Sanja Veličković svoja oblačila sanja

Moja ustvarjalna pot sega daleč nazaj, v čas mojega otroštva, ko sem začela ustvarjati prva oblačila za svoje punčke. Že takrat sem za njih oblikovala oblačila po meri – visoka moda za punčke. Prva oblačila za svoje punčke sem naredila s tehnikami, ki me jih je naučila babica – z ročnim pletenjem in kvačkanjem. Radovedno deklico je babica naučila tudi ročnega šivanja.

Moja želja po biti drugačna in ustvarjati oblačila, ki so drugačna od tistih v trgovinah,  se je izkristalizirala proti koncu osnovne šole, še bolj pa v času gimnazijskega obdobja. Sprva sem pričela ustvarjati oblačila iz tkanin, ki sem jih imela na razpolago v maminih omarah, zato so bila prva oblačila, narejena iz starih rjuh. Izkušnje, ki sem jih s tem pridobivala sem, kot prava Ptujčanka, uspešno uporabila v oblikovanju pustnih kostumov. Pri tem sem najprej raziskovala izbrano temo, nato pa ustvarjala pustne like. Velika želja po oblikovanju oblačil me je na koncu gimnazije pripeljala do odločitve, da študiram oblikovanje. Žal se je ta želja končala z neuspehom na sprejemnih izpitih.  Kljub temu pa me moja notranja želja po ustvarjanju unikatnih in drugačnih oblačil ni nikoli zapustila. Ubrala sem drugo pot in se odločila za študij konfekcijske tehnologije.

(Poglejte od 49. minute dalje.)

 SMS: Sanja, pojma nimam o modi. Povej, a to, t.i. »visoko modo«, katera to potem v resnici tudi nosi? Za vsak dan … za v službo … ali kam? ….

SANJA VELIČKOVIĆ: No tako je Samo, kar se tiče naslavljanja z visoka moda oz. »haute couture«, se je le to uveljavilo konec 19.st. v Parizu, kjer so se v eni od modnih hiš,  izdelovala oblačila za individualne predstavnice in predstavnike – po meri, ročna izdelava, vrhunski materiali, pomembni detajli. Zanimivo, da kot oče, francoske ali pariške visoke mode, velja angleški modni oblikovalec Charles Frederick Worth.

Tista »prava« visoka moda, ki jo še danes vidimo na tednih mode širom po svetu in na kakšnih rdečih preprogah, pa definitivno ni izdelana po meri posameznika, saj jo lahko oblečejo le vrhunske manekenke, tu in tam pa še kakšna filmska igralka, je pa pregrešno draga, iz vrhunskih materialov in velikim poudarkom na ročno izdelanih detajlih.

Kreatorji  visoke mode so čez čas zaznali, da si tako dragih oblačil ne bo moglo kupiti veliko ljudi in so svoja imena začeli »posojati« tudi konfekcijskih tovarnam, za industrijsko izdelovanje oblačil – takrat konfekcija, danes pa je žal, v slogu hitrega življenja, hitre hrane, hitrega življenja, prešlo v hitro modo – »fast fashion«.

… In ja, če se osredotočim na osnovne principe, ki jih pogojuje visoka moda, bi lahko danes med le-te šteli oblačila dobrih krojev, izdelana po meri, iz vrhunskih materialov, z ročno izdelanimi detajli – recimo temu neke vrste unikatna oblačila. In če pogledaš s te strani, jih lahko nosimo tudi vsak dan, v službo, na kavo,…, vendar s(m)o verjetno za okolico malce čudni 😉

SMS: V šoli smo se učili o »slogih oblačaneja«; Rimljani, srednji vek, elizabetinska Anglija itd. Kako bočez 100 let imenovali slog oblačenja okoli leta 2020?

SANJA VELIČKOVIĆ: Si mislil 2200? Če se ozrem malce nazaj v zgodovino oblačenja, je več kot očitno, da se moda vsakih toliko let vrne, s kakšno majhno spremembo. Razvoj tehnologije je omogočil izdelavo večjih količin oblačil, v bistveno krajšem času, posledično z nižjimi cenami ob vsem tem pa zadovoljiti široke množice uporabnikov.

Seveda so vedno bili (Marija Antoaneta)  in bodo tisti (Sanja), ki želijo biti drugačni – ni jim mar za modne smernice – želijo izraziti sebe.

Dejansko danes modne trende ustvarjajo bolj kot priznani kreatorji medijsko prepoznavne osebnosti, ki se z nekim določenim kosom oblačila (ki ni nujno da je brendiran) pojavijo na socialnih omrežjih in poglej, že imamo novi trend.

Če pogledam, kako je zadnjih 100 let, ko se vse samo obrača in vrača, bomo mogoče čez 100 let nazaj v prazgodovini – brez oblačil 🙂 Upam, da ne, kaj pa bodo potem počeli moji sokreativci?

Lani, ob ustvarjanju kolekcije Metamorfoza, v čast 1950. jubileju prvega zapisa našega mesta, sem veliko razmišljala o oblačilih, krojih in materialih preteklosti in le-to prenesla v drugačne oblačilne kose sedanjosti – osredotočila sem se na naravne materiale in barve ter ovijanje oblačil, ki so speta s modernimi fibulami.

Kolekcija se je po nagradi na Serbia Fashion Week-u najprej selila na Malto, na njihov teden mode, kjer je prav tako požela veliko uspeha. Nenazadnje sem jo ob malce drugačni predstavitvi ob zaključku Art Stays-a, »metamorfozirala« ob misli – za boljšo prihodnost, se je treba ustaviti in pogledati tudi v preteklost –s  performansom pod naslovom Ujeti v času, sem želela prikazati skrb nad tem, da nas bo prihodnjost, če se ne ustavimo, potegnila v vodljive robote, brez čustev, volje in želja – ustavimo se, bodimo ljudje, izrazimo čustva, bodimoo ponosni na sebe!

Da ne bo pomote, nisem vedela, da nas bo Covid ustavil in nam dal čas – misliti 🙂

SMS: Kdaj si se ti začela zanimati za modo?

SANJA VELIČKOVIĆ:

Ne bi rekla, da sem se zanimala za modo, hotela sem jo ustvarjati!

Sprva je bilo vse tako enostavno, ni bilo zaznati nobenega problema ali težave, ki ne bi bil rešljiva. Otroška glava razmišlja spontano – ko se porodi kakšna ideja v glavi, jo je treba čim prej realizirati. Otrok se ne ukvarja z vprašanji, ali je to možno narediti ali ne, enostavno poizkusi in se prepusti takšnemu ali drugačnemu rezultatu.

Otroška radovednost in vedoželjnost ne pozna meja. Otroku, ki ga neka stvar zanima, se zdi, vse povezano s tem, čisto enostavno. Tudi učenja ne sprejema kot nekaj odvečnega, ampak se je pripravljen učiti na vsakem koraku. Skoraj vsak otrok je v svojem otroškem svetu pripravljen slediti svojim sanjam vse dokler na njega ne začnejo vplivati zunanji dejavniki, okolica … Vsak od nas namreč s svojim rojstvom postane delček življenjske in ustvarjalne verige.

Eden od členov te verige sem tudi sama in tako kot radovedno dekletce, ki sta jo tako trma kot vztrajnost že od malih nog vodili naprej, hodila in še vedno hodim po začrtani poti. Vsaka ovira na poti je bila tam z razlogom, da sem jo tako ali drugače skušala premagati. Vedno ni bilo enostavno, ampak ali niso ovire postavljene ravno zato, da jih na nek način premagamo?

Nepozabni trenutki, ko sem kot dekletce lahko opazovala svoji babici pri ustvarjanju umetnin s kvačkanjem, pletenjem, ročnim šivanjem, recikliranjem starih puloverjev v čisto nove oblačilne kose. Moja radovednost je pri tem imela veliko vlogo, saj nikoli ni ostalo le pri tem, da sem se zadovoljila, z novo osvojeno tehniko, ampak sem hotela to novo znanje čimprej vključiti in uporabiti v enem od naslednjih uporabnih izdelkov.

Ustvarjanje je večini otrok zelo blizu in v tem obdobju ne razmišljajo o porabljenem času, ki je bil potreben za vsaki novi izziv. Tudi, ko vse ne teče gladko, se ne popušča na poti do zadanega cilja.

Ovire pa s časom postanejo težje premagljive, saj ko radovedno dekletce začne odraščat, v njeno življenje pridejo nove obveznosti in dolžnosti ter na tej svoji poti skoraj pozabi, kaj so še včeraj bile njene sanje!

Rojena sem v Slovenij, velik del poletja sem preživela v Beogradu in vedno sanjala o tem, kako bom nekoč, ko bom velika, slikala na Montmartru in v Parizu imela svoj modni atelje!

SMS: Kako je biti modni kreator v Sloveniji?

SANJA VELIČKOVIĆ: Ja, zanimivo vprašanje. Včasih sem iskala odgovore tudi v tem, da je to velik problem, če nisi iz Ljubljane oziroma nimaš pravih botrov. Potem sem si dovolila prerasti tudi to in se odločila, da bom raje, kot iskala odgovore na takšna in podobna vprašanja, ustvarjala za tiste, ki so tega vredni in ob tem živela svoje sanje. Imam še eno meni »ljubo« vprašanje, ki ga zelo pogosto postavljajo slovenski novinarji: »Katere znane slovenske osebnosti pa oblačite?« in v moji glavi zvoni : »Kdo pa je tisti, ki odloči, kdo so te znane osebnosti?«  – ustvarjam za tiste, ki se najdejo v mojih sanjah in moje sanje tudi oblečejo – to so moje osebnosti ! In prav vseeno mi je, preko kolikih meja in iz katere smeri pridejo.

Nekaj let sem se trudila z različnimi tekmovanji za kreiranje oblačil za izbor Miss Universe Slovenije, oblekla sem tudi nekaj Femme fatale Slovenije, saj sem bila prepričana, da me bodo tako spoznali na tistem koncu moje dežele. Pa sem videla, da tudi to ne pomaga in šla svojo pot 😉

V svoji prvi doživeti recesiji,  leta 2009, sem se odločila in odprla vrata svojega ateljeja, sicer (še) ne v P/arizu, ampak začetek je isti – P/tuj 😉

Tudi danes, po 10ih letih, se najde kdo, ki vpraša: »Zakaj nimaš ateljeja še kje drugje, Ljubljana, Zagreb, Graz? Bi imela več kupcev!«

Mogoče res, ampak od nekdaj se ne pustim ujeti v sistem in vedno znova odgovorim, da tudi na Ptuj vodijo poti iz Ljubljane, Nove Gorice, Kopra,  Zagreba, Gradca, Osla, Nemčije, Italije. V teh letih so odprta vrata ateljeja našle tudi stranke iz Amerike, Pariza, Izraela, Dubaja … Gotovo jih je veliko tudi ostalo pred zaklenjenimi vrati, glede na moj umetniški delovni čas, ampak tisti pravi so vztrajali in počakali, ali pa se vrnili ob drugi priložnosti.

Leta 2015 sem se odločila, da bom naredila korak naprej in še enkrat  (2011 prvi poskus v NYC ) šla preko meja. Pot me je vodila najprej v Novi Sad, od tam pa z nagrajenimi kolekcijami v kratkem času tudi Pariz, Odessa, Malta, Milano, Kazahstan, …

SMS: In kakšen je občutek, ko vidiš, da tvoje stvari res nosijo živi ljudje … na ulici …? (Recimo Tatjana v BoCafeju) …

SANJA VELIČKOVIĆ: Hvala za to vprašanje, Samo (tole v oklepaju je malce podobno novinarskim 😉

SMS: V bistvu isto, le da obratno … 😉

SANJA VELIČKOVIĆ:  … ja,točno to je moja filozofija – imeti stranke, ki bodo oblačilom dodala še tisti zadnji kamenček v mozaiku in jih naredila živa! In tukaj se iskristalizirajo tiste prave osbnosti, ki znajo oblačilu vdihniti življenje, četudi ni po zadnjem modnem trendu ali iz moje zadnje kolekcije. Meni ni dovolj, da nekdo oblačilo kupi in ga obleče, če ga ne začuti. To se opazi na ulici 😉

Oblačilo moraš začutiti, se v njem dobro počutiti in ga preplesti s svojo karizmo in karakterjem.

Kar nekaj je Ptujčank, ki so dolgo zbirale pogum, da so stopile skozi vrata ateljeja. So se namreč že ob izložbenih oknih prepričale, da to ni za njih 😉 Ko pa so zbrale pogum in vstopile, so kljub svojemu vnaprejšnjemu  prepričanju, da to ni za njih, kakšen kos tudi pomerile. Ni lepšega občutka, kot pogled stranke v ogledalu  – kakršenkoli je, je pravi in iz srca! In tako obe potrdiva dejstvo, da vsako oblačilo v ateljeju, čaka točno določeno osebo, ki bo z njim odšla in se čez čas vrnila po novega.

Ko boš hodil po mestu, si vzami čas in opazuj. Ko boš videl drugačne, čudno oblečene, samozavestne, z nasmehom na obrazu, s svojim stilom – je velika verjetnost, da si v njej prepoznal tisto, ki je oblekla svoje sanje!

SMS: O.K., bom; hvala ti, da si mi odprla še en pogled … Na Ptuju vas je kar nekaj, ki se ukvarjate z modo. Bi Ptuj lahko bil tudi »mesto mode«? Kaj bi bilo za to potrebno? Ali drugače: Kakšne načrte imate ptujski modni oblikovalci? Sodelujete? So načrti povezni s Ptujem?

SANJA VELIČKOVIĆ: Moja prva modna revija, daljnjega leta 2005, je imela namen, združiti ptujske oblikovalke in vsako leto narediti neki dogodek, kjer bi se vsaka od nas prredstavila s svojim delom. Odziva ni bilo, jaz pa rečem le enkrat ;-).

Povabljene smo bile, s strani ptujskih institucij, k sodelovanju pri nekaterim projektih – čezmejni projekt Poreteks je združil 4 oblikovalke, že naslednji le 2 in to je to. Kot sem že omenila, sem se preprosto odločila, da grem po svoji poti, vedno pa sem pripravljena sodelovati pri skupnih ptujskih akcijah.

Ptuj, »mesto mode«? Absolutno bi bilo treba izkoristiti ta potencial, ki ga imamo, vendar menim, da je večini težko »modo« prepoznati kot del ptujske kulturne manifestacije ter na ta način »vsaj« modnim navdušencem, domačim in turistom, ponuditi nekaj novega, drugačnega, ptujskega. Zelo zanimivo in inspirativno informacijo sem pred časom dobila od naše neumorne zakladnice zgodovinskih dejstev,

Marije Hernja: Ptuj je mati Dunaja! Dunajčanke so se včasih hodile oblačiliti na Ptuj!

V nekem arhivskem zapisu je celo zasledila zapis – »ptujski plašč«. Kaj naj rečem, jaz sem ZA!  Zakaj ne bi bil Ptuj spet pred Dunajem, čeprav le kot ptujski modni turizem 😉

Gotovo to zahteva od vseh vpletenih tudi odrekanja, ampak še vedno velja zlato pravilo – brez nič ni nič! In vedno je treba narediti prvi korak!

SMS: In kakšni so tvoji osebni načrti tozadevno? Ambicije? Kaj ti hodi po glavi?

SANJA VELIČKOVIĆ: Ta bo pa težka! Po glavi mi non stop nekaj hodi 😉 Trenutno sem se fokusirala, kar se tiče predstavitev izven meja, na Serbian Fashion Week, saj  imajo izredno dobro zgrajeno platformo in skrbijo za izmenjavo nagrajenih dizajnerjev okrog po svetu. In zelo zanimivo dejstvo – pred dvema letoma je bila pred otvoritvijo tedna mode okrogla miza z naslovom – Brendiranje z modo! Ja, dejansko so prepoznali možnost reklamiranja svoje države preko mode, dizajnerjev, ki se predstavljajo širom po svetu.  Zanimivo, ne? Ne vem, če veš, za naslednje leto je prav Novi Sad izbran za EPK 2021 – ena od aktivnosti pri pridobivanju točk je bila velika modna revija na novosadskem korzu, kjer se je prestavilo več kot 200 manekenov, ki so predstavili kolekcije različnih oblikovalcev – noro! Seveda to ni bilo v popolnosti prepuščenu organizatorjem tedna mode, ampak je v tem tudi mesto (občina) zaznalo možnost biti drugačen!

Tako da ja, imam v mislih na Ptuju organizirati trodnevno druženje z okroglimi mizami. Povabila bi oblikovalce na eni strani in strokovnjake za marketing na drugi strani – prvi dan povedo svoje oblikovalci in fast fashion, naslednjii dan marketing  in tretji dan iskanje skupne poti!  Tukaj vidim tudi priložnost za edukacijo širše populacije, vezano na hitro modo ter soočanje problemov oblikovalcev pri njihovem kreativnem ustvarjanu, ki se le redko najdejo tudi na strani marketinga. Mogoče pa mi uspe?

SMS: Zakaj pa ne!?! Naj ti le! Sicer pa: kako sploh nastane ena taka modna kreacija? Kako to poteka pri tebi?

SANJA VELIČKOVIĆ: Več kot očitno mi je že v zibko bilo položeno pravo ime, Sanja. Vso svoje življenje skušam slediti svojim sanjah in se trudim, da jih čim več ujamem. Razmišljanje o imenu lastne blagovne znamke se je nekako vrtelo v mojih sanjah in se izsanjalo v – Sanja V Design! Sanja vse življenje sanja svoje sanje.

Seveda je bilo potrebno k temu dodati še ustrezno zgodbo in moto. O vsem tem sem, s pomočjo svojih otrok, ki sta od nekdaj vpletena v moje delo, prišla do zgodbe o Sanjinih sanjah in mota: Obleci svoje sanje! Prepričana sem, da ko enkrat oblečeš svoje SANJE, jih lahko začneš tudi živeti!

Tako nastajajo tudi moja oblačila. Najprej jih sanjam in potem narišem. Šele za tem se zbudim in pripravim ustrezne kroje, izberem material, sešijem in oblečem  – sebe in druge. In za tem spet sanjam in razmišljam kaj so mi povedale modne in ne modne navdušenke v mojem ateljeju, na ulici, ob pitju kave. To me pripelje do spoznanj, kako ustvarjati oblačila za vse tiste, ki si želijo drugačnosti, drznosti, brezčasnosti, pozitivnega sijaja, udobja in funkcionalnosti. In to zmeraj. Pri svojih vsakodnevnih opravilih, v večerni toaleti ali ob kakšni drugi posebni priložnosti.

Velik poudarek pri vsakem sanjskem oblačilu je ustrezen kroj, saj je po mojih izkušnjah in analizah eden od največjih problemov. Kroj, ki odgovarja telesu, njegovim meram in posebnostim v drži in brez katerega oblačilo ni pravo in ne more zaživeti. Nekoč so bili ovira standardi, danes pa problem hitre mode. Proizvajalci oblačil so pozabili, da smo se s časom spremenili tudi ljudje, saj se že sam življenjski slog nekoč in danes razlikuje. Posredno pa so se zgodile spremembe tudi na naših postavah. V vseh časovnih obdobjih pa najdejo tudi takšni, ki enostavno ne ustrezajo nekim splošnim merilom – standardom – kljub temu pa si želijo imeti posebno oblačilo! Vsi pa si želimo lepa oblačila.

Zato je moja filozofija ustvarjati oblačila, v katerih bodo ženske videti lepe, se v njih počutile udobno in samozavestno ter ponosno hodile skozi življenje. Preprosto čutim, da vsako oblačilo iz mojih sanj čaka na točno določeno osebo, ki bo ob pomerjanju začutila svoje sanje in jih pričela tudi živeti.

Prednost mojih kreacij je v brezčasnosti, saj me ob ustvarjanju kolekcije ne vodijo aktualni modni trendi. Moje vodilo je ustvariti oblačila, ki nudijo predvsem udobnost, pristajajo telesu in karakterju posameznice ter omogočajo neskončno različnih kombinacij pri izbiranju potrebnega videza. Ista obleka lahko dobi popolnoma nov videz v kombinaciji z drugimi kosi oblačil ali dodatki.

SMS: Si kdaj delala kostume za kakšno gledadliško predstavo? Če še nisi, ali bi?

SANJA VELIČKOVIĆ: Zaenkrat še ne, saj takrat, pred mnogimi leti, ko se imela možnost, nisem imela jajc!  Ampak, še vedno upam, da se kdaj zgodi!

Sem pa kar nekaj modnih revij izvedla na odrskih deskah ptujskega gledališča in pač imela svojo predstavo 😉 Veš katera je bila prva – Dobimo se v Pturizu! Leta 2009, ko sem odprla atelje. Takrat sem Pariz pripeljala na Ptuj, ker še nisem mogla v Pariz. Kot bi bilo danes – v ozadju scena ptujskega gradu in Eiffelovega stolpa , v živo je šansone pel Matija,  ob spremljavi Edija na harmoniki. Na drugi strani je bil Monmartre, kjer je mojster Boba v živo slikal pturižanke, ki so se sprehajhale po pturiških ulicah. To je bila moja prva zgodba na gledališkem odru.  Pravi Pariz se je zgodil nekaj let kasneje – 2017!

V izdelovanju kostumov pa sem se izpopolnjevala vsako leto za fašenk 😉

SMS: O,  nisem vedel … Zanimivo, hm … Sanja, hvala za dialog in sanjaj naprej in se zbujaj v resničnost svojih sanj.

Hvala Samo, da si prišel do konca 🙂 Nekaj časa sem potrebovala, zdaj pa kar ne morem nehati 🙂 Ni enostavno, ko se ti ob takšni priložnosti zavrti film naprej in nazaj in lahko podoživljaš vse te lepe trenutke in sladke spomine …

SMS: To je pri spletu lepo, Sanja: nisva omejena s prostorom, zato kar povej … in predvsem pokaži …

SANJA VELIČOVIĆ: … spomine na – Mesto modne revije, 2014 –  modna revija na ptujskih ulicah …

foto: Marcella Kiaraa Krničar

… in ko čisto slučajno, neko lepo nedeljsko popoldan, na Ptuju srečaš svojo prvo Femme fatale Neisho 😉 jo oblečeš v »ptujska« plaščka …

foto: Marcella Kiaraa Krničar

New York, 2011, fotkala sem par ur pred poletom domov  – obleko sem pripeljala nazaj na Ptuj in z njo osrečila neko Ptujčanko 😉

… mogoče spet kdaj v kakšnem arhivu »ptujski plašči«
(foto: Boštjan Bračič):

… na sedežnih Žakelj sproščena v oblačilih Sanja V Design  (foto: Boštjan Bračič):

Čajanka, Slovenske Konjice, 2014:

Hotel Habakuk, 2015
(foto: Miha Kacafura):

Preplet preteklosti in sedanjosti; Muzejska noč, 2017, Ptujski grad:

Serbia Fashion Week, Frida Kahlo, 2016:

Serbia Fashion Week, Zeleni Jurij, 2017:

HNK Varaždin, 2014:

Zavito v … , 2013 , MGP:

Anny Style Awards,  najbolji dizajnerza 2019, Kargujevac:

Art Stays 2019,  Ujeti v času, MGP:

Pariz 2017, after fashion show Zeleni Jurij

9.9.2019, 10 let od odprtja ateljeja, revija v Sončnem parku:

9.9.2019, 10 let od odprtja ateljeja, razstava v Dominikanskem samostanu:

… kolekcija »Ujemanje nasprotij« me je peljala iz Serbia Fashion Week, na Milano fashion Week in od tam v Kazahstan , na Aktau Fashion Weeek:


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: