Berem EPK-book-lo v času, ko je zraku misel o odstopu

Sreda je …, resda je …

V časopisu sem prebral, da odločevalci razmišljajo, da bi odstopili od kandidature za EPK 2025. Listam ptujsko epk-book-lo in tudi sam razmišljam – na glas in javno.

Strah

Deluje, kakor da je odočevalce postalo strah.
Strah je lahko zdrav in ga je smiselno vzeti resno. Če bom hodil ob prepadu, me bo strah, ker lahko padem … če nisem privezan, če ne znam, če nimam opreme in znanja in kondicije itd. Strah lahko rešuje (življenje). Upravičen, spoštovanja vreden strah.
Hkrati pa obstaja strah, ki škodi. Nekoga, ki želi biti podjetnik, bo pretirani strah pred tem, da mu morda ne bo uspelo, odvrnil od vsega skupaj. Nekoga, ki želi biti pesnik, in ne bo znal premagati strahu, da se mu bodo režali, ko bo publiki svoje srce kazal, bo pustil ohromil in ne bo napisal nič.

Morda je ptujske svetnike strah upravičeno. Morda pa ne. Ne vem.

V začetku je bila ideja

Da se bomo prijavili za EPK, sem slišal iz medijev. Ne od ptujskih kolegov kulturnikov. Pa imam z vsemi najmanj dobre odnose. Z mnogimi celo odlične.

Ideja o Ptuju – EPK-ju se očitno torej ni rodila tu, med nami, doma. Ali pač? Če se je in se motim, naj se prosim javi “nulti” prinašalec ideje. (Najbrž “trojka” Aleš, Aleš in Mitja niso “nulti” glede na to, da so menda najprej nameravali voditi prijavo za Lendavo.)

Na startu sem imel pomisleke; temeljnega: Ali je najboljše, da “know-how” iz leta 2012 pripravi prijavo tudi za 2025? In povpršal kar prijavitelje. In mi je Aleš Šteger odgovoril (pogovor s prijavitelji ptujske kandidature: tukaj).

Sem se pa dejstva, da se bo Ptuj znova prijavil, tudi zelo razveselil! EPK 2025 je morda THE priložnost široke generacije ustvarjalcev – likovnikov, glasbenikov, plesalcev, performerjev, literatov, fotografov, ptujskih poletnih festivalov … Vprašanje, ali jo bojo v takšni obliki v svojih življenjih sploh še kdaj imeli. In mesto z njimi.

Zato tistemu “nultemu”, ki se je spomnil, da bi se Ptuj potegoval znova za EPK – ploskam. Ker si je – jaz si niti slučajno ne bi – upal pomisliti: Kaj če bi Ptuj še enkrat bili EPK? Tokrat smostojno?

EPK – kot verjento vsi vemo – nikoli ni zgolj kulturniški “cirkus”. Kultura je že dolgo poročena s kulturnim turizmom. In deca je številna in marsikateri zakon plodovit.

EPK je za okolje, kjer se EPK odvija, predvsem posel. Če je posel dobro izpeljan, lahko ostane marsikaj dobrega za okolje trajno v tem okolju (muzejski otok v Gradcu, razstavišča v Peču na Madžarskem – da omenim samo dvoje, kjer sem bil; pa nisem poznavalec in ne redni spremljevalec EPK-jev.)

In ker je EPK posel, bi bilo fino, da bi ob treh znanih kulturniških prijavljalcih bili v book-li napisani trije prav tako znani biznismeni. Zakaj?
Si mislim, da se potem zdaj ne bi spraševali o financah, projekcijah, koliko denarja imamo in ga bomo imeli za EPK, o čem lahko vsebinsko/infrastrurkutrno razmišljamo in o čem ne itd.

Zato – ker smo po EPK2012 sploh imeli “jajca” za vnovično prijavo – sem dejstva, da se bo Ptuj prijavil, bil vesel. Pogumno, poletno, ambiciozno. Tako kot se za Ptuj spodobi!

Potem sem razumel, da bo Martina (Magdič) usklajevala delo na terenu, med ptujskimi kulturniki, oba Aleša (Šteger in Novak) ter Mitja (Čander) pa bodo vsto stvar artikulirali.

Skok v zdaj in tukaj

Ves tukajšnji kulturniški teren v vseh občinah-sodelovalkah (20 jih je) je zdaj – po uvrstitvi v naslenjo rundo – najbrž “zrajcan”, pozitivno znerviran, razdražen, “napaljen”. Kot dirkalniki F1 pred startom, ki komaj čakajo, da bodo dali gas. Verjetno je spisanih n-konceptov, vsebin, ki čakajo na “zeleno luč”. (Tudi sam sem prijavil en velik gledališki triptih: Gospodje Ptujski; Janez Puh; in zunanjepolitični muzikal Precednik Zahodnik.) “Razrajcani” smo vsi skupaj – verjetno zelo upravičeno – še posebaj zdaj, ko vemo, da so nas prijavitelji uspeli spraviti v drugi krog.

***

Book-la

Mislil sem, da bo book-la pokazala konkretne “sulice” (vsa naša “orožja”), ki jih imamo v rokah in jih bomo zalučali proti letu 2025; sulice, kopja, ki bodo poletela po zraku in švisnila proti meti: leto 2025 in učinkih po tem.

Mogoče pa prijavna book-la še ni mišljena temu? Mogoče mora biti takšna kot je?
– Ne vem. Mogoče nameravamo pri/kazati svoje kulutrniške moči, ideje, zamisli, projekte, vsebine, kreativo – v naslednji book-li? Drugem delu tele book-le?
– Me torej ne moti, če bo to prinesla naslednja book-la.

Book-la se mi zdi zanimiva. V bistvu dobro napisana. Z lepimi besedami, inovativnimi sintagmami, povednimi fotografijami. Ko na koncu vidim, da so pri njej sodelovali tudi naši ugledni someščani kot svetovalci za posamezna področja (Peter Srpčič, Štefan Čelan, Branka Bezeljak, Tatjana Vaupotič Zemljič, Dušan Fišer, Mladen Delin, Peter Vesenjak, Aleksander Lorenčič, Andrej Klasinc, Katja Zupanič).

V book-li pa vseeno pogrešam: brbotanje, vrenje, ambicije stotisočih, ki tu živimo in ki bomo potencialni gostitelji, uporabniki in ustvarjalci. Saj se menda vidimo v tem projektu projektov? Muzej, glasbene šole, galerije, gledailšče, arhiv, Arsana, Art Stays, Poezija in vino, arhiv, društva, Steklarska, Svoboda, fotografi, filmarji, pisci, pevci, plesalci, šolarji, vinarji, učitelji in dijaki v novem gimnazijskem umetniškem programu, ljubitelji in profesionalci, ponudniki nočitev, gostinci …?
Ne verjamem, da je eden od naštetih, ki ne bi vedel, “kaj bi si začel z EPK”.

Občutek imam, da bookla pokaže vene in aorte, ni pa prepojena, kapilarno, z eritrociti in (Eros/tociti!) lokalnega.

Pa mimogrede perverzno pomislim: Kaj pa če bi preobrnili: in bi knjigo spisali ljudje od tukaj in bi oni od tam svetovali, lobirali, odpirali vrata, pomagali? Oni bi bili vkjučeni, ko ljudje od tu ne bi znali naprej? Zdaj se namreč zdi: oni od tam so jo napisali, mi od tu pa “fcoj gledamo” in upamo, da jim bo ratalo in bomo na koncu rekli, da nam je ratalo. Saj veste, v smislu: če uspe, “smo mi zmagali!”, če ne rata, “so izpadli; ovi“.)
Pravim, tak je videz. Mogoče se motim. Mogoče se bodo v dialog vključili domači svetovalci in povedali več.

Odstopiti?

A si kdo upa vprašati, kaj si o glagolu “odstopiti” na splošno misli šampion iz teh krajev, Dejan Zavec?

Kako naprej?

A nismo rekli, da smo (bomo) prijaviteljem plačali, da imamo za njih denar, da bodo prijavo vodili do konca? V čem je sploh problem?

Zakaj torej odstopiti? Če je denar za proces prijavljanja vendar zagotovljen, dogovorjen?
Kaj dobimo s tem, če odstopimo? Prišparamo kaj? Prihranimo par jurjev, pri tem pa si odrežemo vejo, na kateri sedimo?

Se bojimo, da bi bili res izbrani in potem ne bi imeli denarja …? Tak strah bi se mi zdel upravičen.

Se opravičujem, če se sprašujem bedarije in mogoče ne vidim celotne slike. Ne vem namreč, kako je zmenjeno sodelovanje z drugimi občinami. Ne vem, ali mora ob prijavi biti tudi že “dol djano”, koliko lastnega dnarja bomo vložili itd. itd. Je pa v bistvu v temelju to vseeno: kajti MOP je v najslabšem primeru “založila” 100 jurjev in se šla prijavljat. Drugi bodo najbžr že prišli zraven z denarjem, kot so se pač s temeljno pogodbo pogodili. Če pa ne bi, bo pa Ptuj pač EPK s tistimi, ki bodo to želeli in v obsegu, kolikor bo pač zmogel … Ne vem, kako je dogovorjeno z drugimi občinami, ne vem, ali ali je treba dati danes “ves denar na mizo”.
V bistvu znova vidim, da ne vem, v čem je problem. Verjetno odločevalci vejo (Če kdo pozna celotno sliko: na teh straneh je ful prostora, da se sliko predstavi v detalj.)

Ampak še enkrat k temelji dilemi:

Kaj dobimo s tem, če postopek peljemo naprej in postanemo in izvedemo uspšen EPK projekt?
– To si verjetno znamo predstavljati.

Kaj pa dobimo s tem, če postopek prijavljanja peljemo naprej in smo v naslednjem krogu izločeni?
– Po moje še vedno veliko:

  • Pridemo lahko do javno objavljenega nabora “sulic”, ki smo jih imeli na “lagerju” in so bile ready, da poletijo visok v nebo.
  • Še bolj se povežemo. Martina obišče, poveže, preplete še več potencialnih prirediteljev, generatorjev vsebin, bodočih kulturniško-vsebinskih in poslovno-promotivnih partnerjev.
  • Še bolj se spoznamo. Ko skupaj načrtujemo “sulice”, ugotovimo, da niti vedeli nismo, da pa ima oni takšno idejo, in drugi drugo, in da bi oni tretji mogoče lahko vključil kaj od četrtega in da bi peti, če bi malo adaptiral svojo zamisel, profitiral od prvih štirih in da …. bo deseti prišel na misel, da bi svojo tridnevno ponubo bivanja na Ptuju imenoval z ozirom na slišano …. itd.
  • By the way nastane mestni kulturni program! Popis dejanskega stanja. Plus nabor želenega – cilj(a)nega – stanja. Mogoče tudi brez EPK-ja kdo stopi v sodelovanje s kom in skupaj realizirata kaj od načrtovanega za EPK.
  • Pokažemo, da smo “faktor” v tem mestu – tudi kulturniki. Menda obstaja povsod t.i. “grabeni lobi” in “energetski lobi” in “okoljski lobi”. Ja, kar recimo bobu bob: velikokrat je narobe, da smo kulturniki pretežno individualisti. Kot taki smo popolnoma “nenevarni”; daš mi dva igralca in en razsut prostor in maš mir z mano. Seveda ustvarjamo iz svoje individualnosti; pogojev za ustvarjanje pa si na indivudalnem nivoju ne moremo izboljšati! Nikoli doslej nismo znali dovolj stopiti skupaj. (Svoj triptih sem zastavil z vključevanjem kar nekaj ptuskih profi kolegov – in res, absurd: niti vprašal vas vseh nisem, nisem predstavil, kaj imam v mislih … – individualno, rahlo sramežljivo in varno ter previdno sem pretopil zamisel v črke in “prijavil projekt”. (Na kakterega nisem dobil odgovora. By the way: drugi za svoje prijavjene projekte ste?)
  • Prepričan sem, da če bi naslednja book-la dala na mizo VSE zelo konkretne predloge vseh, ki so se doslej v EKP 2025 videli, bi povzročila, da bi prihodnjič, ko bi. – npr. – srečal kiparja Plavca, recimo rekel: “O, Tomaž, nisem vedel, noro fajn, kar si tam predlagal za EPK, … ti, a te lahko vključim s tem v nek svoj nov projekt, ki ga pripravljam” … in ko bi srečal Fišerja, Fobricija, Delina, Srpčiča, Veličkovićevo in tako naprej, da jih ne naštevam vseh “velikih” in – spet samo za okus – omenim še kašnega mladega arhitekta ali glasbenico ali plesalko … bi rekel: “O, bral sem v book-li, da si predlagal/a to in to … noro, čuj, a bi midva skupaj …”
    In tako seveda ne le jaz; mnogi bi se tako seznanili, kaj načrtujejo drugi in bi se mogoče povezali in osrečili someščane s kakšnim novim, kreativnim kulturniškim “produktom”. Sinergija ali kako se učeno reče.
  • Mesto – odločevalci, preagateljica, gospodarstvo, “faktorji razvoja” – bi videli “na enem mestu” – v eni book-li, kakšen potencial ima to mesto v kreativih ljudeh.
Centralna perspektiva, trejti plan

Ptuj je tu že dolgo.
In bo še vedno, ko nas več nas ne bo. Tudi EPK-cirkusa morda ne. Morda niti takšne Evorpe, ki ta “epk-cirkus” ta hip generira, ne. Ne vemo.

Vemo pa: Če se bomo prijavljali še naprej ali odstopili – dobili ali ne dobili naziv EPK 2025 – bo Ptuj še naprej tu.

Centralna perspektiva na široki sliki z naslovom “Ptuj in okolica” skozi čase je in torej bo: dediščina. Zgodbe. Framgneti. Odkruški. In mi.
Mi, postavljeni pred vprašanje: kaj bomo z vsem tem?

Ali bomo z odkruški znali pridelti tudi kaj kruha?, to je zdaj in tu vprašanje.

Proces postajanja in potencialni naziv EPK 2025 bi bila seveda pravi katapult, ki bi nas izstrelil.
(Seveda pa se lahko pilot pri izstrelitvi tudi poškoduje, če se ne zna pravilno izstreliliti.)

Če pa katapultacije v nebo ne bo, nam tudi morebtina kapitulacija na pol poti ne bo prinesla prav veliko haska.

Tu smo.
Mesto je tu, perspektiva je, ker čas vedno je in bo.
Zato bi veljalo morda pogledati daleč, v tretji plan …

Samo, kaj torej po tvoje zdaj?
Kako bi ravnal, če bi bil v igri tvoj denar?

S tem, kar imam, zdaj, tu, že rezervirano, že finančno načrtovano za EPK25, bi šel s prijavo do konca.
Leta 2025 pa bi v vsakem primeru – s tem, kar bom imel takrat, z najboljšimi idejami in najbolj zagretimi ljudmi, izpeljal EPK – pa četudi morda “v senci”!
Bi pač bili prvo izpadlo mesto, ki si je naredilo EPK v senci!
Torej: Povezave, ki so nastale v času priprav, prepojiti s sredstvi, ki bodo tedaj na voljo, in naredi nekaj čim bolj drznega, pogumnega in daleč vidnega.
Zato, da bi bilo vsem jasno:
Nismo se predali, četudi nas niste izbrali; smo bili in bomo tu: kulturno, evropsko mesto, z dediščino stoletij, ki se tiče tudi vas Avstrijci, Nemci, Italijani, Madžari, Turki, Hrvati, Srbi, Angleži, Francozi, Bolgari!, Rusi … judje … in vam vse to z veseljem tudi pokažemo.
Mi smo prva EPK v senci. Dobrodošli na Ptuj, evropsko prestolnico kulutre v senci!

Senca menda bo. Drevesa že sadimo. In lahko torej rečemo, da se že pripravljamo tudi na tak EPK – v senci. Z denarjem, ki je in bo takrat na voljo, bomo naredili nekaj simbolnega, prebojnega, sončnega, pa bo!

Če pa bomo izbrani za EPK, pa itak. Od viška glava ne boli. In ga pač naredimo znotraj takrat možnega.

In na koncu koncev: če prevagajo takrat, ko/če bo Ptuj v naslednji rundi zmagal, argumenti, da pa mi zdaj ne ne bi – še vedno lahko imenovanje vrnemo.
Torej … V čem je sploh problem?

Naj nam sodniki v “ringu” najprej dvignejo roke, potem pa “pas zmagovalca”, če nam bo prevelik, še vedno lahko podarimo kakemu drugemu, bolj debelemu izločencu. Piran, Nova Gorica, Ljubljana – vsak bi bil tega vejretno vesel.

Pripis pod črto:

Odločitev odločevalcev danes v resnici sploh ni usodna.
Kakršnakoli bo: ljubiteljski kulturniki bodo še naprej plesali in peli in igrali in pisali itd. …. za hobi, profesionalci pa bodo svoje plesanje, petje, igranje, pisanje … tudi želeli zmeraj komu prodati in od tega pre/živeti.

Ptuj bo zaradi svojih okruškov, ki so jih že in jih še bodo bodo izkopali arheologi, odkrili zgodovinarji in arhivarji, restavrirali restavratorji … zmeraj magnet in inspiracija in izziv.

A bo iz okruškov tudi kaj kruha, pa bo vedno odvisno od ljudi. Enih, ki bodo iz okruškov znali spletati zgodbe, pesmi, peti, plesati … (kulturniki, kreativci v najširšem pomenu besede) in drugih, ki bodo znali to prodati (biznismeni, poslovneži v najširšem pomenu besede.)

(Umetno inteligenco ta hip odmislim; predpostavljam, da ne bo znala postavljati izzivalnih in smiselnih vprašanj ter kreirati v srce segajočih umetnin, kot jih je npr. nažgani dohtar s figami za deco v žepu in soneti za prijat’le na ustih.)

Sreda je …, resda je
Prihodnjič: Mestnosvetna preiskovalka


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: