staro mestno pokopališče, katerega obnovo smo imeli v planu skozi EPK 2012 in je eden od pomembnih filtrov identitete našega mesta s šestletno zamudo. Je zelo lepo obnovljen, žal mi je samo, da prenovitelji niso vedeli za ime, ki smo ga takrat predlagali: “Park evropskih kultur”, namesto “Park spominov.” Zdajšne ime namreč ne pove tega kar je mesto bilo večji del svojega obstoja: branik teh vrednot glede na geostrateško lego.

Upam, da nisem kaj bistvenega izpustil, če sem, bom vesel. In to je žal bilo vse, kar je dobilo podobo, ki jo je narekoval slogan projekta.

SMS: Če bomo spet EPK bo to gotovo znova velika priložnost. Kako pa vidiš ti, ki si se veliko ukvarjal s kulturo na Ptuju in te naši kraji ter njihova preteklost zanimajo onkraj teme EPK in s poudarkom na zgodovino – kaj nam ostane, če EPK ne postanemo? Kaj bi veljalo na kulturnem področju narediti z ali brez naziva EPK25?

FRANC MLAKAR: Večkrat sem že omenil, da skozi projekt kot je EPK lahko mesto aktivira svoje resurse, ker je preprosto lažje izvesti mobilizacijo, če vemo, da se bomo predstavili celi Evropi, kot pa za kaj internega. Preprosto je energija drugačna, zato bi bilo zelo škoda, če nam ne rata, še posebej, če zaradi lastne ležernosti. Tokratni voditelji so se v osnovi odločili za podoben cilj kot mi 2012, ampak so ga drugače poimenovali –Tranformacija družbe. Glede na filtre, ki so si jih izbrali za dosego cilja, niso najbolj transparentni, vsaj po mojem mnenju. Uspeva jim mnogo večja mobilizacija javnih zavodov kot je nam in tukaj je zelo pomembno, da to stopnjujejo. Kakor koli se bo končalo, si iskreno želim, da nam uspe – vsem skupaj. 

V imenu našega mesta namreč.

Vprašal si me, kam mora umetnost v našem mestu, če nam ne rata.  Odgovoril bi enako kot, če bi nam ratalo. Naloga umetnosti v zgodovini človeštva je iz mojega zornega kota vedno enaka, služiti mora okolju v katerem deluje, ga budno opazovat, reagirat, ga usmerjat in skrbet, da je narodova osebnostna rast – kontinuiteta. Se v njegovih kriznih časih žrtvovati in se mu popolnoma predati, zato je biti pravi umetnik najtežja naloga, kar jih poznam in tiste, ki to so neizmerno cenim. So nekašne posvečene osebnosti z velikim poslanstvom za okolje v katerem delujejo. V nekem intervjuju sem nekoč dejal, da je razsvetljena družba v osnovi posledica harmonije umetnosti in kapitala, še vedno se strinjam s tem.

SMS: Prihodnje leto bo država stara 30 let. Na Ptuju smo začeli pred 29 leti skupaj z Zatojem, potem je bilo ustanovljeno Mestno gledališče (1995), ki bo letos staro 25 let. Bil si zraven, pri prvem in drugem. Se je splačalo? Je imelo smisel? Kje smo po tvoje po 25, 30 letih s Ptujem, gledališčem, kulturo, zavedananje, “ptujskostjo” v slovenskem in srednjeevropskem oziru?

FRANC MLAKAR: Ni preprosto odgovoriti na vprašanje, ki obsega skoraj tridesetletno časovno obdobje, pravzaprav je več kot polovica naših življenj. Zanos, s katerim smo pričeli, je bil neverjeten, maksimalno smo verjeli v projekt in ga neverjetno hitro tudi uresničili. Bili smo neke vrste avantgarda našega mesta, v to sem prepričan. Tudi razmere v takrat mladi državi so bile optimistične in vse je bilo mogoče. Leta so minevala in škoda, da te energije nismo kot skupina prenesli na preobrazbo mesta, ampak smo se kot skupina na nek način razšli. To je imelo posledico na različna obdobja ptujskega teatra, ki jih poskušam spremljati po svojih najboljših močeh. Seveda je tudi mesto brez našega skupinskega zanosa šlo svojo pot in ga v glavnem vodijo “novi obrazi”.

Zdi se mi, kakor da je včeraj bil tisti aprilski dan pred več kot četrt stoletja, ko si se oglasil pri meni doma in me povabil, da ti pomagam, iz menedžerskega vidika izpeljati projekt ponovne profesionalizacije ptujskega gledališča. Večkrat se spomnim na ta dan, ki je “kriv”, da sem se vpel v dogajanja mesta, ki je bil začetek vsega, kar sem v vseh teh letih lahko dal našemu mestu.

Neverjetna izkušnja in prehojena pot mi je dala možnost, da sem smel biti priča neverjetnim podrobnostim v življenju mesta. Mnogokrat na robu obupa, še pogosteje srečen zaradi dosežkov, katerim sem bil priča. Vse to zaradi dveh stvari, umetnosti in našega mesta. A spoznanje, da je pot pomembnejša od cilja me je pripeljalo do prepričanja, da je vse to bilo potrebno. In ni mi žal za niti najmanšo podrobnost, naj bo negativna ali pozitivna, bila je pot. Naš teater je še vedno v mestu in naša država še vedno obstaja. A pot je še dolga …


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: