69-19

23

Na severni strani grajskega griča se je razprostiral veličasten amfiteater. Pravega, rimskega, arheologi na Ptuju še niso izkopali, čeprav so bili vsi enotnega mnenja, da ga je veliko mesto, kot je bila Poetoviona, zagotovo moralo imeti. Izkopavanja Panorame v letih 2020–2025, ko se je Ptuj pripravljal, da bo evropska prestolnica kulture, niso razkrila amfiteatra. Zato pa so si pragmatični Ptujčani umislili »nadomestni« amfiteater. Nekoč, pred davnimi leti so severno pobočje grajskega griča krasila stara drevesa. Nekatera so s svojo stalno senco in vlago že kar dodobra škodovala debelim grajskim zidovom, ki sta jih prekrivala mah in zidna plesen, druga so bila bolna, tretja so podrli kar tako. Če pa so bili traktorji in drvarji že pač pri roki …

Precej razburjenja in vročih debat je bilo v mestu, kdo je naročil sekanje dreves in ali je bilo to res potrebno. Kakorkoli zveni danes smešno, ampak nekoč je s severnim grajskim gričem gospodarila država z odločitvami, sprejetimi v zmeraj preveč oddaljeni Ljubljani, z južnim pobočjem pa mesto. Mnogi so o goloseku debatirali na socialnih omrežjih, nihče pa v takratnem mestnem svetu. (Menda je Ptujčane prav spomin na vse to okoli dreves mnogo kasneje vodil do tega, da so ukinili mestni svet in predstavniško demokracijo zamenjali z neposredno.) Redki vroči debaterji pa so videli v bližnjo prihodnost: samo nekaj let po padcu grajskih dreves jih je padlo še veliko več. Ne le na južnem grajskem pobočju, kjer so jih obglavili tako, da so v zrak štrleli le še metrski štrclji, pač pa tudi sredi mesta, na mestni tržnici. A bilo je, kar je bilo, tempi passati. Po toči zvoniti je prepozno, so rekli stari. Pomagali niso ne dopisi, ne peticije, ne okrogle mize, ne obredna gledališka predstava teatrologinje Romane Ercegović; drevesa na tržnici so podrli. Takrat je Ptujčanom nekako »ušlo«, ne ravno v hlače, ampak kljub vsemu »mimo«. 

Ampak Ptujčani, pozitivni kot so bili, so tudi v tem konec koncev našli izziv. »Dajmo severno grajsko pobočje izkoristiti za amfiteater,« so si rekli. 

Pa so ga res naredili. Tribune so se dvigale v strmo vpenjajoče se pobočje, spodaj, na ravnini, pa je bilo prizorišče. Sočasno z gradbenimi deli za amfiteater so v grajski grič izkopali veliko luknjo in v njej zgradili sedemnivojsko podzemno garažo, imenovano Graščakinja. (Še ena ogromna garaža, le da zaradi arheologije zgolj v treh nivojih, je bila globoko pod Panoramo.) Zdaj ko so zgradili amfiteater in obenem še novo podzemno garažo, je bilo mestno jedro namenjeno samo še kolesarjem in pešcem. Nobenega vozila ni več v mestu (razen za dostavo), povsod sprehajalci, na cestah mizice in zadovoljni turisti. Stanovalci mestnega jedra pa imajo za svoja vozila na voljo en ves nivo v garažni hiši Graščakinja. En izhod iz Graščakinje je za pešce na Prešernovo ulico pri Slovenskem trgu, drugi pri Dominikancu, tretji tik pred tržnico, prek nekdanje gostilne Rozika, in četrti ob uvozu v garažo pod gradom. 

Poleti so v amfiteatru pripravljali najrazličnejše prireditve na prostem, saj so tribune sprejele kar sedem tisoč gledalcev. Še največkrat so igrali komedije rimskih komediografov. (Za to so direktorji gledališča očitno najlaže dobili dodatna sredstva družbeno – tako se je reklo – odgovornih podjetij. Tistih pač, ki so svojo reklamo raje videli v umetnosti kot pa v dragih tridesetsekundnih TV-oglasih). Pozimi pa – tako kot letos – ko je sneg pobelil amfiteater in zametel dostope, ki so vodili do sedežev med tribunami, so le-te uporabljali za drčo. Otroci so se spuščali z grajskega griča in neslo jih je daleč do vznožja. Še najraje so se vozili na vrečah, ki so jih napolnili s slamo. (Ja, iznajdljivi kmet Anton Slamenkovič iz bližnje Lancove vasi je proizvodnjo slame razvil do popolnosti in jo prodajal po vsem svetu. Slamobobje leta 2036 postal nova olimpijska disciplina in slama slamarstva Slamenkovič d.d. je bila resnično prvovrstna. Na idejo za produkt je Tuna – tako so Antona Slamenkoviča klicali po domače – prišel na delavnici urbano-kreativno-trajnostnega kmetijstva, ki ga je organiziral oddelek za kmetijstvo štajerske regionalno-nacionalne agencije ŠTRENA. Če se sprašujete glede vreč: seveda, plastične že dolgo niso bile več v uporabi, zamenjale so jih biorazgradljive. V njih so na Ptuju prodajali znamenit slovenski suvenir domače obrti: mačka v žaklju.) 

Ampak vrnimo se pod vznožje grajskega griča: Ptujčani so disciplino slamobobnekoliko modificirali: slamobobni triatlonski deseteroboj za odrasle je bil videti takole: tekmovalcem so štopali vzpon na hrib, najvišjo hitrost pri spustu, obvezni postanek pri stojnici kuhanček, kjer je vsak tekmovalec moral popiti skodelico kuhanega vina, in tako desetkrat. Vzpon – spust – kuhanček. Krat deset. Na koncu je tekmovalec še pihnil v alkometer in seštevek najkrajšega časa in najnižje stopnje alkohola v krvi je dal zmagovalca. Alkotest je izvajal certificirani občinski redar Samo Borčič. Tradicionalno je bilo na tem prizorišču v času kurentovanja domovanje rimskih legionarjev, ki so si tukaj uredili pravi vojaški tabor. Polne kupe vročega kuhančka, medica, ležišča iz slame in ogrevani šotori so vabili. Zunaj so se v velikih kotlih kuhale dobrote rimskih legionarjev, otroci so streljali z loki, mame so vpile »Hote notri!«, svetloba migotajočih oljenk pa je vabila v topla šotorišča rimskih vojščakov. »Marsikatera diklina je že tukaj videla svojega hudiča; in dobla med noge tiča,« se je režal pustni poveljnik rimskega tabora.

Mestna blagajna je od simbolne karnevalske vstopnine en zlatočas bila samo danes bogatejša za 100.000 ZLČ. Ker je bil mestni proračun že dolgo v krepkem suficitu, so nabrani denar donirali domu starejših občank in občanov. Z njim so najstarejšim seniorjem zamenjali očesne leče, kupili najnovejše slušne aparate in zobne proteze, izžrebani starejši občan Živko Korenina pa je dobil nov zlati kolk. Da bo zlata jesen življenja trajala vse leto.

***
Se nadaljuje.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: