69-23

27

Po zaključku Izidine delavnice je Tomaža prosila za ustvarjalno dejavno pomoč. Ni mu bilo treba dvakrat reči.

Poslej sta ure in ure preživela v položaju 69. Med rjuhami. Ona je ječala in tu in tam samo nežno izdahnila: »Igen, basszál, basszál meg.« On pa jo je nabijal. (Ni hotel biti nič slabši od onega Huna. Tega ji seveda ne bo nikoli priznal.) Ljubila sta se v njegovem mansardnem stanovanju v starem mestnem jedru, pod krovom ene od starih hiš. Zapirala je oči in v nasladi šepetala svoj nežni igen. 

»Te še od zadaj?« 

»Lehet.« 

Obrnil jo je na bok. Počasi je prodiral vanjo in se izgubljal v njej. 

Potem ga je odrinila in se povzpela nanj. Hotel se je dvigniti in jo poljubiti. Ni mu dovolila. »Nem lehet.«

Zaprl je oči. Zdaj je ona raziskovala njega. Povsod. Z dolgimi lasmi se je ovijala okoli njega, kot sviloprejka ga je zapredala vase. Stapljala sta se. 

Samo prepuščala se mu je. Nič boljšega ji ni padlo na pamet kot: »Igen, basszál, basszál meg!« In jo je. Dolgo in strastno.

Tako sta se ljubila aprila in maja in junija. Julija se je počutila, kakor da je njegova Julija. In on se je počutil kot Avgust, August Rodin; s svojimi rokami je kiparil po njenem lepem telesu. Ali pa kot njen Romeo. Le da njunega početja ni bilo treba skrivati pred sprtima družinama. Le da ni plezal na njen balkon; se je pa zato toliko raje vzpenjal na njen venerin griček. 

Maja ga bo povabila k sebi; ko bo dobila svoj apartma v DOMUS-u.

Junija bo več pri njej kot doma.

Julija bo zapisala v svoj dnevnik – prvič v slovenščini – takole:

29. julij ’69

Ne vem, če se sanjam, ali če je resno. »Jaz on ljubim,« to bi bil porabljena fraza. Ampak jaz Tamaš resno ljubim. On me guli in da jaz sem njegov praznik praviti.
 
(Opomba vsevednega pripovedovalca: hotela je napisati: »On me žuli in jaz sem njegov praznik, mi pravi.«) 

Zgubima se eden notri v drugi. 

(Ni ji šlo, preveč se je mučila; zato je nadaljevala kar v maternem jeziku.) 

Ne vem več, kje se končujem jaz in kje se začenja on. Kje se pričenja svet in kdaj se končajo sanje. Vem, da ne more trajati večno. Ampak mi je vseeno. Briga me, kaj bo. Naj bo, kar bo. Zdaj sem tu. Zdaj je to, kar je, in pripravljena sem na vse. Kot kraljevič Hamlet. Ko pride tisto, kar pride. Če pride. Ker bo, vem, da bo. Zmeraj je tako. Da pride nekaj novega. Načrtujemo, želimo si, predvidevamo, upamo in medtem mimo nas drvi to, kar že je. Žeja v nas je vse večja, mimo nas pa teče reka žive vode, ki je ne vidimo ali ne znamo zajeti.

Zato sem se ustavila. Skočila na glavo. V tolmun? V vodnjak? V neznano. V črnino? V belino? V vse mavrično obnebje vsega, kar je okoli mene. Želim biti smet. Ostati želim smet na tem čudežnem planetu. Prepuščam se; če se motim, naj me pomete, naj me odpihne, naj me posesa, naj me odvrže, življenje.

Sicer pa mi je pripravil noro presenečenje za rojstni dan …

***

Se nadaljuje.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: