Te zelene dežele ne damo

Te zelene dežele ne damo

Šele takrat, ko bo posekano zadnje drevo,
šele takrat, ko bo zastrupljena zadnja reka,
šele takrat, ko bo ujeta zadnja riba,
šele potem boste ugotovili, da denarja ni moč jesti.
/Prerokba Indijancev Cree/

Ponovno sem si pod naslovom izposodila misel Indijancev, v nadaljevanju bom priložila še nekaj misli ljudstva, ki je videlo in razmišljalo duhovno, napredno, kar za današnjo civilizacijo največkrat ne moremo reči, saj je le-ta preveč destruktivna.
Zgornje misli Indijancev in one, ki bodo sledile, sem predvsem v zadnjih tednih, ko so odločevalci odločili o naši zeleni deželi, ne da bi prisluhnili in sploh imeli namen slišati narod, spet in spet prebirala, senzibirala ter se čudila preroškemu zapisu izpred davnih let. Prilegajo se zeleni zibeli moje domovine. Lahko bi jih posredovali brezdušnim, nepatriotskim odločevalcem, če bi jih sploh (pre)brali, če bi jih sploh dojeli, hoteli razumeti. Ali pa bi nas, tiste, ki star zapis dojemamo skoraj kot sveto pismo narave, imeli za Indijance v Sloveniji. Ko omenjam Indijance, poimenovanje nima negativne konotacije, pač pa nasprotno. In – Indijanci so izgubili vojno z belci, Slovenci izgubljamo bitko za »Zeleno, ki te ljubim zeleno«*. Indijanci so morali svojo zemljo prodati, se izseliti in se naseliti v rezervatih.
Mi nočemo načrtovanih, zabetoniranih zemljišč, hočemo naše naravne vire ohranjati za prihodnje rodove. Nočemo zabetoniranih »rezervatov« .
Indijanski poglavar Seathl je torej že davnega leta 1854 poslal pismo tedanjemu ameriškemu predsedniku. Po mojem osebnem mnenju je njegovo pisanje eden najglobljih zapisov o naravi.
Med drugim v pismu piše:
//…Vsaka ped te zemlje je mojemu ljudstvu sveta. Vsaka borova iglica, vsako zrno peska v rečni plitvini, vsaka meglica v temnem gozdu je sveta v srcu in v spominu mojega ljudstva. Sijoča voda naših brzic ni le voda, je tudi kri naših prednikov. Svoje otroke morate učiti, da je ta zemlja sveta. Da vsak skrivnostni odsev v bistrem jezeru pripoveduje o spominih in dogodkih iz življenja mojega ljudstva. Žuborenje vode je glas mojih dedov.
Dišeče trave so nam sestre, jelen in veliki orel so nam bratje. Kamniti vrhovi, sončni pašniki, toplo konjevo telo in človek, vse pripada isti družini. Reke tešijo našo žejo, nosijo naše kanuje, hranijo naše otroke. Zato poučite svoje otroke, da so reke naši in vaši bratje…//
//… Za Indijance so drevesni sokovi prežeti s spomini naših prednikov, ki jim je zemlja mati. Vaši mrtvi pa odhajajo med zvezde in pozabljajo na zemljo, ki jim je dala življenje. Povejte svojim otrokom, da je zemlja pod njihovimi stopali pepel naših dedov. Tako jo bodo spoštovali. Učite svoje otroke, kakor smo mi učili svoje, da je zemlja naša mati. Vse, kar se zgodi zemlji, se bo zgodilo tudi njenim sinovom….//

//…Kaj velja življenje, če ne moreš prisluhniti odpiranju listja spomladi, kriku kozoroga, nočnim prepirom žab in mehkim zvokom vetra, ki se igra po vodni površini. Če te ne osveži opoldanski dež, če ne vdihavaš vonja dišeče borovine. Največje bogastvo rdečega človeka je – zrak…//
//…Kje so gozdovi? Izginili so. Kje je orel? Izginil je. To je konec življenja in začetek borbe za obstanek.
Ni si človek izmislil tkanine, ki ji pravimo življenje.
Človek je samo drobno vlakno v njej. In če ne bo z njo ravnal kot s prijateljem, bo uničil tudi sebe…//
Za konec: Nimamo indijanskega poglavarja, imamo peticijo. In podpise osveščenih državljanov.
In mnogo »Lorcov«, ki slovenski Andaluziji vsak dan rečejo: Verde que te quierro verde.**
*F. G. Lorca : Mesečna romanca, prevod Jože Udovič
** Zeleno, ki te ljubim zeleno.

 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: