69-24

28

9. maj ’69

Preseljena. 

V HUMUS-u mi je po svoje še ljubše. V Soundcafeju sem bila sama in samota mi je prišla kar prav. Zdaj stanujem v veliki hiši ob grajskem griču. Menda je bila v tej zgradbi nekoč komanda kasarne. Tega ne bi opazila. Če mi ne bi povedali. HUMUS je poln raznoraznih umetnikov. Glasbenikov, oblikovalcev, plesalcev in drugih kreativcev. Tudi nek ekscentričen računalniški geek iz Dublina, Krešo. Menda Hrvat, čigar starši so odšli pred desetletji iz Slavonije s trebuhom za kruhom na Irsko. Super tip. Tomaž gre velikokrat k njemu in potem dolgo v noč ostajata v kreativnici; menda nekaj programirata. Kot rit in srajca tičita skupaj. Njuni načrti in sheme in postavitve svetlobnih teles in 3D-projekcije me niti najmanj ne zanimajo. Še jesti ju komaj spravim. Običajno grem na tržnico in nakupim svežo zelenjavo in ostale dobrote okoliških kmetij. Skuham. Po kosilu pa rit in srajca odideta spet v kreativnico, jaz pa najraje na Panoramo. Oni dan sem nad modrikastim delom Panorame, zasajenim s sivko, doživela pravi mini aeromiting. Gledalci so mi povedali: bil je svetovni dan čebel. Slovenci so menda zaslužni zanj. Dresirane urbane kranjske čebele so v formaciji, ki jo je vodil trot Trdko, izvedle vratolomne akrobacije, potem pa se vrnile v bazne panje, nameščene na strehah po mestu. Pojma nisem imela, da se čebele da dresirati. Pa je prav to uspelo, slišim, nekemu Žnidariču, Ptujčanu, daljnemu potomcu nekega drugega Žnidariča, ki si je umislil panje, ki so med čebelarji znani po celem svetu. Da pa avtohtona in najbolj razširjena čebela na svetu, kranjica, ne bi bila edina sposobna dresure, so ZDA nemudoma »vrnile udarec«. Na miting so Amerikanci poslali potomko bombus affinis, čebelo, ki je bila pred petdesetimi leti razglašena za ogroženo vrsto. Pa se je mladim Američankam nastop docela sfižil: formacija črnih čebeljih marink »three beefes coloris« je nekako izvohala domovanje ptujskih trotov, in namesto da bi na nebu pokazala vse svoje vragolije, je polovica šolanih čebel – komandosov odletela visoko v nebo lepo po svoje. In tam na višini 9000 metrov – za publiko seveda nevidna – dobila svoje. Od ptujskih trotov.

Panorama, grič nad HUMUS-om, je bila nekoč zasuta, celo sadovnjak je nekaj časa rasel nad najpomembnejšimi rimskimi artefakti, zakopanimi pod površino. Mesto je potrebovalo sto let in več, da so od prvih arheoloških izkopavanj in mnogo kasneje s pomočjo sond prišli do vseh izsledkov, ki so Ptujčane prepričali, da bodo v desetletjih od 2025 do 2055 izkopali pokopani ptujski Rim. Ja, tako so se namerno »zmotili«: ptujski Rim, namesto rimski Ptuj. Zmotili z imenom, a hvala bogu tudi z letnico: ker je bil Ptuj vsakih petnajst, dvajset let evropska prestolnica kulture, so v enem od takih projektov EPK »stopili na gas« in odkopali ta biser iz rimskih časov. Žličkarji – tako so imenovali arheologe – so se zakopali v materijo. Dobesedno. Tako je zdaj Panorama del mesta, kamor Ildikó najraje odide po kosilu. Sprehajališče, park, ob vznožju pa arheološki muzej, kjer so razstavljene najdbe s Ptuja in okolice. Zmeraj obiskan del Ptuja, kjer se ustavljajo avtobusi šolarjev in tujih dnevnih turistov. Ptujska rimska Poetoviona je uvrščena na zemljevid srednjeevropskih destinacij, ki jih turist ne sme spregledati. In tako vsi neevropski turisti – teh pa je ogromno – ki priletijo na primer na Dunaj in se podajo na raziskovanje Mozartovega Salzburga, čarobnih Benetk, Hadrijanovega Splita, nacionalnega parka Plitviška jezera, morda še Budimpešte in Prage, obvezno pridejo tudi na Ptuj. Ljubljana je že dolgo zelo obiskana evropska turistična velemestna prestolnica, Ptuj pa je na srečo ostal obvladljiv, dokaj miren in resnično prihranjen za zaljubljence v zgodovino, majhnost, prisrčnost in predvsem – počasnost. UPOČAS tujce privlači prav tako kot staro »kamenje«, kot so nekoč imenovali izkopanine domačini, ki niso verjeli, da je prav zgodovina tisto, kar lahko da mestu nov zagon. 

»Ptuj bi lahko živel od kamenja,« so trdili nekoč nekateri, a so se jim takrat le smejali in jih imeli za fantaste in sanjače.

Dolgo se je o potencialu mesta samo govorilo, napisanih je bilo nešteto elaboratov in razvojnih strategij, a vse je ostalo v glavnem na papirju. Potem pa je v prvi četrtni tega stoletja prišlo do povezovanja: tradicije z inovacijami. Prav to zdaj najbolj vleče na Ptuj: kombinacija »starega kamenja« in ptujskega UPOČAS-a. V UPOČAS-u turist lahko naroči individualizirano analizo zamujenih trenutkov svojega življenja. Priključen na sodobne naprave, ki s superračunalniško močjo obdelajo grmade podatkov, ki se nahajajo v njegovi zavesti in podzavesti, potrebuje uporabnik samo slabe pol ure za analizo svojega stanja. Sofisticirana tehnologija izpiše rezultat; a to je šele začetek. V pogovoru, ki sledi v nadaljevanju, mu svetovalec-temporalni terapevt izdela individualizirani načrt aktivnosti za prihodnost. Prihodnost pa se začne takoj, ko zapusti prostore UPOČAS-a. 

Po obisku in analizi pri temporalnem terapevtu se začne za posameznika novo obdobje, UPO-ČAS. Čas upanja. Opremljen s praktičnimi navodili in personaliziranimi usmeritvami turist zapusti institut za upočasnjevanje in se, če je pameten, z nekakšno »napotnico« nemudoma poda na lokacije, ki mu jih je predpisal terapevt. In prav Panorama je ena od njih. 

V senci dreves so klopi, vse skupaj pa navidezno poljubno razmetano po vsem griču. Na sprehodu po Panorami obiščeš točke, kjer se s sodobno mentalno-regresivnoprojektivno tehnologijo povežeš z vrednotami in duhom starih Rimljanov. Nekateri obiskovalci izberejo modus, kjer se njihovi možgani v pol ure trajajoči seji naučijo najpomembnejših latinskih pregovorov in rekov, drugi izberejo učenje rimskih pesnikov ali pa preskok v učenje latinske srednjeveške liturgije. (Brat Ranc, menih in vodja oddelka za praktično detemporacijo je spiritus agens UPOČAS-a.) Običajno obiskovalca napotijo še v ptujske terme, tam pa izve za ugodne učinke, ki jih lahko doživi, če se udeleži festivala mitraizma. Nemalo gospa se odloči, da bodo spet prišle na Ptuj v času Izidinih dni. Gospodje nimajo nič proti; ekstenzija erotičnih izkušenj in materializacija spolnih fantazij sta temi, ki zanimata tudi njih. Žene so naravnost presenečene, ko možje kar sami predlagajo ponovno vrnitev na Ptuj, kjer da so začutili kulturo in dediščino ter se popolnoma prerodili. Seveda svoj del programa Izidinih dni gospodje običajno zamolčijo. 

Ja, enodnevni turisti se v petindevetdesetih odstotkih v manj kot enem letu znova vračajo na Ptuj. (98,3 odstotka teh pove, da je razlog FEBAKL – festival bakanalij.) Najdepresivnejši klienti, ki že kažejo suicidalne znake, pa so v UPOČAS-u preusmerjeni na demortifikacijski tretma, ki ga izvajajo posvečeni in certificirani svečenice in svečeniki Mitrovega kulta.

Panorama je maja res čudovita. Vse zeleni. Vse v rožah. Ildikó je uživala v priklopljenosti na rimske vibracije, izvajala začetni program temporalne detoksikacije in opazovala parčke, ki so se že na višji stopnji tečaja mečkali na klopcah za zaljubljene. 

V nekakšni aleji na drugi strani griča se za roke držijo starejši pari in se počasi sprehajajo po Poti Cirila Zlobca, poimenovani po markantnem slovenskem pesniku, ki je pisal o ljubezni ter svojo ženo držal za roko na sprehodih po ljubljanskem Tivoliju še dolgo v pozno starost. Po pesnikih in literatih se je sicer imenovalo mnogo starih ulic na Ptuju. V novih naseljih pa dobijo ulice imena po sodobnikih. Takoj ko kak Ptujčan doma ali po svetu v nečem v uspe, na Ptuju kaj poimenujejo po njem. Če ne nova ulica, pa zgradba, dogodek, prireditev ali pa kar gostilna. Tako mesto skrbi za stalno vez med preteklostjo in sedanjostjo. Če se neko poimenovanje v desetih, dvajsetih letih med prebivalci mesta »ne prime«, zadevo poimenujejo znova, z nekim novim, aktualnim imenom. Nazadnje so neko ulico imenovali po Zvonetu Šelniku, inovatorju in izumitelju motorja z ljubezenskim izgorevanjem, ki naj bi že v bližnji prihodnosti zamenjal vozila na električni pogon. 

Na Panorami Ildikó preživi veliko časa. Največ razmišlja o njem. O Tomažu. Vsak dan ga vidi, ko prihaja h Krešu. Vsak dan jima kaj skuha in fanta dobesedno poližeta krožnike. Rada kuha. Dobro kuha. In onadva rada dobro jesta. In dosti. Tomaž, ki je zadolžen za pospravljanje mize po kosilu, pravi, da se bo ob Krešu še zredil. Krešo pa je prevzel pospravljanje posode iz pomivalnega stroja. To ga pomirja, pravi. Da ne potrebuje nobenih novodobnih detemporalnih terapij in mentalnih odvodov. Ko zbrano pospravlja posodo iz stroja v predale, enostavno menda odklopi. Raziskuje najoptimalnejše število gibov, ki so potrebni za to, da izprazni vsebino pomivalnega stroja in jo porazdeli po vseh predalih. Za lastno zabavo je sprogramiral vmesnik, ki s pomočjo e-prstana, ki ga ima Krešo na mezincu, meri poti, ki jih opravijo njegove roke. Tako lahko svojo intuitivno določeno najkrajšo pot krožnika iz pomivalnega stroja na polico primerja z dejansko opravljeno potjo gibov rok. Pravi, da je to prvi korak k aplikaciji za trening intuicije, ki jo nekoč namerava razviti. Sicer se mu kolegi na Irskem še smejijo. A on misli, da imajo na Ptuju prav – zato je tudi izbral Ptuj za kraj svojega podiplomskega študija – ko usmerjajo veliko energije v raziskovanje intuicije. Prva polovica 21. stoletja je z nevroznanostjo naredila v tej smeri velik korak naprej in že od leta 2050 je jasno najmanj eno: Prihodnost je v naši intuiciji. Racionalna Evropa se je izpela. Sledi morda največji obrat po Gutenbergovi iznajdbi knjige in informacijske revolucije, ki je sledila štiri stoletja za njo. Čas revolucij je mimo. Tako tehničnih kot tehnoloških, na srečo pa tudi družbenopolitičnih. Svet se je umiril. Znanje je dostopno povsod na planetu. Informacije na Ptuju so dosegljive v istem trenutku in v istem obsegu kot na primer v Silicijevi dolini ali Avstraliji ali na Kamčatki ali v zadnji vasi v Senegalu. Svet je že zdavnaj povezan. Internet je že zdavnaj zastarel; zamenjal ga je teranet. Predavanja najboljših profesorjev so že zdavnaj v obliki videokonferenc dosegljiva vsakomur. Informacije so bile še pred sto leti problem. Zdaj je nov problem postalo to, da jih je preveč. Problem je, kaj narediti z njimi. Katerim verjeti. Kako jih selekcionirati. Glavna tema na planetu je bila že nekaj časa t. i. peta, kreativna evolucija. Kako z informacijami početi nekaj takega, da bo ljudem koristilo. Da bo izboljšalo njihova življenja. Tukaj, zdaj, vsem, tako bogatim kot revnim. Kako z novimi dosežki trajno ohraniti tako težko pridobljeni svetovni mir? 

Kreativna evolucija je bila in. In Ptuj je bil pri tem in time. Morda prvič v zgodovini ni capljal za velikimi mesti, od koder se je nekoč upravljal njegov razvoj, ali še bolje, od koder ga je tu in tam kdaj pa kdaj kaj oplazilo in z veliko zamudo prestavilo življenje v njem naprej, v višjo prestavo. Nekoč je Ptuju »gospodaril« Salzburg, potem Dunaj, Gradec, Beograd, nakar Ljubljana. Že dolgo je bil svet decentraliziran. Atomiziran. Ptuj je bil del holistične slike celotnega sveta. Vse, kar se je vedelo o stanju stvari v Ameriki ali Aziji, se je vedelo tudi na Ptuju. Vprašanje, ki pa so si ga še pravočasno postavili Ptujčani – drugje pa šele mnogo kasneje, marsikje prepozno – pa je bilo: Kaj od vsega, kar je možno, hočemo in česa ne? Kaj ima za nas smisel? Kakšen je naš smisel?

Tako je s svojo kreativnostjo Ptuj postal eno od svetovnih mrežnih središč. Kreativni so bili seveda tudi drugje, v tem Ptuj ne bi bil nič posebnega, če ne bi naredil nečesa, česar drugi niso znali ali pa niso mogli, ker tega preprosto niso imeli: Ptuj je imel preteklost, korenine, dediščino in vse to je znal kreativno povezati s sedanjostjo, tehnologijo, svetovnimi gibanji in trendi. »Zagledani v preteklost in zaljubljeni v prihodnost,« to je bil slogan mesta ob letošnji častitljivi prvi pisni omembi mesta. 

Prav prva ptujska ženska županja v zgodovini samostojne Slovenije je pred desetletji v svoji volilni kampanji uporabila slogan: »Povezani zmoremo več«. Seveda najbrž ni bila izvoljena zaradi slogana, ampak očitno je bilo povezovanje tisto, kar je Ptuj premaknilo naprej. Utrujeni od lokalnih političnih tičev – največkrat pravih mačističnih spopadov – in demoralizirani od predstavniške demokracije, ki je državo in lokalne skupnosti dodobra pahnila v nezaupanje v institucije države, kar se je odražalo v velikokrat niti ne polovični udeležbi na volitvah in referendumih, so ljudje pred desetletji spoznali, da vse to res več nima smisla. Počasi so se stvari začele obračati na bolje. Ne čez noč. Sodelovanje in povezovanje sta rodila prve uspehe. Ljudje so na lokalnih ravneh bolj zaupali listam občanov kot političnim strankam, ki so bile dediščina 19. ali 20. stoletja, in v štiridesetih letih tega stoletja je predstavniško demokracijo na lokalnem nivoju popolnoma neboleče zamenjala neposredna. Participatorni proračun, ki so ga sooblikovali občani najprej v majhnem deležu, je postajal vse večji. In kar nekako samodejno je prišlo do trenutka, ko so občani neposredno razdelili vsa prosta, t. i. investicijska sredstva. Teh pa je bilo zaradi stabilnega in uspešnega gospodarstva v občinski blagajni vse več in neposredno odločanje občanov se je kakor v srednjem veku kuga širilo med občani starega mesta. Ptujčani so se zelo hitro drug od drugega »nalezli« tega novega zdravja. Ja, zdravje je postalo prava vrednota. Ne le fizično zdravje lastnega telesa, duše in duha, pač pa tudi zdravje lokalne skupnosti. Zdravje skupnih, občinskih financ. Zdravje medčloveških odnosov. Zdrava skupnost. Tako se je nekega dne nek županjin naslednik logično vprašal: Zakaj sploh še potrebujemo svetnike, če pa o sredstvih odločajo ljudje sami? In tako so ptujski mestni svetniki, nekoč odločevalci v imenu drugih ljudi, postali nekakšni skrbniki projektov, ki so jih obljubljali občanom. Ja, nekoč si se moral za to, da bi postal svetnik, hvaliti in postavljati, kaj vse bi naredil, če bi bil izvoljen. Mestni svetniki so na rednih mesečnih sejah mestnega sveta radi predlagali in dajali pobude in marsikdo je kdaj dal kakšno pobudo bolj zato, da bi se ga videlo, da bi ga mediji posneli in da bi si povečal možnost za ponovno izvolitev na prihodnjih volitvah. Zato so všečne pobude in predlogi padali kot pečene piške z neba – še posebej v zadnjem letu pred volitvami. Takrat so bili vsi zelo pametni in vsi so najbolje vedeli, kaj bi bilo najboljše. Pa je bil nek župan tako bister, da je logiko obrnil: če daš pobudo – do česar seveda imaš zmeraj vso pravico – in če jo usvojimo, boš postal tudi odgovoren za izvedbo te pobude. Tako je svetnik, čigar pobuda je bila sprejeta, postal vodja projekta, s katerim je realiziral svojo pobudo. Število podanih pobud se je čez noč drastično zmanjšalo. No, potem pa so svetniki, kot že vemo, itak »odmrli«. Najprej nihče več ni hotel kaj dosti predlagati, saj je bilo čisto možno, da bo dober predlog sprejet in bo potem moral stvar spraviti v življenje, nakar pa so tudi občani nekega dne rekli: ne zanimajo nas več te vaše stranke in ideologije in vizije in mišljenje, da ljudje nismo sami dovolj pametni in modri, da ne bi znali zastopati svojih stališč. In zdaj že lep čas Ptujčani sami neposredno izbirajo projekte, ki jih bodo izvedli s skupnim denarjem. Na svojih žepnikih izvedejo volilni postopek. Kdor nima žepnika, lahko pride v javno institucijo, šolo, občino, knjižnico … in glasuje na tamkajšnjih računalnikih. Kdor je bolan, nemočen ali v bolnišnici, lahko naroči mobilno volilno enoto in ta mu omogoči glasovanje. Mladina itak opravi vse s svojimi modrimi telefoni. Žepniki so za stare mame, pravijo.

Ampak to vse bralec že ve. Zato spomnimo le še na to, da je vse to bilo mogoče že v času pametnih telefonov. A očitno je bil potreben čas, da so ob pametnih telefonih postali pametni tudi volivci. Pa je ptujski geek Ranko Prodornik iznašel nov telefon in ta je hitro zamenjal pametne telefone: modri telefon ali modrofon. (Prvi Prodornikov telefon je bil res modre barve.) Predvsem pa je bil res modra naprava. Če si s pametnimi telefoni lahko nekoč upravljal mnoge druge naprave, brskal, pridobival informacije, se z njimi igral in komuniciral, je Prodornikov modrofon šel korak naprej. Z njim si se priključil na svojo intuicijo. Seveda je bil modrofon povezan z žepnikom in vseboval vse, kar je že nudil pametni telefon. Pri tem pa je bil modri telefon tudi resnično moder, pametni telefon pa le pameten. Z zvočnim signalom ali vibriranjem te je modrofon obvestil, če si prišel v območje negativnih energij. Biometrični senzorji so zaznali sevanje ali odčitali telesno govorico ljudi. Seveda se ljudje niso čez noč spremenili. Niso se vsi takoj in v enaki meri »posodobili«. Mnogi so uporabljali še stare mišljenjske navade, bolj razum kot intuicijo, videli v intuiciji več potencialnih nevarnosti kot priložnosti, se bolj bali kot imeli radi. Modri telefon je nemudoma zaznal takšno energijo. V hipu je bil nepogrešljivo orodje na sestankih. Vodje so takoj vedeli, če je skupina pri delu zajadrala v »prestrašeno« polje, in kompetenten vodja je nemudoma ustrezno ukrepal. Ali pa ukrepno ustrezal. Kreativcem je modri telefon signaliziral čas, ko so bili naravno najbolj odprti za nove ideje. Politika ga je uporabljala za identifikacijo pozitivne energije v družbi. Pa to ni bila edina novost, ki jo je prinašal modrofon. Bil je tudi komunikator z dušami umrlih. Z njim si se lahko povezal z modreci preteklih stoletij. Tako kot si nekoč na internetu lahko izvedel vse podatke o njih, njihovem življenju in delu, tako si lahko zdaj z modrim telefonom direktno komuniciral z njimi. Brez teraneta. MOD’RC, tako se je med ljudmi prijelo ime modrega telefona – domnevno zaradi njegove oblike, saj ga je bilo zelo prijetno držati v rokah – je imel vgrajeno tudi silikonsko bradavico, ki si jo po potrebi vtaknil v usta in poleg kognitivnih funkcij s tem vklopil še svoj spiritualno-regresivni sektor, ki te je povezal z astralno sfero in ti omogočil neposredno komunikacijo z dušami umrlih. Seveda si moral mod’rc znati uporabljati, razbirati odgovore, ki si jih v obliki simbolov, slik, grafik, grafov in največkrat sanj dobil iz onstranstva. Mod’rc je zahteval modrega, osveščenega, uporabnika. In na Ptuju so takoj po izumu mod’rca vzniknile nove študijske smeri in šole, ki so se ukvarjale s prav temi rečmi, ki so bile dolga stoletja stvar mejnih znanosti, ezoterike, šarlatanstva, izkrivljenega šamanstva. Mod’rc je šel za med. Največ jih je naročila državna politika, ki si je obetala, da bo hitro nadoknadila manko, saj se iz zgodovine v šoli ni kaj dosti naučila.

Ptuj je postajal vodilno mesto v spoju novih tehnologij in njihove uporabe za reševanje nakopičenih, starih problemov človeštva. Kajti človeštvo se je v bistvu spreminjalo počasi. Mnogo počasneje kot stroji, naprave in umetna inteligenca. V resnici je človek capljal za vsem, kar je že ustvaril. Posamezniki so povsod po svetu ustvarjali nove in nove zamisli, Ptuj pa je bil vodilno mesto njihove implementacije. In to prav zaradi svoje zgodovine, saj je vse to, novo, znal spojiti s tradicijo. Ptuj je postajal središče novih družbenih inovacij. Vse – od modrofona naprej – je bilo namreč treba vpeljati v življenja »staromodnih ljudi«, ki so že od starih Grkov in Rimljanov naprej upali, hrepeneli, imeli dobre in slabe navade, plemenite in razdiralne misli, bili pošteni in pokvarjeni, egoistični in altruistični … – Vse te novotarije je bilo treba spraviti v to staro, analogno življenje ljudi iz krvi in mesa.

Ptuj je v tem videl svojo priložnost. Tu je našel svoje mesto. Za takšne reči si potreboval spoj srca, razuma in duha. Vse to je Ptuj imel latentno že stoletja. Zdaj pa je v povezovanju prihajalo na dan in raslo hitreje, kot so si upali predstavljati največji optimisti.

O takšnih rečeh je brala in razmišljala Ildikó na Panorami.

O spremembah in o ohranjanju stausa quo.

Po neki večerji so se v DOMUS-u pošteno poveselili. Krešo je uspešno stestiral nov algoritem za napovedovanje potencialno nestabilnih participatornih projektov in Tomaž je šel domov in prinesel buteljko, ki mu jo je dal dedek: muškat otonel, letnik 2017. Takrat je njegov dedek sodeloval pri gibanju, ki je poskušalo rešiti katalpe na tržnici. Jeseni, po trgatvi, je spravil buteljko, v upanju, da bodo drevesa ostala in da bodo njegovi vnuki to nekoč proslavili. Drevesa so v zimi, ki je sledila, padla. Buteljka je ostala. Zdaj je bil pravi trenutek zanjo. Dedek je Tomažu velikokrat pripovedoval o podrobnostih civilnega gibanja za ohranitev dreves, o sanjah, ki so jih imeli »drevesničarji«, govoril o vezeh, ki so jih med ljudmi stkala ogrožena drevesa, o tem, kako se je gibanje za drevesa počasi spremenilo v lokalno civilno gibanje, ki je začelo javno govoriti o neposredni demokraciji, o vseh tistih čudovitih ljudeh, ki so poleg svojih služb šli in se angažirali za ohranitev sedmih dreves. O ljudeh, ki so problematizirali, kar se je drugim zdelo samoumevno. Spraševali. Takrat – tako je vsaj pripovedoval Tomažu dedek –med občani ni bilo v navadi spraševati in se zanimati za javne reči. Vsaka štiri leta se je politika delal prijazne, češ da želi delati za ljudi, da želi slišati mnenje ljudi, potem pa, ko je bila izvoljena, pa je kar nekako poniknila. Prav »drevesničarji« so na svoji koži – oz. koži dreves – začutili, kaj pomeni ne komunicirati. Kaj pomeni ne razumevati skupnosti, kaj pomeni ne biti dovolj senzibilen za »navadne dreve«. Tako so jim govorili nekateri: »Kaj te tote dreve, samo premzajo napredek.«

Napredek so videli v betonu. Asfaltu. Cestah – res je, mnoge so bile grozne – fasadah, pločnikih, javni razsvetljavi. In potem se je v desetletjih po prvi ženski županji to hitro spremenilo. Jasno je povedala, da Ptuj ne potrebuje zvenečih megaprojektov, pač pa projekte, ki jih potrebujejo občani. Ja, kar težko si je dandanes predstavljati, da so nekoč politične stranke povedale, kaj potrebujejo ljudje. Kot da bi bili ljudje bebci, ki se ne bi zavedali lastnih potreb in želja. Prav s prvo županjo je Ptuj dejansko hitro popravil ceste, infrastrukturo in vse temeljne stvari, ki so bile tisti čas na Ptuju še problem. Mesto so tudi na novo ozelenili. Gibanje občanov za novo razumevanje lokalne politike z imenom »Ptuj je naš skupni ponos« je najprej imelo v mestnem svetu le enega svetnika – Alen mu je bilo ime, pa ni bil čisto nič len – zato so z leti postali skupina z absolutno večino v mestnem svetu. In takrat so se v skladu s svojo vizijo in cilji, oblikovanimi pred desetletji, samoukinili: točno v tistem trenutku, ko so v mestnem svetu z absolutno večino izglasovali prehod iz predstavniške v neposredno demokracijo. Konec je bilo s političnimi strankami, konec za zmeraj. Konec starega, »konfliktnega« Ptuja. Nastajati je začel »sodobni« Ptuj, Ptuj tretjega tisočletja, Ptuj po meri Ptujčank in Ptujčanov. Povezovanje je postalo vrednota, prav tako pa tudi stalno spraševanje in vljudno opozarjanje. In odgovarjanje mestnih oblasti. Pojasnjevanje, zakaj nekje kak projekt zamuja. Predvsem pa: skupaj so ploskali – mestna oblast in občani – projektom, ki so se končali prej, kot je bilo načrtovano, in potrošili manj skupnega denarja, kot je bilo predvideno. Takšnih projektov pa je bilo vse več in več.

Ptuj je postajal najzanimivejše slovensko mesto. Bil je ravno dovolj majhen, da so se spremembe lahko dogajale hitro. Vrel je od idej in zamisli. Občani so bili vpeti v življenje svojega mesta. Videli so, da se da. Da lahko sami aktivno sooblikujejo življenje v mestu. Anketna poizvedovanja, sodelovanja pri odločanju, testiranja novih družbenih praks v živo – vse to je bilo tako rekoč del ptujskega vsakdana. Načrtovalci razvoja so sodelovali z občani na kapilarnem nivoju. Občani so bili A in O pri podajanju predlogov, preskušanju novotarij, občani sami so bili odločevalci, ali bo kakšna ideja dobila del njihovih skupnih sredstev in s tem zeleno luč za udejanjanje in implementacijo ali pa bo stvar pač pristala v mapi z naslovom »Na čakanju« ali »Za v koš«. 

Na Ptuj so se priseljevali mladi. Učenci, dijaki, študentje, mladi raziskovalci in diplomiranci so želeli ostajati tukaj. Prijetno je bilo živeti tod. V zraku so nenehno bile nove, napredne in vznemirljive zamisli. Preteklost je dajala stabilnost, razvijalci razvoja pa so stalno ponujali novo in spodmikali tla staremu. Med obojim pa je s pomočjo dognanj, metod in uporabniških izkušenj, ki so izvirala iz UPOČAS-a, vladalo nekakšno dinamično ravnovesje.

»Krešo, naj ta tvoja aplikacija gate trga! Evo, za tvoj uspeh – buteljka mojega dedka, iz daljnega 2017!«  je imel Tomaž kratek in jedrnat slavnostni nagovor.

»Živi bili, pa vidjeli, rekao bih moj deda, ako smo već kod djedova,« je rekel Krešo, odprl buteljko in z užitkom po ustih vrtel muškat otonel, letnik 2017.

»Ja, bomo vidli, so rekli slepi,« mu je odvrnil Tomaž. 

»Dober glas seže v deveto vas,« je modrovala Ildikó.

»Še boljši pa v deseto,« je moral dodati Tomaž.

»Slab pa v enajsto,« je pristavila Ildikó. 

»Ženska mora imeti zadnjo besedo, seveda …« je zaigral zgražanje Tomaž.

Smejali so se. Pili. (Buteljka da buteljko, se je reklo.) In peli. Krešo je potegnil izpod postelje kitaro. Splošno rajanje v DOMUS-u je trajalo pozno v noč. Gotovo so kršili hišni red in nočni mir, ampak to noč to ni nikogar niti malo motilo. Nasprotno, stanovalci DOMUS-a so ljubili nemir. Ustvarjalen in siceršnji. Krešo je proti jutru s kitaro in koalicijo voljnih šel na splav na Dravo. Noč je bila prijetna, topla, nebo pa razkošno polno zvezd. 

Ildikó se je zjutraj zbudila z rahlo bolečino v glavi in s Tomažem v postelji. 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: