Dragica Šilak

SMS:Gospa Šilak, zakaj mislite, da je Albin Bezjak predal »štafeto dobrega« prav vam?

DRAGICA ŠILAK: Mislim da se odgovor skriva v Albinovih besedah, da sem čarovnica, (haha). Še dobro da jih ne kurijo več, na grmadah, ker potem bi bila že davno pepel. Me ne bi bilo več. In ne bi morala opravljati tega svojega poslanstva zaradi katerega me je Albin nominiral. Čeprav odkrito, nisem ravno sigurna, da si zaslužim to nominacijo.

SMS: Če si zaslužite ali ne – to je že odločil tisti, ki vas je predlagal. Torej si jo. Ste si jo že! Povejte, pa kaj vi to »čarate«, »kako«; povejte nam malo, s čim se ukvarjate.

DRAGICA ŠILAK: Da lahko obrazložim to svoje čaranje, ki to pravzaprav ni, bi mogoče začela na začetku moje poklicne poti.

Že v osnovni šoli sem se ob prebiranju takrat popularnih dr.romanov nekako videla v medicinskem poklicu. Pa ne kot tiste medicinske sestre, ki se zaljubijo v čedne zdravnike, ampak bolj kot medicinec, ki rešuje življenja v nesrečah, ki pomaga. Zato sem se po končani osnovni šoli vpisala v srednjo zdravstveno šolo.

V tretjem letniku smo preko eksurzije obiskali Zavoda za varstvo in usposabljanje dr. Marijana Borštnarja Dornava (danes ZUDV Dornava)in še kot bi bilo včeraj se spomnim, kako sem se po prihodu domov zaobljubila, da če delam kje ali pa ne, v Zavodu ne bom nikoli! Ker pa se ,,zarečenega kruha največ poje,, sem po spletu okoliščin bila v Zavod sprejeta na delovno mesto medicinske sestre. In ravno v Zavodu Dornava sem začela graditi mojo poklicno pot. Za to izkušnjo, ,,potovanje,, sem takratnemu direktorju mag. Milenko Rosiću prof. def. še danes neizmerno hvaležna.

Že po enem letu mojega službovanja sem se vpisala na Visoko šolo za zdravstvene delavce v Ljubljani, smer fizioterapija in ob delu študij tudi končala. Po opravljeni diplomi sem tako pričela z delom na fizioterapiji. Vsa leta, ki sem jih oddelala na fizioterapiji sem se nenehno izobraževala na različnih tečajih, praktičnih delavnicah, na različnih področij, tudi takšnih, ki niso bila neposredno vezana na delo z varovanci Zavoda. Tako sem pridobila široko paleto različnih strokovnih znanj.

Po 21-tih letih službe sem prišla do večje prelomnice, ko sem se morala odločiti, ali naj vztrajam še naprej v varnem zavetju Zavoda, ali naj grem na samostojno poklicno pot in ponudim pacientom to, kar sem s pridom pridobivala na različnih strokovnih izobraževanjih? Odločila sem se za slednje.

Pustila sem službo in registrirala zasebno Fizioterapijo na terenu. K pacientom sem tako prihajala domov, patologije pa so bili predvsem otroci z motnjami v motoričnem razvoju, pacienti po težkih travmatskih poškodbah glave, starejši nepokretni pacienti po preboleli možganski kapi, nekaj ur v tednu pa sem namenila tudi hipoterapiji – terapiji s konjem.

Dela mi ni zmanjkalo, zmanjkalo pa mi je ur, saj sem veliko časa preživela v avtomobilu, ko sem se vozila od pacienta do pacienta. Zato sem si nekako želela, da bi imela svoje prostore, v katere bi lahko sprejemala paciente. Pred 6 leti sem tako odprla ambulanto v Medicinskem centru na Ptuju, kjer sem še danes.  V letošnjem letu sem zaradi povečanega obsega dela, tako zaposlila še dodatne pridne roke, hčerko Janjo, ki je prav tako diplomirana fizioterapevtka.

Danes v svoji fizioterapiji izvajam nevrofizioterapije pri različnih nevroloških stanjih in okvarah, razvojno nevrološke obravnave pri motnjah v motoričnem razvoju dojenčka in v zgodnjem otroštvu, therasuit terapija – individualni intenzivni program v rehabilitaciji oseb s CP (cerebralna paraliza), hipoterapije – terapije s konji pri osebah s CP, Bownove terapije pri odraslih in dojenčkih, mehčanje brazgotin z MSTR tehniko… Z letošnjim letom pa v našo ambulanto vpeljujem tudi zgodnjo rehabilitacijo po travmatoloških in ortopedskih stanjih.

Tako po vseh teh letih izobraževanj doma in v tujini, praktičnih delavnic, kongresov, posvetov, opravljenih izpitov, so ,,čudež,,  pravzaprav moje roke, ki so pri mojem delu glavno delovno orodje. Beseda čaranje je bolj prispodoba kakor kaj drugega. Ljudje so hvaležni za pomoč, ki jim jo lahko nudim, in je brez stranskih učinkov dana telesu na naraven način.

SMS: Aha, zdaj si pa lahko predstavljam, zakaj vam je Albin predal štafeto obrega … Ja, roke; tipkanje je pol mojega delovanja življenja … Vaše roke pa verjetno, kaj: marsirajo? … Kako bi se še reklo: se dotikajo, pritiskajo …? Kakšni izrazi bi še bili primerni; kaj delate vi z rokami?

DRAGICA ŠILAK: Hmmmm kaj delajo? Masirajo? Dotikajo? Pritiskajo? Bolj bi temu rekla vodijo  oz. dajejo informacijo. Če gledamo samo nevrofizioterapijo, pa neglede ali je ta pri odraslem ali pri otroku, so roke terapevta nekakšna ,,vez,, preko katere dobi pacient informacijo kaj naj naredi. Kako naj izvede gib. Roke terapevta mu dajejo informacijo ali naj to dela proti uporu, ali dela s pomočjo terapevta ali to naredi sam in predvsem mu dajejo informacijo o kvaliteti gibanja. In potem ko dam navodilo za izvajanje vaj doma, pacienti zelo hitro porečejo, da jih doma ne znajo tako prijet kot jaz. Da raje pridejo na fizioterapijo k meni kot, da delajo doma z ženo, možem, sinom, hčerko. Seveda jih razumem. Občutek je važen. Pomemben je način,  kako tvoje roke sporočajo, in kaj sporočajo. Velikokrat se ,,poigram,, s konceptom Alexander tehnike kjer v obravnavi dam navodilo: Zdaj pa poslušajte kaj vam govorijo moje roke, one vam bodo povedale kaj morate narediti, in pacienta vodiš z nežnim dotikom v željeni položaj, v željeno aktivnost, v željeni gib.

Ko delam z dojenčki in jih usmerjam, učim nekega novega, naravnega gibanja, mi starši velikokrat rečejo, joj vam to tako z lahkoto gre… Pri vas pa to brez težav naredi … Pri vas mu je tako lahko, nič se ne upira… Doma pa mi ne gre, se upira, ne znam ga tako kot vi … Ja res je, verjamem. Dojenčki še niso preobremenjeni z poplavo različnih informacij. In odreagirajo na reakcijo zelo natančno. Takšno informacijo kot jim jo damo, takšen odgovor dobimo. Če je prijem pregrob, premočan, bo zajokal… Če smo prenežni se bodo prepustili uživanju…. Če jim damo preveč opore se bodo naslonili na nas… Težko je nekomu dati občutek, feeling v roke. Še težje je to povedati, opisati.

Že ko obiskuješ tečaje, delavnice, se učiš, je običajno tako, da so ti tečaji pretežno praktične oblike. Veliko se dela eden na drugem. Večinoma predavatelji tudi zahtevajo ali priporočajo, da delaš z različnimi tečajniki. In tam zelo kmalu začneš spoznavat, kakšen ima kdo prijem, kako te prime, kakšno informacijo ti dajo njegove roke, kako prijeten je njegov dotik. In vsega tega se naučiš preko učenja, treninga, ponavljanja, prakse in potem z leti dograjuješ in s pridom uporabljaš pri svojem delu. In ko potem združiš to teoretično znanje z prakso in vse skupaj začiniš še s tem, da neko delo rad opravljaš, je rezultat tukaj.

Drugače (ali pa ne) je pri Bownovi terapiji. To je nežna fizično-somatsko-čustvena tehnika ki jo izvajamo na vezivnem tkivu, na fasciji. Fascija je v fizioterapiji novejše področje. In bi lahko rekla, da njegovega vpliva in delovanja še ne poznamo v celoti. Ampak kakorkoli, vsi smo oviti v fascialno ovojnico. Vsa naša tkiva, mišice, žile, živci, organi, vse kar imamo v telesu je ovito v to fascijo in ta fascija je kot neka mreža razpredena od površine telesa v njegovo globino v notranjost. Zaradi nekih dogodkov, ki se v življenju zgodijo (lahko je to padec, enolični položaj, lahko travma, kar koli) se ta fascija zateguje in začne povzročat težave, napetosti, bolečine itd. In z bownovimi posegi, kot jim imenujemo, vplivamo na sprostitev površinske fascije. Ta informacija se po sami fasciji prenese v globlja področja in vpliva na sprostitev in na samoregulacijo telesa. Tako z nežnimi prijemi vplivamo na velike spremembe v telesu. Lahko zmanjšamo bolečino, lahko pri omejitvah sklepne gibljivosti dobimo večji obseg giba, dosežemo večjo in bolj globoko sprostitev telesa, lahko zmanjšamo kolike pri dojenčkih, vplivamo na hormonska neravnovesja, predvsem pa vplivam, da si telo lažje samo opomore. Seveda je tukaj pomembno, da se po terapiji držimo določenih navodil, ki nam jih da terapevt. Ker, če se po terapiji vrnemo spet v svoj stari vzorec, se bodo težave slej ko prej vrnile nazaj. Naše telo potrebuje, da ga vzdržujemo, da mu damo kvalitetno, zdravo hrano (kajti to kar ješ, to si) da mu damo primerno količino zdrave aktivnosti, mu namenimo primerno količino počitka (spanje, meditacija, umirjenost) in pozitivnih misli.  Vse to potrebuje naše telo. In če tega ni ….. se pojavi… vsi vemo, kaj!

SMS: Ne morem, da vas ne bi vprašal: kako kot zdravstvena delavka gledate na vse tole okoli korona krize?

DRAGICA ŠILAK: Sem si potihoma želela, da me ne bi tega vprašali. Težko vprašanje. Kakorkoli. Korona kriza je tukaj. Z nami. Potrebno jo bo preživeti. In bomo jo preživeli. Upoštevati je potrebno navodila, ki nam jih dajejo, da vse to skupaj čim prej mine z čim manj posledicami. Me pa moti, da stroka in politika ne delata z roko v roki in, da zajezitev epidemije vedno bolj postaja politični in ne zdravstveni problem. V tej situaciji, bi od vodilnih ljudi in ljudi na položajih pričakovala malo več optimizma, pozitive, upanja, ne pa samo in zgolj le ustrahovanje, omejevanje, prepovedovanje in širjenje negativne klime (škodoželjnost, špekuliranje, toženje, poročanje lažnih novic itd, itd). Mislim, da Slovenci dokaj dobro upoštevamo ukrepe, in če bi bili preko medijev (seveda iz strani politikov) še kdaj pohvaljeni, da nam gre dobro, da premagujemo težave, da nam bo uspelo, da se potrudimo še malo, da bi bilo to za vsakega posameznika in celotno Slovenijo veliko bolje.

Je pa na svetu veliko več zaskrbljujočih stanj, od katerih umira veliko več ljudi, pa se za njih žal nihče ne zmeni (lakota v Afriki, onesnaženost zraka, že porušen ekosistem). Da ne govorimo o  različnih boleznih, o diabetesu, o srčno žilnih obolenjih, o rak itd, itd, itd… In dokler se bo človek obnašal tako kot se, do narave, do živali, do ljudi na koncu koncev tudi do sebe, tako dolgo bodo krize, takšne ali drugačne.

Sama se nekako poskušam čim bolj oddaljit od te ,,korona,, situacije, koliko mi je to pač možno, ne gledam TV in poskušam več časa preživeti zunaj, na sončku, v naravi. Čas, ko sem doma posvečam tistim stvarem, za katere mi ga je prej zmanjkovalo. Doma urejam vrt, se učim angleščino, berem, veliko berem, urejam zapiske, še iz nekaterih preteklih izobraževanj, ki jih do sedaj še nisem (hehehe), urejam in obdelujem fotografijo, poslušam glasbo, telovadim, meditiram…V glavnem poskušam ostajat čim bolj pozitivna in neobremenjena s to situacijo. Res pa je, da že malo pogrešam svoje delo, svoje majhne in velike paciente, čudovite otroške nasmehe in tople objeme in stiske rok.

SMS: … in se pogovarjate z menoj za tale dialog za Ptujčane. …. Hvala. Torej o k.k. ne bova več. Vrniva se k rokam. Roke so čudovita stvar. A vaše roke »čutijo«, kje je treba »intervenirati«? Kako ste »razvili« svoje – danes se reče veščine, kompetence … Razumsko znanje razumem 😉 Je eno. Kako pa praktično? Kako se je bilo učiti? Učiti »dajati informacijo« kot pravite?

DRAGICA ŠILAK: Na faksu dobiš neko osnovno znanje. Veliko teorije in veliko splošne prakse. Nekakšno bazo, s katero fizioterapevt lahko začne delati. Nauči se ocenjevanja, meritev, testiranja, razmišljanja kje na gibalnem aparatu je težava, da le ta ne deluje pravilno. Je to sklep, mišica, živec, ligamentarni aparat, so to možgani, katere povezave…

Lahko tukaj ostaneš. Lahko pa te radovednost vleče naprej, tako kot mene in začneš obiskovati različne tečaje. Tečajev je veliko, doma in v tujini. Imajo samo eno slabo lastnost, CENA je visoka (hehe). Na tečaju spoznaš nek, lahko tudi nov način dela, razmišljanja,  predstavijo ti teorijo in potem sledi praktično delo. Pod budnim očesom inštruktorja, ki te popravlja, vodi vedno bolj spoznavaš določeno tehniko. Na veliko tečajih ti inštruktor reče, naredi to na meni, in ti pove kaj delaš narobe, kaj delaš v redu, kaj je potrebno popravit. Predvsem tuji, mednarodni inštruktorji so zelo ,,radodarni,, glede podajanja znanja. Veliko tečajev se nadgrajuje. Se pravi najprej je osnovni tečaj, potem  mu po nekem času sledi nadaljevalni, pa spet nadaljevalni in tako naprej. Različno od tečaja do tečaja. In med vsakim tečajem običajno preteče nek čas, pol leta, leto dni, ki je namenjen da ti to delaš. Treniraš. In bolj ko delaš, več kot imaš prakse, bolj ko ,,poiskušaš,, bolj razvijaš ta občutek.

Ja. Naučiš se tipati, da pod prsti čutiš kje je sklepna špranja. Kje je tetiva, neke mišice. In tudi katere tetive in kje se jih da zatipati. Tudi nekatere živce, ki tečejo pod kožo,  se naučiš zatipati. In z rokami tudi čutiš napetost neke strukture, ne vem ali je mišica zategnjena, ali je ohlapna. Ali so strukture zlepljene, ali drsijo pod tvojimi rokami, ali so zbite… Zatipaš občutek gibanja v sklepu, ali je trd ali mehak, prožen, gibljiv, negibljiv.

Obstaja ogromno različnih tečaji. In če gledam samo za moje specialno področje – nevrofizioterapijo, je ogromno tehnik, na katerih se naučiš kako obravnavati takega pacienta. In vsak tečaj ti da neko določeno znanje in potem ga samo sestavljaš, kombiniraš.

Mogoče je pri vsem tem najtežji začetek. Takrat ko začneš, ko prideš iz šole z diplomo. Takrat veš, da nič ne veš (haha). Ker je na začetku najtežje prisluhniti sam sebi, svojim rokam.  Prisluhniti kaj čutim z rokami…?  Kaj se dogaja v mojih rokah…? Kaj tipam… Ali je to to kar maram tipati…? Kako pacient odreagira na moje roke, če naredim nekaj na tak način ali na drugačen način…? Mogoče je to najtežje. Ko enkrat znaš poslušati, potem to še samo nadgrajuješ. Je pa sreča, da obstajajo tudi refreshingi tečajev, se pravi obnovitve, kjer z inštruktorjem obnoviš ves tečaj, izpostaviš tisto kar ti mogoče ne gre, kar misliš da ne delaš v redu, lahko se pogovoriš o vseh vprašanjih, ki se ti tekom dela pojavljajo. Večinoma so inštruktorji dosegljivi tudi preko e-mailov in lahko kadarkoli postaviš vprašanje, kako kaj narediti.

Ampak da se piliš, da gradiš občutek je najpomembneje da delaš, delaš, delaš in se izobražuješ, vedno znova in znova…. celo življenje. Poklic fizioterapevta je čudovit praktičen poklic, v katerem se celo življenje učiš in spoznavaš nove stvari. Če le imaš željo po znanju.

Zato me zelo dvigne, res sem kar alergična, ko slišim da nekdo naredi nek ,,šnel,, tečaj preko interneta. In se kar začne oglaševat kot ne vem kakšen terapevt in nudi ne vem kake vse terapije. V resnici pa nima osnovne izobrazbe o zgradbi človeškega telesa, o delovanju mišic, sklepov…, kaj še le o bolezenskih stanjih. Ali pa se promovira z prodajo svojih uslug od vrat do vrat z vajami, ki jih potegne iz interneta, sprinta in predstavlja kot neko svojo tehniko. Vsak fizioterapevt ve, da je do svojega znanja prišel preko več let trajajočega izobraževanja in praktičnega dela, za katerega je porabil ogromno svojega časa, energije, volje!

SMS: Lahko nam, laikom, zaupate, opišete kak primer, ki ste ga »rešili«, in ste nanj še posebej ponosni?

DRAGICA ŠILAK: Lahko, ja. Z veseljem. Teh primerov se je v moji 12 letni samostojni prakse nabralo res ogromno. Od tistih najmanjših ,,borcev,, do malo večjih ,,junakov,,, ki so se s pomočjo fizioterapij in sodelovanja staršev po dolgih letih vztrajanja, postavili na noge ali naredili prve samostojne korake. Veliko je še zgodb, ko so pacienti prišli v mojo ambulanto z bolečinami, iz ambulante pa odšli s poskočnim korakom, nasmeškom na obrazu in brez bolečin.

Izpostavila pa bi zgodbo iz začetka moje samostojne poti, ki je osebno meni, nekako najbolj pri srcu. Gre pa za fanta, polnega življenja, energije, pozitivizma, vzornega sina, ki je bil odličen študent, športnik in je zaradi mladostniško razposajene neprevidnosti doživel, ne po svoji krivdi, prometno nesrečo, v kateri je utrpel težko poškodbo glave. Ker je zaradi stanja poškodbe, ki jo je imel, zavračal postopek rehabilitacije, so ga poslali v domačo oskrbo, z navodili staršem, da naj se nekako sprijaznijo, da kaj več od njega ne bo nikoli. Fant je zelo slabo, s težavo, nerazumevajoče govoril, razumeli so ga le najbližji v družini. Večino časa je preležal ali sedel v invalidskem vozičku. Zraven tega je imel še veliko vedenjskih težav, hitro se je razjezil, stvari so ga spravile iz tira, včasih je bil agresiven. Starši so me poklicali, ker so potrebovali pomoč. Začela sva delat. Na začetku je bilo zelo hudo. Za oba. Zaradi komunikacije. Fant se je zavedal svojega stanja, ni ga pa znal opredeliti, pojasniti. In ko sva se po mesecu dni mojih obiskov nekako uspela dogovoriti, da ne bova nič delala na silo… da ga razumem, da mu je težko… da ga razumem, da mu ne gre, ker ne zna, ker ne more… Ampak, da sem tam zato, ker mu želim pomagat, ker ga želim ponovno naučit gibanja. Da bova delala počasi, glede na njegove sposobnosti, pa čeprav bova roko dvignila samo enkrat in bo sledila pavza. Po tem je najino delo in tudi komunikacija nekako stekla. Začela sva zelo, zelo počasi. Velikokrat je bila mama vez med nama, ker je razumela njegovo govorico, da mi je prevedla, kaj je povedal. In potem sva delala, najprej nekaj minut, potem po pol ure, potem sva prešla na tričetrt ure in čez veliko časa na eno uro. Na koncu sva šla še na hipoterapijo, na konja.  In vsa zahvala gre njegovi čudoviti družini, mami, očetu, bratu, babici, za ves ta čas, ko so ga vzpodbujali, da niso obupali. Da so vztrajali. Mu bili v nenehno oporo. Delali po navodilih, da smo skupaj po nekaj letih dela osvojili naš skupno zastavljeni cilj. Fant danes hodi sam, vozi terapevtsko kolo, govori, se razumsko pogovarja, šali, je popolnoma samostojen v vseh dnevnih aktivnostih.

Ko postaneš del takšnih zgodb, začneš drugače gledat na življenje. Začneš drugače cenit življenje. Ko spoznaš in se zavedaš, da s terapijami lahko pomagaš, da nekomu lahko omogočiš kvalitetnejše življenje, postane to neprecenljivo.  In zaradi takšnih zgodb imam rada svoje delo in takšne zgodbe mi dajejo energijo za naprej.

SMS: Uf. Lepa zgodba. Iskreno čestitam. In za konec vprašanje: komu pa vi predajate »štafeto dorega«?

DRAGICA ŠILAK: Sem kar razmišljala komu naj predam ,,štafetno palico dobrega,, Odločila sem se za osebo, s katero se osebno ne poznava. Ga pa zelo cenim, in spoštujem, saj je za moje pojme izjemno sposoben in nadarjen. Vsako leto me s svojimi prireditvami nekako prepriča, da dela nekaj dobrega za  Ptuj in vse obiskovalce teh prireditev. Ta oseba je Mladen Delin.

SMS: Hvala vam za tale pogovor, gospa Šilak, hvala za »predajo štafete«, (Mladenov mail imam) in želim vam še veliko, veliko uspehov pri vašem delu.

DRAGICA ŠILAK: Samo, najlepša hvala za povabilo in pogovor.

Obenem pa bi se zahvalila vsem mojim uporabnikom – pacientom, malim in velikim, na zaupanju, in da verjamejo v moje delo.

Hvala še enkrat iz srca.

* (Fotografije Albin Bezjak; iz sogovorničinega osebnega arhiva.)


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: