69-22

26

Attila se ji je pošteno zataknil. Že nekaj časa ji pisanje ni in ni šlo. Dialogi niso stekli. Režiserka Martina je zaključevala nek drug projekt v nekem drugem gledališču, Petra je vso pozornost posvečala avgustovski osrednji občinski proslavi, ki bo nastala po scenariju Frana Žižka, Tomaž pa ji pri pisanju ni mogel pomagati. 

Zato je komaj čakala, da se bo udeležila Izidinih dni. Navdih – potrebovala ga je kakor utapljajoči kisik. Navdih, kako svojo zgodbo peljati naprej. Njena psiha si je želela navdiha.

20. marec ’69

Ne vem, kako naprej. Enostavno ne znam. Ne morem, ne premaknem se z mrtve točke. Mučim se, dvomim vase, sprašujem se, če je prav, da sem ostala na Ptuju. Kaj mi je tega treba bilo … Mah, na živce si grem. 

Saj vem, nihče mi ne more pomagati. Petra – ženska je zelo v redu, a pisati namesto mene ne more. Martina – hm, še dobro, da me prenaša …

Najkasneje do konca maja moram oddati tekst. Še raje bi v gledališču videli, če bi ga kaj prej. Meni pa ne gre. Pa smo že skoraj aprila …

Grem, zato grem na Izidine dneve. »Ko Eros in Psiha šmirata do navdiha.« Prepričala me je ta butasta reklama. 

Če bi imela navdih, bi imela vse, kar ta hip potrebujem. Szarás.

Tako zapiše v svoj dnevnik. 

Na Izidinih dneh se je trlo udeležencev. Del predavanj je bil javnih, odprtih za kogarkoli. Sama se je prijavila tudi na zaprti del.

Zaprti del Izidinih dni je bila delavnica z naslovom Spogledovanje. Udeleženci so se najprej spogledovali sami s seboj. Sedeli so v tišini; nekoč so temu rekli meditacija. Lepo pri vsej stvari je bilo, da nihče ni govoril ne o jogi, ne o čakrah, ne o religiji, niti o fizioloških dogajanjih, ki se ob takem sedenju v tišini dogajajo v možganih in telesu samospogledovalca. Po spogledovanju s seboj je sledilo spogledovanje z drugim(i). 

Vsak udeleženec je povedal kaj o sebi. Zakaj je izbral zaprti del Izidinih dni. Ildikó je rekla, da jo je pritegnila zadnja beseda v reklami: kako do navdiha. Pove, da piše, da bi morala končati dramsko besedilo za tukajšnje gledališče in da ji ne gre. Da ne ve, kako naprej. Da je prebrala vse o dramatiki, kako je treba graditi zgodbo, da je Madžarka, zato dobro pozna Lukacsevo teorijo drame, da Aristotelovo Poetiko zna skoraj na pamet, ja, tudi McKeejevo Story je brala, ampak vse to ji en drek pomaga. Zataknila se je, pa ne ve, kje, in predvsem ne ve, kako naprej. 

Vodja programa, Nizozemka Ruth, jo je vprašala, ali je opazila, da je stavek daljši.

»Kakšen stavek?« 

»Praviš, da te je v najavi delavnice pritegnila beseda navdih 

»Ja, to je to, kar potrebujem,« se je strinjala Ildikó.

»To potrebuje tvoja Psiha. Kako pa kaj tvoj Eros?« jo je vprašala Ruth. Tako naravnost. Čisto nič po ovinkih in čisto nič v rokavicah. »Ko Eros in Psiha šmirata do navdiha,« to je celoten naslov. Zanimivo, da si ga pol kar izpustila, odmislila?« 

 Ildikó ni vedela, kaj naj reče. 

Dolga in mučna tišina je naselila prostor. Nihče ji ni pomagal iz zadrege. Tudi Ruth ne. (Ruth še posebej ne.)

Tako so kar nekaj časa sedeli v tišini, zdaj s še kako odprtimi očmi, nič kaj brez misli, nič meditativno, nasprotno, vsak si je najbrž mislil: ‘Uf, še dobro, da tega ni vprašala mene, da nisem jaz na tapeti.’ 

Ildikó je pretrgala mučno tišino: »Želiš, da pripovedujem o svojem Erosu, o erotiki?« (Vsi udeleženci seminarja so se že od prvega dne tikali. Nizozemki Ruth se je zdelo samoumevno, da so vsi med seboj »na you«.) 

»Če želiš …« je rekla Ruth.

Ildikó s tem v bistvu ni imela težav. Doma je bila vzgojena dokaj liberalno, je povedala. Oče in mama sta, ko so še živeli skupaj, gola skakljala po kopalnici. Ko so šli na Balaton, so izbrali kamp za nudiste. Ko so šli na morje, največkrat v Istro, so poiskali nudistično plažo. Nobene travmatične izkušnje tozadevno ni imela v rani mladosti, nasprotno, mama ji je, ko je počasi postajala ženska, povedala vse, kar jo čaka in kaj lahko pričakuje.

»Krasno, Ildikó,« je rekla Ruth. »Hvala, da si tole zdaj delila z nami. Pa zadnje čase? Kako je s tvojim Erosom zadnje čase?« 

»Zadnje čase zanj ni časa,« je v šali odgovorila Ildikó. Udeleženci seminarja so se zasmejali; vzdušje se je sprostilo.

Potem je Ruth vpeljala v pogovor še glagol šmirata. Ko Eros in Psiha šmirata do navdiha. 

»V naslov letošnjih Izidinih dni smo uvedli glagol šimirata. Zakaj? Pogovarjamo se o Erosu in Psihi. Zakaj nismo rekli recimo kar Eros + Psiha = pot do navdiha? Slučajno? – Nikakor. Šmirata je glagol. In brez glagola ni nič. Nekdo nekaj dela ali se z njim kaj dogaja. Sama bi rekla, da šele tedaj – in zgolj tedaj – ko nekdo nekaj dela, se z njim tudi kaj dogaja. Brez delanja in dogajanja. Se razumemo?« 

Udeleženci so pozorno prisluhnili Ruthinemu izvajanju. Bila je potomka ruskih Judov. Bila je licencirana terapevtka-trenerka številnih psihoterapevtskih šol in pristopov: klasične freudovske, jungovske, nedirektivne humanistične, najraje pa je vodila delavnice »po svoje«, kot je svojo metodo dela imenovala sama. Že zdavnaj je prestopila klasične okvire, ki so fenomene sicer lepo razmejevali, živi ljudje pa so zmeraj znova uhajali iz teh istih teoretskih okvirjev. Življenje vsakega človeka, s katerim se je ukvarjala, je bilo posebno. Tako je Ruth iz vsega, kar se je naučila, naredila svoj pristop, nekakšen referenčni okvir, ki pa je bil tudi prepusten; za indijsko tradicionalno filozofijo pa tudi za pristope ameriški vračev, povezovanje psihe in some je bilo že zdavnaj raziskano in Ruth je že nekaj let rada prihajala na Ptuj, ker so tukajšnji Izidini dnevi bili predvsem živa praksa. V drugih evropskih prestolnicah je predavala na različnih univerzah, na Ptuj pa je prišla uživat in predvsem praktično pomagat ljudem. To se je čutilo. In to je čutila tudi Ildikó. Da ji lahko zaupa. In da je vredno razmisliti o tem, kar ji ta hip roji po glavi. Po glavi pa ji rojijo pomenljivi Ruthini pogledi in vprašanja. 

»Brez delanja ni dogajanja. Kar kdo dela, to se z njim tudi dogaja. Se razumemo?« 

Misel je bila naslovljena na vse udeležence, a Ildikó je vedela, da se v vprašanju skriva sporočilo zanjo. 

O svojih motivih za prihod na zaprti del seminarja so zdaj govorili tudi drugi. 

Ildikó jih ni poslušala. Vedela je, da ne posluša. In vedela je, da je tokrat tako dobro in prav, ne poslušati, ne biti »pridna študentka«. 

Poslušala je sebe in se spogledovala z mislijo, ali naj mu vrne lepe poglede, ki ji jih namenja? Naj »šmira« z njim? 

***

Se nadaljuje.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: