Sanja Brezničar, Ptujčanka na poti v vsako slovensko vas

SMS: Sanja, v bistvu sem si zaželel pogovora s teboj, ker si nekje na FB pisala o Ptuju, nedeljski goveji župi, restanem krompirju in čestitkah poslušalcev. In tudi sicer te redno preberem na FB. Ker pač super pišeš. In ne vem, zakaj mi je tako pozno »potegnilo«: povabi jo. Torej: Pišeš –  redno, občasno, za hobi, za hec, za povedat drugim, kaj ti hodi po glavi? Kakšna je tista notranja motivacija?

SANJA BREZNIČAR:
Samo, jaz sploh ne pišem. Vse, kar sem napisala in niso ozko strokovni članki je to, kar lahko prebereš na Fb.

Pa ok, bom pojasnila, zakaj pišem na Fb. Prvi in najpomembnejši motiv je komunikacija. Svoja razmišljanja želim sporočiti svojim Fb prijateljem in pričakujem odziv. Ker Fb po mojem mnenju ne prenese daljših besedil oziroma je za kompleksnejša besedila veliko drugih, prikladnejših načinov, recimo blogerstvo, zapišem sporočilo na kratko.  Je pa dejstvo, da veliko tega, kar se mi zdi vredno komunicirati, ni mogoče razložiti na kratko. Zato rada zapišem anekdoto, pripetljaj, dialog, skratka nekaj, kar opredmeti in zgosti moje misli. Po drugi strani pa so prav konkretni dogodki tisti, ki usmerjanjo moja premišljanja. Včasih se najprej zgodi in potem o tem premišljam in zapišem, spet drugič najprej premislim in se šele po tem spomnim kakega ilustrativnega pripetljaja.

Drugi pomembni motiv je urjenje pisnega sporočanja, s čemer imam od nekdaj veliko veselje. Na Fb se mi je večkrat zgodilo, da sem kaj napisala, na kratko pokomentirala in potem ugotovila, da so me tisti, ki jim je bil komentar namenjen, zelo napačno razumeli. Skušam se temu izogniti, zato zapišem čim bolj razumljivo, kar pač zapišem.

Jezik je bogat, urejen svet, kaj svet, vesolje, ima neskončno detajlov in že ustrezna raba ločil je za pisanje in razumevanje prebranega nujna. Jezik je kot tak zahteven in ker se rada učim, se s pomočjo pisanja učim tudi slovenščine. Ne nazadnje pa v jeziku tudi mislimo.

»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenjein življenje je bilo luč ljudi.«

In potem: »In Beseda je postala meso in se naselilamed nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta …«.

Nekako na ta način razumem jezik in njegovo veličino in če zelo poenostavim, prav jezik omogoči učlovečenje oziroma jezik je učlovečenje.

Tretji motiv pa je zelo oseben. Veikokrat se spomnim situacij, ki so se zgodile daleč nazaj, situacij, ki so me česa naučile ali vzbudile v meni močnejša čustva. Večkrat te situacije tudi povem v družbi, med prijatelji ali v družini, včasih jih pa tudi zapišem, da jih ne pozabim in da potem obstaja verodostojna inačica. Ker inačic spominov je toliko, kolikor je pripovedovanj o njih.

SMS: Spomnim se te z gimnazije. Potem faks in potem si ostala v LJ. Odkar ni več mame, verjetno na Ptuj prihajaš … zelo redko?

SANJA BREZNIČAR
Na Ptuj res prihajam redko, nekajkrat na leto. Odkar ni več mame in babice, je to zame dovolj. Takrat, ko sta še živeli, sem hodila domov veliko pogosteje, a minil je marsikateri vikend na Ptuju, ko v center mesta sploh nisem šla.

Moj ptujski kotiček v Ljubljani. Albin Lugarič. In kurent.

SMS: Nekoč si mi razlagala … A nisva pravzaprav v nekem daljnjem sorodu?

SANJA BREZNIČAR
Ja, moja babica je velikokrat rekla, da sta bila tvoj oče in moj dedek prava bratranca. Moj dedek je bil doma iz Skorbe, pisal se je Brus. Sedaj o tem nimam več koga vprašati.

SMS: Pa pustiva privat čvek. Ptuj – ko si odšla, Ptuj – danes. Nedavno si bila na Ptuju – sem prebral na FB – tvoj pogled, doživljanje mesta? Je kaj novega? Te je kaj presenetilo? Navdušilo?

SANJA BREZNIČAR
Na videz se je Ptuj do neke mere spremenil. Opažam razlike, ki jih zaznavam tudi v drugih mestih, celo v Ljubljani. Stara mestna jedra ne živijo s prebivalci, temveč s turisti ali pa so prazna. Ljudje se zbirajo v nakupovalnih središčih na obronkih mest. Če želim na Ptuju srečati znanca, ga veliko prej srečam v Qulandiji ali v Mercatorjevem supermarketu, kot v centru. Na srečo so na Ptuju vsaj uradi še v centru mesta, sicer bi bil najbrž še bolj prazen.

Mesto je izjemno urejeno, tudi staro mestno jedro. Skoraj ni propadajočih in zanemarjenih stavb, ulice so tlakovane, dva prekrasna nova mostova, Puhov most in most za pešce, povezujeta levi in desni breg Drave. Pošta je že vrsto let prenovljena, enako knjižnica, grad, Minoritski samostan ter gledališče, kino, grajsko dvorišče, park okrog etnografskega muzeja, vojašnica.

Toda mesto so zame predvsem ljudje in vrvež življenja, ki ga vdihnejo kulisi. Če v starem mestnem jedru ni stanovalcev, bo mesto delovalo pusto. Enako je v Ljubljani.

Na Ptuju ste odlično izkoristili možnosti, ki jih ponuja geografija. Imate čolnarno na umetnem jezeru, toplice, golf igrišče, Haloze in Slovenske gorice z odličnimi vinogradniki in ogromno vinsko klet, urejen mestni park, urejeno staro mestno pokopališče.

Vidim, da se na Ptuj trudite privabiti domačine in turiste z dogodki, kot so na primer kurentovanje in rimski dnevi, festival narodnozabavne glasbe, priložnostni klasični in pop koncerti ter likovne razstave, toda, kot sem že rekla, dokler staro mestni jedro ne bo imelo lastnih prebivalcev, bo mesto prazno in tu Ptuj ni izjema.

Pred kratkim sem bila v Belgiji, v Leuvnu recimo. To je prekrasno staro mesto, a so domačini mestne in primestne vile razprodali in se naselili v novo zgrajene soseske v bližini mesta. Stara bivališča so v glavnem pokupili priseljenci od vsepovsod, predvsem iz muslimanskega sveta. Do teh stavb in evropske arhitekture nasplošno nimajo enakega odnosa kot domačini, saj je njihov način življenja nekoliko drugačen, zato je ohranjanje kulturne dediščine uveljavljeno le do mere, ki jo postavlja oziroma normira država.

Imam pa drugačen obutek, recimo, o italijanski Toscani in francoski Provansi. Prebivalci niso zapustili tamkajšnjih mest in mestec in zato niso le kulise. Tam tudi ni toliko velikih nakupovalnih centrov na obronkih mest, še vedno živijo tržnice, majhne, butične živilske in druge prodajalne ter majhni gostinski lokali. Ne vem pa, ali sta državi pomagali ljudem, da so si v mestih uredili bivališča, primerna današnjemu načinu življenja in v mestnih središčih ohranili potrebno infrastrukturo.

V mojem kotičku tudi Starec; kipar Branko Zorec.

SMS: A se ti zdi, da tudi v drugih krajih, mestih, ljudje tako »skup držijo«, kot mi, pri nas, na »kurentovem«?

SANJA BREZNIČAR
Ptuj je slovensko mesto in ljudje po moje pri nas povsod enako močno skup držijo. Splošna solidarnost je na visokem nivoju, poglej naša prostovoljna gasilska društva in finančno pomoč »ljudem za ljudi«, tovrstne akcije so po pravilu pri nas zelo uspešne. Med drugim sem zasledila, da je Upornik odprl pisarno tudi na Ptuju. Po drugi strani pa upor zoper prejšnjega ptujskega župana ob baje samovoljnem sekanju dreves kaže na to, da je v takem okolju mogoča tudi huda polarizacija. V zadnjem času me je zelo prizadelo odklanjanje zdravjenja starostnikov iz doma upokojencev v Ljutomeru v ptujski bolnišnici. Prav zanima me, ali bi bilo drugače, če bi šlo za starostnike iz ptujskega doma. Najmanj, kar bi pričakovala od Ptujčanov pa je, da bi se na enak način, kot so se zavzeli za stara drevesa, zavzeli za te starostnike. Razumem, da so se zaposleni v bolnišnici prestrašili, da so imeli občutek izrinjenosti iz procesov odločanja na Ministrtsvu za zdravje itd., pa vendar – šlo je za ljudi in če tehtaš lastne obremenitve s človeškimi življenji ali kvaliteto človeškega življenja, zame tu ni dileme, pretehta slednje.

O slovenski, t.i. domačijski kulturi je veliko pisala Vesna Vuk Godina in dam ji prav, čeprav se z nekaterimi drugimi njenimi stališči, na primer s stališči do vloge moških in žensk v družini, sploh ne strinjam. Menim, da ta t.i. domačijska kultura obstaja tudi na Ptuju.

Velja, da manj kot je socialnih kategorij, večja je možnost diskriminacije. Če v nekem okolju živijo le beli, bo vsak, ki ni bel, veliko prej deležen odklanjaja kot pa v okolju, kjer živijo ljudje vseh barv. In Ptuj je, kar se teh zadev tiče, veliko bolj enobarven kot večja mesta. Kljub odlični urejenosti mesta ste se na primer zelo pozno lotili obnove šole za otroke s posebmimi potrebami. To ni slučaj.

SMS: Včasih sem na FB videl, da kar precej potuješ po Sloveniji službeno. Kaj pravzaprav počneš, kaj delaš?

SANJA BREZNIČAR
Od leta 1993 sem zaposlena v Mladinskem domu Jarše v Ljubljani. To je javni zavod, ki šola in vzgaja čustveno in vedenjsko problematične mladostnike. Delala sem kot svetovalna delavka in imela zelo podobne delovne naloge, kot jih imajo šolske svetovalne službe, le da sem veliko intenzivneje delala s starši.

Pred tremi leti pa je MIZŠ objavilo razpis za sredstva Evropske kohezijske politike, ki je bil glede ciljev zelo jasen: šlo naj bi za projekte v smeri deinstitucionalizacije, torej čim večjega odpiranja vzgojnih zavodov in mladinskih domov oziroma čim krajšega bivanja mladostnikov v institucijah. Šest vzgojnih zavodov in mladinskih domov iz Osrednje Slovenije se nas je odločilo kandidirati v obliki konzorcija. Šlo je za več kot milijon evrov sredstev. Oblikovali smo 8 programov, programe je izvajalo 14 strokovnih delavcev, zaposlenih in plačanih iz sredstev projekta in še 30 redno zaposlenih v teh šestih vzgojnih zavodih in mladinskih domovih. Jaz sem vodila projekt. Določene programe izvajamo tudi po zaljučku projekta, financira nas MIZŠ oziroma država, sprejema pa se novi Zakon o strokovnih centrih, ki naj bi nadomestil Zakon o zavodih in znotraj tega zakona so definirani tudi programi, ki smo jih izvajali v projektu.

Eden od programov je mobilna socialno pedagoška obravnava. Gre za individualno strokovno pomoč družini in mladostniku z vedenjskimi težavami in za pomoč šolam. Slednje počnem tudi jaz, od tod moja potovanja po Sloveniji. Šola se lahko obrne name, me povabi na sestanek ali več sestankov, kjer za učenca preverimo obstoječi individualizirani učno vzgojni program in ga preoblikujemo ter sledimo, ali je učinkovit. V resnici gre za podporo učiteljem, da se manj stresno in bolj učinkovito spopadajo s težavami, ki jih v družino in na šolo prinaša na primer hiperaktiven, agresiven ali drugače moteč učenec.

Poleg tega že 20 let izvajam seminarje za učitelje. Manjša ekipa kolegov iz Mladinskega doma Jarše nas je oblikovala izobraževalni program za delo z vedenjsko težavmimi učenci v razredu in za delo s starši, programa smo prijavili v Katis-katalog stalnega strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja zaposlenih v šolstvu, ki ga oblkuje MIZŠ, bili sprejeti, kar pomeni subvencionirani ter točkovani za napredovanje udeležencev naših izobraževanj v strokovne nazive v šolstvu in odtlej so naši seminarji polno zasedeni, včasih moramo izvesti celo ponovitve, naredili smo že določene modifikacije, najamejo pa nas lahko tudi celotni šolski kolektivi in izobraževanje v takih primerih izvedemo na šoli, ki nas najame. Včasih se zezam, »Sanja v vsako slovensko vas«. Tudi zato potujem po Sloveniji. Naša prednost je v tem, da izobraževanja izvajamo praktiki in kot taki vemo, kaj morebiti deluje, kaj je škodljivo, kaj je v šolah neizvedljivo. To udeleženci naših izobraževanj nenehno izpostavljajo kot veliko prednost in zato smo res izjemno zasedeni vseh 20 let.

Imam pa še eno, morda največjo strast – predavateljsko delo, delo s študenti. Pred več kot desetimi leti so zlasti zasebni zavodi pričeli izvajati vrsto višješolskih študijskih programov, torej programov, v katere se lahko vpišejo ljudje z zaključeno poklicno in ne le z nacionalno maturo. Po večini so ti programi organizirani na način, ki je primeren za izobraževanje odraslih, zaposlenih. Eden izmed takih programov je program Organizator socialne mreže. Šole so iskale predavatelje z dovolj teoretičnega znanja, predvsem pa take, ki to znanje uporabljajo v praksi, kar je bila prioriteta pri habilitacijah. Direktor ene od teh šol me je povabil k sodelovanju, potem so me povabili še drugi in določeno obdobje sem predavala dva predmeta: Organizacijo in tehnike vodenja ter Marginalne družbene skupine na štirih šolah v istem programu. To je bilo poleg redne službe preveč in sedaj predavam na dveh šolah, kar je ravno dovolj. Že pred desetimi leti smo pričeli tudi s študijem na daljavo, kar je prav poseben izziv. Ne gre le za snemanje predavanj, temveč za uporabo ustreznih programskih orodij, kot je na primer Moodle. Seveda pa je fizični stik s študenti še vedno najkvalitetnejša obilka poučevanja. Včasih sem premišljala, da bi le predavala, a hočem ostati v stiku s prakso, da ne govorim nečesa, za kar nisem prepričana, da zares deluje. Študentje poleg teorije potrebujejo tudi usmeritve, kako jo udejaniti v praksi, primere dobrih praks, premisleke o slabih praksah in tu se počutim zares suvereno.

SMS: In ta naš ljubi Ptuj: kot psihologinjo te vprašam: ima kaj na sebi, »res takega«, ali mi to projeciramo v njega, v grad nad Dravo in mestno veduto? Je to bolj vprašanje za antropologa ali psihologa? Sociologa? Kaj bi rekla, kaj je tista »ptujskost«?

SANJA BREZNIČAR
Najbrž je enako, kot v drugih mestih, ljudje smo navezani na svoje korenine in na okolje, iz katerega izhajamo. Otroštvo in mladost nas zaznamujeta veliko bolj od kasnejših življenjskih obdobij. Ptuj je arhitekturno izjemno zanimiv in bogat. Ko omenim Ptuj, vsi najprej rečejo, da je krasno mesto, zagotovo enako slišijo tudi drugi Ptujčani in te povratne informacije lahko utjujejo našo pozitivno identiteto bolj, kot kje drugje.

Osebno pa sem še najbolj Ptujčanka po narečju. Štajerščine se nisem nikoli uspela znebiti. Dogaja se mi, da stopim v trgovino, rečem: »Dober dan«, prodajalka pa odgovori: »Joj, vi ste pa Štajerka«. K ptujskemu narečju se v zadnjem času zatekam bolj, kot sem se kadarkoli. Morda je razlog v tem, da mi to narečje nadomešča moje bližnje, ki jih ni več, morda se v tem narečju lahko bolj avtentično izrazim, morda se mi zdi, da sem v določenih situacijah zaradi uporabe narečja bolj zanimiva, pravzaprav pa ne vem zares, zakaj se mi to dogaja.

Zadnjič je bila moja hči na izobraževanju, ki ga je organiziral UKC Maribor. Rekla je, da »ti Štajerci razturajo«, kakor se je izrazila, da pa tolčejo po domače, kar zveni veliko manj strokovno, kot bi zvenelo, če bi govorili nevtralno. No, morda je razlog za moje zatekanje k narečju otroštva tudi v tem, da me ne zanima več zelo, koliko zvenim strokovno, temveč, koliko sem strokovna.

Pa kulinarika, na tem področju sem prav tako Ptujčanka. Najraje jem in kuham domačo ptujsko hrano. Omake zgostim s kislo in ne s sladko smetano, uporabljam praženo čebulo, kupujem ocvirke v masti in zaseko, meso iz tunke, ki se skoraj nikjer več ne dobi,  pozimi pečem krvavice, rada imam krompir v oblicah in endivijo z vročim krompirjem, prelito z dresingom, ha, ha, ha, lej ti to, kaj vse se lahko poimenuje dressing, iz pražene zaseke in ocvirkov, prelitih in prevretih z mešanico kisa in vode ter kančka moke,  ali, po domače, »zabeleno divo«. Pa kohec, to je omaka iz svežih kumar. Pečem krape in gibanco, ne prekmursko, prleško, s skuto in kislo smetano. Obožujem pečena svinjska rebra in seveda filano kuro. Pa Poli salamo oziroma eksravuršt. Pa pizzo Lukarico. Ravno pred veliko nočjo, ko sem šla v mesnico, je mama moje prijateljice pripomnila, da »kaj pa Sanja tolk mesa kupuje, saj ni bila v nobeni vojni«. Jah zakaj? Zato, ker sem pač s Ptuja ali, še bolje, ker sem živela z babico, ki je bila od tod.

SMS: Pa od Ptuja, ulic in vedute k ljudem. Če sva že v rubriki “ex-erji”: veliko Ptujčanov vas živi izven Ptuja. Že dolgo. Včasih sem si mislil, da ste vsi ex-Ptujčani ena velika priložnost, če bi se vas povezalo, vključilo nekako v naše načrte, vizije … Kaj misliš? Si delam utvare? Domišljam? Bi se ex-Ptujčani odzvali?

SANJA BREZNIČAR
Ptujčani bi se zagotovo odzvali, ne vidim pa v tem pravega smisla. Kar se dogaja in kar naj bi se dogajalo na Ptuju, naj izhaja iz ljudi in naj pripada ljudem, ki tukaj živijo. Menim, da je veliko bolj smiselno odpreti prostore, v katerih bodo prebivalci Ptuja lahko izmenjavali ideje o vsem, kar je zanje pomembno, kakor pa vključevati Ptujčane, ki na Ptuju ne živimo že ogromno let.

Če z vključevanjem misliš podporo in pomoč, potem pa vsekakor. Recimo, če bi Drava poplavila in bi bilo treba mesto očisti bomo prvi, ki bomo pomagali. Ne bi pa mi bilo prav, da bi nas spraševali, ali je potrebno čistiti in kje naj začnete s čiščenjem.

Živo se spomnim svojih osnovnošolskih in gimnazijskih let na Ptuju in vsega, kar mi je to mesto omogočilo. Imeli smo glasbeno šolo. Konec sedemdesetih smo hodili z avtobusom na koncerte v Vatroslav Lisinski v Zagreb in takoj, ko so otvorili Cankarjev dom v Ljubljani, smo pričeli obiskovati predstave tudi tam. Imeli smo gledališče, kjer so gostile za tisti čas najboljše slovenske predstave. Deloval je Klub mladih, kjer smo se lahko družili z določenim namenom ali kar tako. Imeli smo marksistične krožke in krožke OZN, kjer smo zaradi ljudi, ki so jih vodili, lahko izražali svoja mnenja. Že v zadnjem razredu osnovne šole sem se lahko naročila na tednik Mladina. Delovala je gledališka skupina, iz katere so izšli številni diplomanti AGRFT. Delovala je skupina za izrazni ples. Nekoliko kasneje je imel srednješolski center odličen mladinski pevski zbor. V cerkvi je ustvarjal ansambel Dominik, ki je izvajal moderno glasbo z verskimi besedili.  Ustanovljen je bil plavalni klub in smučarski klub, ki je organiziral tečaje smučanja na Pohorju in celo počitniška smučanja na Jahorini. Na Borlu je bila vsako leto mednarodna slikarska kolonija.

Iz tistih časov.

Zasluge za ves ta izjemno odprt prostor je pripisati posameznikom, ki se jim je zdelo vredno intenzivno ukvarjati se z mladimi ali s področji, ki so jih zanimala. Ne vem, ali je Ptuj na vseh naštetih področjih še vedno tako odprt in ali imajo mladi še vedno toliko možnosti ustvarjati, sodelovati in se družiti. Menim, da je odpiranje in vzdrževanje teh prostorov še vedno ključno za razvoj mesta, vem pa tudi, da je povezano z entuziazmom posameznikov, ki jih takrat na Ptuju ni manjkalo.

SMS: Sanja, če bomo na Ptuju EPK 2025, če bom sam kaj vključen, s kakšno produkcijo, ali te lahko takrat povabim, da bi kaj napisala: za gledališki list, za kakšen uvod, introdukcijo ali produkcijo ali vsaj instalacijo ali kakor se bo že takrat reklo tistemu enostavnemu druženju ustvarjalcev in občinstva? Ker ne pozabiva: še preden se bova dvakrat srečala v živo, bomo tam, leta 2025.

SANJA BREZNIČAR
Samo, vedno me lahko povabiš in vedno se bom potrudila, da bom dala od sebe vse, kar zmorem. In hvala za to priložnost.

SMS: Hvala tebi za pogovor, Sanja; bodi dobro, upam, da se srečeva kdaj v Ljubljani.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.