69-21

25

Dogodkom, ki so se Ildikó zdeli zanimivi, kar ni in ni bilo videti konca.

Saj, v Pešti je bilo življenje; vedno kaj, veliko ponudbe. Ampak tukaj, na Ptuju, se ji je zdelo, da mesto ponuja res nenavadna, posebna doživetja. Že to, kar je doživela doslej, je bilo vse nekako na robu; na pol »tako, kot je treba«, in na pol »čisto narobe«. Po eni strani predvidljivo, po drugi pa zmeraj tudi vsaj malo presenetljivo. Pričakoval si lahko, kar je najavljala prireditev, potem pa si doživel nekaj rahlo drugačnega. Je bilo to dobro? Ali je bil to znak, da v bistvu ne vedo, kako se reči streže? Improvizirajo? Si izmišljajo sproti?

Na to si (še) ni znala odgovoriti.

Praznik svetih dojilj, denimo. Nutrices Augustae je bil rimski predkrščanski kult, ki je bil močno zasidran prav v Poetovioni. Številni nagrobniki, danes vzidani v pročelja hiš ali razstavljeni v arheološkem muzeju, pričajo o tem, da so daljni predniki Ptujčanov slavili mater – žensko. Žensko energijo. Matere z otroki na prsih so bile prikazane na številnih reliefih.

Ptujčani so šele nedolgo, skoraj po dveh tisočletjih, znova uvedli to praznovanje. Dotlej sta bila ženska praznika dva; osmi marec, tako imenovani dan žena, in materinski dan konec marca. Osmi marec je bil posebej lep praznik v socializmu. Tako je znala povedati marsikatera prababica. Ženske so ta dan na delovnem mestu dobile od moških rdečo vrtnico, delovni kolektivi – tako se je takrat reklo zaposlenim – pa so tovarišicam[1]pripravili proslavo. Otroci so iz šole prinesli voščilnice, ki so jih sami izdelali za svoje mamice. Potem, po padcu železne zavese in Berlinskega zida, pa je osmi marec počasi in komaj opazno romal na smetišče zgodovine. Zamenjal ga je z zahoda uvožen materinski dan. Mnogi so prvi praznik začeli opuščati, ker je bil iz starih, socialističnih časov enoumja, zablod in pranja možganov, drugega pa prav tako prav kmalu, saj se je spremenil v praznik trošenja, zapravljanja in nerazumnega nakupovanja. (Resnici na ljubo: kot tak je bil tudi mišljen.) Sploh je nakupovanje postalo priljubljena zabava in prostočasna dejavnost mnogih. Družine so nedeljske dopoldneve namesto pri maši in kuhanju tradicionalnega nedeljskega kosila preživele v nakupovalnih središčih. Ptujčani so kmalu opazili, da ves ta napredek, vsa ta amerikanizacija družbe, vse to potrošništvo, enostavno … da to ni to. Pa so za praznovanje ženske energije našli svojo varianto. Pravzaprav: spomnili so se pregovora »Nihil novum sub sole«[2]in župan Čvrstko Cicek je obudili zelo staro praznovanje. Sredi marca so en teden – ja, ves teden! – posvetili mamam, ženam in dekletom. V tem tednu so zamenjali vloge. Moški so takoj po službi zavili domov prat, likat, kuhat, skrbet za otroke, obešat perilo; hodili so v šolo na roditeljski sestanek, čistili po stanovanju, šli po nakupih špecerije za vsak dan, napolnili hladilnike, praznili pralne stroje, sesali, hodili na tržnico po sveže sadje in zelenjavo, preštihali vrtove in urejali okolico hiš, zalivali rože, popravili svoje razmetane delavnice, ki so šle že mesece in mesece na živce njihovim ženam, naredili inventuro med oblačili, imeli »generalno pucngo«, kot so rekli čistilni akciji.

V nedeljo se je teden svetih dojilj zaključil.

Po nedeljski jutranji kavici so smeli možje znova vstopiti v moški frateloptimistični klub, v katerem so svoje članstvo za teden dni zamrznili. Še prej pa so svojim ženam, materam in dekletom kupili šopke cvetja in jim obljubili, da bodo poslej boljši. Prijaznejši. Pihnili so v pojočo travico in obžalovali, da že prej niso bili dovolj pozorni, ljubeči in hvaležni. Obljubili so, da bodo poslej več pomagali pri domačih opravilih. Zdaj vendar vejo, kaj vse ima ženska na grbi. Ženske so se razveselile moške pozornosti in njihovega uvida v položaj žene, matere, dekleta sredi tretjega tisočletja. Moška nežnost jih je ganila in navdala z upanjem, da bo poslej vse drugače. (Naj bo vsaj malo drugače, so opozarjale surrealistke.)

Drugače seveda poslej ni bilo kaj dosti. A kljub vsemu jim je bilo lepo, vsaj ta teden; moškim, ker se je praznik svetih dojilj (končno!) končal, ženskam pa, ker so moški na svoji koži začutili, kako je njim – in to vse leto! (Itak pa so moški v minulem tednu pospravili, zlikali, počistili, zložili, preložili, zloščili … le na pol, čisto po moško. Tako da so morale ženske v glavnem pol tega opraviti za njimi še enkrat same.)

Do naslednjega praznika svetih dojilj so nato, vse leto, spet zadovoljno živeli in radostno opravljali vsak svojo vlogo. Moški so si seveda ob uvedbi ženskega praznika nemudoma priborili pravico do svojega frateloptimističnega dne, ko so se od vsega hudega v minulem tednu in od veselja, da je ženskega tedna enkrat že konec, zatekli v tako imenovano varno hišoin se tam pošteno nakresali. Na ta način so se ritualno poslovili od vsakoletnega materinskega praznovanja. Ženske, matere, dekleta so bile v svoji vlogi celo tako izurjene in dobre, da so kljub utrujenosti in po vsem, kar so ravnokar skusili možje na svoji koži, bile še odlične ljubimke.

Ampak ljubimke imajo na Ptuju svoj praznik. Izidine dneve, v depandansah hotelov ptujskih term.

»Aja? Kdaj pa so Izidini dnevi?« bo Ildikó ob priliki vprašala Tomaža.

»Zakaj te pa to zanima?«

»Čisto profesionalno, kot kulturologinjo,« mu bo odgovorila.

»Zdaj kmalu bodo, vsako leto marca potekajo. V času pomladnega enakonočja.«

»Si se jih že udeležil?« bo zanimalo Ildikó.

»Seveda. Vsak Ptujčan in Ptujčanka sta se jih že kdaj. To je ogrevanje za mesec maj, mesec ljubezni, ko je Ptuj je v znamenju Amorja, Erosa, Kupida in Bakhusa. Love is in the air, je pesem, ki nas takrat spremlja povsod po Ptuju. Ne le na Podmornici,« ji bo povedal Tomaž.

»Na Izidinih dnevih potekajo praktične delavnice, izkustvena srečanja, pari se lahko doizobrazijo v ljubezenskih praksah. Vsako leto pride na Ptuj kak mednarodni predavatelj. (Tu pa tam se kak udeleženec seminarja tudi spolno prekvalificira.) Letos bo poudarek na tantričnem seksu, spremljevalni mednarodni kongres pa bo potekal pod naslovom Ko Eros in Psiha šmirata do navdiha

»Sliši se zanimivo,« pripomni Ildikó.

»Še bolj zanimivo je, če se doživi,« ji pomežikne Tomaž.

Nič več ga ni spraševala. Pogovor je preusmerila drugam. Je že vedela, zakaj.

Ko je bila sama, je odprla žepnik in izpolnila prijavo: »Izidini dnevi, Ptuj, 21.–28. marec 2069.«

Če kaj, potem njena psiha potrebuje navdiha, si misli. Eros pa naj kar lepo še počaka v miru na odstavnem tiru.

[1]Tovarišice in tovariši, tako so se takrat imenovali gospe in gospodje.

[2]Lat.: ‘Nič ni novega pod soncem.’

***

Se nadaljuje prihodnjo soboto.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: