Skupaj smo zmogli več! – kot marsikje drugje

Na Ptujskem sta ob razglasitvi korona krize bila dva okužena.
Zdaj, ko se protikrizni ukrepi začenjajo rahljati, število ni zraslo. (Tista dva pa sta verjteno zdaj že zdavnaj čila in zdrava.)

Kako nam je to uspelo?

Na to si poskušam razložiti v pričujočem zapisu in se sprašujem:
Kaj pa če bi “nauk te zgodbe” uporabili še kdaj za kaj drugaga?

Gon po preživetju

Lastno zdravje je vsak postavil na prvo mesto. Ostati želim zdrav. Preživeti.

Hitro smo ugotovili: če želim ostati zdrav, ni dovolj, da poskrbim samo za svojo rit. Ker mi ga lahko “uturi” kdo drug. Hm …

Drugi: druga polovica rešitve – zame!

Drugi niso “rinili vame”, jaz ne v druge.
Ostali smo zdravi: drugi in jaz, jaz in drugi.
Win – win.
In – in. (Ne ali – ali.)

Nauk zgodbe

Ena, ista, najvišja vrednota: zdravje.
S to vrednoto smo se identificirali takorekoč vsi .
Da ne bi te, najvišje vrednote ogrožal, sem na distanci; ne rinem v drugega s tistim, kar lahko šodi obema; drugemu in meni.

Lahko si mirno zapolokamo, ljudje!: Znamo, če hočemo. Lahko, če hočemo.
Da se, če hočemo.
Bravo.


Poskus prenosa nauka te zgobe

Kaj če bi kot skupnost imeli eno tako vrednoto? Postavljejo najviše – čim bolj konsenzualno?
(Mimogrede: Kaj če še naprej ne bi rinili v drug drugega s tistim, kar nas razlikuje, ločuje, razdvaja, kjer z lahkoto eden drugemu nagaja?)

Ta(ka) vredota bi počasi “zmagala”, se ohranila, bila najviše.

In katera naj bi bila ta skupn(ostn)a vrednota?

Zdaj boste verjetno rekli: “Saj vem, zdaj bo rekel: kulutra.”
Ali pa: dediščina.
Ali pa: slovenski jezik.
Ali pa: znanje.
Ali pa: vera, da smo …
Ali pa: tradicija.
Ali pa: sonce, voda, zarak, svoboda!
Ali pa: živi in pusti živeti!
Ali pa: peace, brothers, peace!
Ali pa: enakomeren skladni razvoj vseh četrtnih skupnosti …
Itd.

To so vse lepe vrednote. Res. Sploh ni dvoma.
A katera bi lahko bila prva, najvišja skpnostna vrednota … podobna “zdravju” na nivoju zasebnga? Samo ena?
Čim bolj operativna? Konkretno, pragmatično?
Čim manj “filozofska”?

V debato ponujam tale odgovor:
Tole bi po mojem lahko bila najvišja vrednota lokalne skupnosti:

S tem, kar imamo, narediti čim več

V občinski denarnici imamo toliko skupn(ostn)ega denarja, kot ga imamo.
Smo sicer zapufani, ampak nekaj ga je še, za sproti, za vsak dan.

Najbolj pomembno bi torej lahko bilo – tako kot doma: s tem narediti največ, kar se le da. 

Narediti največ, kar se da, pa pomeni – kot dom: petkrak premislim, šest ponudb zberati, sedemkrat klicati, kdaj že enkrat pridejo zmontirat … itd.

Narediti s tem, kar imamo, čim več, pomeni: popolnama enako kot – doma.

Kako bi življenje s tako vrednoto, če bi bila postavljena najviše v lokalni skupnosti, izgledalo praktično?

V sistemu, kot ga imamo, župan/ja predlaga, naši someščani (svetniki) pa odločijo, kako bo razdeljen denar, ki ga imamo v skupni denarnici (občinski blagajni).
To je potem zapisano v proračunu za neko leto. To so v bistvu raznorazni “projekti”, ki si jih financiramo.
Do sem vse čisto O.K.

To fazo poznamo. Reče se ji sprejemanje proračuna.
Včasih poteka zelo gladko, včasih pač malo “cuka in ruka”, ampak proračun se sprejme. Ker boljše, da je, kot če ga ni. Ker če ga ni, so t.i. “dvanajstine” – začasno financiranje. Kar pa pomeni, da vse stoji, da laufa vse “toliko pač, da ne crkne”. Tega pa si v resnici noben ne želi.
Zato, pravim, to znamo: proračun se sprejme. Pogledamo v denarnico, rečemo: toliko dnarja bomo imeli in si splaniramo, za kaj ga bomo potrošili. Tako kot doma.

Ali potem sledi tudi

– tako kot doma – spremljanje izdatkov, “dihanje za ovratnik” majstrom … želja, da je čim prej fertik in da je narejeno kot je treba?

Spremljamo vse te projekte – kot doma?
Dihamo za ovratnik izvajalcem?
Tistim, ki bi morali dati soglasja, pogoje?
Kličemo, pišemo, “gnjavimo”?

Če ja, super!!!
Če je temu tako, potem bi občani lahko večkrat zaploskali, ko bi videli in vedeli, koliko dopisov je bilo poslanih, koliko klicev narejenih, koliko obiskov na terenu  – in da je delo opravljeno v bistvu še hitreje in boljše, kot bi si mislili.

Če pa tega ne počnemo ravno javno, redno, pregledno, učinkovito, pa predlagam:

V idealnem bi vsak svetnik prevzel sledenje kakšnega projekta (večje proračunske postavke). Tako bi spremljali sled 29-ih največjih projektov, ki se izvajajo v občini.

No, pa recimo – ker nič ne gre že od začetka prav lahko – takole:
veliko proračunskega denarja je itak že razdeljenega zaradi t.i. zakonskih obveznosti, gre v plače itd. Tako da, če bi spremljali samo npr. devet (ker je 9 ravno pravljično število) projektov z vrha lestvice (tistih, v katere bomo dali največ skupnega denarja), bi to ravno bilo: vsaka politična opcija v mestnem svetu spremlja samo en projekt!
Ali pa še poenostavimo? Da vsaka svetniška skupina spremlja samo enega in to tistega, ki so ga oni predlagali in se zdi njim najbolj vitalnega pomena.
Bi to šlo?

Ker pa se ideal težko usreniči v prvo ….

… se občan S. prostovoljno javim za spremljanje realizacije enega projekta: “Ureditev ribnika v ljudsem vrtu“. 

Se mi pridruži še kak občan in tudi sam spremlja kak drug projekt? Kar ga zanima? Kjer ima interes, da se tisto premakne na bolje?

Na primer: “Stara steklarska”:
Kaj če bi ta projket spremljal kdo od tistih, ki bodo potem tam ustvarjali? Ker pravimo, da je obnova Steklarske nujna, je najbrž veliko takih, ki se vidijo tam kot uporabniki.
Tisti bi moral biti najbolj zaintersiran, da bo delo steklo čim prej, da bo čim prej fertik in da bo čim boljše izvedeno, mar ne?

In nazaj k idealni rešitvi:

MOP bo dobila, berem, prenovljeno speltno stran. To je danes povezano, kot vsi vemo, s t.i. informacijsko tehnologijo, kjer IT podpira poslovne procese znotraj “firme” in omogoča komuniciranje med firmo in okoljem.

Naj torej MOP zdaj svojo spletno stran prenovi –  svoje poslovne procese pa po potrebi ustrezno preoblikuje – tako, da bo sledenje projektom (porabi našega skpnega denarja) samo-po-sebi-umevno in bo “avtomatsko padlo ven”.

  1. MS sprejme proračun (denar za projekte),
  2. projekt dobi skrbnika s strani MOP z imenom in priimkom, in ta na
  3. tri tedne, mesečno v petek, 15 minut preden gre iz službe, iz skupne občinske interne baze podatkov potegne zadnje stanje in ažurira stanje projekta na spletni strani občine.

S tem dobimo vedno aktualano poročilo o napredku nekega projekta.
Poročilo koristi občanom, da vidimo, kaj vse se dogaja in strpneje počakamo in se v bistvu veselimo zaključka del in celo ploskamo vpletenim za angažma, zagnanost, prodornost … itd.
Hkrati pa koristi svetnikom in županji kot sprotni vpogled v potek realizacije projekta.

Zaključek

Samo tisto, kar je v sprejetem proračunu, šteje. Vse ostalo so pobožne želje. Ali po domače: lahko se menimo, kaj bi in kako bi, in kaj vse mi bi, ampak, v denarnici imamo, kar imamo. 

To fazo ugotavljanja, koliko denarja mamo in dogovarjanja, kaj si bomo s tem “privoščili” kot skupnost že počnemo.
Včasih bolj mehko in soglasno, včasih z več kupčkanja in včasih z zvišenimi toni. Kakorkoli – proračun se sprejme.
(Zanemarimo ta hip vprašanje, kako predlagatelj/ica pride do predlogov oz. kako izvoljeni razberejo, zaznajo, “posnamejo” in slišijo voljo ljudi.)

Drugi korak pa bi moral biti – pardon, da se ponavljam – kot doma: z denarjem, ki ga imamo, narediti čim več. Čim hitreje. Čim kvalitetneje. (Beri: dihanje za ovratnik “majstrom”, včasih še prej tistim, ki moraj izdat papirje, dovoljenja, soglasja …)

Tu pa imamo morda rezerve
Če jih imamo, jih dajmo izkoristit. Če pa tu rezerv ni, zaploskajmo vsem, ki operativno realizirajo proračun. 
Da bi vedeli, ali jih imamo ali ne, pa moramo to pogledati.
Torej: imamo? Nimamo? Kaj se vam zdi?

No, in kaj zdaj, konkretno?
  1. Občan S. se je javil za spremljanje projekta “Ureditev ribnika v Ljudskem vrtu”.
  2. Če kakšnega občana še kaj osbno zanima: vabim te, da prevzameš še ti spremljanje česa, kar ti je “vsebinsko blizu”. Kjer imaš interes, da nekaj narejeno s skupnim denarjem hitro, kvalitetno.
  3. MOP pa predlagam takšno spremembo spletne strani, da bo sprotno poročanje o projektih v delu nekaj samoumevnega. (V bistvu spletno stran http://www.ptuj.si nadgraditi v spletni portal, ki bo čim bolj koristil Občini in občanom.)

Čisto za konec sem se spomnil tele misli:

People do not what you expect, but what you inspect! 

John W. Humble

Ljudje ne naredijo, kar pričakuješ, ampak kar nadzoruješ.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.