Šašek

beduinska.jpg

Šašek

(pripoved Šaška, po domače-pogovorni jezik;
odlomek)

***
Jaz sn Šašek in ful rad kuham. Res, vrteti in obračati kuhle, pa vilice, žlice,pa ružiti s piskri je tak fajn. Obrneš velik pisker, ga premetavaš po plošči, pa v pisker potisneš kuhlo, jo namočiš v olje, sem in tja premešaš vse verjetne in neverjetne stvarčice, to je skorajda, hm, erotično doživetje. Piskri so včasih kot kakšna luštna ženska ritka. Z njimi, se pravi s piskri, je treba lepo ravnati. In kuhalnice so kot, hm, moške roke. Zato pravim, kuhati je treba z občutkom, z ljubeznijo, z nežnostjo. Tudi ženske imajo rade tak pristop. In če je pristop tapravi, ti vse uspe. Pri kuhanju, mislim, jasno pa, da tudi pri ženskah.
Jaz, Šašek, se s hrano menim, ko jo pripravlam. Tudi ko žensko pripravlam, se z njo menim. Rečem: Ti moj ljubi peteršiljček, zdaj te bom pa malo narezal. Ali: Moja sladka lubenica, olupil te bom in izdolbel sredico, njen sokec pa popil za desert. Ali: Kolerabica, morava sleči tvojo suknjico, tvojo lupinico, da te malo našnitkam. Včasih sem, Šašek, malo šašasti,pa rečem moji Gerhudi kolerabica ali pa špinačka, ona pa se reži in poka od pričakovanja, ker ve, da se bo vrtinčila med mojimi prsti kot zelenjava. Ful je rada v peteršiljevi, ali, recimo, korenčkovi vlogi, ker te jo dolgo sesekljavam. Najraje je, če je čebula, ker te ji je treba po ovojih odstranjevati cote dol, se pravi slačiti, nato pa še rezljati, rezljati, drobceno, majčkeno, na drobčke, koščke, nato pa povsem pripravljeno vreči v ponev, torej v posteljo, in mešati, dobro mešati. Ja, moja Gerhuda največkrat reče: Šašek jaz bi bla čebula. Čudno da ji je ime Gerhuda,saj sploh ni huda,zmeraj se samo reži. Po mojem se je župnik zmoto, ko je zapisal ime v krstni list.

Gerhuda še hodi v službo, jaz pa sn doma. Nikdar nisn bil prav v službi. So mi ukinli socialno, ker sn zavrnil nekaj služb. Recimo, lahko bi bil raznašal pošto, jaz pa sn htel kuhati. Sn reko: Šašek sn in ful rad kuham. Lahko kuham? So rekli: Ej, saj na pecikli in s poštarsko torbo ne morete kuhati. Sn reko: Saj si lahko dam v torbo kohar, pa vmes kaj shuham. Kaki stari omiki dam, recimo, še kuhano krajnsko, ko ji prinesem tisto bougo penzijo. So rekli: Boste poštar, al ne? Sn vprašal: Ali poštarji kuhajo? Te pa sn se moral pobrati, v kartoteko pa so napisali: zavrnil službo. Meni pa se še danes zdi, da sn tistikrat izumo patent za novi postarški poklic.
In sn prišo domu celi poklapani, pa reko: Gerhuda, mojega patentnega poštarja niso hteli v službo. Kak so nori, izum so meli pred nosom!
Gerhuda se je režala in rekla: Ej, Šašek, dokler ne bo službe, pa meni kuhaj. Te pa sn se strinjal, ker ful rad kuham, ona pa ful rada papca. Če bi jo videli, mojo Gerhudo, bi mi verjeli.

Gerhuda pride domu čez dve uri. Bom moral začeti metati stvari v piskre, da bo kaj za povohat. Ona že na pragi začne s svojim obredom: Šašek, kaj te to danes tak diši? Obstoji pri odprtih vratih, razpre obe nosnici in vleče v sebe zrak in voha in voha, da se ji vse cedi: Joj, Šašek, s čim me boš tokrat zmešal? Te pa točno petkrat vzdihne s prsmi gor, pa petkrat potisne prsi, torej zrak, dol, vun, se prime za lampeka in zaokroži z rokicama po njem z njamsi njamsi zvoki: Šašek, komaj čakam, daj mi že, daj mi že!
Vrže torbico na stol, se vrže na moj vrat, pa reče: Jaz bi kuj zaj in tu …Nikakor je ne morem naučiti reda, namreč da je jesti treba za mizo. Pa kaj te čakaš? se jokca. Pa hitro dam papico pred njo. In spet vzdihne pri vsaki žlici in vpraša: Kaj te je tu notri? In jaz razlagam: Korenček, peteršiljček, kolerabica, čebulica… Oj, čebulica, me prekine. In jaz dodam: Pa poperček, origanček, sirček, krompirček… In ona: Oj, Šašek, dobro, da ti niso dali službe patentnega poštarja.

Danes bom skuhal… Nisem ji povedal, kaj. Jo bom totalno presenetil. Zelje bo.
Dober rentgenski pregled je potreben. Polžeki vun, danes niste na vrsti. Te pa zelje umijem, pa nakosam. Ja, zdaj ko sn glih z zeljem okupiran, sn se spomno one druge Zavodove ponudbe. So rekli: Jesen je, kombinat rabi sekalce glav, to je delo za vas.
Sn reko, da jih bom prijavo, ker ponujajo ubogim brezposelnim mafijske službe. Jaz, Šašek, se pač ne grem mafije! Kaj so nori, al kaj, al me izprobavlejo, imajo kak hepasti tajni dosje o meni, saj jaz nimam pojma, kak se glave sekajo! Še kuro sn spusto, ko je ata reko, ko sn bil še froc, ko sn mu pomagal, da bi kuro ubil. Sn kuro spusto, ko je ata dvigno sekiro in ko bi sekira glih padla na kurin vrat, sn jaz kuro spusto in ji rešo živleje. Foter pa se je drl: Nedeljsko župo si spusto, ti butl, najboljšo župo iz stare kure si spusto sfrčat! Zaj boš pa krompir jau! Mama se je tak smejala, da jo je pol cukalo celi den. No, te bi pa zavodovci radi, da sprejmem delo sekalca glav! Sn reko: Gospa,prijavo vas bom, ker me silite v nečedna dejanja, silite v ubijanje, se pravi sekanje. Je rekla: Šašek, zavrnili ste že drugo delo. Kaj bi vam te falilo, če bi sekali zelje, pa še na lufti bi bli?! Toda prisežem pri moji Gerhudi, da je rekla sekanje glav, ne sekanje zelja. A te je že moralo tak bit. Jaz za zelje nisn ču, jaz sn ču samo sekanje glav. Obžalovali boste, Šašek, je kokodajsala za meni zavodovka. Sn reko: Za vsako rešitev se najde težava, gospa. Te pa me je tak čudno gledala. Najbrž sn jo čisto šokiral s pametnim pregovorom. Saj če bi lahko skuhal kakšno zeljno glavo tam na lufti, na njivi, te bi se še bil obrnil in pogajal z zavodovko, pa ni bla sposobna kapirati. Sn kuj videl. Kaj te res ne morejo kapirat, da bi jaz rad kuhal glave, ne pa sekal! Kaj te misli, da je Šašek tak šašav, al kaj?! Gerhuda se zvijala od smeha, ko sn ji poročal, da sn zgubo spet eno službo. Je rekla: Ti kar za mene sekaj glave, Šašek, ti korenček moj.
Oj, luba Gerhuda, zelje te bo čakalo. Zelje a la Šašek na beduinski način, kar se grumansko …gurmansko al furmansko, nena vem, saj ni važno, reče: gašma- zeljšma- harma- sarma.

To sn se naučo, ko sn bil z in med beduini. En pisker, ena kuhla, sto dodatkov, in to take, da sn včasih mislo, da siplejo v pisker rdečo zemljo, pa črno zemljo, pa pesek, pa redko travo, pa tekočine kot urin, in potem še cele zeljne glave. Najprej je smrdelo, da je glava pekla, pol pa se je zmešalo mojim brambončicam, al kaj so že, še zdaj se mi ne sveti, tako slasten vonj in okus je pridišal, da smo kar vsi planili s prsti v skledo in se basali. Beduini so mi se režali hohehiha, migali z glavami hohehiha, jaz sn se režal nazaj hohehiha in si pihal v prste, ki so me pekli, pje, da res!, hohehiha, ampak dobro pa je blo. Beduinsko izkušnjo si bom zapomnil. Ful malo higene, pa vlko hohehihajev in brambončasto zelje, da se ti meša!Saj mogoče sploh ni blo zelje, ampak samo nekaj zelju podobnega. V glavnem- glave so ble. Oni so se široko smejali z nabasanimi usti: Hohehiha, a? Sn prikimal in sn spet pomočil prste v skupni pisker.

Ko je ata vprašal, kje sn se klato pol leta, medtem ko je on delal na grunti, sn reklo: Beduinil sn. Pa me je zmedeno gledal, ker on je zastopo- preminil sn. In ker sn še predlagal, da bi nabavli kamele in na njivi posadli hohehiha, pa kak šotor poleg naših krav na travniki, je vrgo proti meni kar obilen kol, da sn za glih pobegno. Bedn si, mater, od kod si se vzel, je siknil. Pa saj sn ti reko, da od beduinov, hohehiha. Si medtem postal gluh na eno uho? Al na obe?
Nena ga zastopim, ker me ne zastopi. Da beduini nimajo zelja, je še zatulil. Ja kake glave pa sn te tam jau? sn pomislo.
Zaj se pa čoham po glavi in… študiram…


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.