Laris Gaiser: “Biti Ptujčan – čeprav se sliši kičasto – je velika čast”

SMS: Laris, ne moreva mimo tvojih italijanskih “povezav”. Kakšno je zdaj stanje (4. Maj 2020) v Italiji?

LARIS GAISER: Se izboljšuje! Prav danes, po mesecu in pol lahko moja mama, ki živi ob Gardskem jezeru, in tudi moji kolegi končno zapustijo domove in se premikajo po občini. V Sloveniji si težko predstavljamo, kako psihično naporno je bilo od februarja dalje živeti v Italiji. Tudi sam sem izgubil tri kolege, ki bi v normalnih pogojih zagotovo še dolgo živeli.

SMS: Vsi vemo, kje je bilo žarišče in da se je od tam virus raznesel marsikam. Ampak: zakaj žarišče prav tam? Kako je virus tako množično zajadral prav tja? Kakšne so razlage v ITA?

LARIS GAISER: Uradno naj bi bil pacient številka 0 italijanski manager, ki je prišel s Kitajske. Ampak realnost je vedno bolj zapletena. Lombardija je ekonomski motor Italije in očitno je do začetne koncentracije prišlo zaradi posameznih primerov, ki so ob svoji vrnitvi iz Azije sprožili epidemijo. Iz samega žarišča pa se je nato virus širil valovito – kot v primeru klasične bakteriološke vojne – in seveda z razdaljo izgubljal potencialnost okužbe.

SMS: In za konec na to temo: prognoze? Kaj se govori, piše v Italiji, kaj se pričakuje?

LARIS GAISER: Dokler ne bo protivirusa, bo vrnitev v “normalno življenje” nemogoče. V Italiji se institucije pripravljajo na zajezitev morebitnega drugega vala, ki naj bi državo zajel jeseni. Državljani pa počasi spoznavajo dejanske razsežnosti gospodarske in socialne škode. Gre za škodo, ki jo je družinam in državi naprtil kitajski režim, ker preostalega sveta ni pravočasno in korektno obvestil o dogajanju in je s tem onemogočil, da bi bili tuji sistemi primerno pripravljeni. Na primer, nihče v Italiji ni vedel, da je upoštevanje ustaljenih zdravstvenih protokolov pri soočanju s koronavirusom skoraj brezpredmetno, saj naj bi se v telesu ob tem sprožale neobičajne interakcije. V Bresci in Milanu so imeli patologi ogromno dela, ko so poskušali razvozlati delovanje virusa in s tem pomagati zdravnikom, ki so se borili v bolnišnicah.

Nedopustno – a žal tipično – reševanje ugleda nekega režima je zahtevalo na tisoče nedolžnih življenj po svetu. Če bi takoj poznali resnico o stanju na Kitajskem, bi lahko bilo rešenih veliko več življenj. 

In zaradi vsega navedenega, nas zdaj čaka še udarec poglobljene gospodarske in socialne krize. Iskreno upam, da bo Xi Jinping skupaj s celotno komunistično partijo v Pekingu trpel enake politične posledice, kot jih je sovjetski režim po Černobilu. Takrat je bil šok tako velik, da se je notranji sistem začel rušiti in mednarodna skupnost pa je začela močno pritiskati na Gorbačova z zahtevo po večjem spoštovanju človekovega dostojanstva. Vsi režimi, ki ne spoštujejo človeka, so vedno slej ko prej propadli. Upam, da je napočil čas tudi za kitajski režim. 

SMS: Preseliva se na Ptuj. Laris, včasih slišimo na Ptuju koga reči: “Mi, stari Ptujčani”. Nam poveš malo svojo povezavo s Ptujem (za tiste, ki te morda  – še – ne poznajo; hitro te bodo povezali z … , in s …)

LARIS GAISER: Ja, izhajam iz res stare štajerske družine, ki je svoje korenine imela v Gradcu, se skozi zgodovino sprehajala po Dunaju, se preselila na Ptuj in tu srečala potomce družine Sichkrowsky iz Avstrijske Šlezije.

Biti Ptujčan – vem, da se bo slišalo kičasto in se zato bralcem opravičujem – je velika čast … ampak istočasno resnično breme,

ko razumeš, kako lepo in pomembno mesto je Ptuj bil ter kako od druge svetovne vojne naprej ne najde svojega poslanstva in dinamike. Če iskreno ljubiš Ptuj … se ti mora trgati srce, ko vidiš, kako ga vsaka generacija lokalnih veljakov uničuje: arhitekturno in družbeno socialno. Vsakič, ko se sprehajam po naselju, ki ga je dal na začetku stoletja zgraditi župan Ornig, pomislim, kako je mogoče, da vse od takrat ni nihče na oblasti več imel občutka za ta naš biser!

SMS: Najin fokus v tem razgovoru bi bil, Laris, naslednji: “Ptuj in Ptujčani, ki jih ni več na Ptuju”. Se ti zdi to relevantna tema? Upam, da ja. Sicer nama razgovor pade v vodo.

Laris: No, očitno sva temo že začela! Kje naj nadaljujeva? Pri Keltih, pokopanih pod upravno zgradbo nekega večjega podjetja, ali pod makadamom parkirišča, ki skriva eno najstarejših frančiškanskih cerkva v širši regiji?

Pri Viktorinu Ptujskemu, ki ga komaj poznamo, a je med doktorji Cerkve, torej med najpomembnejšimi intelektualci vseh časov? Želiva govoriti o šefu cesarskih gasilcev iz časa starega rimskega imperija, katerega ime in rojstno mesto sta v večni spomin oz. zahvalo vklesana v kamen sredi Rima? Omeniva legionarje, ki so izvolili Vespazijana ter s tem celotnemu svetu podarili Kolosej in javna stranišča? Ali začneva z vsemi pokopanimi na starem ptujskem pokopališču, ki so prihajali iz cele Evrope, in tukaj živeli v času, ko je bil Ptuj resnično multikulturen in se mu ni bilo treba nespametno boriti za naziv prestolnica kulture? Pred leti sem naštel vsaj 15 različnih narodnosti, ki jih je moč najti na starem mestnem pokopališču. Si predstavljate, kako razkošno bogat bi lahko bil Ptuj danes, z delujočim gospodarstvom, z vrvežem v mestu, poznan v svetu, poln umetnikov in naseljen s petnajstimi različnimi etničnimi skupinami, ki dihajo in ustvarjajo skupaj? Šele ko se sprehajaš po mestu in razmišljaš o vsem tem, se zavedaš, kakšen biser so ustvarili naši predniki. Kašen občutek so imeli za harmonijo in lepoto. Šele ko v tujini srečaš ptujskega škofa, ki s ponosom nosi po svetu našo zgodovino, medtem ko doma malokdo ve zanj, se zaveš edinstvenosti mesta in naših prednikov.

SMS: Prima pogled nazaj! Veliko vas je “starih Ptujčanov”, ki ne živivite (več) tu. Misliš, da bi se vas lahko kako “koristno uporabilo” za razvoj, zagon življenja v mestu? Predvidevam namreč, da mnogi še nosijo „Ptuj v srcu“….

LARIS GAISER: Ja, in prav zato jih verjetno veliko potrebuje srčni spodbujevalnik (smeh).

Da ne bo pomote: živim razpršen po svetu in veliko potujem, ampak – čeprav mi je zadeva nemalokrat povzročila številne administrativne težave – imam uradno prebivališče že od samega rojstva na Ptuju. Tudi moj sin se je rodil na Ptuju! Tako da … enkrat Ptujčan, za vedno Ptujčan! In mislim, da je večini Slovencev težko pojasniti ta naš skoraj fanatičen odnos do Mesta.

Mogoče nam je prav identificiranjem z Mestom skozi stoletja pomagalo pri soočanju z nenehno menjavo grbov na naših potnih listih in upravni enoti. Če se spomnim samo moje pratete, ki je pred kratkim umrla, ne morem mimo dejstva, da je zamenjala šest držav oz. oblasti in to brez da bi se sploh preselila iz svoje ulice. Sicer se mi zdi, da smo Ptujčani v odnosu do mesta zelo podobni prebivalcem zgodovinskih mest v Italiji. Na primer, nekdo iz Firenc bo vedno rekel, da je “fiorentino” prej kot Italijan. To tudi pomeni, da bo vedno na voljo, ko bo imel občutek, da lahko prispeva pri razvoju mesta. Ker ga podoživlja. Ponavadi je pri nas problem obraten: ali je “Mesto” pripravljeno prisluhniti “svetu”? Če se izoliraš in ne poslušaš zunanjega mnenja, lepše živiš. Živiš v prepričanju samozadostnosti in popolnosti. Potemtakem so ti vrhunec kulturnega, gospodarskega, intelektualnega in arhitekturnega razvoja poceni železni stoli, pritrjeni na tla sredi trga. Trga, ki bi lahko bil prekrasen primer revitalizacije kakšne industrijske cone. 

SMS: Kaj bi se tako, čisto konkretno dalo narediti v tej smeri?

Laris: Ne smem obelodaniti vseh idej, ker jih potrebujem za župansko kandidaturu. 

Šalim se! To sem ti zdaj nalašč umestil, ker vem, da nekateri v dobronamernih nasvetih vedno vidijo dokaz po političnih ambicijah sogovornika in se bojijo, da bi jim kdo porušil mali svet, v katerem živijo. 

Konkretno? Revitalizacija starega mestnega jedra in vizionarska infrastrukturna ureditev za naslednja desetletja. Saj vem, da o revitalizaciji starega jedra govorijo vsi že desetletja. 

Tudi vse bistre glave Ptuja so to že predlagale, dobile celo evropska sredstva, a rezultata ni.  

A ni čudno, da po vsej Evropi koncept revitalizacije uspeva, medtem ko v Mestu s 5000 letno zgodovino pa ne?

Infrastruktura: a res ne zmoremo župana, ki bi za nujno potrebno obvoznico ali za posodobitev bolnišnice, kar bi omogočalo urejen razvoj regije, uspel sklicati vse medije ter državo, politike, ministre postavil pred dejstva? In če bi bilo potrebno, bi noč in dan stal pred stavbo vlade, dokler se neodgovorni birokrati ne bi nehali kockati z našo prihodnostjo?

V srednjem veku, ko ostala mesta po današnji Sloveniji še niso bila niti na zemljevidu, je imel Ptuj  mestni statut in bolnišnico, zdaj pa ne znamo rešit niti problema ene ceste? 

Če bi bil župan, bi revitaliziral sodelovanje s celotno okolico Ptuja. Delal bi na tem, da bi se ponovno vzpostavila sinergija z gospodarstvom in kulturo regije. Ptuj in okolica sta bila pomembna, ko sta dihala skupaj. Utopično bi lahko razmišljali o zadružnem odkupu stare ptujske kleti, o spodbujanju vinske kulture in ekonomije kot je bilo nekoč. Na Ptuju manjkata samo pogum in vizija! Saj vem, da bo večina bralcev zamahnila z roko in rekla “pretirava. Ne živi v realnosti …,” ampak zavedati se moramo, da je bila nedavno nazaj Toskana revna regija, polna gričev in osamljenih trt! Danes je simbol življenjskega stila.

SMS: Pa skočiva še na eno temo iz bližnje preteklosti: Ti osebno in tvoja CI za Staro pokopališče je zaslužna, da je „stari britof pri centru“, sedanji Park spominov, tak kot je; mislim: da so mnogi spomeniki sploh še tam. Kakšni so tvoji občutki po vsem tem? Se je izplačalo? Vemo: si se izpostavil, bil tudi „obravnavan“ ne ravno v rokavicah itd. Kako gledaš na to – po mojem mnenju zaradi tvojega angažmaja – srečno zaključeno zgodbo?

Zato da danes tam ni le travnik, kot so načrtovali na Občini, se je zagotovo izplačalo. Kot človek, ki resnično želi dobro skupnosti in ki se je resnično boril za zgodovino, pieteto in spomine, pa žal ne morem reči, da sem zadovoljen. Iz mojega vidika sem dosegel le, da oblasti ni uspelo tehnično izbrisati preteklosti in užaliti vseh ljudi, ki še imajo vsaj malo občutka za pravičnost. Namesto zelenice – na kateri bi čez kakšno leto tam dovolili gradnjo blokov – imamo še vedno večino spomenikov in svojci še lahko pridejo izrazit spoštovanje prednikom. Ampak območje je danes sterilno. Izgubil se je duh, ni več rdeče niti, plasti časovnega razvoja. Arhitekturne rešitve so osiromašile celotno pokopališče, številni nagrobniki so se izgubili, izkopavanja posmrtnih ostankov – čeprav v precej manjšem obsegu od predvidenih – so bila po mojem mnenju nepotrebna in človeško odvratna. A kar je na koncu najhuje: enostaven sprehod danes pove, da so bila dela narejena tako slabo, da večina spomenikov – ki so prej mirno stali stoletja – so zdaj začeli viseti in padati! Ne bo minilo veliko časa, ko bo spet nekdo ugotovil, da bi bilo “bolj urejeno”, če bi vse odstranili.

In za to je projekt dobil posebno državno nagrado? Kakšen neverjeten zaplet: na koncu so dobili nagrado, v prvotnem planu pa so želeli uničiti vse. 

Sem bil obravnavan? Bil. Vendar, ko si trdno prepričan v svoje principe, te nič ne ustavi in se ne ukvarjaš z uličnimi komentarji. Bitka z županom in mestnimi oblastmi je bila dolga in je zahtevala vsa možna medijska sredstva. Da je prišlo do uspeha, pa moram biti hvaležen vsem vam, ki ste verjeli, podprli in bili del civilne iniciative! Dokazali smo, da se da pozitivno prispevati k razvoju Mesta tudi v najslabših okoliščinah.

Sem bil tarča maščevanja? Posredno. Na vseh pokopaliških tablah, ki opisujejo zgodovino in avtorje spomenikov, ni nikoli omenjen edinstveni prispevek mojih prednikov. Enaka usoda nas je doletela v knjigi “Počivajte v miru”, ki jo je po obnovi izdala MOP in je polna pomanjkljivosti. Zaradi tega sicer ne bom ustanovil nove civilne iniciative in ne bom stal pod oknom nove županje (smeh), … se bova pa zagotovo pogovorila.  Ampak, to je zadeva, ki jo še bom razščistil z današnjo županjo …

Hvala, Laris, da si si vzel čas. Moram te samo še vprašati: Kam te uvrstim? Med “znan©i”, “ex-erji” ali “(p)”tujci”?

LARIS GAISER: Razložiš?

SMS: “Znan©i” so znani sosedje, someščani, ki jih srečujemo vsak dan …., “ex-erji” so tisti, ki so se s Ptuja odselili, v rubriki “℗tujci” so tujci, ljudje od drugod, ki povejo, kako vidijo Ptuj.

LARIS GAISER: Potemtakem pašem v vse tri! Hihihi! Znan za tiste ki me poznajo, ex za tiste ki mislijo da so se me rešili, tujec za tiste, ki z mano ne želijo imeti opravka.

***

Prihodnja gostja: Sanja Veličković


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: