Mi gonimo, tralalala

Sreda je … resda je …

Resda, prejšnji petek sem se udeležil vožnje z biciklom v krogu; igrali smo se ulične igre z imenom: pojdimo se demokracije. Ko sem prigural domov in šel po štegah tja, kjer ma še cesar rad mir, me je spikalo v kolenu. V obeh pravzparav, v levem in desnem.

***

Mama je imela stranke, ki so prihajale k njej, k nam domov, na frizuro. Na vodno ali na trajno. Na črno. To je bilo v Bolafiji, tisti veliki bajti ob štreki, ob vagi, ob letališču. V “Moškojncih”. 

Bolafija v Moškajncih. Potem Moškanjcih. Po domače: Moškojnceh.


Na steno Bolafije so stranke naslonile svoje kolo. Medtem ko je potekala vodna ali trajna ondulacija ali pa še manikira in barvanje trepalnic, sem znal tu pa tam začasno odtujiti (strokovno: alienirati) strankino kolo in se malo popeljati do “šrajng”, do Trtnikovih, ali pa do aerodroma pogledat, če je stric Čuček tam.

Evo me: prvošolec, z mojim prvim – sestrinim biciklom pred Bolafijo:

No, tu sva oba. Zdi se mi, da je bilo to ob vstopu v šolo.

No, in ko sem si takole prvič “sposodil” moško kolo, tisto Rogovo, s štango, je blo treba znat splezat pod štango, imet obe nogi pod njo, tazadnjo v luftu, najti ravnotežje, vse skupaj nekako rahlo postrani … Picikl je moral bit nagnjen desno, tazadnjo pa biti v ravnotežju na levi.
No, končalo se je z ritjem riti po asfaltu, odrgninami in verjetno: “Drugič jih boš pa še dobil, za kazen, če boš še kdaj vzel, kar ni tvoje!”

Od takrat vem dvoje: Ne jemlji, kar ni tvoje.
In: Ko je en pedal zgoraj, je drugi spodaj. Malo tišiš enega, pol pa drugega. Gor, dol, gor, dol. Če ne tišiš, nikam ne gre.

Seveda sem moral potisnit svoj nos tudi v ptujsko petkovo kolesarjenje zdanjih časov.

Poleti kolesarim sicer vsak dan. Tudi po tri krat na dan gonim v naš breg in na ta način mirno – in povsem neopaženo ter predvsem neupsešno – protestiram proti občinski vladi, ki nikakor ne zaflika groznih lukenj na relaciji moje mesto – moj dom. Tudi takrat ne, ko je v naši ulici še živel bivši župan. (To mu štejem sicer v plus: da si ni dal porihtati asfalta do lastne bajte. Takoj bi mu kdo lahko očital kuroptivno dejanje.)

Na tržnici smo se z bicikli vozili v krogu. Za vogalom, ob nekdanji “đamiji”, je stala marica in rahlo sramežljivo čakala, če bi prišlo do velike potrebe – po intervenciji. Pa ni bilo potrebe. Ne intervencije.
In ne ravno neke invencije.

Publika je kulturno, mirno sedela v kafiču in z nedavno namonitiranih sedežev v “ložah” spremljala bicilklistični performance. Bi rekel, da je bilo še največ upokojencev. Če bi moral izvesti segmentacijo, bi rekel: nekaj učiteljev, par dohtarjev, nekaj psov na povodcu in kup otrok na skirojih, biciklčih in kotalkah; nekaj ex-direktorjev, ex-tovarišev, nekaj prijateljev in znancev iz gibanja PJN skupni ponos, stojnico (ne strojnico, stojnico), kjer so se zbiral popisi, pa je “imela prek” bi rekel neka občinska mestnosvetniška opcija.

No, in ko sem takole gonil, v krogu (ki je, vemo, popolna oblika!), sem si mislil:
Slišim, da bo občina postvila na tržnico še otroška igrala. No, biciklodrom že mamo. Kar legaliziral bi ga; vrisal špuro okoli tržnice. Nikoli ne veš, kdaj pride spet prav. Ker, ne pozabimo: “okreće se kolo sreće, okreće se pa se vrati …” poje pesmica iz moje jugo-mladosti.
Taka je pač narava stvari: enkrat gori, drugič doli.

Gori, doli – pa poglejmo še malo – naokoli:
Kako prekiniti z gnojenjem – pardon: gonjenjem – vedno enega in istega? – To je tu vprašanje.
Ker če ne gnojiš, pardon – goniš, ne gre nikamor.
Ker mi se znamo premikati naprej, samo če gonimo eno te isto: Porini z levo, porini z desno … itd.
Poknjeni smo (knjižno: počeni), po sredini. To vemo. In če je temu tako, potem si priznajmo: je tako.
In slovensko petkovo kolesarjenje odraža to, kar v biti smo: biciklisti, bifukalci: gonimo eno te isto in f … drug drugega v živi mozeg. Tako pa se težko kaj rodi.
No, samo da leti …

Ampak, vse to že vemo.
Kako iz tega začaranega kroga ven? – To je tu morda vprašanje.

Pa postavimo takole:
Ponudite mi še enkrat vprašanje, ali sem za večinski volilni sistem. Pa bom obkrožil “da”. Kljub zavedanju mnogih slabosti, ki jih ima. A če bi dal na vago, bi se odločil vseeno “za”. Zakaj? Ker nam ne bi blo več treba goniti; počakali bi namreč na tisto nedeljo, ko bomo šli v volilno slačilnico in obrkožili in vedeli: nagradim – potrdim, podaljšam ali: odvolim.
Voli, pa izvoli.

Zdaj pa je tako, da so vsi – kako že gre tista Smolarjeva pesmica?: “Jaz sem bogi, bogi, bogi“.
Smola.
“Saj mi smo hoteli dobro, ampak oni drugi … (pa tretji, pa četrti, pa včasih celo peti) grdi in zli, so krivi, da mi nismo mogli, kar smo hoteli. Pa tak dobro smo hoteli, pa tako dobro smo mislili, da bi nam bolo vsem boljše …, kako tega ne vidite?!”

Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, prav pravi pregovor.

In ko sem se tako gonil po obodu beton-plate sem ga zagledal, rešitelja mojega družbeno-po/gonskega problema:
Na električnem skuterju je lepo šibnil mimo mene! In sploh ni gonil!

To je trajna rešitev: nič več gonit!
Preiti na drugačen pogon!
Gori – doli, mi in ovi, levi – desni, gori – doli, naokoli … okroće se kolo sreće, okreće se pa se vrati
Deja(n) vu(n)!
Mislim kakopak na šampiona Dejana in njegovo boksarsko, pogumno, široko srce.

Na tv-ju sem pred časom videl – in toplo mi je bilo pri duši – : nek petkov biciklist je v Ljubljani kazal transparent, ki bi ga napisal tudi sam. Preklopil sem Dnevnik na EON in poslikal z ekrana. Upam, da se bo doboro videlo, kaj piše na transparentu:

… in še malo bliže:
“Za ukinitev strankarskega sistema”

Tega gospoda bi resnično rad spoznal! Na Ptuju ima somišljenika. Isto mislim tudi sam: Počenost na levo – desno in gledanje nazaj, lahko preseže le ne-gonjenje-enoteistega.
Kako? – Tako, da dvignemo noge z levega in desnega pedala in preklopimo na drugačen pogon. Na brezstrankarski družbeni pogon.

Dokler bomo kot družba šli na “fosilni” pogon “gori-doli”, ter gonili vedno te isto (leva – desna), bomo vozili naokoli, v krogu. Ker bicikl je pač v osnovi iz 19. stoletja! Mi pa živimo v 21.

No, saj, da ne bo pomote: petkov večer je bil lep, topel in kolesarjenje je sam po sebi zdrav življenjski slog. Ampak sanjarim o časih, ko se bomo dobili in biciklirali, ker si bomo hoteli kaj lepega povedati, deliti svoje veselje, navdušenje, radosti, vizije, ideje, potencialne možnosti, ko se bomo zanimali iskreno in resnično drug za drugega, posameznika, njegove radosti in skrbi in početja, ko bo človek človeku zgolj človek, ko bo človek bratu brat … po srcu vsakemu enak …

Prestopiti na drugačen pogogon.
Električen.
Potem pa eklektičen in končno radikalno etičen:
Ko bomo kot družba šli na čisti radikal humanizma, na ljubezen, potem bo to to.
Trenutno gremo na vse drugo, visokoogljično: sovraštvo, zamere, očitke, ovire, prepire, nemire … In seveda puščamo – kot vidimo – za seboj prav tak družbeni odtis.

Neka gospa mi je nato rekla, da se pri stojnici zbirajo podpisi proti vladi, da naj grem in podpišem.
“Ne bom,”sem rekel. In me je pogledala rahlo postarni. Ter mi – socialno inteligentna kot je – dala mir.

Ne bom, ker vem, da ima vsak v oddaji “Pokaži kaj znaš” rad mir. Če že ni navdušenja v dvorani. Tudi tile tipi v tej vladi.
In ne pozabimo: čisto vse te ljudi smo tja poslali – mi. Tudi jaz. Mi je žal. A je tako. So na ven obrnjeni tisto, kar smo na noter mi (večinsko, poprečno).
Bom pa seveda tistega lepega dne, najkasneje čez dve leti, tisto nedeljo, v tisti famozni slačilnici obkrožil.

Dokler večinsko ne bomo zreli za odpravo političnih strank, bomo imeli, kar imamo: poknjenost (knjižno: počenost), biciklizem. Levo – desni pogon. 19. stoletje. (Počenost, ki mu tudi sredinsko lepilo – kot vidimo – ne pomaga. Ker ob prvih vremenskih neurjih ta umetna masa spoka.)

Najbolje bi bilo, da bi to poknjenost pregurali (knjižno: premostili) z večinskim volilnim sistemom. Menda smo ga že itak enkrat izglasovali. (Seveda vem, da bi bili politiki proti, ker bi jih ooooogromno bilo ob dohodek.)

Torej mi ostane: čakanje.
Na naše mlade. Ki bodo, verjetno res približno takrat, kot je napovedal pesnik Edvard Kocbek, preklopili na drugačno družbeno gorivo. (Kocbek je tam nekje v 60-ih ali 70-ih dejal, da bo narod po vsem, kar se je zgodilo, še sto let “poknjen.”)
In ne pozabimo, pesniki so delali to državo, pesniki so si na ti z intuicijo in pesniki vidijo v prihodnost.

A pozor: mladi bodo lahko preklopili le, če bodo znali misliti. Kritično in kreativno. (Tega pa jih lahko nauči le dobra šola.) Kritično pomeni: metodično dvomiti. Ali je to res? Kaj je na drugi strani te iste medalje? Kreativno pa pomeni, se spraševati: Kako še drugače bi se dalo?
Zato: šola, šola, šola. Začetek vsega. Kot biološko bitje se rodimo, družbeno bitje pa postanemo v procesu učenja v skupnosti. Če želimo boljšo skupnost, se bomo morali učiti. Učiti v šoli, učiti vse življenje. Predvsem pa marsičesa odučiti.

Takrat bodo torej naši otroci preklopili prestavo više: iz predstavniške na neposredno (ali kakšno boljšo) demokracijo. Šele takrat bomo gledali eno drugo predstavo. Ne bomo gonili več eno te isto. Prešli bomo na čistejše gorivo: dialog, zaupanje, sprejemaje, zavedanje …
Iz informacijske družbe v kreacijsko družbo. Ko ne bo več vprašanje, ali informacijo imam ali ne, pač pa, kaj z njo storim, kaj z njo novega in za ljudi dobrega ustvarim.
Takrat bom star okoli sto let ali še malo več.

Na eni strani ptujske tržnice stoji pesnik Rudolf Majster. Bolj Rudek.
Na drugi strani bi lahko stal njegov pendant: Janezek.
Zakaj?
Ker je zaslužen za petkovo oživitev beton-plate.

“Fsako slabo je za neke dobro,” bi rekli stara mati, če bi bli še živi.
Počasi razumem, kaj je ženica s tem mislila.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: